Boxmatch Brenkala-Bösendorfer

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Fidelio Boxmatch Brenkala-Bösendorfer
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Povodni mož (podlistek)
Spisano: 3. julija 1927
Izdano: Slovenski narod
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Imam svaka, Matevž mu je ime. Ta svak katerikrat resnično ne more osebno, kajti ima skoraj vsak večer tukaj klub ali tamkaj klub ali sejo ali nepričakovane zadržke. Kadar ne more osebno, pa meni dá črno suknjo in vstopnico, da grem jaz namesto njega. »Na,« pravi, »koncert bo, pa ti pojdi, ti bolj trdo slišiš, ne bo te vzel vrag!«

Pa grem. Svaku rad ustrežem in ni treba misliti, da mi zato kaj plača, razen dveh dinarjev za garderobo. Nego grem, ker imam izobraženo zanimanje za šport in umetnost in druge kulturne prireditve; in vsakomur najtopleje priporočam enako.

Naj nikogar ne plaši, če je na plakatih zapisano: »koncert«! Koncerti so lahko vsake sorte. Tudi svak Matevž je rekel, da mu je žal in da bi bil sam šel zadnjič, če bi vedel, da bo tako.

Kajti je bila zadnjič privlačnost prvovrstna, z bombami uspeha, in je bilo nabito polno občinstva naravnost frenetično obiskano. Šlo je za težke atletske produkcije na klavirju. Mislim, da se taki reči pravi »boxmatch«. Šlo je za boxmatch med gospodično Ružo Brenkalo, še mlado, toda v klavirskih krogih jako čislano silo, in svetovno znanim Bösendorferjem, kakor je bilo ime klavirju.

Ruža Brenkala je sicer šibka prikazen, toda ima dokaj obetajoče pesti in krepko razvit spodnji trup — kamor ta sede, tam sedi! Orjak Bösendorfer pa je imponiral po svoji masi.

Bilo je pet rund in je godbo spisal gospod Štolcer-Jugoslavenski. Ta godba je izredno slavna in moderna, tako da nekatera ušesa zanjo niso dovolj izobražena. Pisana je nalašč za klavirski boxmach ter na note; zato sem potem napravil dovtip: »Bösendorfer je bil tepen po notah,« in smo se nekateri jako smejali od srca.

Občinstvo je bilo vseskozi napeto in je bila sklenjena marsikatera stava, največ za, oziroma ravno toliko zoper.

V prvi rundi se je mlada atletka držala bolj rezervirano, kakor da si hoče najprej ogledati nasprotnika in mu s prsti otipati zobe in obisti: tako rekoč se je miš igrala z levom.

Toda se starina Bösendorfer ni dal spraviti iz dostojanstvene ravnodušnosti, kar mu je pridobilo dokaj simpatij.

V drugi rundi se je Brenkala nenadoma razgrela. Brez usmiljenja, z desno in levo roko, zviška in od strani so padali njeni težki udarci po Bösendorferju in ne maramo prikriti, da so v boj posegale tudi njene noge, kar pri boxmatchu ni dopustno. A so se, kakor rečeno, vsi udarci vrstili natanko po notah gospoda Štolcerja-Jugoslavenskega in niso te note pisane morebiti iz kake mržnje zoper klavir ali iz maščevalnosti, nego so pisane brez zavržnih osebnih nagibov zgolj z višjega stališča in je to naravnost fenomenalno.

Orjak Bösendorfer se je branil, kakor se more pač braniti le šampion svetovnega slovesa, toda šampion — brez rok. Rjul je iz globine svojih strun — ogorčeni so z vseh krajev mesta pritekli pendreki, da zapišejo, kdo da je tisti in pridrvel je rešilni avto. Bilo je videti, kakor da Brenkala nima dveh rok, nego da jih ima petindvajset, a vseh petindvajset v srditem, neizprosnem boju zoper enega — enega brez rok. To je tisto! Če bi Bösendorfer mesto treh nog imel tri roke, potem bi boj potekel drugače in ne bi bil avto prišel zastonj.

Resnici na ljubo pa je priznati, da je bila gospodična Brenkala v izborni formi in razodela odličen trening in ni bilo prav nikogar v občinstvu, ki bi si želel na mesto Bösendorferja.

Tekma se je nagibala h koncu, kajti so se h koncu nagibale note gospoda Štolcerja-Jugoslavenskega.

Vrli Bösendorfer se je ves čas zgledno držal. Najsilnejši udarci ga niso ne en pot spravili na kolena, kam-li da bi mu nasprotnica rami položila na tla, kakor je predpisano za zmago.

Ko je potekel za borbo določeni rok in jo je sodnik ukinil, ni bilo ne zmagovalca ne premaganca. Bösendorferju je bilo izbitih par zob, toda niti pljunil ni. A tudi mladi atletki so bile moči izčrpane in so jo morali oživljati in krepčati od zunaj in znotraj.

Gospodična Ruža Brenkala je naše gore list in ji pot slave in zarja bodočnosti ne bosta ušli nikakor ne. Le kar se tiče možitve — moža bo dobila bolj težko. Kajti se bojim, da ne bo nobeden imel korajže.

(Slovenski narod, 3. julija 1927)