Gorogranski hlapec
| ← Kako je nastal Lekšetov grad | Gorogranski hlapec Lojze Zupanc |
Od kdaj v Gornjem gradu ne uspeva vinska trta → |
| |||||||||||
V gornjegrajskem gradu je nekoč živel graščak, ki je bil tako jezljiv, da noben hlapec ni mogel vzdržati pri njem dlje ko sedem dni. Graščak se je nad vsakim zadiral in rjovel, da bi vsakdo oglušel, kdor bi vztrajal v grajski službi dlje ko teden dni.
Takrat pa je v Zadrečki dolini živel hlapec, ki ga je zaskominalo po grajski službi. Odšel je h graščaku in se mu udinjal.
»Če boš pri meni vzdržal dlje ko sedem dni, ti bom po smrti zapustil grad in še hčerko ti bom dal za ženo!« se je zakrohotal graščak.
»Pa poizkusimo!« se je v odgovor zasmejal prebrisani hlapec. »Saj menda niste vrag, da bi vam ne mogel ustreči!«
»Le poizkusi, hlapec, toda pazi: če mojih naročil ne boš natanko izpolnjeval, te bom pretepel s pasjim bičem in nagnal iz gradu.«
»Kaj bi prazne razdirali!« je odgovoril hlapec. »Saj sem že prvič razumel, kaj ste naročili. Samo v mlinu se dvakrat pove.«
Hlapčeva odrezavost pa je graščaka ujezila, da je kar pisano pogledal, rekel pa nič.
Drugo jutro je graščak še pred sončnim vzhodom poslal hlapca na Menino, rekoč:
»Vzemi sekiro in pojdi v hosto bukve sekat! Delaj do sončnega zahoda! Kosil in večerjal pa boš obenem, ko se boš vrnil z dela. Pa dobro pazi na sekiro, ker je nova!«
»Že dobro,« jo pokimal gorogranski hlapec in se tešč odpravil v gozd. Dopoldne je nabiral maline, ko pa se jih je dosita najedel, je sedel na skalo ter žvižgal in pel, sekal pa nič.
Pod večer je prišel v hosto sam graščak, da bi videl, koliko dreves je podrl novi hlapec. A kako se je začudil, ko ga je zagledal brez dela.
»Neumni hlapec!« se je zadri, kolikor mu je grlo dalo. »Zakaj ne delaš? Niti ene bukve nisi še posekal!«
»Ali mi niste naročili, da moram paziti na sekiro, ker je nova?« je odgovoril hlapec. »Glejte jo, tukajle je, še zmeraj nova, kot je bila, ko sem davi odšel z doma,« je pokazal na sekiro, ki je ležala v praprotju. »Ves dan sem dobro pazil nanjo. Povejte, ali se nisem natanko držal vašega naročila?«
Graščak je zagodrnjal in odšel. Hlapec pa za njim. Ko se je potlej v grajski kuhinji nakosil in navečerjal hkrati, je odšel počivat, da bi se odpočil od lenobe, ki jo je ves dan pasel.
Ali komaj se je drugi dan zdanilo, ga je že graščak prebudil in zakričal:
»Vstani, lenoba, in pelji krave napajat!«
Gorogranski hlapec pa — ne bodi len! — je potegnil izpod kolnice največji voz z rebrnicami, prislonil obenj leso, vpregel predenj par najmočnejših grajskih konj, odpel otvezene krave izpred jasli ter jih pričel zganjati na voz. Ko so bile že vse grajske krave na vozu, je iz gradu pritekel jezljivi graščak in se zadri:
»Kaj pa počenjaš, vražji hlapec? Ali si ob pamet?«
»Še malo ne!« se je zasmejal gorogranski hlapec. »Le vaše naročilo hočem natanko izpolniti!«
»Pa kam boš s kravami na vozu?«
»Na Dreto jih bom peljal. Ali niste naročili, naj jih peljem napajat?«
Graščak se je ugriznil v jezik in izginil v grad. Kmalu pa se je spet prikazal na grajskem dvorišču. Na ramenu mu je visela lovska puška.
»Kam pa, kam?« ga je vprašal hlapec.
»Zajce klestit!« se je zadri jezljivi graščak.
»Kaj pa, če ne boste nobenega dobili na muho?«
»Ga pa ti naklesti, ker si bolj prebrisan kakor vrag,« je odvrnil graščak ter odšel na Menino planino.
Pod večer se je graščak vrnil v grad. Kar pihal je od jeze, ker na lovu ni imel sreče.
»Niste nobenega zajca naklestili?« ga je vprašal hlapec.
»Nobenega! Kar ti ga daj, če si za kaj!« se je obregnil graščak in zaklenil puško v omaro.
Sredi noči pa ga je prebudilo razbijanje sredi grajskega dvorišča. Vstal je in v samih sviticah priburil na dvorišče ter zakričal:
»Kaj pa delaš, vražji hlapec! ? Noč je za počitek. Le kaj razbijaš in me budiš?«
»Ali niste rekli, naj jaz naklestim zajca, če sem za kaj? Glejte, grajski kuharici bom naklestil tresk, da jih bo imela za vso dolgo zimo, pa še za k letu bo kaj ostalo,« se je zarezal hlapec, stal ob tnalu in s sekiro klestil po »zajcu«, s katerim si je graščak sezuval škornje.
Graščak se je od jeze mrtev zgrudil vznak. Gorogranski hlapec pa ga je zakopal, vzel njegovo hčerko za ženo in postal graščak.
Po njegovi smrti pa je gorogranski grad razpadel. Tistemu, ki je pameten, da mu ga ni para, pa Zadrečani še dandanes pravijo:
»Pametnjak je pa že takšen kakor — gorogranski hlapec...«