Povod mož
| ← Črna baba in povodni mož | Narodne pripovedke iz Mežiške doline Povod mož Vinko Möderndorfer (1894) |
Gozdni mož → |
| |||||||||||||||
Med Smrekovcem in Ludranskim vrhom je planjava, ki jo imenujemo Pudgarsko. Tam je majhen ribnik, v katerem je zelenkasta, smrdljiva voda.
Pri tem ribniku je dan za dnem neki pastir koze posel. Iz samega dolgega časa ni vedel, kaj bi delal, pa je metal kamenje po ribniku in poskušal, če se da kamen tako vreči, da odskakuje od vodne gladine in zadene nasprotni breg. Ko se je tega naveličal, je jel metati večje kamne v sredino ribnika in opazoval vodne kolobarji, ki pa niso izginili, temveč so postali vedno večji in večji, kakor da bi padli vedno večji kamni v vodo. Pastirju se je zdelo, da je nastal na dnu ribnika vihar. Prikazal se je povodni mož, ki je bil do pasu človek, od pasu pa riba. Povodni mož je zarohnel nad pastirjem: »Kdo je izbil mojemu sinu žlico iz rok, prav takrat ko smo južinali?« pastir je bil prebrisan in je pokazal na kozo: »Koza je bila.« Povodni mož je iztegnil svojo dolgo roko iz vode, pograbil kozo in zopet izginil. Ta Povodni mož je prišel nekoč tudi h kmetu Pudgarju. Pudgarca je bila pridna, a skopa gospodinja. Sužinčad je pri malici vedno videla sonce skozi kos kruha.
Povodni mož je pricapljal naravnost v kuhinjo in prosil gospodinjo za hleb kruha. Pudgarci je kar sape zmanjkalo. Imela je sicer še en hleb, a da bi ga dala možu, se je zdela škoda. Hitro se je izgovorila, odprla peč in rekla: »Niti koščka nimam pri hiši, novega pa šele pečem.« Povodni mož je pograbil vseh dvanajst hlebov v peči in jih naenkrat požrl. Pri tem pa je govoril: »Saj vem, da nimate nič, zato vam tudi ničesar ne vzamem. Nič se me ne bojte, ne bom vas več nadlegoval. Sedemkrat sem že videl ves Smrekovec gol, še sedemkrat ga bom gledal golega, potem pa se me ni treba bati!« Nato je odšel in mrmral grede: »Takšna skopost, takšna skopost, samo dvanajst zrnc peče v peči!«