Gozdni mož

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Povodni mož Narodne pripovedke iz Mežiške doline
Gozdni mož
Vinko Möderndorfer (1894)
Žal-žene
Spisano: Miša Hrabra in Irena Vidmar
Izdano: COBBIS 2830133
Viri: cobbis.si
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I

Blizu Kotnikove kmetije pod Plešivcem v gozdu na meji med Štajersko in Koroško je živel svoj čas Gozdni mož. Bil je opičje postave, imel kosmate roke, zaraščen obraz in bele brke. Hodil je po večni luči po pobočju planine in neprenehoma vpil:«Hojoj, hojoj!« Če se mu je kdo oglasil ali ga oponašal, tedaj je smel pojesti vsako žensko, katera je bila po večernem zvonjenju brez moškega spremstva zunaj hiše. Ni pa imel pravice do ženske, če je imela otroka moškega spola v naročju.

Nekega večera je šel Petričev hlapec v mlin. Gozdni mož je vpil in hlapec se mu je oglasil. Ko so sedeli zvečer Petričevi pri večerji, je nekdo potrkal na okno, vrgel žensko nogo v hišo in zavpil: »Kar si pomagal dobiti, boš tudi pomagal jesti.« 

Dva mladca sta nesla vrečo volne. V gozdu sta zapazila Gozdnega moža. Prestrašena nista vedela, kaj bi počela. Zmetala sta volno iz vreče in zlezla vanjo, da sta molela samo glavi iz nje. Gozdni mož je prišel do njiju, debelo gledal na glave in na vrečo, kjer bi se morale videti noge. Prevalil je vrečo na to, potem še na drugo stran, zmajal z glavo in zavpil: »Hoj, hojoj! Trikrat pomnim travnike, trikrat pomnim les, takšne živali, ki ima dve glavi, a je brez nog, še nisem videl. Oče je premlad, moram že dedeja pobrati, kaj je to!« Odšel je v temni gozd, mladca pa sta pustila volno na mestu in ušla.

Gozdni mož je srečal mladeniča. Vprašal ga je, če je človek. Ves prestrašen mu je mladec odgovoril: »Nisem!« Gozdni mož je šel ž njim. In mu povedal, da bi rad videl človeka. Nasproti jima je prišla ženska. Mladenič se ni upal povedati da je ženska človek. Na srečo sta se namerila na starega vojaka. Mladenič je sedaj priznal, da je vojak človek. Gozdni mož je rekel vojaku: »Če si ti človek, se pa dajva!« Mladenič je iz strahu zbežal. Vojak pa je ustrelil v Gozdnega moža, kar pa temu ni nič škodovalo. Nato se ga je vojak lotil z mečem, da je Gozdni mož pobegnil. Dohitel je mladeniča in mu potožil: »Človek je bil kot sam vrag. Najprej mi je pljunil v obraz, nato pa je potegnil rdeč jezik in me hudo nažgal.« 

Gozdni mož je nadlegoval Plešivčnikove ženske. Plešivčnik mu je nastavil škornje, ki jih je znotraj namazal z limom. Gozdni mož je škornje našel, hotel postati enak ljudem in jih obul. Ker pa ni bil vajen hoditi v škornjih je prehitel Plešivčnik s hlapci in ga ujel. Plešivčnik je imel Gozdnega moža za hlapca in bil ž njim prav zadovoljen. Ker je bil zelo močan, je delal za deset drugih hlapcev. Bil pa ni samo dober delavec, še v večji meri je bil dober svetovalec. Vselej je povedal gospodarju, če bo prihodnje leto suša ali pa preobilo dežja. V letu, ko je nastopila lakota, je vpil: »Hoj, hoj! Mali snopičev, veliko mrličev!« Napovedoval je tudi, kdaj bo slabo vreme, nevihta in toča, kako se naj čuva, da se ne bo pripetila nesreča. Kmet je imel zaradi tega Gozdnega moža zelo rad pri hiši in je lepo skrbel zanj.

Ker Gozdni mož ni bil vajen hoditi v škornjih, mu je dal Plešivčnik konja, da je jahal. Spremljal je Plešivčnika tudi vsakokrat na Plešivec, kjer je imel ta cerkveni ključar pravico prodajati pri cerkvi sv. Uršulae pred in po maši jedi in pijačo. Ob takih prilikah je Gozdni mož vedno opozarjal Plešivčnika: »Tukaj jahajva počasi, ker je takoj pod zemljo voda, tamle pa lahko hitro jahava, ker pod zemljo ni vode.« 

Nekoč je na poti na Plešivec vprašal kmeta, če sme stopiti s konja in vzdigniti ob potu ležečo skalo. Plešivčnik je mislil, da hoče pokazati svojo moč in je privolil. Gozdni mož je dvignil skalo in bliskoma smuknil v odprtino. Ko je bil že v votlini, se je obrnil proti strmečemu kmetu, držal s palcem ogromno skalo nad svojo glavo in se poslavljal: »Imeli ste ptiča, pa ga niste znali rabiti. Če bi ga bili vprašali veliko, bi vam bil veliko povedal, ker ga pa niste, zato tudi ni nič povedal. Če bi ga bili vprašali, bi vam bil povedal največjo skrivnost na svetu in zvedeli bi že bili, zakaj je v orehovi lupini sredi jedra križ.«

Gozdni mož se je gospodarju še zahvalil za lepo ravnanje in obljubil, da se mu bo izkazal hvaležnega s tem, da ne bo nadlegoval več ljudi in bo pustil vse Plešivčnikove v miru. Gozdni mož je ostal mož beseda.

II

V Rožu imenujejo Gozdnega moža Horni mož. V okolici s Slovenskega Plajberga v Rožu so svoje dni redili le živino in obdelovali polje. Pozneje pa so kopali tam tudi svinec, to pa šele od onega časa, ko so ujeli Gornega moža. To je bilo takole:

Na Tomaževi planini na Žingarci je pastirjem večkrat zmanjkala smetana. Dognali so, da jim Gorni mož posnema mleko. S silo pa se niso upali pregnati malavdra. Zaradi tega so se poslužili zvijače. Kadar se jim je zdelo, da jih velikan opazuje iz gozda, so pili iz velike brente in glasno hvalili dobro pijačo. Potem pa so napolnili brento z žganjem, jo pustili na mestu in odšli. Gorni mož je kmalu potem prišel k brenti in se tako napil, da ga je zanašalo. Sedaj so planili pastirji po njem in ga zvezali s srebotom, ker obdrži Gornega moža le vezilo iz te rastline. Ko so velikana odgnali po Pistoti, je Divja žena vpila za njim: »Krava pijana, ali ti nisem rekla, da samo mleko pij!«

Gornega moža so pripeljali k cerkvi in vsi Plajberžani so se zbrali okoli njega in zijali v kosmatinca. On pa je gledal kakor zaboden bik, da se ga nihče ni upal dotakniti. Ženske so kosmatinca zmerjale: »Huncvit malopridni, ali boš še mleko posnema!? Tarban nemarni, ne boš se več iz Žingarce na Hirlovec premikal, pa se po našem delu ponesnažil; kar pripravi se na poslednjo uro!«

Gorni mož se je hotel rešiti z grožnjami in je obetal, da bo Vrtačo in Žingarco na Plajberg zvalil. Ko grožnje niso zalegle, je milo prosil, da bi ga izpustili. Nič ni dosegel. Sedaj je obljubil, da pokaže zaklad in da bo obogatil ves Plajberg. To je izdalo. Pokazal je potem kraje v Radoški in na Razpotju, kjer naj kopljejo in bodo našli rudo.

Kosmatinca so izpustili. Ko je bil še v gozdu, se je norčeval: »Imeli ste ptico, pa je niste znali oskubsti! V Plajbergu je toliko srebra in zlata, da si še misliti ne morete, pa tega ne bo nihče nikdar vedel. Povedati bi vam mogel tudi, zakaj je kozola v orehu. Od mene pa tega ne boste več zvedeli. Za vas je svinec dovolj dober!«

Plajberžani so kopali na navedenih mestih in našli svinec. Gorni mož je odšel iz tega kraja, ko so ljudje pričeli streljati z možnarji. Preselil se je v Ravne v Podnu, kjer je pregnal Žalik žene v gore. V Ravnah prebiva še sedaj. Pijanec, ki gre skozi to hosto ne pride zlepa iz nje, Gorni mož ga zapelje zopet na ono mesto, na katerem je že bil.

III

Gorni mož je prišel k drvarju Rožanu in ga izzival: »Poskusiva, kdo je močnejši, greva se metat!«

Drvar se je izmikal: »Zdelan sem, danes res ne morem. Jutri pridi, pa se poskusiva!«

Kosmatinec je prišel drugega dne. Drvar je odločil, da poiskusita svojo moč. Potegnil je skrivaj iz žepa repo in glumil, da pobira kamen s tal. Repo je potem stiskal v rokah, da je iz nje pritekla voda. Tudi Gorni mož je pobral kamen s tal in ga stisnil tako, da je imel le še kepo prahu v rokah. Stiskal in stiskal je še zaman, voda ni pritekla iz prahu.

Ves prestrašen je potem pogledal drvarja in zbežal v gozd, da bi mu ne bilo treba se z drvarjem spoprijeti.

Gorni mož je hodil h kmetu na dere spat. Nekoč je prišel k kmetu tudi popotnik, ki je vodil s seboj medveda na verigi. Medved je na gospodarjev mig plesal po zadnjih nogah ter tako zabaval mlado in staro. Popotnik je privezal medveda k čalesniku in odšel iz sobe. Kmalu nato je prišel Gorni mož v sobo. Medved in Gorni mož sta brž skočila drug v drugega in bil je tak ravs in kavs, da je dlaka frčala po vsej sobi. Medved je bil hujši od Gornega moža in zadnji jo je moral popihati v gozd. Nekaj dni sploh ni prišel na spregled. Nato je vprašal kmeta: »Al maš še hudega mačka?« Kmet je rekel, da še. Od tega časa Gorni mož ni hodil več na dere spat.