Črna baba in povodni mož

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Narodne pripovedke iz Mežiške doline
Črna baba in povodni mož
Vinko Möderndorfer (1894)
Povodni mož
Izdano: COBISS 2830133
Viri: COBISS 2830133
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Na Plešivcu stoji cerkev, posvečena sv. Uršuli. Cerkev obiskuje posebno v poletnem času veliko turistov in še več romarjev. Poleg cerkve je gostilna. Ko dospeš na vrh in uživaš razgled po lepi Koroški tja do Vrbskega jezera, bi se rad pokrepčal in ugasil žejo z mrzlo planinsko vodo – a vode ni nikjer, kvečjemu se dobi malo kapnice.

Prav tam, kjer stoji cerkev, je bilo nekoč jezero, v katerem je prebival Povodni mož. Sv. Uršule tedaj še ni bilo. Sv. Uršula je namreč prišla iz Hrvatske in se naselila naprej na Pohorci blizu Slovenj Gradcu. Uršula pa na Pohorci ni ugajalo, ker so pastirji preveč pokali z biči. Sklenila je, preseliti se na drugi goro.

Na sedlu pri Sv. Danijelu je bila lepa ravnica, porasla z visoko travo. V tem lepem kraju so nekega dne našli podobo sv. Uršule, kar je pomenilo, da ji naj na tem mestu sezidajo cerkev. Posestnica tega travnika pa je bila skopa žena in se je bala, da bi romarji pohodili vso lepo travo, zato ni pustila zidati cerkve. Zjutraj, ko je vstala, je bila tam, kjer bi morala stati cerkev, globoka struga.

Užaljena sv. Uršula je odšla in prišla na Plešivško planino, kjer je pokleknila na kamen in si ogledovala pokrajino. Na skali, kjer je klečala, se še danes vidijo odtisi kolen in romarji prav pridno krhajo skalnate drobce, da jih nesejo domov za spomin in zdravilo. Na Jelenovem pašniku se je sv. Uršuli udrla noga v skalo. Vdolbina v kamen je ostala, vanjo še danes vtikajo romarji noge in so prepričani, da jih potem nikoli nič ne bo bolelo. Marsikomu se je tudi že pripetilo, da je lahko spravili nogo v vdolbino, iz nje pa zelo težko.

Ko je sv. Uršula dospela na goro, ki ima podobo trikotne piramide med Slovenj Gradcem, Šoštanjem in Črno-Mežico (1696 m), ji je zelo ugajalo. Na najlepšem prostoru je bilo jezero, v katerem je prebival Vodni mož. Sv. Uršula ga je poklicala iz jezera in mu naročila, naj odpelje jezero drugam, ona da mu prepusti svoje dosedanje bivališče na Poharci.

Povodni mož se je na Plešivcu zelo dolgočasil, ker ni videl vso leto nikogar razen pastirjev, ki so vedno enako ukali in peli pesmi, ki jih je znal že vse na pamet. Saj se kakih dvesto let ni prikazala niti pastirica pri jezeru, da bi se bil mogel z njo pogovarjati. Z naročilom sv. Uršule je bil zadovoljen. Ko ji je obljubil, da se bo preselil z jezerom na Poharco, po moški navadi ni premislil, kako lahko je kaj obljubiti ženski in kako težko je včasih obljubo izpolniti.

Povodni mož naj bi se poničal, da bi nosil kakor ženske vodo na glavi s hriba na hrib, in to on – Povodni mož – vladar vseh vod! Ni bilo druge rešitve zanj, kakor da se je spremenil v pastirja in šel prositi kmeta Šisernika, da mu pripelje jezero. Doživel je strašno ponižanje. Šisernik ga je sprva še poslušal, ko pa je vse zvedel, se je samo pomilovalno nasmehnil in mu obljubil, da bo že polagoma opravil, za kar ga je prosil, dovršil pa šele tedaj, ko bosta njegova vola Muri in Suri imela mlade. Povodni mož je uvidel, da ga ima kmet za norca. Moral mu je torej povedati, da je povodni mož in da mu je Črna baba naročila, da se mora preseliti z jezerom. Nato se je Šisernik razjezil in ga je s svojo gorjansko pestjo tako udaril, da je priletel najprej Povodni mož pred prag, za njim pa njegove cokle.

Drugo jutro je pritekla dekla vsa prestrašena v hišo in povedala gospodarju, da sta črna vola Muri in Suri vsa potna in tako izmučena, kakor da sta vso noč hlode vozila. Šisternik se je spomnil tujega, znorelega pastirja in pohitel ves v skrbeh v hlev, kjer se je kmalu prepričal, da si je blaznež sam vzel vole. Ko je videl, da voli niso bolni, je hitel k jezeru, ki je bilo že manjše. Šisernik pa je pričel premišljevati, če le ni bil neznani mož res Povodni mož.

Povodni mož je res odvažal vodo s škafom iz jezera na Poharco in jo tam izlival. S prevažanjem pa je imel težave, zakaj voli so bili vajeni krepkih kmetovih rok in njegovih vzpodbudnih vzpodbudnih klicev: »Hej Suri! Hej Muri!« Pri Ljubenčevi bajti, kjer je zdaj gostilna, in pri Vernarci je zavozil s poti, da je nekoliko vode pljusknilo iz škafa. Ta dva kraja sta preskrbljena z vodo samo zaradi te nerodnosti.

Drugo noč se je skril Šisernik v hlevu pri jaslih in čakal, kaj bo. Povodni mož je odprl vrata in zaklical: »Suri, sem pojdi, Muri, sem pojdi!« oba črna vola, ki sta bila dvojčka, sta se odvezala in šla za njim. Tretjo noč je Šisernik zabil vrata in se skril za oglom. Povodni mož je prišel in vzdignil ogel hleva, poklical vola in ju hotel odpeljati. Šisernik se je pa opogumil in zavpil: »Kdo ti je dal pravico, jemati moje vole?« povodni mož ga je potolažil: »Le nič se ne boj, nič žalega se ne bo zgodilo volom. Saj veš, oni Črni babi sem obljubil, da se bom upiral, ker je videl, da sta vola vedno bolj rejena in dan za dnem močnejša. Ko je Povodni mož zvozil jezero in se tudi sam preselil na Poharco, je visela na vsakem rogu mošnja zlata.

Komaj se je jezero posušilo, so že našli ljudje na posušenem dnu podobo sv. Uršule, ki je izginila z ravnice pri Sv. Danijelu. Takoj so spoznali, da se je zgodil čudež. Sezidali so cerkev na čast sv. Uršuli in tudi goro so krstili na njeno ime. Cerkev je precej velika. Zidarji niso mogli postaviti velikega zidanega stropa, zato so napravili lesenega. V starih časih se je prigodilo v tej cerkvi več čudežev, prišli so bolni ljudje na božjo pot in so ozdraveli. Nekoč je živela kmetica, ki ji je bilo ime Uršula. Mnogokrat je prišla k Sv. Uršuli na božjo pot in mnogo je vselej darovala. Ko je kmetica umrla, je slišal cerkovnik, ki je spal poleti v romarski bajtici, kako je velik zvon sam zvonil kmetici ob njeni smrti.

Veliki zvon tehta trideset centov. Ljudje so ga z veliko težavo in z očitnim čudežem spravil na Plešivec. Pred voz so vpregli šest parov volov. Kadar je šla pod navzdol, so pripregli tri pare k zadnjem delu voza, da so ga zadržali, da ni padel v prepad. Prva sta bila vprežena Suri in Muri. Na najhujšem klancu, ki je strm kakor streha, se je utrgala med prvim in drugim parom veriga in vsi so mislili, da bodo padli zvon in Šisernikova vola v prepad. Suri in Muri pa sta pokleknila in zadržala voz.

Povodni mož se je kmalu udomačil v novem kraju. Pokrajina okoli jezera mu je ugajala, zato ga tudi dolgočasje ni morilo. Štajerski pastirji so peli vsaj malo drugačne pesmi in v jezeru se niso napajale samo ovce in koze, ali pa se umivali samo pastirji, tudi domača dekleta so hodila k jezeru po vodo.

Bližnji kmet je imel lepo hčerko, ki je imela samo to napako, da je videla, da je lepa in tudi hotela biti lepa. Doma se je rada gledala v vedru vode, da jo je oče večkrat grajal. Očetovemu nadzorstvu se je umaknila tako, da je hodila k jezeru. Posedala je ob jezeru na krivi vrbi, katere deblo je bilo nagnjeno nad vodo. Hladila si je nožice v hladni vodi, si razpela lase in zadovoljno gledala svoj obraz v jezerski gladini. Povodni mož do tedaj še ni vedel od blizu lepega dekleta. Zdaj si je zaželel družice kakor nekoč Adam v raju. Povodnemu možu pa je bilo prepovedano družiti in bratiti se s človeškim rodom, ker bi mu bilo to v nesrečo. Izkušnjave pa ni mogel pomagati, še bolj je gladil vodno gladino, da se je deklica tem lepše videla, čim niže se je nagnila nad vodo. Nekoč je hotela poljubiti svojo sliko v vodi. Čim se je dotaknila vode, je dobil Povodni mož oblast nad njo in jo je potegnil k sebi v jezero. Peljal jo je v svoj stekleni grad in ji ponudil vsega, česar si more poželeti žensko srce.

Deklici je prva tri leta prijalo novo življenje. Vsako leto se je rodil otrok. Ko so pa pretekla tri leta in četrtega pol, si je zaželela nazaj med človeški rod. Povodni mož ji tega ni hotel dovoliti. Zato ga je začelo sovražiti. Dosegla pa je veliko toliko, da jo je pustil vsako poletje enega na obrežje. Stražil jo je pa tako, da mu ni mogla uiti.

Minilo je sedem let, rodilo se je sedem otrok. Tudi sedmo poletje je Povodni mož spremljal svojo ženo na obrežje. Toplo poletno sonce pa ga je tako omamilo, da je zaspal, in žena je pobegnila. Ko se je Povodni mož pridobil in zapazil, da mu je žena ušla, se je tako razjezil, da je vrgel tri najmlajše otroke na suho, najmlajšega pa je raztrgal na dvoje in vrgel obe polovici na suho. S to svojo krutostjo si je nakopal sovraštvo ljudi.

Kraje, kjer je izgubil najljubše, vsak zopet vedno obiskuje. Tudi povodni mož se je še večkrat sončil na obrežju, od koder mu je pobegnila žena. Nekoč ga je zopet premagal spanec. Prišli pa so kmetje, ga zvezali in ga odpeljali na pokopališče k Sv. Križu pri Belih vodah. Vprašali so ga, koliko duš je zveličanih izmed ljudi, ki so pokopani na tem pokopališču. Povodni mož je zarjul s strašnim glasom: »Hoj, hojoj! Več tisoč jih počiva tukaj, pa samo trije so zveličani. Trije so bili bogataši, vsi drugi so bili ubožni umrli so od gladu in kuge. Vprašati bi me morali, zakaj visi na lipi križ.«

Povodni mož je bil Šiserniku v največjo nesrečo. Zaradi zlata, ki sta ga imela vola na rogovih, je postal Šisernik zapravljivec, zanemarjal je posestvo, ki je prišlo na boben. Kupil ga je grof in dan je Šisernik na Uršlji grofov najemnik.