Kako je nastal Lekšetov grad

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Grajska predica Kako je nastal Lekšetov grad
Lojze Zupanc
Gorogranski hlapec
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Blizu Rečice ob Savinji sta v revni bajti na samini živela dva brata: Janže in Lekše. Oba sta bila revna, a vseeno srečna, saj sta z drvarjenjem po bližnjih hostah zaslužila toliko, da sta se vsak dan enkrat najedla ajdovih žgancev in se napila kozjega mleka — več pa za življenje nista potrebovala.
A ko sta nekega dne v temni hosti sekala staro, votlo bukev in je izpodsekano drevo zgrmelo na zemljo, so se iz dupljenice usuli zlatniki, ki jih je bil pred davnim časom vanjo skril terski graščak, ko so Turki naskočili grad na Teru, Ta zlatih novcev ni utegnil prenesti v grad, ker so ga Turki ujeli in ubili.
Janže in Lekše sta ostrmela nad presrečno najdbo. Dokler sta bila revna, sta si bila dobra, zdaj pa se je v njuni srci pritihotapila črna zavist.
»Zlatniki so moji!« je pohlepno spregovoril Janže. »Jaz sem zadnji mahnil z balto po drevesu, da je padlo.«
»Zlatniki so moji!« je zavistno odvrnil Lekše. »Jaz sem jih prvi zagledal.«
Prepirala sta se in prepirala, nazadnje sta se stepla. V pretepu pa je Lekše z balto udaril Janžeta tako nesrečno, da ga je ubil. Mrtvega brata je zakopal sredi hoste in se polakomnil zlatnikov. Napolnil si je z njimi žepe, da so mu hlače lezle navzdol; nagrabil si jih je v klobuk, da ga je komaj držal v rokah; še srajco je slekel, da je vanjo zgrnil vse zlatnike. Povezal jo je z zlatniki vred v culo ter se vrnil v rodno bajto.
Zdaj je bil bogat, pa si je postavil grad in postal graščak. Kupil si je grofovske hlače, a ko jih je oblekel, so mu pričele same od sebe lesti navzdol kakor takrat, ko si je v žepe drvarskih hlač nabral zlatnikov. In ker hlač ni mogel kar naprej in naprej nositi v rokah, si jih je prepasal z usnjenim pasom. A glej, tudi pas ni zadržal hlač, ki so lezle z njega, In ker s hlačami ni bilo nič, se je oblekel v dolgo dolgo srajco, da bi vsaj takšen lahko šel med ljudi. Pa je tudi srajca dopetača padla z njega in se zvila v culo kakor takrat, ko si je v drvarsko srajco nabral zlatih cvenkov.
Nazadnje je poizkusil še z grofovskim klobukom. Pokril se je, a klobuk je sam od sebe zletel z glave in mu obstal v rokah kakor takrat, ko si je v drvarski klobuk nabral zlatih novcev.
Vol ostane vol, četudi mu odbiješ roge! Le Lekše je bil zdaj na slabšem kakor prej, ko je še drvaril. Nobenih hlač ni mogel obleči, nobena srajca se ga ni držala. Gol je kolovratil po sobanah novega gradu in preklinjal, ker takšen ni mogel iz gradu. Sam ni mogel med ljudi, v grad pa tudi nihče ni šel služit, ker nihče ni maral gledati nagega graščaka.
Tako je lakomni Lekše postal ujetnik lastnega gradu. Dolgočasil se je v gradu in dolgočasil, dokler ga ni požrlo dolgočasje. Pozabljen od vsega sveta je umrl v gradu, ki si ga je zgradil z denarjem, katerega se je držala bratova kri. Po njegovi smrti pa je tudi grad razpadel, ker ni nihče hotel bivati v njem.
Blizu Rečice ob Savinji so še danes vidne razvaline Lekšetovega gradu.