Medvedje srce
| ← Potujoča sekira | Medvedje srce Lojze Zupanc |
Mlinar in klepetulje → |
| |||||||||||
V Zadrečki dolini je v starem gradu živel graščak, ki je imel tri sinove, vse tri takšne lovce, da boljših ni bilo daleč naokrog. Nekega dne pa je graščak zbolel. K njemu so poklicali starega vrača, ki je bolnika pregledal, nato pa dejal: Samo za eno zdravilo vem, ki bi vam vrnilo zdravje.«
»Brž ga povej!« je zastokal graščak, ki se je bal smrti.
»Ozdraveli boste, kadar boste pojedli pečeno medvedje srce,« je svetoval vrač in odšel iz gradu.
Bolni graščak pa je poklical predse tri sinove in velel: Vzemite puške, sinovi moji, in pojdite v temne hoste Menine planine! Kdor bo ustrelil medveda in mi prinesel njegovo srce, mu bom zapustil grad.«
»Nič lažjega kot to!« so vzkliknili sinovi in odšli v lov na medveda.
Prvi brat je tri dni taval po hosti in oprezal za medvedom, a tokrat ni imel lovske sreče; medveda ni niti videl, kaj še da bi ga ustrelil.
Drugi brat je hodil po hosti sedem dni. Našel je medvedjo sled; ko pa se je namahnil na medveda, se njegova puška ni hotela sprožiti. Medved je navalil nanj in ga raztrgal.
Tretji brat pa je pogumno hodil in hodil, dokler ni deveti dan na vrhu Menine planine našel starega medveda. Ustrelil ga je, si ga naložil na ramena in ga zanesel v dolino. V gozdu za gradom pa je naletel na najstarejšega brata, ki je čakal, kdaj se bosta mlajša dva vrnila z lova. Ta ni nič vprašal, kje je drugi brat, ampak je iz zavisti nad bratovo lovsko srečo- potegnil izza pasu lovski nož in zaklal najmlajšega brata, potlej pa razparal ubitega medveda, mu iz prsi iztrgal srce ter še vročega zanesel bolnemu očetu.
Komaj je stari graščak pojedel pečeno medvedje srce, je že ozdravel. A nikoli več se ni zasmejal, ker je žaloval za izgubljenima sinovoma, misleč, da so oba raztrgale divje zveri.
Kmalu zatem je najstarejši brat postal graščak, ker mu je oče zapustil grad.
Minila so leta. A nekega dne je grajski pastirček, ki je na frati za gradom pasel ovce, našel v grmovju oglodano kost. Nič ni vedel, da je tista kost človeška, zato si je iz nje napravil svirko. Ko pa je zapiskal na piščal, je le-ta zapela:
»Prvi brat ni nič ulovil,
drugega je medved ubil;
a tretjega je ta zaklal,
ki je grad podedoval!«
Pastir se je prestrašil čudežne pesmi, zato je s prečudno najdbo pohitel v grad in jo pokazal staremu graščaku. Ta je zapiskal na svirko in slišal, kaj poje. V jezi je pograbil puško in ustrelil najstarejšega sina, ki je ubil brata, potem pa se je ves razburjen povzpel na grajski stolp ter se iz njega vrgel v prepad pod gradom, kjer je obležal z razbito glavo.
Tako je grad v Zadrečki dolini ostal brez gospodarja. Razpadel je, da ni ostal kamen na kamnu.