O delegaciji in komisarjih, o mladini neprimernem vitezu in o pravopisu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sedeči podlistki in stoječi O delegaciji in komisarjih, o mladini neprimernem vitezu in o pravopisu
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Fidelio
Spisano: 1. maja 1927
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nezaslišano je, in če mi ne bi bil zdravnik strogo prepovedal sleherno razburjenje, mi ne bi bilo žal ne truda ne stroškov, nego bi se brez ozirov na desno in na levo razburjal do skrajnih meja dosegljivih rekordov.

Toda, kakor rečeno: prepovedano mi je in se ne smem. Čudim se pa naši delegaciji, ki ji razburjenje ni prepovedano, da se ne razburi in zakaj trpi tako stvar in zakaj pri tej priči ne razpusti zgodovine slovenskega slovstva kakor tudi slovstvene čitanke in obema postavi komisarja.

Imamo namreč zgodovino slovenskega slovstva in slovstveno čitanko, ki so v njih zbrani vsi količkaj slovenski pojavi iz preteklih dni. Če se je komu tako rekoč le rigalo slovensko — koderkoli, kakorkoli — je to zapisano v bukvah in stoji zraven letnica, kdaj se mu je. In ne rečem, da je neplodno tako delo, nego priznam, da take bukve neizmerno lajšajo mestnim magistratom težko skrb za dobro stanje cest, vsaj kolikor se tiče cestnih imen, hvala Bogu!

Kar me pa nezaslišano razburja, je tole:

V imenovanih bukvah stoji in sem bral, da spada med slavne spomenike slovenskega jezika v preteklih dneh tudi neki vitez Urh Lichtensteinski, kajti zakaj? Zato ker ga je l. 1227. koroški vojvoda Bernard slovensko pozdravil: »Bog vas primi kraljeva Venus!« Tako je tiskano v bukvah, namenjenih učeči se mladini, in je morebiti to res — ne rečem, da ni. Morebiti pa ni res — ne rečem, da je.

Pa bodi temu kakorkoli — o omenjenem vitezu pripovedujejo iste, učeči se mladini namenjene bukve, da je potoval po svetu preoblečen v Venero. Kako je Venera oblečena, vsi jako dobro vemo, žalibog! Pri šiviljah ni bila Venera nikoli nič dolžna in se že ve, zakaj ne. Naše častite dame so v tem pogledu drugačne, hvala Bogu! In če se je imenovani Urh preoblekel v Venero, bi se dalo to krajše povedati tudi tako, da je bil kratkomalo nag, kar za šolske knjige ni primemo nikakor ne. Nagi vitezi ne spadajo v šolske knjige!

Nagi vitez Urh je pa tem bolj nezaslišan in vreden najstrožjega razburjenja naše delegacije, ko se na drugo plat nobeni slovstveni čitanki, nobeni zgodovini našega slovstva ne zdi vredno, da bi tudi le z besedico in ako ne drugod, vsaj na koncu v urednikovih opombah ali v seznamu tiskovnih pogreškov omenjala drug dogodek, ki je dosti pomembnejši za slovenski jezik in zgodovino in dosti primernejši za mladino kakor oni nagi vitez. Namreč dogodek iz l. 1539, ko se je namreč na Sveti gori pri Gorici prikazala preprosti in revni, toda pobožni pastirici Urši Ferligojki iz Grgarja presvetla nebeška prikazen in jo ogovorila. Ogovorila pa jo je v milem slovenskem jeziku s temile besedami: »Reci ljudstvu, da naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi!«

Tako je nebeška prikazen govorila l. 1539. v slovenskem jeziku in nam poročajo ta dogodek tako zanesljivi viri dov. preč. kn. nadšk. ord. in red. provinc. št. 4675 in bi morala ta zgodba z nepopisnim veseljem navdajati ne le učečo se mladino, nego sleherno rodoljubno srce.

Prvič iz ozirov na učni red in slovensko slovstvo sploh. Zlasti pa še zato, ker nam ta dogodek jasno razodeva, kako imeniten je bil mili naš jezik že pred toliko stoletji, da je bil znan ne le golšavemu vojvodi, nego je bil spoštovan celo v nebeškem paradižu in ni bilo sram presvetih njegovih prebivalcev, da so se ga posluževali v občevanju s preprostimi osebami slovenske narodnosti. Tako imeniten je bil naš jezik in mimogrede mislim, da ni lepo, ako se tak jezik imenuje dialekt!

Navzlic temu pa se, kakor rečeno, do sedaj ni našel noben profesor, da bi o tem slavnem spomeniku slovenskega jezika črhnil tudi le mev, a kam-li bev! O onem mladini neprimernem vitezu pa so črhnili oboje v najodličnejši meri in niti ni izključeno, da je nedopustni tej pristranosti iskati vira v strankarski zaslepljenosti — ako gre namreč za nasprotno stranko, seveda: kajti strankarska zaslepljenost v lastni stranki ni zaslepljenost, nego je zavednost in kremenit značaj in to in ono — to se razume.

Nikomur ne maram delati krivice, zato nič ne trdim, ampak le namigavam.

Pa recimo, da ni kriva strankarska zaslepljenost, kaj je potem krivo.

Zoper gospode profesorje nič ne rečem, rajši nasprotno, kajti imam četvero dece v šolah in se šolsko leto nagiba h koncu.

Toda se mi zdi, da so gospodje profesorji preobloženi z drugim delom in jim nedostaja potrebnega časa za spomenike slovenskega jezika. Zdi se mi, da so preveč zaposleni s pravopisom.

Slovenski pravopis je jako težak. Komaj se gospodom profesorjem posreči, da v žuljih svojega obraza spišejo pravopis in ga dajo v svet, že je pravopis zopet iz mode, kaj vem kako in zakaj, pa lahko prično zopet z novimi žulji. In bi moral takšen profesor imeti štiri roke: dve, ki ne bi drugega delali kot pravopis, drugi dve pa za drugo delo.

Tako bodo gospodje težko vozili naprej. Če skoraj ne dobijo štirih rok, bodo morali odnehati ali tu ali tam in se bojim, da bo treba odnehati baš pri pravopisu. Ni moja želja taka, le bojim se, da bo tako. Kdor me pozna, ve, da bi svojo srčno kri dal za pravopis.

Toda so reči in razmere. Tudi so nekateri ljudje, ki gledajo na pravopis z drugačnimi očmi in pravijo, da pravopis ni edino in vse, kar nam je treba, in da nam pravopis ne more nadomestovati npr. očenaša in davčnih predpisov niti ne saveznih pravil za nogobrc nikakor ne.

Tako govore — in so ti nekateri marsikateri, dasi moje osebe ni vmes, enega sem celo slišal na lastno desno uho, žalibog! — v levem imam pavolo, ker me trga — ki je zvečer ob pol dveh kričal, da je prav, da takrat, ko je Jezus Kristus pridigal na gori, še ni bilo naših profesorjev in da niso bili med onimi, ki so poslušali pridigo na gori; in je kričal, če bi bili naši profesorji tam, vso pridigo da bi dali na svoj jezikovni brus, da je še toliko ne bi ostalo, da bi bilo v petek za vbogajme. In da bi bila k štirinajstim postajam bridkega trpljenja prišla še petnajsta: »Ki je bil za nas krvavo korigiran.«

Tako je kričal in zabavljal zoper brus na premile viže oziroma se bolj pravopisno reče »napeve« noter do skrajne policijske ure.

Pa ne vem, če ni zabavljal zoper brus morebiti le zaradi konkurence, ker včasih sam brusi. Vsaj takrat sem ga videl, da je.

(Jutro, 1. maja 1927)