Grajska predica
| ← Debele laži - debele buče... | Grajska predica Lojze Zupanc |
Kako je nastal Lekšetov grad → |
| |||||||||||
Na Teru v Savinjski dolini je bil v starih časih grad, v katerem je prebival hudoben graščak, ki je bil hujši ko sam vrag; tlačane je gonil na tlako, ki je bila v terskih rebeh hujša ko kjerkoli v dolini.
Terski graščak pa je bil takšen skopuh, da niti svojim ljudem ni prizanašal; graščakinja je morala krmiti svinje, njegovi sinovi pa so po terskih pašincih pasli konje in krave, še hčerko je priganjal k delu v hlevu. Ker pa je jokala, da si bo pri delu umazala bele roke, je graščak zagrmel: »Če nočeš delati v hlevu, boš pa predla!« Poslal je v Ljubno po kolarja in mu ukazal, naj za njegovo hčerko napravi kolovrat.
Ljubenski kolar je bil mojster, da mu enakega ni bilo v vsej Savinjski dolini. Grajski hčerki je napravil takšen kolovrat, da ga je bilo veselje pogledati.
Ko je bil kolovrat narejen, je graščak prinesel hčerki prejo ter velel:
»Spredi mi debelo klobko preje, da jo bom poslal v Ljubno k tkalcu, ki bo za vso grajsko služinčad stkal hodne srajce!«
Grajska hči je sedla za kolovrat in ga zavrtela. Pričela je presti, a delo ji ni šlo od rok, saj ni znala niti niti sukati! Predla je in predla, a drugega ni napredla ko poln robec grenkih solza, ker je od žalosti jokala; njene bele roke pač niso bile vajene dela.
Pa je graščakinja prosila graščaka, če sme poslati v Ljubno po staro predico, ki naj bi hčerko naučila presti.
»Pa naj pride, baba stara!« seje omehčal surovi graščak. »A povej ji, naj se prej okopije, preden bo prestopila grajski prag, kajti vsako kmečko babišče smrdi ko kozel. . .«
Graščakinja je poslala po staro ženico, ki je bila po vsej Savinjski dolini poznana kot odlična predica. Preden je le-ta odšla v tersko graščino, se je okopala v bistri Savinji, kakor je zahteval terski graščak.
Potlej je grajsko hčerko učila presti na kolovrat. Predli sta in predli, predli tri dni in tri noči, ko pa je četrti dan prišel graščak pogledat, koliko prediva sta že povili v klobko, se je skoraj zadavil od smeha, ko je zagledal staro predico: ženska je imela namreč spodnjo ustnico pobešeno, da ji je kazila ves obraz.
»Hej, ženska, kje pa si ti vzela spodnjo ustnico, ki je velika kot moj škorenj?« se je krohotal graščak.
»Če bi vi napredli že toliko prediva, kot sem ga v svojem dolgem življenju napredla jaz, bi imeli prav takšno ustnico, kot jo imam jaz!« je predica pogumno odgovorila.
»Pa se nisi že takšna rodila?« je zaradovedil graščak.
»Še daleč ne!« je odvrnila starica.
»Pa kdaj ti je zrasla takšna šoba?«
»Vsak dan malo,« je pojasnjevala, »Od preje mi je zrasla.«
»Od preje? Pa kako?«
»Eh, kar tako! Kar sem poglejte!« je rekla predica in pognala kolovrat ter pričela presti, vmes pa je pridno slinila nit, ki jo je sukala, da se je lepo navijala na vreteno.
»«Hoho, če je pa tako, da od preje raste šoba, pa moja hčerka ne bo predla!« se je razjezil graščak, pograbil kolovrat ter ga skozi odprto okno treščil v prepad, ki je zijal za gradom.
Od takrat hčerka terskega graščaka ni več predla. Pa tudi grajske dekline po drugih gradovih Savinjske doline niso nikoli predle, ampak samo pestovale bele roke iz leta v leto vse do dne, dokler ni grajskim lenuhom za zmeraj odzvonilo.