Žal-žene

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gozdni mož Narodne pripovedke iz Mežiške doline
Žal-žene
Vinko Möderndorfer (1894)
Ajda
Izdano: COBBIS 2830133
Viri: cobbis.si
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Žal-žene

I

Nekoč so živele na Volinjaku Žal žene. Ena izmed teh je vedno hodila k Hermonku in učila gospodarja sejati žito. Ko je bila nekega leta izredno mrzla zima, je rekla Žal žena gospodarju: »Hermonko, sej bob!« Hermonko je nasejal bob po snegu. Ker pa je bil sneg trd je ves bob zletel po snežni skorji po bregu za rob proti Mežici. Tisto leto je dobil Hermonko toliko boba, kakor ga ni imel najbogatejši kmet v dolini in mu ga ni bilo treba več sejati. Neko jutro, ko je šla Hermonkova žena kuhat zajtrk je prišla zopet Žal žena h gospodarju, se vlegla k njemu v posteljo in ga učila sejati. Ko se je vrnila Hermonka v sobo, je zapazila, da vise s postelje njenega moža kite, pogledala je natančneje in spoznala Žal ženo. Ker je bila Hermonka pobožna kmetica, je takoj hitela v župnišče po svet. Župnik ji je nasvetoval, naj poravna Žal ženi kite, da ne bodo visele s postelje. Hermonka je storila po nasvetu. Žal žena pa je kar vstala s postelje in rekla: »Jaz nisem njegova žena, da bi mogla cela zraven njega ležat.« Odšla je in od tistega časa Žal žena ni več na Volinjaku, pa tudi Hermonko nima več toliko žita, ker zdaj ne ve kdaj je pravi čas za setev.

II

Ker je Hermonka užalila Žal ženo je šla ta z vsemi svojim družicami k Žačnu. Ko je bil Žačen nekoč na polju je slišal ženske glasove: »Bob sej, bob sej!« Mislil je sprva, da ga ima kdo za norca, ker je po njivah ležal sneg. Končno si je pa rekel: »Nekaj boba sem ali tja, zaradi tega ne bom ubožnejši in tudi ne bogatejši,« in je raztresel po njivi nekoliko boba. Žal žene so bob pobrale in si ga skuhale. Prihodnje leto pa je imel kmet boba kakor še nikoli. Žačnova pa se je Žal ženam kmalu zamerila, zato so šle k drugemu kmetu in mu govorile: »Sej danes proso, sej danes proso!« Kmet je res sejal proso, ki je zelo dobro obrodilo. Žal žene so ga same oplele, tako da kmet ni imel nobenega posla. Nekega dne pa je prišel Žačen na njivo in videl, da so Žal žene izrule vso proso in ga vsadile s klasjem v zemljo, tako da so molele koreninice v zrak. Kmet se je zelo hudoval in je Žal žene preklel. Tisto leto je dobil toliko prosa. Da ga drugače niti v desetih letih ni toliko pridelal. Žal žene pa so ga zapustile, ker jih je preklel.

Čez nekaj časa so se Žal žene nastanile v veliki Kotnikovi kotlini. Kotnikovo posestvo leži tik ob štajersko koroški meji. Ljudje, ki so hodili po cesti z Javorja so mnogokrat slišali lepo ubrano petje Žal žen, katere so imenovali tudi Bele žene ali pa Vile. Žal žene so kotnika obvarovale marsikatere nesreče in mu tudi pomagale pri delu. Poleti, kadar je bila sila za žanjice, so Žal žene pridno pomagale. Kmet je postavil Žal ženam opoldne, ko so šle druge žanjice k obedu, hrano na njivo. Žal žene so pojedle in potem zelo pridno žele, dokler se niso žanjice vrnile na polje. Žele so pa samo s srpi tistih žensk, ki niso med delom pljuvale v roke. Žanjice, ki so imele to grdo navado, so našle vselej, ko so se vrnile svoj del njive nepožet. Žal žene so Kotnika vsako jutro učile sejati in mu dajale dobre nasvete. Kmetici pa to ni bilo po volji in je zaradi tega nastal med njo in kmetom prepir. Končno so se Žal žene ujezile in povedale kmetu, da jih ne bo več, ker jih v njegovi hiši vedno »kača pika.« Zaradi ženske prepirljivosti so Žal žene odšle iz Mežiške doline, ž njimi je pa odšla tudi sreča.

III

V Rožu so Žal žene: Žalik žene in Žark žene in so prebivale na Ravni v Podni, v Hramcah pri Voglah ob Dravi in drugod.

V Ravni so Žal žene imele rade kmeta in so mu vedno svetovale, kdaj naj seje, sadi in žanje, da bo prav. Ko mu je zgodaj spomladi primanjkovalo živeža, so klicale: »Vižekar, sej bob, bo gratu!« Kmet je ubogal in je sejal bob po strmini njive za gozdom kar po srenu, zmrzli skorji snega, da se je valil v gozd, kjer so ga pozobale Žalik žene. Ta njiva pa je potem tako dobro obrodila kakor še nikoli prej. V Hramcah so Žalik žene hodile k Bencu v vas. Ko je nekoč Bencina zalotila Žalik ženo v postelji, ji je porezala lase. Odsihmal se vse iz Hramov izginile. Odšle so v visoke gore. Nekateri pravijo, da so jih pregnali pijanci in vriskanje. Preganjal jih je pa tudi Gorni mož. Pred njim so se rešile, če so brž sedle na štor, v katerega drvar ni pozabil vsekati križ. Ker teh križev drvarji sedaj sploh ne narejajo več, zato tudi Žal žen ni več.

Pod Vranjico se je Žalik žena udala Činkovcu, ko ji je mož obljubil, da ji ne bo nasprotoval in je nikoli razžalil. Mož je ženi zaradi otroka nasprotoval in žena je zaradi tega brez sledu izginila.

Ko je prišla Vižekarca na Ravni nekega jutra v hlev, je našla pri sinu v postelji lepo hčer Žalik žene. Ta hči je imela lepe lase, ki so ji viseli preko postelje. Vižekarca ni nič zinila, le lase je vzdignila in jih dala preko ležečih v postelji. Žalik žena je pogledala preko glave, se nekoliko vzdignila in rekla: »Ste naju pa poročili za sedem let. Vi meni nikoli ne recite, da to ni prav, jaz pa tega vam nikoli ne bom rekla.« Vižekarca je rekla, da bo obljubo držala, Žalik žena pa ji je dala klopčič preje z naročilom, da se pri odmotanju nikoli ne sme razjeziti in ziniti: »Al te niti ne bo že pri kraju?«

Ko je bil prvi otrok rojen, se je Vižekarca hudovala na mlado mater zaradi usode novorojeca, prelomila je dano besedo in zaradi tega je Žalik žena izginila. Klopčič niti pa se je naprej odvijal in nikoli ni bil odvit. Naredili so si že toliko rjuh, prtov in oblek, da so obogateli. Zaradi tega so se silno prevzeli. In ko nekoč nit ni šla gladko skozi luknjico, se je Vižekarca spozabila in zinila: »Al te niti ne bo že pri kraju!« Pri priči se je nit skončala in klopčiča ni bilo več.

IV

Žal ženam pravijo v Ziliji tudi Bele žene. V te krajih so v prejšnjih časih ljudem rade pomagale pri delu. Zelo pridno so delale, če jim je kmetica postavila na rob njive kosilo. Kadar so šli ljudje domov k južini, h kosilu, tedaj so nastavljeno jed pospravile, potem pa zelo pridno žele ali plele. Žeti pa niso marale s srpi, s katerimi so žene žanjice, ki so med delom pljuvale v roke. V Zilji so plele proso tako, da so vsa stebla izdrle iz zemlje in jih potem postavile zopet z vrhom nazaj v zemljo, tako da so korenine bile na vrhu. Domači so bili zaradi tega hudi in so Bele žene zmerjali. Te pa so odšle za vedno iz tega kraja. Tega leta je proso tako dobro obrodilo, da je kašč zmanjkalo.

Žal žene so opogumile koroškega Samsona, da je zmogel izdreti hrast, ko prej še lesniki ni bil kos. Ker same nimajo otrok, vzrede večkrat tudi tujega otroka. V Kotnikovih pečeh so vzrejale mladeniča sedem let. Dobro se mu je godilo, še jesti in piti mu ni bilo treba. Obliznil je le neki kamen in bil je nasičen in napojen. Kljub vsemu pa je zagrozil svojim rednicam, da jim bo ušel. »Revček, saj ne moreš uiti, vidimo te povsod, tudi v daljavo, in te ujamemo!« so mu odgovorile. Nekega dne je mladec glumil spanje in je slišal, kako je Žal žena rekla tovarišici: »Dobro je, da naš ljubček ne ve za skrivno moč strožnice. Če bi smuknil skozi strožnično podkev, pa bi nam ušel, ker bi ga ne videle več!« Mladec je drugi dan poiskal strožnico, ki je bila na obeh koncih prirasla k tlom, zlezel skozi obroč in srečno pobegnil.

V

Pod goro, streljaj ob Bistrice proti Blačam, v Ziljski dolini je Adunkova skala. V tej skali so prebivale nekoč Častitljive ali Bele žene. Vrata v to skalo se poznajo še dandanes. S skale so videle Bele žene čez vso Bistriško polje in so vpile ljudem: »Zdaj orji in sej!« ali pa »Zdaj ne orji in ne sej!« Če so ljudje poslušali nasvet Belih žen, jim je polje obilno obrodilo, Bele žene so hodile tudi v hiše in dajale ljudem dobre nasvete.

Neko jutro je vstala Adunkova gospodinja zelo zgodaj, skuhala zajtrk in ga nesla možu v sobo. Zapazila je na svojem mestu v postelji Belo ženo, ki so ji viseli dolgi in lepi lasje na tla. Gospodinja je Beli ženi lepo položila lase pod odejo. Ko se je ta prebudila je gospodinji dala za njeno prijaznost klopčič preje z naročilom, da naj odvija od klopčiča, kolikor hoče, ampak nikdar naj ne reče: »Konec te bodi!« Gospodinja je odvijala več let in klopčič je bil vedno enak. Nekoč ni utegnila nadaljevati z delom, prepustila je odvijanje dekli, ki pa se je odvijanja naveličala in zagodrnjala: »Ali ne bo še konca!« Klopčič je izginil.