Čarobni mlinček

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pravljica o Sonji Čarobni mlinček
Bogomir Magajna


Očka in mamica sta odšla plesat na novoletno veselico, Markec, Julči in Tonček pa so ostali doma s staro mamo Julo. O, Jula je bila tako stara, da sama ni vedela več koliko, morda devetdeset, morda že blizu sto, saj beži čas hitreje kot blisk. Nihče ni verjel, da bo dočakala novoletno noč, pa jo je dočakala — in še kako.

Sklenila je skuhati si kave. V peči je plapolal ogenj in razsvetljeval kuhinjo s plešočimi zublji. Druge svetlobe ni bilo, saj sta očka in mamica pozabila orižgati pred odhodom v kuhinji luč. Električna luč je gorela res tam v spalnici, toda v spalnico se lahko prikrade strah, kadar očka in mamice ni doma. Stari Juli se tudi ni hotelo spati. Vsa zgrbančena je koracala po kuhinji in golčala nekaj nerazumljivega. Morda je mislila naložiti še nekaj polen na ogenj — Markec je to zaslutil in jih sam naložil v peč, Jula je zadovoljno zamrmrala in pokimala. Potem pa je vseeno še tavala iz kota v kot. Oči so se ji lesketale kot tisti zublji v peči, spodnja čeljust se ji je globoko povesila in ker ni bilo v ustih nič več zob, se je zdelo, kot da je v ustih temna noč.

»Le kaj neki golči stara mama,« je pomislila Julči, »morda bi rada pripovedovala pravljice. Povej nam, stara mama, pravljico!« — »Pravljico!« sta vzkliknila tudi Markec in Tonček. — »Pravljico,« je zamomljala stara Jula in se zastrmela v mračni kot. Stegnila je obe koščeni roki predse in tipala z dlanmi po glavah treh otrok. — »Hm, pravljico,« in se zopet zastrmela nekam v nedogled. »Nekaj manjka stari mami,« je pomislil Tonček — zares, manjka ji mlinček za kavo. Včasih je rada mlela kavo in pri tem pripovedovala pravljice. Tudi Tonček se je rad igral z mlinčkom. Tudi sedaj je imel mlinček pri sebi in ga je hitro potisnil stari mami v roke, v tiste koščene roke, po katerih so se vile žile kot vijugaste okamnele kačice. »Mlinček,« je zamrmrala stara Jula in izraz velike blaženosti se ji je razprostrl po obrazu. Vsa srečna je sedla na pručico in stisnila mlinček med kolena. Otroci so začudeni strmeli nanjo: »Kako neumna je stara mama — rada bi mlela, čeprav ni nič kave v mlinčku. Škatla s kavo je gori na visoki polici in je ne dosežejo ne Markec ne Julči ne Tonček, še manj pa stara mama, ki je vsa sključena. »Kaj se vam meša v glavi, stara mama, saj ni nič kave v mlinčku,« je vzkliknil Markec, najstarejši, Julči ni vedela, kaj naj bi rekla, Tončku pa se to ni zdelo preveč čudno, saj je sam rad vrtel mlinček tudi takrat, kadar ni bilo kave v njem. Stara Jula pa se je smehljala, smehljala in gledala nekam v neskončne daljave. Toda kako naj bi otroci vedeli, kaj so neskončne daljave — saj še kak velik modrijan ne bi vedel, kaj je to neskončni prostor, neskončni čas. Tak čuden obraz je imela sedaj stara Jula, tako veličastno pošastno osvetljen od plamenov, ki so plesali v peči, da so Markec, Julči in Tonček strmeli z odprtimi usti nanj.

In stara mama je zavrtela mlinček.

Isti hip je planil iz mlinčka v sobo dedek Januar ter potegnil za seboj za roko iz mlinčka ljubko ljubko malo punčko. Otroci so kar vzkliknili od začudenja, zlasti Julči, saj je bila punčka tako zelo podobna njej — zares, prav take sinje oči, zares, prav taki zlatorumeni laski. Pomota izključena, saj se je dobro videlo sedaj, ko je bela svetloba lila iz velike laterne, ki je bingljala dedku Januarju za pasom. In ta čudovita bela zimska pokrajina vse naokoli: v kristalne bele krinoline oblečene smreke, pesnik Vodnik z velikansko belo kapo na glavi, Ljubljana pa čisto majhna, majhna, brez nebotičnika, brez treh mostov na Marijinem trgu, brez Prešernovega spomenika. Dedek Januar je razprtal velik koš z ramen in pokladal iz njega tisti čudni punčki na krilo oranž, rožičev, bonbonov, igrač, kakršnih koli si poželi kateri koli otrok. Punčka pa je skočila zdaj k Markcu, zdaj k Julči, zdaj k Tončku in pokladala darove k njihovim nogam. Ali si je mogoče v katerih koli sanjah predstavljati kaj lepšega? O, kako je prav, da sta očka in mamica odšla na silvestrovanje, kajti drugače bi vzklikala: »Ne toliko bonbonov naenkrat, da si ne pokvarite želodčkov!« in bi potem skoraj vse zaklenila v veliko skrinjo v spalnici. Julči je vsa zavzeta strmela v čarobno malo punčko in vzkliknila: »Kajne, punčka, da si ti naša stara mama, ko je imela šele pet let?« — Mala punčka je prikimala in se vedro zasmejala.

Pa je stara mama Jula zopet zavrtela mlinček. Isti hip sta zbežala v temo v vežo dedek Januar z malo punčko, iz mlinčka pa je planil, v kuhinjo gospod Februar z velikanskim cilindrom na glavi. Za roko pa je vodil zalo deklico, še bolj podobno Julči kot tista punčka poprej. Deklica je bila pokrita z belo kapuco, roke pa so ji tičale v mufku. Pa je hitro vzela te roke iz mufka, odprla gospodu Februarju velikansko usnjeno torbo ter privlekla iz nje: velike sanke in dva para drsalk. Nataknila je drsalke na podplate Markcu in Julči, gospod Februar pa je naložil na sanke najprej sebe, sebi na kolena pa tisto čudno deklico in Tončka. In že je bil tukaj sredi kuhinje zaledeneli tivolski ribnik in že je bil tukaj tisti beli breg pod brezovim gozdičkom. Markec in Julči sta z vriskom in smehom zdrvela po ledu — prava drsalca, zares kot za tekmo. Šlo je v krogih in črtah kot veter, zares, še osmico sta napravila igraje. Prava sreča, da ni bilo blizu očeta in mame, ki bi neprestano vpila: »Pazita, da si ne polomita nog, pazita vendar, sicer takoj domov!« Gospod Februar pa je moško sedel z velikanskim cilindrom na glavi na sankah in drvel s punčko z mufkom in Tončkom navzdol po širokem belem bregu, enkrat in dvajsetkrat, in potem vsakokrat vlekel oba nazaj navzgor po strmini in vzklikal drugim sankačem: »Pozor, prosim lepo, pozor!«

Hitreje kot dandanes v kinu je izginila ta slika, ko je stara Jula zopet zavrtela mlinček in je iz njega skočil resni učitelj, velespoštovani Marec in pripeljal s seboj resno učenko, zares podobno Julči, le nekoliko bolj odraslo. In na mah je bila v kuhinji šolska soba, šolska tabla, računalo in globus. S strmečimi očmi so sedeli v klopi tista čudna deklica, Markec, Julči in Tonček. Z resnimi besedami je modri učitelj razložil, kako se piše: TETA MOTA NITI KOZA LISICA REP in da je ena in ena dve in da je zemlja okrog in okrog, okoli in okoli okrogla in da se ona vrti okoli sonca in ne sonce okoli nje. Sreča, da ni tukaj očeta in mame, če bo začel učitelj spraševati ...

Toda že je stara mama zavrtela mlinček in v kuhinjo je planil strašno navihani harlekin April z mladim, prav tako navihanim zelo mladim dekletom. Dekle je bilo polno srebrnih kraguljčkov in je veselo plesalo po kuhinji, po ulicah in trgih, April pa je poleg nje poskakoval s pajacovsko kapo na glavi, v rdečem jopiču in v širokih zelenih hlačah ter pačil svoj obraz tako, da so se Markec, Julči in Tonček dušili v smehu, klatil je šale in se lagal tako kot največji lažnivec, kar ni nič hudega, saj mu je bilo ime April. Pravljična deklica pa je plesala in vriskala neprestano. — »Tako žive oči ima ta deklica kot naša stara mama,« je pomislil Markec.

Toda že je stara mama zavrtela mlinček in iz njega je planil krasotec Maj. Za roko je vodil lepo mlado dekle, ki je tudi imelo oči kot stara mama, le dosti bolj mokre in zasanjane, z drugo roko pa je vodil Maj krepkega, živahnega fanta. Zelo je bil podoben ta fant staremu očetu, ki je umrl pred nekaj leti in ki se ga je Markec še dobro spominjal, le da je bil ta čudni fant sedaj dosti bolj mlad, kar se samo po sebi razume. — »Kot včasih stari očka je tale fant, le dosti bolj mlad in vesel,« je pojasnil Markec Julči in Tončku in oba otroka sta se radovedno zagledala v fanta. Vsa kuhinja je bila polna tivolskega parka, ta pa poln cvetja in razkošnih dreves. Gizdalinski Maj je nosil venec cvetlic okoli glave, tisti fant je imel v gumbnici dehtečo rožo, tisto lepo dekle pa polno naročje cvetlic, s katerimi je hitelo obsipati Markca, Julči in Tončka. Samo po sebi je umevno, da so tudi ptički prepevali na vso moč glasno po vsem Tičistanu.

Obraz stare mame je žarel v popolni blaženosti, toda spet je zavrtela mlinček in iz njega so planili v velikansko strmenje vseh treh otrok sam topli Junij s tistim tovarišem — Markec ni več dvomil, da je to sam rajni stari očka v podobi mladega moža, s tisto gospo — Markec ni več dvomil, da je ta gospa, čudno prečudno, sama stara mama, ki vrti mlinček, samo dosti bolj mlada in dosti bolj lepa — in je planil iz mlinčka majhen deček, kdo bi ne onemel od začudenja, ki je bil prav tak, kot je Markec sedaj in zelo podoben očku. Markec, bister kot le kaj, ni več dvomil, da ni tisti deček nihče nihče drug kot njihov očka sam in je to takoj pojasnil Julči in Tončku. In vsi trije so hoteli počiti od smeha, ko je stari ata, čeprav še mlad, vzel njihovega očka, čeprav sedaj še dečka, na kolena in ga našeškal po zadnji plati, — »Prav mu je,« je vzkliknil Markec, »da bo vsaj občutil, kaj se to pravi, ko bo hotel našeškati po zadnji plati nas tri!«

Pa že je stara mama zavrtela mlinček in prikazal se je iz njega sam vroči Julij s staro mamo, starim očkom in z atom, ki je bil sedaj že velik fant in s čudovito lepo gospodično: »Joj, kako je sedaj lepa naša mama, in dosti bolj mlada, kot je zares,« so sedaj vzkliknili vsi trije otroci, kajti vsi so takoj spoznali v tisti lepi gospodični svojo mamo. In vsi trije, čeprav še nerojeni, so se napotili v družbi vročega Julija, v spremstvu stare mame, starega očeta, očeta in mame na bregove Save. Vsi trije so že pred rojstvom dobili lepe kopalne oblekice, na katerih je bilo uvezano: Mamin ljubček. Podili so se tam po sinjem produ za plavimi metuljčki, brozgali po vodi in .. . Res, kako pravljična stvar je tak čarobni mlinček v roki stare mame.

In ko ga je stara mama zopet zavrtela, je skočil iz njega sam rodovitni Avgust. Poleg njega so bili sedaj v kuhinji še stari oče, stara mama, oče, mama, vsi trije otroci in otroški voziček. Ta voziček je peljal pred seboj po trgu Markec sam in poln strmenja strmel vanj; pa sta z odprtimi usti in širokimi očmi strmela v voziček tudi Julči in Tonček, kajti v vozičku je sedel sam Markec, čeprav še čisto čisto majhen, kot kaka štruca. Ali ni čudno, da je Markec peljal sebe samega pred seboj na vozičku? Toda rekel sem, da nihče ne doume, kaj je to prostor in čas, le čarobni mlinček je to razumel.

Ne bom preveč dolgovezen in ne bom vseh mesecev opisoval na dolgo in široko. Stara mama je zavrtela mlinček in čarobni September je pričaral novo sliko: starega očeta, staro mamo, očeta, mamo in Julči, ki pelje samo sebe na vozičku pred seboj in Tončka, ki je že tukaj, čeprav še ni bil rojen, Markca, ki vodi sebe samega za roko. Pa je skočil iz mlinčka poln grozdja in vina tovariš Oktober in so z začudenjem opazili, kako pelje Tonček sebe samega na vozičku pred seboj, kako se Markec že pretepa s še bolj mladim Markcem, kako koraca majčkena Julči poleg Julči, kako pijeta očka in mama mošt, kako zobljeta grozdje stari oče in stara mama. Kajne, večje kolobocije, kot je to, si sploh ne morete misliti.

Ko je stara mama Jula zopet zavrtela mlinček, so bile poleg strica Novembra vse nam znane osebe na odru, toda stara mama je planila v krčevit jok, v nekoliko manj krčevit jok je planil tudi oče, v še nekoliko manj krčevit tudi mama, Markec je zajokal zaradi tega, ker se spodobi, da jočeš, kadar jokajo drugi, Julči in Tonček pa nista jokala, ker nista mogla takih stvari še doumeti. Stari očka je namreč ležal na mrtvaškem odru. To bi bilo mogoče še na kak način razumeti, toda zakaj so ga potem zabili v črn zaboj in ga pokopali globoko v zemljo, ni mogoče doumeti kar tako, kot bi hruške pekli, saj se taka stvar pripeti vsakemu človeku komaj enkrat v življenju.

Ko je stara mama zopet zavrtela mlinček in je skočil iz njega častitljivi December, je stara mama naenkrat zadremala in dremala cel mesec. Očka in mama sta okrasila novoletno jelko z vsemi mogočimi rekviziti. Sklenili so pričakati Novo leto lepo doma, toda prišlo je nujno vabilo za očka in mamo, da morata na Tabor plesat. Obljubila sta stari mami in Markcu in Julči in Tončku, da se vrneta zares tik po polnoči. Do tedaj naj stara mama in otroci lepo zadremljejo v spalnici — potem pa se bedo vzdramili polni začudenja in zagledali v kuhinji sto lučk, prižganih na novoletni jelki. Res, do pičice tako bi se zgodilo, če bi ne bilo tistega čarobnega mlinčka.

Ko sta se oče in mati vrnila, res komaj uro po polnoči, sta našla svojo družino zbrano v kuhinji. Markec, Julči in Tonček so spali globoko spanje kar na tleh. Stara mama pa je sedela na pručici z glavo globoko sklonjeno na kolena. Očka in mamica sta tiho tiho, da bi koga prezgodaj ne vzbudila, prižgala vseh sto lučk na jelki. Nato šele sta prebudila, čeprav s precejšnjim trudom, Markca, Julči in Tončka, ki so začudeni zastrmeli na novoletno jelko. Še bolj začudeni pa so strmeli potem na staro mamo. Očka in mama sta jo na vso moč potresala za rame in glavo, pa se stara mama nikakor ni hotela več prebuditi, čeprav je imela na široko odprte oči. Ob njenih, v copate obutih stopalih, pa je ležal prevrnjen na tleh čarobni mlinček.