Kako je Solčava dobila ime

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od kdaj v Gornjem gradu ne uspeva vinska trta Kako je Solčava dobila ime
Lojze Zupanc
Potujoča sekira
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V mozirskem gradu, ki ga že zdavnaj ni več, je v starih časih živel knez, tako jezljiv, da je vselej, kadar se je razjezil, ubil tlačana. Niti lastni ženi ni prizanesel! Ko ga je oštevala zaradi krutosti, je ves besniv ubil še njo, njegova hčerka pa mu je ušla; sredi noči se je tiho umaknila iz gradu surovega očeta ter se napotila v neznane kraje ob Savinji.
To je kneza izmodrilo. Obžaloval je svoja zla dejanja in še sam odšel po svetu, da bi našel izgubljeno hčerko. Hodil je in hodil po dolini ob Savinji, iskal jo je vsepovsod, nazadnje pa jo je le našel v pusti debri.
Tačas, ko kneza ni bilo doma, pa so razjarjeni tlačani navalili v njegov grad, ga zažgali in razdejali, da ni ostalo od njega drugega ko razvaline. Tako sta knez in hčerka izgubila grad, pa sta ostala v debri ob Savinji, kjer pa takrat razen njiju ni živela živa duša; vsepovsod je bila sama hosta, Knez si je postavil kočo in hodil v hosto nad divjad, v Savinji pa je lovil ribe, da sta se s hčerko preživela.
Kmalu pa sta se preobjedla mesa. In knez je moral — hočeš nočeš — vzeti v roke kopačo ter rahljati zemljo, da bi vsejal oves. Pridno je podiral drevje in ril po zemlji kakor krt, dokler je ni zrahljal in spremenil v rodno njivo ter jo zasejal z ovsom. In ko je bilo žito zrelo, sta imela s hčerko ovsenjaka na pretek.
Pa sta se preobjedla tudi kruha, ki je bil neslan. Takrat je knez prvič v življenju jokal ko otrok.
Njegov jok pa so slišale žalik žene, ki so ga že prej iz dneva v dan opazovale z Raduhe, kako je kopal in se znojil. Ker se je s trdim delom pokoril za storjene krivice, so se ga usmilile ter mu nekega večera z vrha Raduhe zakričale v dolino:
»Knez, v hosti je studenec s slano vodo! Išči ga, pa boš imel soli, kolikor boš hotel.«
Potlej je toliko časa kolovratil po gozdovih, dokler ni našel izvirku s slano vodo. Presrečen, da je našel sol, je kraju, kjer je izviral slani vir, dal ime Solčava.
Danes tamkaj ni več slanega studenca. V solčavskih hribih pa je še zdaj kmetija: Knez.