Potopisi (Fran Levstik)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Povesti, pravljice in pripovedke Potopisi
Fran Levstik
Zgodovinski spisi
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Popotovanje iz Litije do Čateža[uredi]

Bilo je letošnjo jesen o svetem Martinu. Napotiva se na Dolensko jaz in moj prijatel, ki ga imenujem Radivoja, ker ni vsacemu človeku všéč, da se njegovo imé raznaša po knígah od ust do ust. Vém, da jih je dovolj, ki tega komaj čakajo; ali nikdar niso bili vsi ljudje enaki pa tudi ne bodo. Zjutraj ob osmih odríneva iz Litije, vzemši staríkavo babo, da nama je odnášala in pot kazala. Nisva šla zdaj še le prvič v té kraje, ali nikdar še ne po tej poti; bila je tedaj obema neznana. Z Litije se pride naj prvo v Šmartno, ki ní prevelíka, pa čédna vas, da bi se lahko imenovala trg. Do tukaj gre široka, gladka cesta, ki drži dalje proti Šentvidu. Kakor hitro ostane Šmartno za hrbtom, precej se začnó stiskati hribje od obéh straní; njive in travnici med njimi so vedno ožji. Kdor hoče iti na Čatež, kakor sva midva misel iméla, mora v Kostrévnici zavíti z ravne ceste na desno rokó v hrib po grdem kolovozniku, da še kmet ne vém kako drva po njem izpeljáva; pa vendar je dejala baba, da pride časi celo kočija sem doli, kadar se gospoda iz dolenskih grajščin pélje do Litije, potem pa dalje po želéznici. Zdaj néki mérijo drugo cesto, ki bo krajša, pa vendar ne bo imela tako raprtih klancev. Koračila sva z debelimi gorjačami po strugah in jarkih; babúza pa je pravila to in to, vendar nič tacega, da je vredno opomína. Vprašam je, ali znajo v njenem kraji ljudjé še kaj národnih pesmi, pa mi ni védela povedati; le v Šmartnu je kazala eno sámo ženíco, ki poje od Jezusovega trpljenja sedemdeset razdelkov dolgo pesem, in tudi še drugih tacih. Poezija našega naroda umira; samo kaka babuška še zna odlomek te ali one stare junaške pesmi. Naselile so se med nami, posebno v Gorencih, kratke vrstice, zložene po nemški navadi. S pravlicami je skoraj tudi ravno taka. Minila je doba, ko se je skladalo in pélo. Kar se ní še do zdaj nabralo, poslej se ne bo dobílo več dosti izvírnega. Ako bi mi tudi iméli Vuka, nimamo pesmi, da bi nam jih zbiral, in ko bi prav iméli pesmi, gotovo nam bi manjkalo Vuka; saj še tó, kar je cvetélo med ljudmí, nam je moral pokazati neslovenec - Korítko.

Pot je bil zmerom enak. Šli smo zdaj skozi borovje in semrečje, zdaj po golem nizkem grmovji. Malokjé je stala majhna kočica revnega osebenjnika. Za nami so se dvigali uno stran Save beloglavi snežniki; pred sabo pa, tako tudi na lévo roko, imeli smo same gozde. Le na desno, po daljnih gorah, vidiš tu in tam kako prijazno cerkvico. Naj bliže ti je grad Wagensberg, dobre pol ure za Šmartnim, tikoma ravnine, strugi podobne. Zidan je vrh strmega, pa ne previsocega hriba, ki je enak senéni kopíci. Nekdaj ga je imel Valvazor in slovéčemu pisatelju v čast se imenuje še zdaj ena soba: Valvazorjeva; v njej nihče ne stanuje. Tako je ukazal knez Windischgrätz, ki je nedavno kupil to graščino.

Poldrugo uro od Litije klanec nekoliko poneha, pa ne za dolgo. Ni dosti ravníne, pa tudi to si je obrnil človek v svojo korist, kakor ti kažejo njive in hiše, tod in tam raztresene. Vidijo se tukaj užé prvi nogradje in vesel se čutiš, da si na Dolenskem; ali kapljica tih trt je še kisla; svét ni še dovolj zaslonjen pred mrzlimi snežniki. Temu kraju se pravi na Libergu. Tik pota stoji cerkvica brez duhovnega, pa ima pokopališče. Še kmalo nisem videl na kmetih tako čédnih grobov. Skoraj vsaka gomila je otrebljena in posajena z okroglimi kamenci, kakor imajo navado pri mestih. Ne vém, je li cerkóvnik tako domiseln, ali imajo ljudjé toliko spoštovanja do mrtvih.

Kolovoznik se je obrnil kmalo spet navkréber in čez majhne pol ure pridemo do gostega bukevja.

»To je hosta Turenske grajščine«, pravi bábina.

Radivoj odgovorí: »Saj se precej pozná, da ni kmetova, ker je gosta in lepa. Kmetu ne dela nobena stvar tolicega nepokoja kakor lep, zaroden lés. Níma prej mirú, da ga izpridi; zato je pa dandanes povsod uže tako malo drv. Prejšnje čase je bila marsikjé dana kmetom pravica, na grajskem sékati za domačo potrebo; tudi lastne gozde so imeli. Ali kakó se je ravnalo! Povénil je, potlej pa pustil, naj segnije na mestu, če se mu je le zdelo, da klada ne pojde rada na dvoje. Še celo, kadar je šel zelenje obírat, ako je naletel dolgo bukev omladnih vej, kaj je storil, če ni mogel ali hotel nanjo? Da le ni bila predebela, posékal jo je zavoljo koša mladik. Vidil sem nekdaj Laha, ki je bil zalézel na okleščeni, lepi semréki vránje gnjezdo. Ker ni mogel do njega, hotel je po vsi sili drevo izpodrobiti. Ravno tako grdo se je pri nas delalo. Djali so: Drv ne bo nikoli pomanjkanja. Pa užé zdaj mora na kupílu kuhati in gréti se skoraj vsa spodnja dolenska stran. Pa kaj še le bo?«

Modrovanju svojega prijatla sem se jako začudil, baba pa še bolj. Vprašam je: »Kako se tukaj pravi?«

»Na Presiki,« odgovori.

Slovenec ima dosti krajev, posebno pa gozdov, ki jih tako imenuje. Brž ko ne so bili ondot nekdaj preséki, narejeni za mejo hostam sosédnjih gospodarjev, odtod menda imé.

Dalje gredé smo videli tri grmade eno za drugo. Pravila je žena, da so v tem gozdu nekdaj prebivali hudi tolovaji. Strégli so popotne; jemali njim, kar se je zatélo, pa tudi pobijali jih. Ravno tukaj bi trije bili ubiti. Na široko po slovenski zemlji je navadno, da se méče na tako mesto, kjer je kdo z nesrečno smrtjo umrl, vejica ali kamen ter se govorí: »Bog se usmili tvoje duše!« Lepo je, da se miluje še po smrti človek, ki je moral nehótoma pustiti zemljo; morda še mlad in želján sveta in života, negotov za popotovanje do neznane dežele, ki se je bojí vsak, bogat in siromak, pobožen in hudoben. Vselej spreleté človeka bridke misli, kadar ide mimo take grmade. Narod sploh trdi in veruje, da se ne sme raznesti ali zapaliti dračje, ki leži v žalosten spomin, ker bi mrtvec na unem svetu potem ne imel pokoja; hodil bi strašit in klicat, dokler bi zopet ne dobil novega kupa. Vendar časi poredni pastirji zanétijo ogenj ali pa razméčejo veje; pa kmalo pride kdo, ki v novo suhovíne in kamenja navrhováti. Ta šega je še gotovo ostanek iz paganskih časov.

Ko do razpotja prídemo, vpraša žena, hočeva li čez Gobjek ali po Štorovji.

Radivoj odgovorí: »Le na Gobjek! Pravijo, da je kraja pot, in tudi je Gobjek nar bolj slovéča vinska gora, kar jih je tukaj v obližji.«

Hrib se je preválil. Kakor je bilo dosihdob navkreber, tako smo zdaj začeli iti navdol. Bilo je blato in pot še neprijétna zato, ker ima skoraj ves ta hrib ilovo prst z drobéčim bélim láporjem. Hosta je kmalu nehovála; samo še kak dob ali kostanj, ki ga je tukaj mnogo, nam je zaslanjal razgled. Počasi zmanjka vsega drevja. Odpre se pred nami dolenska dežela. Proti jugu stojé Gorjanci, proti severu Kum, ki tih krajev prehude burje in mraza váruje; pred nami pa se na obé straní prijazno dviguje gorica za gorico z belimi zidanicami, z vinskimi hrami. Na desno vídiš Zaplaški hrib s rudečo streho nove romarske kapéle; na lévo v dolíni pojo zvonovi svetokriški, kjer sta dva duhovna. Zemlja ima, posebno v tem kraji, ves drugačen obraz kakor pa na Gorenskem. Širocih polji, velícih travnikov ní; le ozka, zelena riža je tu in tamkaj med hribi in goricami. Tudi vasi niso velike, hiše raztresene, večidel zidane, pa tudi lesénih obilo. Kjer je bliže nograda, ondi si kmet naj raje stavi poslopje, da le more in smé. Nekatera vas je pol ure dolga, pa ima komaj trideset tod in tam raztáknjenih koč.

Ura je bila enajst. Nismo šli več dolgo, kar pridemo do prve zidanice. Ker se je ravno praznoval svetega Martína dan, zató je bil hram tudi odprt. Stalo je mnogo ljudi pred sodom v glasnem pogovoru; vino jim je majálo jezíke. Glédali so in kazálo je, da nam bi radi veléli pít; pa menda si vendar nihče ni upal, ker smo bili čisto neznani.

Idemo dalje, pa ne predolgo; kmalu najdemo drugo zidanico odprto. V nji so bili trije možjé nakrižne dobe. Starec, hramu gospodár, pokliče najino ženico: »Tara, ne pojdeš pit? Dans ga pije, kar léze in gré, da ga le ima. Ne veš, da martínovamo? Nocoj ga bomo krstili, če je božja volja.«

Tare je mikalo, pa vendar ni védela, kaj bova midva rekla. Starec — djali so mu Bojic, — brž vidi, kaj ima baba za bregom, pa se k nama obrne: »Menda se tudi gospodoma ne bo storilo inako, če stopita bliže soda. — To bom sam izpil; potlej bomo pa druzega.«

S temi besedami nagne leséni vrč, dleskne z jezikom in pravi: »Letos je dobro, hvalo Bogu!«

Bojic je bil čuden mož. Lice je imel rudeče, pa takó nabrano kakor suha hruška. Trdno se je držal stare noše; zato pa tudi ni imel oprt, in platnene hlače so mu nizko oplétale. Dan danes je užé malo tacih dedov. Zginili so klobuki z dolgimi kraji pa nizkim oglavjem; mi le raje nosimo oglavje bolj visoko. Veselil sem se časi užé od deleč, ako je od kod po cesti primigalo široko pokrivalo, ki je branilo dežja in solnca; veselil sem se rudeče opasice in čevljev, ki so imeli golenice proti gležnji zavihane. Živel je pri nas možiček — stara grča — ki ni mogel dobiti pri nobenem klobučarji, v nobenem sejmu, v nobeni starini klobuka po svoji všéči. Kaj stori? Ureže si palico in gre notri v Kranj, pa si ga da tamkaj delati. Mi se trdoglávo držímo starih reči, vzlasti pa Gorenci, ki imajo pregovor: »Stara petíca, staro žito, pa star mož!« Rad bi védel, ali se Ločánje še nosijo tako, kakor so se nekdaj. Imeli so hlače do pod pazhe; na hrbtu je pa čepéla majhna záplata, ki so ji rekli: jopič, da je bil ves človek tak, kakor bi ga v brénti prinesel.

Rečem Radivoju, da le pojva za Taro, ki ni čakala, da bi se ji dvakrat velelo. V hramu je bilo dosti rázlake: trije sodje, poldruga motika, stoli; tu in tam kak vinek, pol banke, vrči; miza na trijeh polomljenih nogah; držala je vse polno drobtín, črnih in belih, pa tudi polovico orehove potvíce in lep kos gnjati. Dadé nama vsacemu svoj stol in pila sva iz obilega vrča.

»Letos je lahko dobro,« veli Končina, prav nizek možič, kacih tridesetih let. »Saj smo pa tudi imeli vročino in sušo, da nas Bog vari! Kdor je trgal še le po dežévji, tisti ga ima več, kaj pa da je tudi bolj vodéno.«

»Štiri in tridesetega, to je bila pijača, to! Letošnje vse nič proti unemu,« pravi Hostnik, človek pri petdesetih letih, pa še jako trden in zlo velik.

Tukaj so ljudjé bolj majhni, ali čvrsti in zatrepáni.

»Enajstega je bilo pa še bolje,« zavrne Bojic. »Štiri in tridesetno je imelo preveliko moč, da je vznák metalo; še mrli so od njega, mrli; uno pa dobro v ustih, zdravo v telesu. Ravno sem bil na Savi pri brodnicih; nikoli ne bom pozabil, kakó se je živelo tiste čase! Pil si ga za petico tí, pa še kdo poleg tebe, kdor si bodi, od jutra notri do večera; na zadnje ti je pa še prinesel drobiža iz petíce, tekmá se ni rado sošlo. Zdaj se je pa vse predrugáčilo; brodnikov ni več, vino je drago! Naj bo, saj ga pridelujemo. Do smrti bomo užé kakó; pet in osemdeset lét niso máčkine solze, kaj ménite!«

»Pa ste še dečko, še,« pravi Končina. »Če Bog dá, še ga bomo zdravi píli, da bi le trta spet rodila. Vinstvo je bilo užé dolgo ničevo. Letošnjemu res ne more človek, da bi djal: »Žal ti bodi!« Samo premalo ga je. Midva z babo ga imava dve male védri manj od lani.«

Bojic odgovori: »Po tistih gorah, ki ležé bolj nizko ali pa proti burji, da ga je bil dosegel mraz[1], tam ga je res nekaj menj. Kaj pa čemo? Kdo si ga je bil še toliko v svesti? Jaz ga imam pa vendar več od lani; moj nograd je dobro visoko in gleda proti poldnu. To ti je léga za trto, vidiš!«

Hostnik se oglasi: »Bojic, ne bodi hud, ako rečem, da je moje bolje, daravno mi nograd ne leží tako v zglavji gobenske gore kakor tvoj.«

Te bésede niso ustrégle. Dolenec ne posluša rad, če se povzdiguje drugo vino pred njegovim. Kadar si v hramu, hvaliti ga moraš, če te prav za ušesom praska, sicer mu ne ugodiš. Tudi Bojíc ni molčal: »Hostnik,« pravi, »ti še ne véš, kako je dobremu vinu imé! Kaj méniš, da tisto veljá, ki je dolgo sladko? Le ti semkaj poglédi, kako se je moje ubrisalo! Kje imaš ti tacega? Res je bolj reznó, pa bo tudi bolj držéče. Vaša sladkál vam bo še nagajala, preden bo léta konec. Saj vender pámetujem nekaj lét; pa ne vém tacega, da bi se bil mošt grênca branil tako dolgo, kakor letos nekateri, pa ne vsaki. Gospodje tudi vedó, kaj je dobro; le čaki, zdaj bomo pa unega.«

Urno podstávi leséno posodo in natoči belíne, potem pa zopet začne ponujati naji: »Le v slást ga! Saj ga je Bog dál, ni zrastlo na srcu. Založje gnjati ali potvíce bi tudi menda ne bilo od več; saj imamo, hvalo Bogu, oboje, kar komu bolj dobrí. Po jedi se grlo nekako zaželi mokrote. Ali ni res dobro?«

Hvalila sva, daravno se je upiralo, ker je bilo še do poldne; pa tudi se je nama zdélo premlado. Dolenec pa ga ne pije nikoli tako rad kakor jesén; nikoli se mu ga tako malo ne smili. Takrat je vse dobre volje, malo in veliko, mlado in staro. Kdor nima sam nograda, pa gre od hrama do hrama okoli prijatlov. Tako je do blizo božiča. Še le potem, ko sod poje, začnó tudi skopováti z vinom. Po vinskih krajih so ljudjé sploh bolj radodarni — še preveč. Menj rezní so, bolj prijazni od Gorenca, pa tudi pokorneji. Človeka v suknji so veséli v hramu. Radi ga poslúšajo, če kaj pripoveduje; vendar ga ovínijo, ako le morejo, ker je to gorniku in njegovemu pridélanju velika čast, pa ne bom rekel, da bi se jim tudi sméšno ne zdélo, da ga ne more tako nosíti kakor oní, ki so iz mladega pri njem. Čudno pa je, da veseli Dolenec tako malo poje! Po nogradih je časi jesensko nedéljo po poldne vse živó pivcev; glasne besede se slišijo notri do sogornih zidanic — ali petja vender ni; malokteri zaúka ali pa zakroži poldrugo vrstíco od nove gorice. Brez pesmi vživajo zlato kapljico možjé in mladenči; še žene so ž njimi; celó dekléta ne ostanejo domá. Nekatere med njimi so prav zale in silo postréžljive; tudi jim ni grdó iti časi, posebno ob nedéljah, v krčmo, ako je v hramu poteklo. Kdo bi jim zaméril? Vsaka dežela ima svoje šege in običaje.

Možjé so si naprávili tobáka in Bojic pravi: »Star kotar sem, pa vendar ga rad piti dajem. Človeku na stare dni od vsega, kar je imel, ne ostaja nič druzega kakor ta božji dár; vse prejme sin ali hči.«

Radivoj vpraša: »Pa vendar ne obdelávate samí? Le vino je menda vaše, kolikor si ga izgovorite!«

»Kaj še,« pravi starec, »nograd je moj; v zemljo ga sabo ponesem, ko bi le mogel ali hotel. Kakor hitro pride nevesta ali zet k domu, niso starši več dolgo ž njima pri eni mizi; to je tako gotovo kakor amen. Pri nas je malo hiš, da bi se ne delíli.«

»To ni lepó,« rečem jaz; »pri nas vkupaj živé do smrti.«

»Tako je le; kaj pa čemò?« odgovori uni. »Svét je hudoben; mladi ljudje radi zaničujejo starega človeka; ne pomislijo, da stara kost je modrost. Po naših deželah pa le vino gospodari; zanje skrbimo bolj kakor za vso drugo poljščino. Zato pa izgovorí vsak oče kos nograda sebi v last, da ga uživa in déne, kamor hoče. Koliko je osebénjkov, da nimajo razun koče in nograda nič; pa vendar hranijo sebe in družíno, če niso létine preslabe. Kadar pride uima na trto, potlej se ve da je Bog pomagaj! Pa saj zdaj tudi več radi ne dadé ženiti se na sam vinek.«

Na to pravi Radivoj: »Dolenci ste dobri ljudjé, zlatih rok; ali varovati znate premalo.«

»Zakaj?« odgovori Hostnik. »Tačas ga pijemo, kadar je, pa kadar smo ga vajeni. Saj mora človek trpeti, preden ga dene v sod: jesen je plastíti; spomlad se koli, obrezuje in koplje prvič in drugič; nazadnje je pa trganje. Tega se res ne bojí nihče, pa vendar je dovolj opravka.«

»Véste kaj,« pravi Končina, »jaz bom pa tudi nekoliko pritegnil, da bi si lahko drugače preúrili. Za naj težje delo ni časi kaplje pri hiši. Pride prva in druga kop; kdo ima tačas moker sod? Prijel pa tudi ne bo nihče za motíko brez pijače; saj ne dobímo delavcev. Kaj nam je početi? Kupujemo ga prekleto dragó! V košnji in mlatvi je ravno taka.«

Na to velí Radivoj: »Po zimi pa imate časi hrame odprte na stežáj; kdor mimo ide, píj ga, rad ali nerad. Nekateri še celó kúrijo po zidanicah in vsi mraza premrti delajo pokoro pred sodom. Kadar je pa čas okopavati, gotovo se ne oglasi nihče zimskih pomagačev, da bi djal: »Po zimi si ti meni, zdaj bom pa jaz tebi!«

»Človek ne sme zapustiti ne sebe ne prijatla,« zavrne Hostnik. »Ali vsega pa tudi ne popijemo samí; s čim bi potlej davke plačevali!«

»To je takó,« pravi Bojìc. »Kako bo človek jesén brez vina? Zakaj sem pa trpel in guzo napénjal? Po letu je voda dobra; jesén bi je ne pil za ne vem kaj. Vsacemu naj bolj prav služi takó, kakor je vajen. Vse leto sem upal: zdaj sem dežja prosil, zdaj sem se ga bal, posebno v strahu bil zavoljo toče; pa bi še ne smel vedeti, kakovo slast ima? E pojte, pojte!«

Tara ni poslušala, kaj mi govorimo; menila se je le s pijačo in ugrizáčo. Ravno je poldne zazvonilo, kar pridejo po kolovozniku tri babe, ki so pelale kure v Ljubljano. Dve sta vlékle, tretja pa rinila. Ena izmed njih spozná Taro in reče: »Tara, tebi se dobro godi. Me pa vléčemo za žive in za mrtve, nihče nam ne velí: Pojte pit!«

»Pa pojte!« velí Bojic.

Babe hitro podložé voziček in vse tri so bile v hramu, kakor bi trenil. Komaj pijó vsaka enkrat, ali pa morda še ne, kar zlodej prinese páglavca, ki je držal bučo vina v roci. Ker je voziček stal brez varuha, naglo odpre kurnik pa izpustí kopune in kokoši, ki so zagnale veliko kokotanje. Raztaknile so se po brajdah in po trtji. Ko babe to začutijo, planejo vse tri čez prag. Kure so ráhtale, babe regljále; pa še Tara jim je pomagala, da se ni vedelo, kdo bolj vpije, babe ali kure. Páglavec se je pa smejál; tudi mi nismo mogli kaj. Ena srdita poišče océpeka, ter ga zakrepelí na vso moč; ali za dečkom vendar ni potekla; menda je vedela, da ga ne dojde. Tara pa ni le vpila ž njimi, temuč tudi loviti je pomagala. Vse štiri so nekterikrat zaklicale: »Pit, Pit!« in poskočile sem in tja po nogradih, preden so vgnale družino do zadnje čopaste járice, ki v noben kup ni hotela k rokam; zato so jo pa tudi srdito preklinjale.

Prva reče: »Bog daj, da bi te lesica požrla!«

Druga pristavi: »Pa da bi tudi lesici nič ne zalegla!«

Videč, da je vsa lóv zastonj, prímeta dvé za ojésce in naj starja med njimi se zarotí, da nikdar več ne pojde k Bojcu pít, ako bi jo tudi na kolenih prosil. Tara, uže jako rudeča, teka in mencoríti sem ter tje. Kazalo je, da bi šla rada v tovarišii domú; pa ker je bila najéta do Čateža, ni védela, kaj bi in kakó bi.

Kar mimo nas pride človek srednje dobe, ki so ga vsi veselo poklicali: »Mrtoláz, pojdi pit!« 

Imel je na sebi ponošeno gosposko suknjo in kapo z motiko na glavi.

Ravno sem jaz velel Tari: »Vém, da te pomíče; le pojdi z babami, saj si lahko samá odnašava do Čateža.«

Mrtoláz pravi: »Baba, le zgubi se, kamor češ; jaz bom odnašal, jaz, ki bolj vém, kje je Čatež kakor ti.« 

Z nobeno rečjó bi se ji ne bilo bolj ustreglo kakor s temi besédami. Plačava ji komaj, pa užé skoči za kokošarícami ter pomaga riniti. Ko so bábine zginile v hrib, veli Bojic: »Prav je, da so šle. Edna med njimi je véšča, pa ne povém ktera. Bojím se, da mi bo kaj nagodíla, ker mislijo, kakor ste vsi slišali, da sem tudi jaz kriv kurjega bega.«

Ali hitro se oglasí Mrtolàz: »Koga bo neki nahudíla? To je vse vkup nič, le meni verjemite!«

Hostnik velí: »Bog védi, kako je vender! Duhovni rés učé, da ni treba verjeti; drugi ljudjé pa drugače pravijo. Pa naj bo, kakor če; jaz ne verjamem dosti.«

Na to odgovorí Končina: »Kaj bi se to menil, kar ni beséde vredno. Raje pijmo!«

Ali Bojic jih zavrne: »Kar vém, to vém; saj nisem še pozabil, kar mi je razkladal rajni Peckón, Bog mu daj dobro!«

Po tih krajih nekoliko gine babjeverstvo, posebno pri mladem zarodu; starci pa se še trdno držijo svoje stare glave, kakor povsod. Kdor je prijatel narodovega izobráženja, gotovo želí, da bi se zatrle prazne vére; pa vendar je tudi rés, da s tacimi vražami zginejo ob enem vsi národni zakladi: pésmi in pripovédke, po nekterih deželah celó pobožnost.

Meníla sva obá z Radivojem, da Mrtolàz gotovo govori nemški in to je bilo tudi rés; zato mi reče v latinskem jeziku, da pojva dalje, pa tega človeka ne jemljiva, ker je užé previnski.

Ali on se oglasi nama: »Quoque ego possum latinum linguam, piján pa nisem.«

Začudila sva se mu, daravno je tako slabo krpal in tolkel. Pravil je potem, da je v »mestu« [2] sedel tri léta v latínskih klopéh, potlej pa učenost obésil na kljuko in poprijél se šivanke. Ali kadar je vrhá dorastel, pride tudi njemu vrsta, da je moral na vojsko.

»Cesarja sem doslužil,« velí, »zdaj se pa tu po hribih šiváje ukvarjam in otepljem z revščino. Tako se godí vsacemu, kdor išče boljega kruha, kakor je bél. Ravno imam délo tukaj v obližji pri bogatem domačinu — k révnim ne hodim rad — pa kdo bo na martinji dan vbadal in krpúcal!«

Zahvaliva se gorniku za pijačo ter hočeva iti; on pa nama nikakor ni dál od sebe. Skoraj se je bilo treba skregati, preden sva se mu izpulíla. Tudi Mrtolázu ni bilo po godi. Kislo se je držal, če prav ni vedel za kaj; gotovo ga je užé imel vrč ali dva čez méro. Ko vidi Bojic, da vse nič ne pomaga, natoči zadnjič in nama prinese razhódnjo. Pokusiva, potem pa odrineva urno. Mrtolàz je vzél, kar sva imela sabo in tedaj se obrnemo zopet navzdol po kolovozniku.

Dovolj hramov je bilo odprtih in voditelja so nama vabili tu in tam na kozarec vina; toda on se je le naji držal, akoravno ga je težkó stalo. V neki zídanici je sedelo mnogo ženskih in slišal sem, kako so se po imenu klicale. V teh krajih je po kmetih dosti: Rozálik, Cén, Konrád, Lójz; ravno tako se marsikateri moški imenuje: Karel, Rihar, Rafael i.t.d. Ne bom pozabil, kako je bil pobožen kmet v Laščah nekdaj razkačen, ko je hotela njegova ženica sina krstiti za Silvestra, ker je bil ravno starega leta dan rojen.

»Kaj,« pravi mož; »ali se ne bojiš, da bi te Bog udaril zavoljo tvojega napuha? Ni v prátiki dovolj ponižnih imén, ki so med nami v navadi? Dokler se bo meni mazínec gibal na moji roki, tako dolgo — dobro si zapomni — ne boš ti krstila otrok po svoji glavi ne! Juri naj mu bo imé!« 

In tako se je tudi zgodilo.

Čez majhne pol ure pridemo s hriba v raven. Pod hribom stojí Morávče, vasica, jako raztresena; pa ima vender nekoliko prav zalih hiš. Zasuknemo se iz té vasí na desno césto po ozkih, močirnih travnicih, ki ležé med hribi, pa ne trtonosnimi; vsi vinogradje ostanejo zadaj ali pa v strani.

Kmalo smo prišli do grajščine, ki se ji pravi Turen. Bila je v nekdanjih časih dédina slovečih baronov Gálov, zdaj pa je užé na mnozih rokàh.

Ne prav dolgo potem se je pot na Čatež zopet krébri obrnil. Mrtolàz pa se je menil po nemški, in zmirom od pijače, kar je Dolénčev nar ljubši pogovor, ki ga ne končá tako hitro, ako se ga je polótil. Nagovarjal je naji, da naj zložíva imenitno pésem letošnjemu vincu na čast.

»UŽe sam sem se prtil ž njo.« pravi, »pa mi ni po volji, kar sem zverížil. Časi je bil Kančnik; tudi šmarski šomašter je zakrožil ktéro, zdaj ga pa ni, da bi kaj znal. Kar sta le-tá dva pomrla, nimamo kaj peti, stare so se pozabile; novih ni!«

Da se mi ne zaméri, ako govorím nekoliko o pevcih, katere je imenoval Mrtolàz. Kančnik je imel, kakor je slišati, v mladosti čudno osodo. Bil je dobro dolgo proti koncu svojega života učitelj in orglar v Dobrépoljah, kjer je tudi umrl leta 1841. ali 1842. V pésmih pravijo, da je vsacega prekosil. Zabrénčal je, kadar se je lotil, vsaki praznik in vsako nedéljo novo pésem; dajál je sam besede in napeve, ki so si bili pa vsi jako podobni. Kančnikovo imé je slulo široko po Dolenskem. Poleg svétih je zdelal mnogo druzih, posebno zabavljivih in zdravíc. Naj več so gotovo zabavljice vrédne, v kterih kaj rad šeška žené; pa vender si ni mogel kaj, da bi se ne bil trikrat poročil. Prepévajo se nekatere njegove še zdaj po Dobrépoljah, po Laščah in po Ribnici. Nar imenitneje so: Od »Od svinjárjev«, »Od lončarjev«, »Mož in žena«, »Od uší in bolhe«, »Kaj nevésta prinese k hiši« (posebno sméšna in posebno — kosmata). Izmed pobožnih tudi še zdaj hodi po deželi: »Od zvonov«, zložena takrat, ko so Dobrépoljci napravljali nove zvoní k cerkvi.

Gotovo ni bil praznoglav; ali uka je imel premalo. Vsako je zapel takó, kakor jo je spisal; in vsako je spisal, kakor mu je prišlo pod palec — zatoraj tudi niso, da bi se iž njih učíl jezika ali druge pevske umétnosti. Nekoliko je natisnjenih med národnimi; toda naj sméšneje se pogréšajo, ker jih Koritko morda ni slišal, ali pa, kar je še bolj resnici podobno, ker so se mu zdéle prekosmate. Ljudstvo je v šalah robáto, v jeziku rado ohlapno; take so tudi Kančnikove pesmi. Skladal je časi tudi verze (to imé jim je sam dajál), kterih pa ni pél, ampak samo govoril, vzlasti pri vinu, ki ga je vrlo čislal po navadi slehernega pevca. Dva taka verza sta mi znana. Prvi vbada učene poete ter se glasí:

»Vi pojete takó,
da vas nihče zastopil ne bó;
Mi pa pojemo takó,
da nas zastopi vsaki lahkó:
Filozofi in poetje
In vsi drugi kmetje.«

Drugi pripoveduje, kako v Laščah zvoní:

»Vse stvarí
Bogá častí:
Jerebíca,
Kukavíca,
Vsaki dán
Tud podgàn;
Še jaz ga bom — bom!«

Pri zadnji vrstíci je vselej izpraznil korarec, ako je sedèl pri vinu. Vse ga je rado imelo, ker je bil poln šaljívosti. Pripoveduje se, kako mu je bilo enkrat primanjkalo kurjave, pa da je v nedeljo po deseti maši, ko so ljudje ravno začenjali iti iz cerkve, zaorglal čisto novo poskočnico. Dobrépoljci se ustavijo in vlečejo na uho, kaj ti bo. Hitro jim zabása (debélo grlo je imel) čudno pésem, polno smeha. Toži jim, da ga zébe še celó za pečjo, ker nima pri hiši toliko poléna, da bi ga za psom vrgel. Kmalo so mu napeljali veliko skládovnico drv.

Kakor vsak imeniten mož, tako je imel tudi on posnémavce; toda zadéla jih je navadna osoda — nobeden ga ni doségel. Enega izmed njih sem poznàl. Reklo se mu je Bravínec, in bil je kmet, blizo Turjaka domá. Znal je brati in pisati, še orglati za silo. Ali gotovo bi Kančnik ne bil nikdar zapèl kaj takega, kakor je ta:

»Častimo svetega Jurja
Po suhem in po murji!«

Njegove nar slávneje pesmi pa vendar nisem slišal od kraja do konca, ker je sam več ne poje — zdí se mu prehudobna; drugi je pa tudi nihče več ne zná. Bila je zabavljica »Pikcu« (nekácemu beríču), ki je ubozega siromaka preganjal in lovíl, ko se je po hostah in brlozih skrival pred vojáščino. Takrat si je obilo hudega skusil, kar pripoveduje še dan danes, ako ni umrl. Dvé léti je, kar sem zadnjič videl jako postaranega.

Od šmarskega šomaštra, ki je brž ko ne tudi Kančnikov posnémavec, ne vem nič razun kacih pét vrstic žalostne pesmi, zložene o prezgodnji smrti njegovega sina, ki so mu ga bili vzeli na vojsko:

»Tam je muziciral,
Pa se je ferdrbal,
Ker je prešvàh persi bil.«

Izmed Kančnikovih pesmi še zdaj slové tiste, kar je zabavljivih in godčevskih. Narod šale ne čisla samo v navadnem pogovoru, kakor nam kažejo mnogo ribniške smešnice, ki so ravno po Ribnici nar bolj znane; ampak Slovencu je dobrovoljnost všéč tudi v knjigah. Prepričan sem, da prosti ljudje v »Novicah« radi beró, kar piše Kurnik; in ravno le-ta pevec si je v rodu s Kančnikom. Kmetje imajo še celó veselje nad lažnjívim Klukcem (Münchhausen) in nemškim Pavlihom v slovenski obleki (Eulenspiegel), daravno je oboje le prestavljeno pa še zelo po vrhu. Kaže nam vse tó, da bi jako ustrégel, kdor bi znal resníco zavijati v prijetne šale. S tacim pisanjem bi se ljudstvo naj laže budilo, naj laže bi se mu dajalo veselje do knjig. Se vé, da bi se moralo pisati v domači besédi, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja, da bi Slovenec vidil Slovenca v knjigi, kakor vidi svoj obraz v ogledalu. Tacemu delu pa gotovo ni kos, kdor ne vé, kako ljudstvo misli in govorí, kaj ga razveseljuje, kaj žali; kakove so mu kreposti, kakove napake. Hočeš li biti pisatelj, moraš naj prvo jezik iméti, kolikor je mogoče, pod svojo oblastjo; moraš do dobrega poznati narod — sicer je vse vpuhlo, kar pleteníčiš, akoravno morda, sam sebe in svoje bistroglavnosti čez méro vesél, meniš, da tvoje delo je s tim bolj izvrstno in gotovo nesmrtne slave; da je vredno tvoje pero, naj bi se obésilo v kako cerkev ali na široko razpotje za véčen spomin, da bi se nad njim izgledovali pozni rodovi in čudili se njegovi kreposti, kakor se tudi mi še zdaj čúdimo velícemu ajdovskemu rebru, ki vísi na Gorenskem v Crngrobu. Mogoče je, da se ti plazi vse to po možganih, ali morda še tudi kaj druzega; toda — čas je veter, ki pléve razpiháva in le zrno pušča.

Marsikdo večkrat zavpíje med nami: za ljudstvo! za ljudstvo! Ali vprášam: koliko je prav za prav pisanih knjíg za slovensko ljudstvo? Le sami duhovni ugajajo dušnim potrebam v narodu, in vsi naši tiskarji, ako so imeli kaj dobička, gotovo si niso z druzimi knjigami tako opomogli, kakor s pobožnimi. Koliko natisov je učakala sama »Dušna paša«! Ne smé se oponašati, da Slovenec brati ne zná in noče, in kadar kaj v roko prime, nikoli ne vpraša po drugačnih knjigah kakor po samih pobožnih. — To ni takó! Res je, da starci po kmetih večidel še črk ne poznajo; ali starci mrjó, in mi tudi ne pišemo zá-nje, ampak za mladi narod, ki se mora učiti; trudimo se zanamcem v korist, da bi oní dovršili, česar prednjimcem ni bilo moči. Ako tudi mlajši ljud posvetne knjige še zdaj gléda po strani, to je samo zató, ker Slovenci ménijo sploh, da so prazne vsake bukve, če niso duhovske; in kdo bi si upal tako biti predrzen, da bi se prvi pripognil in kamen pobral zavoljo te misli? Opomniti pa tudi moram, kako so kmétje moje domovine v slast prebirali Svetina. [3] Komaj so dobili knjižico v vás, in brž se je vrstila od hiše do hiše; in še zdaj se časi ménijo pozimske večere, kako se je godilo dvojčkoma Janezu in Pavlu. Sme se reči, da je bila ta knjíga skoraj do dobrega postala národna; škoda je le, da se ni tiskala drugič, ker je bilo gotovo hitro zmanjkalo prvega natisa, kajti dan danes je ni več dobiti na prodaj; še med ljudmi se rédko nahaja. Tudi Robinzonova povest je prostemu človeku jako po godi; ali — jezik, jezik bravca straši! Kdor ni bil med ljudmí, ne verjame, koliko pisáva pomaga bukvam, da se prikupijo ali odkupijo. Minulo jesén sem vidil kmeta, ki je srdit vrgel knjígo pod klop, ker je zavoljo prekosmatega nemčenja ni mogel umeti, akoravno je na čelu nosila lažnjivo imé: »Za prosto ljudstvo«. Na Dolenskem sem naletel domačína, ki je imel celó Robidovo fiziko; skrbno me je izpraševal, česar ni mogel sam razuméti. Iz tega, kar se je opomnilo do zdaj, vidimo jasno, da ljudstvo bi užé bralo, ko bi le imelo kaj. In kakor bi rastlo med nami število dobrih knjig, tako bi tudi rastlo med narodom veselje do njih.

Res, da smo v veliki zadregi, kar se tiče snoví, ktero naj bi izdelovali. Za igre nam ne manjka druzega nič kakor zgodovínske podlage, igralíšča in jezíka. Sam širokopléči kmet brez težave pripoveduje svoje proste misli v prosti besédi in slovenski dramatik bi le same kmečke značaje lahko obrazil po življenji in po naravi. Kaj ti bo gospôda, ki je vsa poptujčena? Zato pa tudi nimamo lahkega izobraženega pogovora za omíkane osébe. Zdelo nam bi se gotovo preomledno, ako bi mlade mestne šogice po slovenskih knjígah, s čašico kave pred sabo, v našem novojezíku čudile se Prešernovim visokomíslim in govorile od slavohrama slavitih Slavljanov; smeh nam bi uhajal, ko bi se gospodičem prilizovale s čisto slovenščino ljubomile, krasnozorne ali zornokrásne, nežnomlade lepote, kterih makorudéča usteca še ne znajo izrekati črke »ž«; bilo bi neverjetno, ako bi vradnik v pisarnici kméta vprašal: kakošne so bile tiste víle? namesti: kako so tiste víle ven vidile? — ako bi klicarji po mestnih trgih ne vpili za bobnom: ferlovtpórung! na znanje bo dano! i.t.d. Kadar bi te reči pisali drugače, kakor so v resnici, lahko vidi vsak, da bi obraževali čas, kakoršnega ni med nami; ali vse to pa nam bi lahko dajalo krasne zabavljice in šale. Ni mi treba opominjati, da poezija naj bo idealna tudi v jezíku. — Vse ima svoje mejnike. Pevčevo delo mora biti zrcalo svojega časa, mora stati na vogelnem kamnu narodskega života; sicer nima veljave, ker je enako poslopju na pajčino zidanemu. Ko bi gledišče imeli, morda bi se naredile kake vesele igre iz kméčkega življenja; pa samih oračev in mlatičev bi se tudi naveličali kmalo. Kotzebue v svoje igre ni jemal kmetov, ampak prápornike, tajnike i.t.d. in vender so mu očitali Nemci: kaj se pa more velicega zgoditi le-téj siromačii? Gotovo pa bi imel Slovenec dosti veselja do gledíšča, ako bi védil, kaj se govorí, kaj se počenja. Igrali so pred trémi léti v Laščah učenci kratko burko v domačem jeziku, in vidil sem, kako so prosti ljudje na uho vlekli in kazali, da jim je všéč.

Skoraj da ravno tako malo snoví imamo za román; ali djal bi, da tukaj nam stojé odprte vsáj dve poti. Prva je pobožno-narodna, po kteri je pisan Svetín; druga bi morda bila nekoliko zasuknjena po zgledu župnika Wakefieldskega — ki je prestavljen užé tudi v ilirsko narečje na čisti podlagi slovenskega življa. Vzeti bi se moral kak veljaven domačín in k njemu bi se vrstíle druge menj pomenljive osebe, kakoršnih nam bi ne zmanjkalo tako hitro. Saj vémo vsi, da šaljivi Ríbničan obide križem svét; da imajo Gorenci dovolj pravlic od vojaških begunov, ki so se potikali po hribih in šumah; vsa náša dežél pripoveduje še dan danes, kako so nekdaj lovili mlade moške in dajali jih po sili na vojsko. Celó rokovnjáči in deséti bratje so narodna lastnína, akoravno, vzlasti prvih, nihče ni vesél.

Dosti laže bi narejali povésti, ki jim velímo novéle. Tu imamo dovolj gradiva, dovolj pravlic, vzlasti iz turških bojev. Takrat so se obnašali Slovenci bolj samostojno, kakor bodi si kadar koli hoče poprej ali pozneje; zato so pa tudi naše nar lepše narodne pesmi iz one dobe. Ali vsa zgodovina tih časov pri nas leží še zdaj v celíni. Déla je dosti, a možá ni, da bi se ga lotil. Morda bi ne bilo odveč, ako se opomni pri tej priložnosti, da mí naj bi povesti ne skládali, kakor imajo navado vse duhovne hrane užé presíti Francozje pa tudi Nemci za njimi. Junák naj déla in misli; njegovo djanje ga naj znáči. Gotovo ni glavna réč, kako mu je nos urézan, kakovo ruto je dèl za vrat; koliko ima las v brkah; kolikokrat se oddahne in odrgne čevlje, preden prime za kljuko pri durih. Prvo je značaj in znanje človeškega srcá, in pa, kako se zgodba zaplete in zopet razdrása. Ogíbali naj bi se tudi silo obšírnega popisovanja krájev še tako lepih, ako ni potrebno in v pravo mesto postavljeno. Mislil bi, da je vsacemu vmetniku človek prva réč; vse drugo ima le toliko veljave, kolikor je dobí po njem. Pesmi srbskega naroda nas bi naj učíle, kakó se popisuje. Morál bi znati vsak slovenski pisatelj izmed vsih narečij najprvo ali vsáj tudi srbščino.

Če tenko preudarimo, res ne moremo tajiti, da je naše slovstvo lepoznanskih rečí silo majhno. Saj imamo še povsod le trdo ledino; sama lirika se je nekoliko povzdignila med nami. A lirika se večidel pečá samo z enim občutkom človeškega srca — z ljubeznijo; le redko se prime kake druge snoví. Pa naj bo njeno sadje s tim lepše, vender je vse v koséh; celega velicega dela nam ne podaja. Tedaj narod, ki ima le izvrstno liriko, ne more hvaliti se, da ima zavoljo tega tudi uže lastno, polno literaturo. Še menj pa je v tem obziru vredno to, kar je prestavljenega iz ptujih jezikov. Čas je, da bi se iz ljudstva zajemalo bolj kakor do zdaj. Posebno mladi pisatelji, up naše književnosti, naj bi tega ne pozabili; Nestorji se ne dadé in tudi ne morejo več zasukniti iz navadnega pota. V narodu je snovi dovolj, vzlasti za šaljivo pisanje; ali da se ne zgradi kaka zmes brez okusa, zopet opominjamo: učimo se jezika in ljudstva!

Kančnik je nas jako zamotil; čas je, da se vrnemo.

Mrtolàz je bil kaj vesel, ko je v Čateži zagledal Roštanovo krčmo, ki stoji nekoliko niže od cerkve takó, da se je vidila uže iz doline. Tudi ta vas je na hribu, ki je precej strm, vzlasti na tej plati, od koder smo mi prišli.

»Čast in hvala Bogu,« veli šivávec, »Sante-Roštan se je pokazal! Zdaj bomo po debeli uri hodá prišli spet na mokro. Malo tacega vina, kakor je Roštanovo. Pokusiti ga moramo, če vse ne vém kaj! Saj človek ni za vék; te ure, ki jih imamo, pa bi se kislo držali? Popred bo nas konec, preden vina. Trta rodi vsako jesen; pa če je starja, boljo kapljico ima: pri človeku pa ni tiste lastnosti; če je starji, kisleje se drži; in ko bi se časi ne presladil z vinom, dobro vem, da bi nazadnje bil tak kakor vrisk!«

Radivoj reče: »Vender je greh, da niste v šolah ostali! Vi bi bili modric, da malo tacih!«

»Jaz tudi pravim da,« odgovori Mrtolàz. »Posebno zvezde, to je moje veselje! Tako bi jim bil prišel na konec, da bi se čudili vsi malovedneži na zemlji, vzlasti pa kar jih je tod okoli Svetega Križa in Čateža. Kaj se pa če? Saj veste, kako pravijo: ti župan, jaz župan; kdo bo pa konja sedlal? Časi, kadar grem zvečer iz kacega hrama, pa tako premišljujem pri svoji neumni pameti. Saj to je vender le čudno, kako so te zvezde? Menda imajo kako vojvodo, kakor bučele v panji? Kaj pa tista, ki je v skrivnem razodenji ,pelin’ imenovana? Pisano je, da bo na zemljo pala. Tačas bo čudna prikazen zavoljo naših grehov.«

Na to rečem jaz: »Ho, ho! Mrtolàz vé tudi sveto pismo!«

Uni odgovori: »Človek mora vendar premisliti, kaj bo za duše! Morda vi res nič ne verjamete? Saj sem že slišal, da pri učenih ne išči vére. Pa jaz tudi še nekaj vém, akoravno dosti ne.«

V tacih pogovorih smo prišli do Čateža. V tej vasi imajo duhovnega. Hiše so zopet raztresene, kakor je Dolencem navada; le za cerkvijo bolj zdržema stojé. Opomniti pa se mora, da vzlasti na Dolenskem po vinskih krajih ni take nesnage, kakoršno ptujci radi očitajo; še le dobro čedno je po stranicah, kjer ni prevelicega uboštva.

Pred Roštanovo hišo sta v glasnem pogovoru stala dva človeka: oče Roštan, rejen mož, pa še nekdo srednje postave in dobe, pa rudečega obrazka, ki se mu je vedno držal na smeh. Imel je opaljeno hruškovo gorjačo, na spodnjem koncu okovano; usnjata, umazana torbica mu je visela ob strani. Mrtolàz ga hitro nagovori: »Kje si pa bil, Selšček?«

»E, saj veš,« pravi ta, »da mi smo le tam, kjer se kaj napek naredi. Drméljeva krava si je bila črevo prevrgla, pa so bili po-me pisali.«

Iz tih besed smo precej videli, koga imamo pred sabo. Mrtolàz dalje vpraša: »Kam pa zdaj?«

Uni odgovori: »Na ravnost v grad na Kapijo, poltretjo uro hodá od tukaj. Še ne morem poliča vina izpiti, akorano me Roštan jako priganja.«

»Kaj pa je tako silnega tamkaj?« velí Roštan.

»Neki da gospodično v gradu zob hudo boli; pa tudi junčka imajo, ki je uže velik.«

»Koliko vam bodo pa dali?« vprašam jaz.

»Dve smreki: od gospodične eno, od junca eno; pa bo dobro.«

»Ali imate klešče, da boste zob izdrli?« reče Radivoj.

»Slab zdravnik bi bil, ako bi tega ne imel,« odgovorí uni ter privleče iz umazane torbe majhne klešče z grdo capo ovíte.

»Selšček,« pravi Roštan, »to pa uže ne vem, če bo kaj. S temi kleščami ne bo dala gospodična po ustih brbati, če ne boš cune stráni vrgel.«

Selšček: »Cunja mora biti; če se boji tega, pa naj ima zob v čeljustih! Mi imamo za vse ljudi ene same klešče.«

Na to pravi oče Roštan: »Pa vender ne pojdeš mimo nas, da bi ne pokusil, kakšnega je Bog dal Čatežanom?«

Mrtolàz veli: »Te misli sem jaz tudi! Veseli bodímo, dokler še kraljujemo. Saj smo slišali, kako pravijo, da po sedaj ne bo smel živine ozdravljati nihče, kdor se ni v Ljubljani učil. Kaj bo, Selšček, če te primejo?«

»Kogá bo? Jaz imam pisma! Saj so me uže skušali taki, da tudi kaj vedó. Meniš da rajnik Bogotáj ni znal, koliko je dve in tri? Pa me je bil enkrat poklical: ,Selšček, pogledi, pogledi! Živina mi je oboléla. Ampak jaz ti ne povem, ktero je bolnó. Zdaj bomo videli, če kaj poznaš ali ne?′ — Jaz pa na ravnost repe tipat! Šlatam, šlatam od prvega do zadnjega, pa besedice ne žugnem. Bogotáj si je mislil: rad bi me, ali me ne boš! Kadar je bilo vse čisto potipano, velí Bogotáj: ,No, kaj boš povedal?′ — Gospod, rečem jaz, Vi menite, da je samo en vol bolan; jaz pa tako pravim, da sta dva: plavec pri kraji ima žabico, le-unemu roginu v sredi pa se dela notranja bula! Dobro me poslušajte: samo še poldrugi dan bo rad jel; čez tri dni bo pene tiščal; osmi dan ga boste pa iz kože devali, če mu ne pomagam! To je tako gotovo, kakor bi odrezal; pa je mir besedí! — Gospod se ustraši in reče: ,Pa si ga upaš?′ — Kaj bi si ne! V petih dneh vam ga bom v jarem dal! In takó se je bilo tudi zgodilo. Pa mi je bil tudi naredil tako pismo, v kterem vse le-to stoji od kraja do konca. Škoda je, da ga nimam sabo; videli bi, da nisem še vsega povedal. A sina bom pa dal v Ljubljano, sina, da bomo tudi ljubljanski zmázek imeli pri hiši. Ne da bi se kogá bal; temuč svet je dan danes tak, da več verjame papirju kakor glavi in rokam in očém! Tako je ta reč.«

»Selšček,« pravi Mrtolàz, »na vso to jezo ga bomo poliček ali dva, kaj ne? Dans bo vse mene bolelo, kolikor bomo zapili.«

Zdravnik odgovori: »Ne vem, kaj bo rekel zob na Kapii?«

»Kaj bo rekel?« zavme Roštan, »ne bo ti ušel ne, tega se ne boj! - Pa prav dobrega imam; tacega nisi še letos pil.«

Selšček odgovori: »E ti je šlo! Pa naj zob nocoj še potrpi; uže vidim, da se vam ne ubranim. Kaj pa je, če gospodična enkrat malo zacvili? Saj taki ljudje takó ne vedó, kaj se pravi hudo na svetu.«

Plačala sva Mrtolázu, ki se je delal, kakor bi ne hotel vzeti, pa je vender z veseljem roko nastavil. Potem jo nameriva na ravnost v farovž.

Čateški fajmošter je gospod Kobè, znan vsim, ki beró »Novice«. Uže marsikateri lep in koristen sostavek je bil iz njegovega peresa tiskan. Posebno marljivo zbira in razglaša narodne rečí. Bil sem uže popred znan ž njim; tudi z Radivojem se nista prvič videla, zato je pa naji prav dragovoljno sprejel. Hitro je poprašal, je-li naji pot kaj užéjala.

Odgovoriva, da ni ravno prevelike sile, ker stoje vsi hrami odprti.

»Pa vsaj malo prigriznilo bi se,« reče on ter naglo pokliče kuharico: »Mica!«

Mica je prišla, in kmalo smo se po moški gostili. Notri do poznega večera smo imeli pogovor. To in to je bilo na vrsti. Pretresali smo jezik, po navadi sedanjega veka, in kazalo se je, kako tenko je Kobè poslušal, posebno bele Kranjce, od koder je domá; pa tudi se je vidilo, koliko imajo tamkaj besed, kterih ni pri nas in sam ne vem, zakaj se jih branimo v pisanje. Prišle so tudi srbske pesmi na mèt in pravil je, da jih je mnogo slišal za mladosti domá in kako se je čudil, ko je bral potem ravno tiste med Vukovimi.

»Tudi pri Laščah,« pravim jaz, »ni tega še dosti let, ko smo večkrat čuli srbske pesmi. Res, da jih niso peli domači ljudje, ampak beli Kranjci — Laščanje so jim djali Kostélci - ki so hodili s tovori v Ljubljano po kramo. Nabralo se jih je osem, deset, pa tudi več. Konjiči so šli pred njimi, možje pa za njimi, prepevaje Kraljeviča Marka. Oponašali so jih otroci: ,Kraljeviča majka, zelenega pajka’!« In marsikrat je v smehu kteri poskočil za njimi. Dan danes pa ti možje blagó le raji vozijo, in zdaj v kratkem jih več nisem vidil toliko zbranih, da bi v tovarišii peli!

Zasuknilo se je govorjenje tudi na Dolence, in Radivoj reče: »Pri vsih napakah so pa vender le vmétavni. Čevljarji, šivarji se dobe semtrtje med njimi, ki še gospodu za silo napravijo obutal in obleko. In če pomislimo Ribničane; kje se naredi toliko lonc in lesene robe? Res, da se vedno držé starega kopita pri svojem delu; to pa le za to, ker jih nima kdo podučiti.«

Uže enajsta ura je tekla, ko smo šli spat.

Drugi dan je bila maša na Záplazu. Ta romarska sloveča kapelica stojí na hribu, precej nad Čatežem. Novo zidana je in lepo zmalana. Po Dolenskem v tih krajih, ako se človek drží potov in cest, vedno pritiskajo hribje od vsih straní, da ne more viditi daleč okoli; zato sva imela z Radivojem veliko veselje, ko se je na Záplazu nama svet nekoliko odprl.

Po maši sta nas čakala pred kapelico dva možaka, cerkvena ključarja: Plotar pa Kamnikar. Obrnemo se počasi doli v Čatež. Ko pridemo k cerkvi, pravi Radivoj: »Okoli farovža je pa kaj olikano; tudi stolp je nov.«

Na to reče Kamnikar: »To so naredili vse le-ta gospod; in pa še kako hitro. Tam nekako okoli velike nočí 1855. so prišli k nam in še tisto jesen smo v griči pri farovži lomili kamen za turen.«

»Hitro se je bilo zvršilo, hitro« veli Plotar. »Precej svečana druzega leta je bil posekan les, kolikor ga je bilo treba, in prvi dan velicega travna smo začeli zidanje, ter o Mihelovem je imel turen uže streho; samo beljenje se je bilo odleklo noter do spómladi.«

»Pa vender je stolp dobro visok,« rečem jaz.

Gospod mi odgovori: »Širjave ima tri sežnje, visok jih je pa enajst brezi klobuka, ki ima sedem sežnjev.«

Kamnikar velí: »Tudi zvonove smo nové napravili, pa še tri. Ljubljanski zvonár se nam je kaj obnesel; takó pojó, ko strune; posebno klénkajo, prav lepo, klénkajo! Ali vsaki jim ne vé glasú; Jožnjekov Martin je mojster; tako jih ubere, da nihče takó. Šole pa menda še nista vidila gospoda? Le-una velika hiša je le, ki se je ravno kar mimo nje šlo. Menili smo, da bo to jesen uže gotova, pa je vender še nekaj dela ostalo. To je tudi prav, da smo jo napravili; vsaj naši otroci ne bodo nam enako rastli brez uka, ravno ko jurček med grmovjem.«

Gospod Kobé pravi: »Leta 1856. je bila hiša na prodaj, ko nalašč za to postavljena: pa tudi nisem si mogel kaj, da bi je ne bil kupil. Kaj pak, da je bilo treba še nekaj prezidovanja, ker ni bila dovolj prostorna, in Čatežanov res ni veliko; pa Bog nam bo vse pomagal!«

Iz teh pogovorov se je vidilo, da se gospod Kobè ne trsi le s peresom za književnost, ampak tudi z djanjem za božjo čast in za omikanje našega ljudstva.

Ključarja sta naji vabila v hram; ali izgovorila sva se, da ne utegneva.

Po zajtriku se zahvaliva za postrežbo; vzameva slovo ter odrineva. Radivoj k svojemu bratu, ki je ondi blizo stanoval, jaz pak dalje proti Novemu mestu. Preden se ločiva, kdo primiga ves potolčen, z odrtim nosom, z blatno suknjo in potlačeno kapico? Mrtolàz je bil. Pravil je, da je hotel iti sinoči od Roštana, pa kar naglo mu je zmanjkalo ceste in vsega, ter od tod je vsa ta nesreča!

  1. To je slana; Dolenec nima te besede.
  2. To je v Novem Mestu.
  3. Ta knjiga se prav za prav imenuje: »Sreča v nesreči, ali popisvanje čudne zgodbe dvéh dvojčkov. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim. Spisal in na svitlobo dal Janez Cieglar, fajmošter per s. Tilni v Višnjigori. 1836«.