Potujoča sekira

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako je Solčava dobila ime Potujoča sekira
Lojze Zupanc
Medvedje srce
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Živel je oče, ki je imel lenega sina. Nekega dne ga je poslal na Menino planino, rekoč:
»Sin moj, nabrusi sekiro in pojdi v hosto ter posekaj bukev! Zima bo, pri hiši pa ni drv.«
Sinu pa se ni ljubilo brusiti sekire. Pograbil je skrhano balto in odšel na Menino planino. Ker pa je bil len ko svinja v blatu, je sredi hoste legel v praprotje, sekiro pa prislonil na bukev, češ da se za sekanje še ne mudi. Takrat pa je sekira spregovorila: »Zakaj ne sekaš, leni drvar ?« »Zato, ker nisi ostra!« se je zagovarjal lenuh. »Čakaj, videla bom, če sem zadosti ostra ali ne!« se je sekira ujezila in se na peti zavrtela ter stekla v vas k brusaču. Lepo se je priklonila in vprašala:
»Oj, brusač, povej mi, ali sem zadosti ostra ali ne? Če nisem, me nabrusi, da me leni drvar, ki polega v senci, ne bo zmerjal in grdil.«
  Brusač je poškilil na sekiro in odgovoril: »Joj, joj, kakšna pa si! Tvoje sekirišče je počeno; s takšnim pa zares ni mogoče delati! Nabrusil te bom, ko boš imela novo toporišče.«
Sekira se je jezno zaobrnila na peti in odšla ter zaloputnila z vrati. Pohitela je h kolarju. Lepo ga je pozdravila in s sladkim glasom zaprosila:
»Oj, kolar, napravi mi nov topor, da me bo brusač nabrusil, da bom zadosti ostra in da me leni drvar, ki polega v senci, ne bo zmerjal in grdil, češ da ne more delati z menoj, ker nisem ostra!«
Kolar je pogledal sekiro in sekirišče ter dejal: »Hej, saj si zares že takšna skrha, da nisi več za rabo! Napravil ti bom novo toporišče, ko boš v ognju prekaljena.«
Sekira se je na peti užaljeno zaobrnila in stekla k vaškemu kovaču. Lepo ga je pozdravila, se mu priklonila do črne zemlje in zaprosila:
»Oj, kovač, prekuj me in prekali, da mi bo kolar napravil novo toporišče, da me bo brusač nabrusil, da bom spet ostra in da me leni drvar, ki polega v senci, ne bo zmerjal in grdil, reji da ne more sekati z menoj, ker nisem ostra!«
Kovač si je sekiro dobro ogledal, potlej pa si je zavihal sajaste brke in zagodrnjal:
Saj bi le prekoval in prekalil, pa nimam oglja!« Sekira se je na peti jezno zaobrnila, zapustila čadasto kovačnico in zdirjala k oglarju. Lepo se mu je priklonila in zaprosila:
»Oj, oglar, nažgi kopo in skuhaj oglja, pa ga daj kovačuki ima mrzel vigenj, da me bo v ognju razžaril, prekoval in prekalil, da mi bo kolar napravil novo toporišče, da me bo brusač nabrusil, da bom zadosti ostra in da me leni drvar,ki polega v senci, ne bo zmerjal in grdil, češ da ne more delati z menoj, ker nisem ostra!«
Oglar se je popraskal za ušesi, se zasmejal, da je pokazal bele zobe, in odgovoril:
»Prav rad bi nažgal kopo in skuhal oglje, pa nimam drv! Pojdi k drvarju in mu reci, naj poseka bukev in nacepi sedem sežnjev cepanic. pa bo kovač dobil oglja, kolikor bo hotel.«
Sekira se je na peti jezno zaobrnila in se vrnila v hosto k lenemu drvarju ter mu povedala, kaj ji je naročil oglar. Drvar pa se je leno pretegnil in zagodrnjal:
»Ali ti nisem že dejal, da bi sekal, če bi bila ostra? Nikar ne sitnari! Izgini mi izpred oči!«
In tako je šla sekira spet na dolgo dolgo pot ter obiskala: brusača, kolarja, kovača in oglarja, dokler se ni spet vrnila k lenemu drvarju.
Menda še danes potuje v tem začaranem krogu, zato tej pravljici ni konca...