O Žarku in Jerici

← O zlatem klasu, zlatem grozdu in biseru

O Žarku in Jerici
Bogomir Magajna

Že mnogo let je minilo od takrat, ko mi je mati pripovedovala pravljico o Žarku in Jarici. Najbrž je tudi ona slišala to pravljico od svoje mame.

Živela je mati, ki je imela sina Žarka in hčerko Jarico. Žarko je bil pogumen pastir. Brez strahu je pasel ovce in koze na tratah pred širnimi gozdovi. Marsikdaj se je napotil globoko v gozd na jaso, ob kateri je stala visoka pečina. V pečini je bila votlina, v votlini pa je živel modri starec. Ob ognju, na katerem si je pekel repo in kolerabe, je starec ure dolgo razlagal Žarku o dobrih in zlih silah v prirodi. Žarko je z velikim spoštovanjem prevzemal njegove nauke vase. — »Z modrostjo, ljubeznijo in pogumom lahko premagaš vsako zlo,« ga je poučil starec.

Neki dan mu je starec ves zaskrbljen zašepetal: »Danes ponoči je šla po jasi mimo votline Jagababa in slišal sem, kako je sama pri sebi izgovarjala ime tvoje sestre Jarice, Jagababa je mati vsega zla na svetu. Posvari Jarico, naj ne hodi brez spremstva iz vaše hiše. Vem, da Jarico zelo ljubiš in da ji nosiš domov pomladnih, poletnih, jesenskih cvetic, da ji nosiš borovnic, jagod in lešnikov, zato le varuj Jarico, dragi Žarko!«

Žarko je povedal starčeve besede materi in Jarici, Jarica je obljubila, da je ni stvari na svetu, ki bi jo brez spremstva matere ali Žarka izvabila iz hiše. Da bi pa Jagababa ne mogla v samo hišo, je mati narisala nad vhodom petelinjo stopinjo v obliki peterokrake more, pod njo pa je obesila šop kresne rože in vejic srebrnoliste jerebike.

Ko pa je neki dan mati plela daleč na polju in Žarko pasel daleč tam pred gozdovi, je hipoma nastal velikanski piš, da je zatulilo ozračje, da so zamolklo zaropotala okna hiše, v kateri je bila Jarica tedaj čisto sama doma. V zračnem vrtincu se je pripeljala Jagababa tik do vrat, plesala in vrtinčila se je pred njimi, toda v hišo ni mogla, ker se je zbala more, kresnih rož in srebrnoliste jerebike. Zato se je potuhnila in se skrila za hišo.

Jarica je trepetala od strahu in se pokrila z odejo čez glavo. Zato ni videla skozi okno Jagababe. Tako jo je bilo strah, da se skoraj dihati ni upala. Tedaj je zaslišala izza hiše presunljivo jokanje in stokanje, kot bi se nekdo težko ponesrečil. Jarica je imela dobro srce kot iz čistega zlata. Čeprav se je vsa tresla od strahu, se ni obotavljala niti za hip in je takoj pohitela skozi vrata za hišo, da bi pomagala nesrečnici. Pa ni bila kaka nesrečna žena tista, ki je jokala in stokala, ampak sama zvijačna Jagababa. Bliskovito se je pognala proti Jarici, jo uklenila v svoje koščeno naročje in se dvignila z njo v zračnem vrtincu visoko visoko ter plavala z njo daleč tja nad širne gozdove. Videla jo je tam s polja mati in zaihtela v obupu, videl jo je plavati v naročju Jagababe Žarko tam daleč na tratah in ves je vztrepetal za usodo svoje sestre. Toda ni bil Žarko tak, da bi takoj obupal ob težki nesreči. Hitro je odgnal domov ovce in koze ter potolažil mater, ki je prihitela prepolna obupa s polja v hišo. — »Ne jokajte, mati!« je vzkliknil, »takoj pojdem v pečino k modremu starcu in potem naprej, da osvobodim Jarico.« Res, niti za hip se ni obotavljal, kar pritekel je do starčeve votline ter mu povedal, kaj se je zgodilo. Starec se je najprej zamislil, potem je vprašal Žarka: »Ali ni niti trohice strahu pred strašno Jagababo.v tvojem srcu?« — »Najmanjšega strahu ni v mojem srcu,« je odgovoril Žarko. Starec se je prijazno nasmehnil: »Ljubezen vsak strah premaga, zato ni strahu v tvojem srcu. Podarim ti korec vode iz studenca spoznanja dobrega in vejico iz grma srebrnoliste jerebike. S tem orožjem pojdi skozi gozd naprej in naprej. Dovolj sem te učil modrosti, da boš znal rabiti oboje.«

Žarko je korakal naprej in naprej čez drn in strn skozi širne gozdove brez strahu, da bi zgrešil smer, čeprav ni bilo v gozdovih niti poti niti steza. Nasproti mu je prišel velikanski medved, se postavil pred njim na zadnje tace in grozeče zarenčal. Žarko pa se ga ni zbal, ampak ga je takoj poškropil z vodo iz studenca spoznanja dobrega. Medved je padel nazaj na vse štiri tace, prijazno zamomljal in stopal poleg Žarka naprej in naprej kot krotko jagnje čez drn in strn skozi širne gozdove. Nasproti jima je prišel star sivodlaki volk. Razprl je čeljusti, pokazal ostre zobe, strašno zatulil in se hotel pognati na Žarka in medveda. Žarko pa se ni zbal niti za hip in hitro ga je poškropil z vodo iz studenca spoznanja dobrega. Volk se je takoj umiril, prijazno je začel mahati z repom kot kak psiček ter stopal potem mirno poleg Žarka in medveda čez drn in strn skozi širne gozdove.

Tako so stepali naprej in naprej dan in noč, noč in dan, in noč ter dospeli dopoldne h koči Jagababe. Skrili so se za kočo in čakali, kaj se bo pripetilo. In kot blisk hitro je pridrvela v vrtincu Jagababa s črnolasim dečkom v naročju, planila z njim k premnogim drevesom za jaso, udarila dečka s šibo črnega trna in isti hip se je deček spremenil v drevo, v temni borovec. Nato je strašna čarovnica začela lomiti veje z drugih dreves, da bi z njimi zakurila ogenj.

Žarko, medved in volk so z grozo začuli, kako so tista drevesa, s katerih je lomila veje, jokala s čisto človeškimi glasovi, tako pretresljivo, da je šlo skozi mozeg in kosti. Žarko je takoj spoznal, da so tista drevesa le v drevesa zakleti dečki in deklice in drugi ljudje ter da hoče Jagababa z njihovimi udi zakuriti v koči ogenj. Takoj je spoznal, da ne gre več čakati niti za hip. »Naprej!« je zaklical medvedu in volku in vsi trije so navalili na Jagababo. Ne smete si misliti, da je bil potem boj kar tako lahak. Jagababa je strašno tulila, ist ust ji je puhal ogenj na vse tri, strašni kremplji njenih rok so trgali cele kose kože in mišic s teles naših treh junakov, toda končno so jo le obvladali in jo razcefrali v sončni prah. Ko so se nekoliko opomogli od težkih ran, je račel Žarko takoj premišljevati, kaj sedaj storiti. Ni se zastonj učil modrosti pri sivolasem starcu in spomnil se je na vejico iz grma srebrnoliste jerebike, ki jo je pred napadom na Jagababo pozabil za kočo. Takoj je pohitel ponjo in potem odkorakal z njo v družbi medveda in volka k drevesom.

Poln nestrpnega pričakovanja je udaril z vejico trikrat najprej po tistem boru, v katerega se je pred borbo z Jagababo spremenil črnolasi deček — in glej, na mah se je bor spet spremenil v črnolasega dečka, ki je ves blažen planil Žarku okrog vratu. — »Počakaj malo,« mu je rekel Žarko, »najprej moram odrešiti vse ostale, potem se bomo šli igrat zahvale, čeprav meni ni za zahvale, ampak zato, da vas vse srečno pripeljem nazaj na vaše domove!« — Stopil je k temnozeleni jelki, udaril z vejico trikrat po njej in v hipu se je spremenila v prekrasno deklico, ki je takoj planila Žarku okrog vratu in vzkliknila: »Joj, kako zelo rada te imam, Žarko,« toda Žarko se ni menil za njene besede in je takoj potrkal z vejico po hrastu, ki se je pri priči spremenil v močnega fanta, in po bukvi, ki se je takoj spremenila v širokoplečo ženo, in po topolu, ki se je spremenil v orjaškega dolgina, po lipi, ki se je spremenila v dehteče dekle, po gabru, ki se je spremenil v utrjenega atleta in tako naprej. Vse je vriskalo v veselju in se zahvaljevalo Žarku, toda ta je postajal zamišljen in žalosten. Vedno bolj se je bal, da ni morda Jagababa že pred njegovim prihodom pokurila v svoji strašni peči že cele Jarice.

Tedaj pa je zagledal pred seboj vitko belo brezo in s tresočo se roko je udaril trikrat z vejico po njej. Isti hip je planila Jarica v njegovo naročje in solze so se ji udrle po ličkih. Zares, tako ganljivega prizora ne vidiš vsak dan.

Vse bi bilo prav in lepo, toda ko so se nekoliko umirili, so začeli nekateri odrešenci zopet jokati z milim glasom in Žarko je s strahom spoznal, da so brez ene ali brez obeh rok. Takoj je poklical medveda in volka na posvet, kaj storiti. Povedala sta mu, da imajo gozdne živali sredi širnih gozdov studenec, ki ozdravi vsakovrstne rane. Če bi Žarko preskrbel medvedu za nagrado panj medenega satovja, volku pa tri svinjske krače, bi bila pripravljena pripeljati vse ranjence k tistemu studencu. Samo iz dobrosrčnosti ne moreta tega storiti, ker jima že pošteno kruli od lakote po želodcu. Še človeški zdravniki nočejo zdraviti brez nagrade, kaj šele medved in volk. Žarko jima je rad obljubil, kar sta želela, Z resnim izrazom na licih sta odpeljala medved in volk vso trumo k tistemu studencu. In ko so se invalidi napili iz njega vode, so vsem znova zrasle roke.

Da, celo v cirkusu redkokdaj vidiš kaj takega: v ospredju je jezdil Žarko na medvedu, ob njem Jarica na volku, za njima pa je stopala velika truma dečkov in deklic, fantov in deklet ter mož in žena, dokler niso dospeli do vasi. Ni mi treba na široko opisovati, kako je bila srečna Jaričina in Žarkova mati, ko sta dospela domov, kako so bile srečne in vesele druge družine iz mnogih vasi, ko so dobile svoje ljubljene in drage nazaj žive in zdrave, kako se je medved kar naprej basal z medom in volk s svinjskimi kračami, glavno je pač to, da ni bilo več na svetu Jagababe, da so dobre sile zmagale nad zlimi silami, česar je bil še najbolj vesel modri starec v svoji pečini.