O zlatem klasu, zlatem grozdu in biseru
| O zlatem klasu, zlatem grozdu in biseru Bogomir Magajna |
| |||||||||
O zlatem klasu, zlatem grozdu in biseru[uredi]
To pravljico je povedala ciganka Džanga in pojasnila, da je zrasla iz njenega srca.
Sin sonca očka Triglav je imel dva si¬nova: Lepdana in Zlatiča. Lepdan se je rodil ob rojstvu dneva, Zlatič ob zadnjem žarku zahajajočega sonca. Ta žarek je otroka pozlatil, pa mu je bilo zato ime Zlatič. Ko se je Zlatič rodil, je mati iz¬krvavela in umrla. Zlatič je bil tako lep, da sta se v Lepdanu vzbudila Zloba in Zavist, čeprav je bil tudi sam močan in lepo raščen mladenič. Očital je Zlatiču, da je on kriv materine smrti. Isti hip je pognala Lepdanu grda bradavica sredi čela, toda ni ,se spametoval, ampak še bolj sta zrasli v njem Zloba in Zavist.
Bil je čas pomladne setve. Ljudstvo se je zbralo, preoralo polja in posejalo pšenično zrnje v rjavo zemljo, iz katere je vse kričalo po novem življenju. Zvečer pa je ljudstvo odšlo v svoje domove, kajti kot vselej spomladi, mu je očka Triglav razodel, da pride v polni mesečini sredi noči Vesna na polje, ki bo blagoslavljala in zasipala posevke. Nihče se ne sme v tisti uri približati Vesni, čeprav nosi okoli pasu cvetlični pas, čeprav je njeno krilo bolj rdeče kot mak, čeprav so njeni lasje bolj rumeni kot rese klasja, čeprav so njene oči bolj modre kot plavice med žitom. Stokrat lepše bo žito, obilnejše klasje, če zrnje prebrana sama Vesna. Zato gorje tistemu, ki bi jo motil pri delu. Zadela bi ga kletev očeta Triglava.
To je slišal Lepdan in isti hip sta Zloba in Zavist prišepetali njegovim mislim: Pojdi in skrij se na polju in ko pride Vesna, jo zasnubi, in če bi te ne hotela uslišati, jo ugrabi. Zadosti si lep, da ti pripada najlepše dekle sveta.
Lepdan se je v noči skril med razore. Njegovo srce je zavrisnilo v strasti in hrepenenju, ko je videl, kako stopa prelepa Vesna čez njive, blagoslavlja zrnje in zasipa posevke. Niti za hip ni strpel, takoj je planil k njej in jo hotel objeti. Vesna je vzkliknila od strahu in hotela zbežati. Lepdan jo je zagrabil za cvetlični pas in jo vlekel za seboj v gozd, kjer je raslo čarobno kresno drevo s peterimi koreninami. Tam je vzkliknil: »Če ne uslišiš mojega srca, o Vesna, bom ukazal Zlobi in Zavisti, naj te spremenita v črno kobilo.« Vesna je zadrgetala v strahu, toda za nič na svetu bi ne hotela izpolniti Lepdanove želje. Lepdan se je razsrdil in odtrgal Vesni cvetlični pas. Tedaj se je Vesna spremenila v črno kobilo in pri priči se je že ovilo petero korenin čarobne kresne rastline njenega vratu in njenih nog. Njene oči so žarele v divjem obupu, grozi in srdu tako silno ognjeno, da bi se nihče ne upal pogledati vanje. Lepdan je zaklel, zagrabil cvetlični pas in zbežal z njim domov. Vesna, zakleta v črno kobilo, je ostala sama v gozdu.
Minili so tedni in glej, niti eno zrno ni hotelo vzkliti iz zemlje. Pusto in prazno se je širilo polje v nedogled. Zloba in Zavist sta kraljevali nad njim. Zaskrbelo je očeta Triglava in sklical je ljudski zbor. Na zboru pa je govoril tako: »Ko je Vesna podsipala zrnje, je moral priti na polje nekdo izmed nas in ji ukrasti cvet¬lični pas. Naj se hudodelec javi sam, naj se skesa in potem pojdemo z njim iskat Vesno, da pomirimo njeno užaljeno srce.« — Že se je zganila vest v Lepdanu, da se je hotel javiti, toda Zloba in Zavist sta mu prišepetali, naj molči, kajti lahko se zgodi potem, da bo Vesna zagledala Zlatiča in se zaljubila vanj. Zakrknil je svoje srce in molčal. Ko je oče Triglav spoznal, da se hudodelec ne bo javil, je ukazal slovesno preiskati vse hiše, da bi našli Vesnin cvetlični pas.
Ljudstvo je hodilo iz hiše v hišo in raziskovalo. Čisto nazadnje je sklenilo preiskati še hišo očeta Triglava in glej — cvetlični pas so našli prav v njegovi hiši, pod ovčjo kožo na Lepdanovem ležišču. Oče Triglav si je pulil sive lase, nato je pred vsem ljudstvom slovesno preklel sina Lepdana. Isti hip se je Lepdan spremenil v Grdana, Njegov obraz so prerasle bradavice čez in čez, nos se mu je spremenil v ostudno kepo, velike oči so mu postale kalne in krvave. Z Zlobo in Zavistjo ob sebi je zbežal iz vasi in koval črne maščevalne naklepe.
Na zahtevo očeta Triglava so odšli najpogumnejši junaki iz ljudstva iskat Vesno, najprej najstarejši in najpogumnejši, potem mlajši in mlajši. Vsak je nosil s seboj Vesnin cvetlični pas. Vsakdo izmed junakov je našel v gozdu črno kobilo, priklenjeno na petere korenine čarobne kresne rastline, in vsakdo je v svojem srcu zaslutil, da ni črna kobila nihče drug kot Vesna. Toda ko se je zazrl v njene ognjene oči, je vsakdo vztrepetal v silni grozi in pobegnil. Nazadnje se je napotil k njej najmlajši med njimi, Triglavov sin Zlatič. Pristopil je in se zagledal v njene oči, V duši mu je zagorelo, kot bi se mu spreminjala v ogenj, toda Zlatič je pogled vzdržal. Prav tedaj je zahajalo sonce. Zdaj se je oglasila črna kobila s človeškim glasom: »Rodil si se ob zadnjem sončnem žarku zahajajočega sonca. Če si pravi junak, boš vzdržal. Dvigni svojo desnico k žarku zahajajočega sonca tako, da bodo sence njenih peterih prstov padale čez petero čarobnih korenin. Če boš vzdržal, bodo prišle vate Moč, Hitrost in Toplota. Toda ne boš vzdržal, kajti ni ga človeškega otroka, ki bi kaj takega vzdržal. Usojeno mi je, da bom vekomaj priklenjena na te korenine.« In žalost se je prikazala v ognjenih očeh črne kobile.
Zlatič pa se ni obotavljal, tudi za trenutek ne, in takoj je dvignil desnico k zadnjemu žarku zahajajočega sonca tako, da je senca peterih prstov padala na pet čarobnih korenin.
Silna pekoča bolečina je prešinila Zlatičevo desnico in se širila po vsem njegovem telesu, da ga je zapeklo v srcu, v duši in možganih. Naprej in naprej je naraščala pekoča bolečina, da je zažarela roka kot kos razbeljenega zlata, da je zadrgetalo telo, kot bi stalo na goreči grmadi, na čarobnem kresu, ki grozi, da bo človeka popolnoma vsrkal vase. Ni ga človeka na svetu, ki bi to vzdržal, Zlatič pa je vzdržal, vzdržal tudi tedaj, ko so začeli njegovi prsti goreti s prasketajočimi plameni in ko so zublji planili skozi njegove oči. Prav v tistem trenutku pa so se odvile čarobne korenine s telesa črne kobile in črna kobila se je na mah spremenila v belo kobilo. Tedaj je zašlo sonce, z njim zadnji njegov žarek, Zlatičevo telo pa je nehalo goreti. Zdaj je spregovorila bela kobila:
»Gotovo si pričakoval, da me boš s svojim dejanjem odrešil, toda poprej morava premagati Grdana, Zlobo in Zavist, poprej si morava priboriti darove mojih sester Klaske, Grozdane in Snežke: zlati klas, zlati grozd in kristalni beli biser. Ovij mi cvetlični venec okrog vratu in sedi na moj hrbet, da zdirjam s teboj skozi pokrajine sveta in časa.«
Sedemkrat sedemkrat sta predirjala okoli sveta v sedemkrat sedmih dneh. Medtem je pognalo bujno pšenično klasje po poljih očeta Triglava in njegovega ljudstva. Oče Triglav je slutil, da je njegov sin Zlatič na uspešni poti za rešitev Vesne. Zaslutili so pa isto tudi Grdan, Zloba in Zavist in se pognali po sledovih bele kobile, da bi uničevali, kar je ustvarjal Zlatič. Ko je Zlatič pridirjal na pšenično polje, se je prikazala Vesnina sestra Klaska, ki je pravkar začela žeti žito. Razveselila se je Klaska in vzkliknila: »Prav je, da si pravočasno dospel, Zlatič! Od jutra do sončnega zahoda moraš požeti vse žito in dvigniti zadnji klas k zadnjemu žarku zahajajočega sonca. Če to storiš, boš rešil žito in svoje ljudstvo lakote. Če tega ne storiš, bodo Grdan, Zloba in Zavist uničili žitno polje. Grdan, Zloba in Zavist so odhiteli k morju po črn oblak, ki naj bi privršal in s točo uničil klasje. Prijateljica Moč naj ti pomaga, da boš z uspehom končal svoje delo.«
Moč je podarila Zlatiču velikanski srp, oster kot britev, dotaknila se je mišic Zlatičevih rok in postale so prožne in trdne kot jeklo. Zlatič je žel in žel od zgodnjega jutra naprej in naprej in se kopal v slapovih znoja. Ni odnehal niti za hip, kajti nenehno ga je spodbujala Moč, ki je stopala z njim. Ni jedel, ni pil, le žel je in žel, le včasih se je ozrl navzgor na grič, ki se je dvigal onstran polja. Na griču je stala bela kobila s cvetličnim vencem okrog vratu in strmela vanj z ognjenimi očmi. Za njim je stopala Klaska in povezovala žito v snope. Od obzorja se je počasi bližal velikanski oblak, črn kot temna noč. Na njem so jezdili Grdan, Zloba in Zavist. Oblak je grozil, da zagrne sonce in spremeni dan v temo. Zlatič pa se ni menil zanj, ampak je žel naprej in naprej do zahoda sonca, ki je hitelo po nebu, da bi ušlo črnemu oblaku. In hip poprej, preden je črni oblak skoraj že zagrnil zahajajoče sonce ter grmel in bliskal od veselja, da bo vsak hip usul ledenega zrnja čez žito, je Zlatič požel zadnji klas in ga dvignil k zadnjemu žarku zahajajočega sonca. Klas je zagorel z velikanskim plamenom, ki je šinil v višine, v kraljestvo temnega oblaka in ga razgnal na vse strani. Piš, kot silen orkan, je gnal Grdana, Zlobo in Zavist, ki so se krčevito oklepali robov razbitih oblakov, nazaj k morju, in jih treščil v peneče se valove, na katerih so se borili za življenje noč in dan, dokler jih ni morje vrglo na suho.
Ko je sonce zašlo in je klas nehal goreti, je Zlatič strme opazil, da se je klas spremenil v čisto zlato. Klaska je zapela od veselja, od veselja je zapel tudi oče Triglav in zapelo je njegovo ljudstvo, kajti žito še nikoli ni bilo tako bogato kot tokrat, ko je bilo rešeno. Z veselo pesmijo je ljudstvo vozilo žito domov in Lakota je zbežala iz dežele.
Zlatič si je pripel zlati klas na prsi, zajezdil belo kobilo in predirjal na njej sedemkrat sedemkrat okoli sveta v sedemkrat sedmih dneh. Kot trije zlobni duhovi so sledili stopinjam bele kobile Grdan, Zloba in Zavist.
Zlatič je pridirjal na beli kobili k njeni sestri Grozdani, ki je pravkar utrgala grozd v velikanskem vinogradu, ki je segal čez sedem gričev. Razveselila se je Grozdana in vzkliknila: »Prav je, da si pravočasno prišel, Zlatič, kajti Grdan, Zloba in Zavist potujejo sem od daljnega morja z velikansko vrečo plesni, s katero hočejo uničiti grozdje. Rešil boš grozdje in zlato vino, če do sončnega zahoda obereš vse grozdje in ga v brenti zneseš v velike bednje na dnu doline, zadnji grozd pa dvigneš k zadnjemu žarku zahajajočega sonca. Prijateljica Hitrost naj ti pomaga, da boš laže opravil svoje delo. Če to storiš, boš z zlatim vinom pregnal Skrb od svojega ljudstva.«
Od zgodnjega jutra naprej je Zlatič obiral grozdje in ga nosil v brenti na dno doline. Ne bi mogel do sončnega zahoda dovršiti svojega dela, ko bi mu ne bila Hitrost pripela kril na stopala, da je z njimi dirjal z gričev v dolino in iz doline na griče hitreje kot veter. Hitrost je pre- gibala njegovo roko s toliko hitrostjo, da so grozdi leteli v brento tako urno, da jih skoraj videti ni bilo. Zlatič ni jedel, ni pil, le obiral je naprej in naprej ter pozabil na znoj in utrujenost. Zdaj pa zdaj se je ozrl tja na sedmi grič, kjer je stala bela kobila in strmela vanj z ognjenimi očmi.
Ko je zahajalo sonce in je Zlatič trgal zadnji grozd, so pridrveli v dolino Grdan, Zloba in Zavist in dvignili velikansko vrečo, da bi iz nje stresli na grozdje grdo uničujočo plesen. Tedaj je dvignil Zlatič zadnji grozd k zadnjemu žarku zahajajočega sonca. Iz grozda je šinil rdeč plamen v dolino in preden bi rekel: en, dva, tri, je že zgorela plesen, da se je le smrdeč siv dim dvignil iz nje pod nebo, že je gorela obleka Grdanu, Zlobi in Zavisti, da so se vsi trije v divjem begu pognali proti morju in skočili v peneče se valove, preklinjajoč v bolečinah in onemogli jezi. — Ko je sonce zašlo, je grozd ugasnil in glej — Zlatič je strme opazil, da se je grozd spremenil v čisto zlato.
Z vriskajočo pesmijo in ob smehu srečne Grozdane je odpeljalo ljudstvo z očetom Triglavom na čelu stotine bednjev grozdja na svoje domove, da ga spremeni v rujno zlato vince, ki bo pregnalo Skrb iz dežele.
Zlatič je pripel zlati grozd k zlatemu klasu na svoje prsi, zajezdil belo kobilo in predirjal na njej sedemkrat sedemkrat okoli sveta v sedemkrat sedmih dneh. Kot tri sence, skoraj onemogle od jeze, so sledili stopinjam bele kobile Grdan, Zloba in Zavist. Sneg, tri metre visok, je tedaj pokril gore in doline. Da bi ne zamudili kot dvakrat že, so Grdan, Zloba in Zavist sledili beli kobili tik za kopiti, včasih so jo celo prehiteli in nasuli visokih zametov pred njo. Težko bi bilo beli kobili in Zlatiču, ko bi jima ne bila prihitela na pomoč prijateljica Toplota, ki je talila zamete. Toplota je reševala življenje ozeblim srnkam, zajčkom, ptičkam, ki so jim Grdan, Zloba in Zavist hoteli uničiti življenje, samo zato, da bi ujezili belo kobilo in Zlatiča. V divjem diru med snežno vihro je Toplota pokazala na razpoko v orjaški skali in bela kobila je z Zlatičem na svojem hrbtu zdirjala skozi razpoko. Grdan, Zloba in Zavist pa niso opazili takoj te razpoke in so tekli mimo nje skozi snežni metež.
Po podzemeljskem hodniku je Zlatič prijezdil v velikansko ledeno kristalno dvorano Vesnine sestre Snežke. V belo haljo oblečena srebrnolasa Snežka je prijazno pozdravila belo kobilo in Zlatica. Razkazala jima je svoj dom, poln dragocenih kristalov, in pri tem strmela s svetlimi očmi na Zlatiča. — Srebrni slap je padal s stene v veliko jezero, ki se je širilo na koncu dvorane tja skozi široko odprtino proti zunanjemu svetu. Čez in čez je bilo pokrito z ledom in slap, ki je padal v jezero, se je sproti spreminjal v led. — »Pij iz studenca pozabljenja, iz tega bisernega slapa kristalno čiste vode,« je povabila Snežka Zlatiča. Zlatič je ubogal in pil. Tedaj je vzkliknila Snežka: »Studenec pozabljenja je pokazal, da si ti prvi človek, ki je dospel v mojo dvorano, a si ni zaželel nagrabiti dragocenih kristalov. Zato te ni voda iz studenca pozabljenja spremenila v ledeni steber, kakršnih vidiš tisoče v moji dvorani.« — In Zlatič je zastrmel na gozdove ledenih stebrov, ki niso bili drugega kot za vekomaj v led spremenjeni pohlepni ljudje.
Snežka pa je nadaljevala: »Če hočeš rešiti mojo sestro Vesno zakletve, moraš do večera ujeti ribico, ki je na dnu zamrzlega jezera, in jo dvigniti k zadnjemu žarku zahajajočega sonca, ki se bo prikazal skozi odprtino onkraj kristalne dvorane.«
Brezupno je Zlatič gledal na sežnje debelo ledeno skorjo, ki je pokrivala jezero. Toda spet je pristopila k njemu Toplota, Z njo je stopil okoli jezera enkrat in stokrat in, glej, za sežnje debela skorja ledu se je topila in topila uro za uro bolj, dokler ni topel vetrič potegnil od tiste velike odprtine na drugi strani in ustvaril na jezeru sto tisoč srebrnih valčkov. Tedaj je priplavala k bregu drobna srebrna ribica in Zlatič jo je ujel v svojo dlan, »Nikar me ne ubij,« je zaprosila ribica, »kajti tudi jaz tako zelo rada živim,« — »Ne boj se, ribica, ne bom te ubil, toda dvigniti te moram k zadnjemu žarku zahajajočega sonca, ki se je pravkar prikradel skozi odprtino k meni.« — In Zlatič je dvignil ribico k zadnjemu žarku zahajajočega sonca. Isti hip je ribica porodila iz svojega gobčka velik biser, lep tako, da takega še ni videlo človeško oko. Zlatič si je pripel biser na prsi in spustil ribico nazaj v srebrno jezero.
Prav tedaj so zavohali Grdan, Zloba in Zavist, da so stopinje bele kobile vodile v kristalno dvorano. Po njih so pridrveli do dragocenih kristalov, ki so viseli vsepovsod po stenah. Tako jih je prevzel pohlep po bogastvu, da niso videli niti Snežke niti bele kobile niti Zlatica, ampak so kar s polnimi pestmi trgali kristale in jih metali v svoje malhe, dokler niso bile polne do vrha. Vsi žejni zaradi pohlepnega napora so se pognali potem k studencu pozabljenja, da bi si utešili žejo. Vsi trije hkrati so pogoltnili vodo vase, vsi trije so se pri priči spremenili v ledene stebre in večno mrzlo pozabljenje je zavladalo nad njimi.
»Zlati klas imaš,« je rekla Snežka Zlatiču — »ta klas te bo vekomaj varoval lakote — zlati grozd imaš — ta grozd ti bo vedno odganjal skrbi, da nikoli ne boš mogel biti nesrečen, dragoceni biser imaš, ki bo čaral neskončno lepoto in modrost v tvojo dušo. Ne bo srečnejšega človeka na svetu, kot boš ti. Poslovi se zdaj od mene in moje sestre bele kobile in odidi z zlatim klasom, zlatim grozdom in dragocenim biserom na svoj dom!«
»Menil sem, da bom z zlatim klasom, zlatim grozdom in dragocenim biserom rešil Vesno zakletve. Po tvojih besedah sklepam, da to ni mogoče,« je govoril Zlatič z glasom polnim tuge in žalosti, »toda preden grem, moram ubogi, zakleti Vesni podariti te dragocene darove.« — Medtem ko so mu grenke solze lile iz oči, je zataknil za cvetlični pas, ki ga je bela kobila še vedno nosila okrog vratu, zlati klas, zlati grozd, na belo čelo kobile pa je pritrdil dragoceni biser. In glej čudo čudno, ko je to napravil, ni stala več pred njim bela kobila, ampak sama čudovito lepa Vesna s cvetličnim pasom okrog kot mak rdečega krila, z lasmi, bolj rumenimi kot resje klasa, z očmi, bolj modrimi kot plavice med žitom. In čudo prečudno, v desnici je držala Vesna zlati klas, v levici zlati grozd, na čelu pa se ji je omamno lesketal dragoceni biser. In čudo, še bolj prečudno, nista več stala sredi ledene kristalne dvorane, anmak vrh griča nad vasjo, kjer je bival oče Triglav s svojim ljudstvom, vrh griča polnega cvetočih jablan in hrušk, polnega cvetja med zeleno travo, polnega pisanih metuljev in modrih čmrljev. In čudo, še najbolj prečudno, po griču navzgor je stopal oče Triglav na čelu svojega ljudstva. V roki je nosil volovski rog, poln rujnega vina, v naročju kruh s soljo. Prijazno je pozdravil in prijazno pogostil prelepo Vesno in svojega sina, ki je bil porojen ob zadnjem žarku zahajajočega sonca in ki je ob zadnjih žarkih zahajajočega sonca postal poln Moči, Hitrosti in Toplote, pravi ljubljenec prelepe Vesne, In Vesna je tedaj podarila očetu Triglavu zlati klas: »Vzemi, oče Triglav, zlati klas, da ne bo tvoje ljudstvo nikoli lačno. Vzemi, oče Triglav, zlati grozd, ki bo tvojemu ljudstvu preganjal skrbi. Vzemi, oče Triglav, dragoceni biser, da bodo duše tvojega ljudstva polne modrosti in lepote. Jaz in Zlatič pa pojdeva zadnjemu sončnemu žarku naproti.«