Od kdaj v Gornjem gradu ne uspeva vinska trta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Gorogranski hlapec Od kdaj v Gornjem gradu ne uspeva vinska trta
Lojze Zupanc
Kako je Solčava dobila ime
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


V davnih davnih dneh je gorogranski knez imel v grajskem trtju toliko vinik, da bi jih človek ne preštel v treh dneh. Trte so rodile obilno in dajale knezu vsako jesen toliko vina, da bi z njim lahko napojil vse ljudi v Zadrečki dolini.
Toda knez je bil skopuh in ni nikomur privoščil niti kaplje vina. Ker pa vsega tudi sam ni mogel popiti, so se v grajski kleti iz leta v leto množili sodi, napolnjeni s sladkim vinom.
Nekega dne pa je knez poklical v grajsko klet sodarja in mu dejal:
»Glej, preveč sodov se mi nabira v kleti! Napravi mi takšen sod, da bo šlo vanj vse vino, ki je v kleti!«
»Hoj, to bo pač velik sod!« je zaskrbelo sodarja. »Kakšno plačilo mi obljubljate zanj?«
»Dokler boš živ, boš lahko vsak dan prišel grajsko vino pit!« je obljubil knez.
In zadovoljni sodar se je lotil dela. Delal je in delal, tesal doge in nabijal nanje obroče, dokler ni bil narejen tolikšen sod, da je zavzel skoraj vso grajsko klet, saj je segal od tal do stropa, širok pa je bil tako, da bi v njem lahko plesalo sedem parov, pa še za godca bi bilo prostora na pretek ...
Potlej je gorogranski knez ukazal svojemu kletarju, naj vino iz vseh malih sodov pretoči v veliki sod. Ta je točil in točil dolgih sedem dni in noči in napolnil z vinom velikanski sod prav tjakaj do široke vehe, ki je bila tolikšna, da bi se skoznjo lahko odrasel človek spustil v notranjost soda.
Nekega dne pa je sodar le prišel po plačilo.
»Kaj bi rad?« ga je vprašal knez.
»Po obljubljeno vino sem prišel,« je odvrnil žejni sodar.
»Pa pojdiva v klet!« je dejal skopuški knez ter se napotil z njim k velikemu sodu, ob katerega je bila prislonjena visoka lestev.
»Oho, kje pa je pipa?« se je začudil sodar. »Kako naj se napijem vina, ko pa pipe ni v sodu?«
»Kar po lestvi splezaj do široke vehe in potisni skoznjo glavo v sod ter se nalokaj vina!« se je zasmejal knez.
In ko je žejni sodar storil, kakor mu je knez nasvetoval, ga je le-ta, ki mu je bilo žal za vino, porinil skozi veho v sod, da je utonil v vinu.
Ko je sodarjeva vdova s sedmimi otroki zvedela, kaj je storil knez, je jokala in jokala, da je v sedmih letih potočila več solza, kolikor je bilo v grajskem sodu vina. Čim bolj je jokala, tem bolj se je v sodu sušilo vino, dokler ni v njem ostalo drugega ko bele kosti utopljenega sodarja.
Dandanes gorogranskega kneza ni več, njegovega gradu tudi ne, a kje je sod s sodarjevimi kostmi, tega le nihče ne ve. Od grajskega vinograda je ostalo samo še ime Na Vinogradih, kjer pa so danes slabo rodne njive, vinska trta pa tamkaj ne uspeva več.
Gorogranci pripovedujejo, da bo Na vinogradih rasla vinska trta spet takrat, kadar bodo našli grajski sod in pokopali v zemljo kosti utopljenega sodarja. Ta sod Gorogranci že dolgo iščejo v razvalinah gorogranskega gradu, a doslej ga ni še nihče našel.