Pravljica o Sonji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
O Žarku in Jerici Pravljica o Sonji
Bogomir Magajna
Čarobni mlinček


Ko so še črni fašisti divjali po naši deželi, je živel v samotni koči za gozdom osemdesetletni dedek Martin. Njegovega sina Martinka so fašisti odgnali na otok Rab, kjer je umrl zaradi lakote in bolezni. V koči pa sta živeli še sinova žena Marija in njena šestletna hčerkica Sonja. Ko so izvedeli za Martinkovo smrt, je v koči zavladala velika žalost. Dedek je jokal za sinom, Marija za možem in Sonja za očetom. Najtežja je bila žalost v temnih zimskih večerih, ko je plapolal ogenj na ognjišču in so spomini na Martinka prikorakali skozi vrata ter posedli v kot za staro hrastovo mizo. Vsak spomin je vedel kaj lepega povedati o Martinku, tako da se je zdelo, kot da se je Martinek sam vrnil v kuhinjo in da stoji tam ves živ med živimi. Dedku so se tresle roke, ko je poslušal spomine in na dolgo sivo brado mu je včasih kanila solza; žena Marija je tiho nakladala polena na ogenj ter zvesto strmela na spomine z globoko temno črnino v zenicah, Sonja pa je položila prst na ustnice in prisluškovala, kot da ji sam atek šepeče nekaj lepega, tako kot takrat, ko ji je prinesel veliko punčko iz mesta. Tisti punčki je bilo ime Mariča. Še zdaj je sedela Marica gori na polici, oblečena v široko rdeče zvončasto krilo in v sinjo bluzo s kratkimi rokavci. Tudi Mariča je prisluškovala spominom, ne da bi le za hip premaknila svoje široke plave oči, ne da bi le za hip trenila s trepalnicami.

Včasih pa so zvečer prikorakali v temno kuhinjo obenem s spomini tudi partizani. Pozdravili so z dvignjenimi pestmi, postavili puške v kot in posedli za staro hrastovo mizo. Vselej jim je Marija prinesla ali žgancev z mlekom ali suhih kuhanih hrušk ali hlebec koruznega kruha. Včasih so tam za mizo sedeli partizani do zgodnjega jutra, in ko je prva svetloba stopila v kuhinjo, so vstali in odšli spet ven v zimo in mraz. Tudi partizani so vedeli povedati marsikaj in marsikje niso pozabili omeniti Lovrača Trnjača. Lovrač Trnjač je bil tisti, ki je fašistom ovadil Martinka, da so ga potem odgnali na otok poln trpljenja, na Rab, pa tudi druge je ovadil, da so nekatere ustrelili tam na zelenem griču ali globoko doli v dolini. V vasi, globoko doli v dolini, je živel Lovrač Trnjač. Sonja je pazljivo poslušala, kako so pripovedovali partizani: Čisto v rokah nam je že bil in že smo se veselili, da ga obesimo na prvo drevo, ko se nam je izmuznil, kot da je duh in ne človek. Ne prideš mu do živega, kot da se je sam hudič zvezal z njim. Pa ni samo Sonja poslušala tega, ampak tudi Mariča gori na polici, ne da bi trenila z očmi in trepalnicami.

Tisto temno zimsko noč, ko je tuleča burja stresala kočo, pa ni bilo partizanov. Do polnoči so jih čakali dedek, Marija, Sonja in Mariča, čeprav so vedeli, da jih ne bo, kajti skozi burjo in noč so se oglašali streli kar naprej in naprej. Dedek, Marija, Sonja in Mariča so vedeli, da je nekje v bližini hud boj med partizani in črnimi fašisti. Tresli so se za usodo partizanov, Mariča pa je prisluškovala, ne da bi trenila z očmi in trepalnicami.

Potem nenadoma ni bilo več slišati streljanja in le tuleča burja je stresala kočo naprej, naprej in naprej. Marija je šla v vežo in je kot v težki slutnji zapahnila vrata. Hip nato so se oglasili zunaj besni klici fašistov in hip nato so začela puškina kopita razbijati po vratih, da je strašno zamolklo donelo po veži in kuhinji. Hitro je Marija zagrabila Sonjo in jo potisnila pod ognjišče in izpod ognjišča je Sonja čula vse, videla vse. Čula je, kako so se zrušila vrata v veži, potem je videla, kako so planili v kuhinjo črni fašisti — vodil pa jih je sam Lovrač Trnjač, Medtem ko so fašisti ubijali dedka in mater, je Lovrač Trnjač stopil k polici in se zagledal v punčko na njej, Mariča pa ni niti trenila ne z očmi ne s trepalnicami, le nepremično je strmela v izdajalcev obraz, Lovrač Trnjač je povesil oči in se okrenil proti ognjišču ter zagledal tam čepečo Sonjo na tleh. Tudi ona ga je gledala s svetlim pogledom, ne da bi trenila z očmi in trepalnicami, Lovrač Trnjač je hotel vzklikniti nekaj, toda beseda mu je obtičala v grlu in slišati je bilo le nekaj nerazločnega in hripavega. Medtem so fašisti že razmetavali goreča polena z ognjišča po vseh kotih koče, da je bilo kmalu vsepovsod svetlo kot o belem dnevu. Fašisti so odvihrali iz koče, za njimi je planil izdajalec Lovrač Trnjač.

Tedaj se je splazila izpod ognjišča Sonja in začela mamo stresati za glavo pa klicati njeno ime na vso moč. Mama pa ni niti trenila ne z očmi ne s trepalnicami, le gledala je nepremično tja proti stropu, ki so ga objemali plameni. Sonja se je vrgla na dedka in ga začela vleči za sivo brado kot včasih, ko jo je ujčkal v naročju. Pa tudi dedek ni hotel treniti niti z očmi niti s trepalnicami, le strašno žalostno je gledal tja proti hrastovi mizi, ki so jo lizali rdečkasti zublji. Od vseh strani so se bližali zublji Sonji, in ko so se hoteli dotakniti njenega krila, je Sonja planila k polici, zagrabila Maričo, jo vzela v naročje ter zbežala z njo iz koče.

Z Maričo v naročju je gori z brega strmela, kako so zublji požirali kočo, kako so požirali mamo in dedka. Z razprtimi ustnicami je strmela in v njenih očeh ni bilo nobene solze, a ni bilo nobene solze tudi v Maričinih očeh. Niti z očmi niti s trepalnicami nista trenili. Ko je sonce vstajalo izza belih snežnih gora in ko je bila koča z dedkom in mamo le še kup žarečega oglja in pepela, se je napotila Sonja z Maričo v naročju v širno gorovje iskat partizane.

Bil je kljub soncu kot led mrzel dan in burja ni prenehala pripevati Sonjinim stopinjam. V nedogled so korakale te stopinje po belih bregovih navzgor, po belih bregovih navzdol, po belih bregovih navzgor, naprej in naprej v nedogled. Sonce je prikorakalo na vrh neba, potem se je napotilo navzdol in utonilo nekje tam daleč, kjer je morje doma. Sonja pa je stopala z Marico v naročju naprej in naprej, dokler ni črna noč zagrnila vseh bregov. Črna noč ni pustila Sonje naprej. Z Maričo v naročju je Sonja sedla v sneg. Vršala in tulila je burja okrog nje ter jo počasi počasi zasipala s snegom, ne da bi za minuto le prenehala s svojo strašno uspavanko.

Tedaj se je zganila Mariča v Sonjinem naročju; lepe modre oči so se zagledale v Sonjin obraz in njene veke so se počasi premaknile. Nato je Mariča stegnila svojo desnico in pokazala na visoki beli breg pred seboj: »Vstani, Sonja, prihajajo,« je rekla lutka Mariča. In res so prihajali: dedek Martin z veliko sivo brado, mama Marija z veliko rano na čelu in očka Martinek z obrazom, ki je bil bolj bel kot sneg. Sonja je vstala z Maričo v naročju ter jim šla s počasnimi koraki naproti. Mama jo je prijela brez besede za roko, tudi očka ni rekel ničesar, le dedek je spregovoril: »Le pojdi, Sonja, z nami, z Maričo. Obiskat gremo Lovrača Trnjača.« In napotili so se po bregovih navzdol v globoko dolino.

Tisto noč je sedel Lovrač Trnjač sam v svoji sobi. Nad njegovo glavo je svetlo žarela žarnica. Pred njim, na javorovi mizi, je stala steklenica z žganjem, poleg steklenice kozarec. V presledkih se je zaganjala burja v polknice na oknu in ropotala z njimi, kot bi nekdo potresal s kostmi, vsaj tako se je od hipa do hipa zazdelo Lovraču Trnjaču. Spil je že nekaj kozarcev žganja, toda tisti glas, ki mu je obtičal v grlu takrat, ko je pod ognjiščem zagledal Sonjo, mu nikakor še ni hotel iz grla. Glasno je zaklel in zopet zaklel Lovrač Trnjač — glej, kletve so mirne duše prihajale iz grla — toda ko je nehal kleti, je zopet začutil tisti neizgovorjeni glas, ki je v grlu pekel kot žareče oglje. Zopet je izpil kozarec žganja do dna, toda v grlu je peklo prav tako kot poprej. Nato je nenadoma nekdo potrkal na vrata. Lovrač Trnjač se je zdrznil ves, vendar je vzkliknil glasno: »Naprej!«

Na široko so se odprla vrata in v sobo so prikorakali z neslišnimi koraki dedek Martin, njegov sin Martinek, njegova žena Marija in Sonja z Maričo v naročju. Ustopili so se pred javorovo mizo in se brez besede zagledali v Lovrača Trnjača. Zatrepetal je v grozi ter vzkliknil: »Kaj stojite nepremično tukaj pred javorovo mizo! Dosti je stolov, sedite, prosim, vsak na svoj prostor, da se pomenimo med seboj lepo kot prijatelji. Saj mi niso dali fašisti nobenega denarja za to, da sem jim kazal pot k vam. Življenje je kratko — predvsem moraš varovati svojo glavo, ali mar ni to res?« — Dedek Martin, Martinek, Marija in Sonja so nepremično strmeli vanj, ne da bi se menili za njegove besede. Lovrač Trnjač se je proseče ozrl na Maričo, da bi mu odgovorila vsaj ona — toda Mariča ni trenila niti z očmi, niti s trepalnicami, tudi za hip le ni odmaknila pogleda z njegovega obraza, Lovrač Trnjač si je zopet natočil žganja v kozarec, toda zdaj se mu je roka tako tresla, da se je žganje polivalo čez rob kozarca. Ko je prinesel žganje do ust, se mu je to, ko je pil, polivalo po bradi in se cedilo navzdol za vrat. Za vrat? Odložil je kozarec in šel počasi z roko okoli in okoli vratu: »Od hudiča čudni gostje ste — pridete, ne sedete, ne pijete,« Buljil je v nenavadne goste — pri tem je nenadoma skočila Mariča iz Sonjinega naročja, tekla po mizi tik do njega, obstala nepremično pred njim, potem pa mu je čisto rahlo pomežiknila.

»Kaj hočeš, mala coprnica,« je zavpil Lovrač Trnjač, Mariča je dvignila desnico in kazala s prstom na dedka, očeta, mater in hčerko. Poln groze se je Lovrač Trnjač zopet zamaknil vanje. Najmanjšega prijaznega nasmeška ni bilo na tistih prečudnih nepremičnih obrazih, nobenega razumevanja v njihovih očeh, nobenega šepeta na njihovih ustnicah, Sonjin obraz ni bil obraz otroka, ampak obraz na pol trde, neizprosne obsodbe. — »Saj tebe, tebe nisem hotel ovaditi — videl sem te, pa sem molčal; tam pod ognjiščem sem te zagledal...« Strogi izraz neizprosne obsodbe na Sonjinem obrazu se ni izpremenil niti za hip. — »Ali naj se obesim zavoljo vas, banditi,« je zakričal Lovrač Trnjač in treščil s pestjo po mizi. Isti hip mu je Mariča prijazno pokimala z glavo, Mariča v rdečem krilu in v modri bluzi — njene roke pa so bile bele kot sneg ... »Da, obesiti se moraš, Lovrač Trnjač,« je zašepetala.

Zjutraj so našli Lovrača Trnjača obešenega na kljuki v kotu sobe, na mizi pa je ležala prevrnjena steklenica, v kateri je bilo še za požirek žganja.