Povodni mož (Fran Milčinski)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Boxmatch Brenkala-Bösendorfer Povodni mož (podlistek)
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Zgodba o junaškem rablju, ki si je sam odrobil glavo
Spisano: 3. julija 1927
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


To je zato, ker ni bil v nobeni stranki. Drugače gotovo ne bi bil pozabljen, kakor je, nego bi imel jubileje in slike in smrtne kose in spomenike in cestne table ali vsaj ankete za to in ono z izjavami v novinah in odgovori in preklici in klevetami in z zadnjo besedo uredništva. Žalibog ni bil v stranki!

Namreč povodni mož ljubljanski.

Kdor pa ni v stranki, je kakor odmetnik in je izven človeške družbe in njenih postav in dobrot in dolžnosti.

Sedaj bo protialkoholni shod in bi bila za povodnega moža posebno hvaležna prilika, da bi se ga spominjali, ga slavili ter mu priredili cvetlični dan ali tombolo ali karkoli. Toda ni bil v nobeni stranki! Pa se bo zgodilo — gotovo se bo, — da niti kihnili ne bodo njemu v spomin, dasi bi to jako krvavo zaslužil.

Zasluge povodnega moža za Prešernove poezije so priznane v literaturi in šolah.

Še več pa je storil za nravstveni preporod slovenskega ljudstva, in to je tisto.

Brez ozira na trud in stroške je neizprosno vihtel zmagovito zastavo zoper razuzdane plese. Niti se ni ustrašil mokrih hlač, nego se je zgodilo prvo nedeljo v juliju l. 1547., da je sredi iz pregrešnega rajanja pograbil Uršo Šeferco, ki je bila razvpit ljubljanski predpasnik, jo zavrtel po bregu in posadil noter v Ljubljanico, da si ohladi zanikrno kri.

Njegov možati nastop ni ostal brez sadu in bodi priporočen za zgled visoki cerkveni in posvetni gospodi, ki v sedanjih težavnih dneh nadaljuje hvalevredni boj zoper pohujšanje in ples in obleko in lase.

Toda ne le to, nego je povodni mož enako uspešno deloval tudi na važni oranici protialkohola in je stvar resnična, kajti jo je lastnoročno videl in na strani 685 popisal starodavni Valvasor, ki je jako verodostojen gospod, kajti ima spomenik in tablo in kočo in sploh.

Bila je stvar, kakor sledi.

Okoli leta 1650. se je meščan Šmajdler neki večer ob pozni uri vračal domov s svatbe. Bil je, kakor se spodobno pravi, dobre volje. Toda ni bil dobre volje nikakor ne, nego je bil globoko užaljen in je bil užaljen najbolj zato, ker ni vedel, kdo ga je užalil, zakaj in kako.

Pot je bila slaba ali so bile slabe noge in je imenovanega meščana zanašalo in je bil ogorčen, imel je s seboj laterno, pa mu je bila ugasnila in je grdo rohnel na mestne očete, zakaj da še niso iznašli vžigalic, da bi jo lahko zopet prižgal. Gugal se je po Starem trgu in si je skoraj odgriznil jezik, ko se je spotaknil ob kotanjo. Mestna straža se mu je previdno umaknila za vogal.

Meščanu Šmajdlerju se je pričelo kolcati od globoke bridkosti. Mestne očete vse po vrsti je imenoval figa može in šalobarde in jih klical na korajžo.

Mestna straža ni smela in mogla spričo takega razgrajanja križem držati ušes. Rajši se je umaknila še naprej za drugi vogal.

Tedaj pa je zašumelo v bližnji Ljubljanici in iz vrtinca se je dvignil povodni mož. Valvasor piše, da je bil oblečen v dolgo črno suknjo, in že je bil pri pijanem Šmajdlerju. Šmajdler se je ustavil. Ustavil se je, se podprl s palico in si na eno oko ogledal moža v črni suknji. Mož mu ni ugajal. Zadrl se je: »Kdo?« in je rjul in izjavil, da je škandal, in pripomnil, da ga še ne poznajo in da bo že pokazal.

Povodni mož pa je bil kratkih besed, kajti ni sploh nič govoril, nego je Šmajdlerja prijel in sta se zasukala naravnost v Ljubljanico, tja, kjer je bila najbolj mokra.

Odkladanje pijancev v Ljubljanico oni čas še ni bilo prepovedano kakor danes.

Potem je povodni mož zopet izginil po svojih poteh.

Slavni Valvasor je vse sam videl na lastne oči s svinčnikom v roki in je čakal, kaj bo. Kajti je bil pisatelj in ga je zanimalo, ali bo meščan Šmajdler utonil ali ne. Zanimalo ga je zato, da bo reč pravilno popisana v njegovi knjigi na strani 685. in bi bila reč za knjigo seveda bolj zanimiva in poučna, če bi Šmajdler utonil; za Šmajdlerja pa bi bilo seveda bolj priporočljivo, da ne bi utonil, in so bili potemtakem že tedaj navzkriž interesi slovstva z interesi prizadete osebe.

Meščana Šmajdlerja je Ljubljanica streznila. Tamkaj ob Ljubljanici je stala naprava, ki so z njo peke potapljali v vodo, če so pekli premajhne žemlje. Pa se je Šmajdler oprijel te naprave in neusmiljeno kričal na pomagaj.

Slavni Valvasor je gledal in poslušal in si mislil: sedajle se bo pokazalo, ali bo kdo rešil dedca ali bo gagnil sredi svojih grehov. Tako ali tako: reč se bo dala koristno popisati v čast vojvodine Kranjske.

Tedaj je previdno pokukala izza vogala mestna straža in z varnim škornjem stopila navzdol po bregu. Onemu v vodi je pomolila sulico in mu pomagala na suho.

Meščan Šmajdler je bil moker kakor miš, kadar je mokra. Pri tej priči se je poboljšal in storil trdno obljubo, da ne bo nikdar več po šesti uri zvečer pijan rogovilil v bližini Ljubljanice.

Tolikšen vzgojni vpliv je imel povodni mož in je jako obžalovati, da je ukinil svoje hasnovito prizadevanje.

Morebiti ni pri merodavnih činiteljih našel moralične in gmotne podpore.

Merodavni činitelji so sploh tisti, ki so vedno zoper. Zlasti če človek ni v nobeni stranki.

V stranki pa, kakor rečeno, ni bil povodni mož v nobeni. Tod tiči njegova tragična krivda in ga ta krivda tepe še sedaj.

Vendar morebiti še ni vse zamujeno.

Marsikdo je, ki se v stranko vpiše npr. šele po smrti. Ne le zaradi volitev, da vrže glas v volilno skrinjico. Nego tudi brez tega in samo zato, da se potem stranka ponaša: ta je bil naš.

In so nekateri, ki niso bili živi v nobeni stranki, ampak so bili zoper sleherno in vse; po smrti so pa kar pri dveh strankah ali treh in jim še fotografije ni bilo treba in spovednega listka in podpisa in vstopnice.

In bi se morebiti v teh slavnostnih dneh našla katera stranka, da bi se spomnila tudi povodnega moža in rekla, da je naš. In se ni bati nikakor ne, da bi povodni mož rekel, da ni.

(Jutro, 3. julija 1927)