Fidelio
| ← O delegaciji in komisarjih, o mladini neprimernem vitezu in o pravopisu | Fidelio Prešernove hlače (Podlistiki II) Fran Milčinski |
Boxmatch Brenkala-Bösendorfer → |
| |||||||||||||||
Jaz če grem v gledališče, natančno vem, zakaj grem, in ne kakor nekateri, ki vanj gredó kar tako in sploh. Taki ljudje ne vem, če imajo tisto, čemur se pravi umetniški užitek.
Zato tudi nisem abonent. Ne tičim sicer v onem gmotnem mamonu, da bi lahko bil. Toda ne bi bil, tudi če bi tičal. Kajti ne trpi moje umetniško prepričanje, da bi mi slavna ali kakršnakoli gledališka uprava ukazovala:
»Danes je tvoj A ali B ali C in si zavezan, da greš in poslušaš!« Nego moje umetniško prepričanje samo po svojih lastnih umetniških nagibih odloča, kdaj bije ura njegovemu A ali B ali C. Npr. Fidelio. Fidelio je opera in se v njej obilno poje in gode. Nekaterim to ne ugaja. Mene petje in godba nikakor ne ovirata, da grem v opero. Le da vem zakaj, in da imam za zakaj stvarne razloge.
Novine so poročale, da bo opera pela slavno opero Fidelio. V poročilih je stala vsebina opere in je bilo zapisano, da v drugem dejanju skuša Pizarro zabosti obadva, Florestana in Leonoro. »Leonora pa izvleče pištolo in reši situacijo.« Tako je stalo v novinah.
Pištolo izvleče in kratkomalo: reši situacijo.
Da koj povem: to je tisto, kar je zbudilo pozornost mojega zanimanja.
Že same besede: »reši situacijo« se mi zde, da so silno lepo povedane. Tako so lepe: kar v gumbnico bi si jih vtaknil in takšen se dal fotografirati.
Ne morem si kaj: v mojem peresu je čut za lepo besedo posebno razvit. Lepa beseda mi gre nad vse. Če bi imelo moje pero izbiro med ne vem čim, recimo modnimi hlačami, takšnimi, s kakršnimi se sedaj ponaša starejši moj sinko in so dika in blesk vesoljne spodnje gimnazije, in med lepo besedo, še trenilo ne bi z očesom, nego bi seglo po lepi besedi. In je čudno, da je poleg mojega peresa tudi vsa ostala naša rodbina enako vneta za lepo besedo. Npr. moj najmlajši, komaj je štel pet let, že je rekel »namreč«. V vsakem stavku mu je bil »namreč« in je celo stara Urša, ki pomaga v hiši pomagati, to opazila in izjavila, kako izobraženo govori ta otrok. —
»Izvleče pištolo in reši situacijo!«
Šestdeset let sem star, eno manj, mnogo mi je spisalo pero in marsikaj na tem polju in na onem; edino tega pa ni nikdar in nikoder, da je kdo ali kaj rešil ali rešilo situacijo. In obžalujem bridko, da ni. Menim, če bi bilo prej vedelo in znalo in tako pisalo, bi bilo vse drugače in situacija rešena in ne bi bil moj gmotni mamon v trajni krizi.
Reč pa ni zanimiva le zaradi lepoglasne besede. Nego je tudi v moraličnem pogledu odobravati, da Leonora situacijo reši. Mislim, da ni nikogar med nami, ki situaciji ne bi privoščil, da je bila rešena. Strašno bi bilo, nepopisno in neizrečeno, ako situacija ne bi bila rešena in bi situacija kratkomalo prenehala. Ako Leonora situacije ne bi rešila in ne bi več bila situacija, mislim: katastrofa ne bi bila prehuda beseda za to.
Vsekakor zasluži Leonora priznanje, da je izvlekla pištolo in situacijo rešila. S tem svojim hvalevrednim dejanjem je resnično rešila situacijo.
Zanimal pa je moje umetniško zanimanje tudi način, kako bo Leonora rešila situacijo.
Zapisano je, da izvleče pištolo in reši situacijo. Toda kako? Možne so vse mogoče možnosti.
Morebiti reši situacijo že s tem, da izvleče pištolo. Ali stori s pištolo še kaj drugega? Npr. da ustreli?
Skoraj ne dvomim: Leonora ustreli. To sklepam iz tega, ker poročilo ne pove, da ustreli. Nekateri ljubitelji glasbe ne ljubijo streljanja — pravijo, da streljanje ni glasba. In če vedo, da v glasbi streljajo, rajši ne gredo v glasbo. Zato gledališču naklonjena poročila ne pišejo že poprej, da bodo streljali; nego je bilo zapisano samo, da »izvleče pištolo in reši situacijo«.
Mene streljanje v operi ne moti. Včasih me je in tudi žena ne mara streljanja in svakinja in sploh vsi otroci. Sedaj me ne moti več, odkar sem nekoliko bolj gluh. Zastran mene lahko Leonora ustreli s kanonom.
Nerešeno pa ostane vprašanje, koga ustreli. Ali ustreli sebe ali Pizarra ali Florestana? Ali pa morebiti z ozirom na ukazano redukcijo gospoda razsvetljevalca ali orkester ali vrlo požarno brambo?
Seveda — situacija bi bila rešena v vsakem primeru. — Toda kdo je žrtev?
Še nobena opera mi ni vzbudila toliko umetniškega zanimanja, in sem stopil pred slavno gledališko upravo in zahteval prosto vstopnico, kajti sem inteligent. Namignil sem, da obstojim iz dveh polovic in da je moji boljši polovici takisto potreben cel sedež, in še sem namignil, da imava četvero dece, ki jih nebogljenih ne moreva samih puščati doma; lahko bi se pripetila situacija, ki ji ne bi bili kos, da jo rešijo.
Slavna uprava se je začudila, kdo in zakaj in kako da se pišem, in da bi mi mogla le tedaj ustreči, ako znam in bom napisal kritiko. Odgovoril sem, kar se pisanja tiče, da pišem vse od jedilnikov in partejev do dram in revij, niti se ne ustrašim kritike. Samo pove naj mi slavna uprava, kdaj, kako in koliko vrst.
S to besedo sem rešil situacijo in smo potem res bili v operi in ustrezajoč želji slavne uprave drage volje potrjujem z lastnoročnim podpisom, da je situacija v istini rešena. Tako točno in solidno rešene situacije ni kmalu videl naš oder in gre hvala vsem prizadetim brez izjeme. Do zadnjega kotička razprodano občinstvo ni štedilo ne z rokami, ne z nogami.
In je povedala ljubljena mi žena, da je bila tudi gospa Žefranova zadovoljna. Namreč sem bil svojo vstopnico odstopil gospe Žefranovi. Kajti smo jako dobri prijatelji z gospo Žefranovo, ki imamo v njeni trgovini zaradi krize odprt račun. In je žena povedala še to, da vstopnice niso bile za Fidelia, ampak so bile za Lumpacija.
Nič ne rečem, prav nič.
Ne vem pa, če je taktno, ako gledališka uprava na podlagi vstopnic za Lumpacija naroči kritiko o Fideliu.
(Jutro, 25. maja 1927)
[[Kategorija:Podlistki]