Zgodovinski spisi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Potopisi (Levstik) Zgodovinski spisi
Fran Levstik
Književno-zgodovinski spisi
Uredil Frančišek Levec.
Spisano: 1892
Viri: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-UJ88FWUV dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Perún.[uredi]

Perún je bil starim Slovanom velik bog, dokler so živeli še v poganstvu. Z njim so si vobraževáli nebeski ogenj ali blisk ter ga po božje čestíli. Da so ga imeli tudi Slovenci, to še zdaj svedoči jezik, namreč peruníka nam je cvet, nemški imenovan Schwertlilie, ter po Štirskem živé ljudje, ki jim je Perún priimek. A kadar so se naši pradedje pokerstili, odvergli so vse kumírje (malike) in z njimi tudi silnega Perúna.

Kako se je temu siromaku tedàj tesno godilo, pripoveduje slovanska stara zgodovina. Tam čitamo o ruskem vélicem knezu Vladimíru, da iz početka tudi pogán bivši pozneje prime kerst, in pride v svoj stolni grad (mesto) Kíjev. Kakor je tam, ukaže kumírje pomêtati na zemljo, té na drobno sesékati, druge ognju dati, a Perúna privezati konju za hvost (rep) in vléči z berda nizdolu v reko Dnéper; še dvanajst mož pristavi da bi ga tepli s palicami. Tako je padla stara slava temu bogu, kateremu je bil poganski Vladimír poprej nov srebroglàv kip dal postaviti na svetem berdu blizu knežjega dvora. Ko je bil vlečen k Dnépru, plakali so njegovi neverni ljudje, kajti še nijso bili prijeli svetega kerščenja. Privlekši veržejo Perúna v Dnéper vodo. Pristavi jim Vladimír: »če kje pride h kraju, to ga odrivájte od brega, dokler ne preíde pragov dnéperskih; tam ga ostavíte.« A oni so storili povelje. Kakor ga spusté po vodi. Perún priplôve zopet k bregu (nij odhajal rad), a mož ga odrine z drogom, »ti,«  reče, »Peruníšče, dosti si jedel in pil, a zdaj poplôvi proč!«

Kadar preplôve dneperske prage, izverže ga veter na suho, kjer je obležal in segníl. Ta kraj se je potlej imenoval Perúnj breg.


Cesar Mavricij in Slovéni.[uredi]

Cesar Mavricij je 590 let po Kristu z vojsko šel na Obre, kateri so bili sebi na pomoč vzdignili vse nekerščene séverske narode. Vojaki cesarja Mavrícija štiri dní hodá od mesta Herakleje srečajo tri človeke velícega telesa, čudno oblečene. Ti možje nijso imeli niti šlema (čelade), niti meča ali kacega orožja, a vsak je nesel cévnico (citre).

Cesar jih vpraša, »od kod so, kaj delajo ter čemú gredó v cesarstvo?«

Odgovoré mu slovénski: »možje Slovéni smo iz daljne zemlje na obálah vzhodnega morja, kjer živé zadnji ljudje našega naroda. Oberski han (poglavar) je k našim županom odpravil poslaníke in darove, da bi mu ljudíj na vojsko dali. Župani so darove prijeli, a vojske mu nijso poslali; kajti daleč je naša zemlja in potje so neugodni. Mi smo hodili petnajst mesecev, da smo hanu prinesli besede slovenskih županov. Han razgnjévavši se reče zapreti nas k jetníkom, kakor nij po zakonu. A pripovedovali so nam, kolikšna je oblast in kakovo blagodušje rimskih ljudíj; zato smo pobegnili, da bi šli v Tracijo zemljo. Te cévnice so nam jedíno orožje, katero uméjemo, ne misleč o bojih in vojnah.«

Mavrícij je Slovéne prijaznjívo prijel in čudil se kreposti njih teles ter je poslal v mesto Herakléjo.


Atila.[uredi]

I.

Atila je bil — imenujejo ga tudi božjo šibo — kralj Hunom, kateri se v naših pripovedkah zovó psoglavci. Od teh divjih ljudíj je šel tolik strah po zemlji, da zato slovenski narod še zdaj priča: psoglavec je znal lajati in govoriti; najpervo je zalajal, potem izpregovóril. Atila je 452. leta vojsko zgernil na Lahe in mej tem potom do tàl razgradil tudi Ljubljano, tedàj Emono imenovano. Prišel je v forlansko zemljo, katero je nadvladal ter odgnal iz nje premnogo ljudíj. Mej njimi je zajét bil otrok Levpíh, ki mu je v hunskih bojih pomorjeno bilo vseh pet bratov. A Levpíh je želel Hunom uhítati in zopet zbežati domóv. Bilo je, da res pobegne, s soboj vzemši lok in strele ter malo jedí; a nij vedel kàm. Pridruži se mu volk, da mu je pot kazal. Zver se je često nanj ozirala ter vselej postala, kedar se je on ustavil; zato je Levpíh v sebi rekel: »Bog mi ga je poslal.« Tako sta hodila, otrok in zver, nekaj dníj po divjih krajih preko hribov in dolín. Levpíhu nestane brašna, kar ga je s soboj nesel. Glad ga osvojí, in zato napne lok na volka, da bi se z njim ohranil. Volk se stréli ugáne ter mine. A Levpíh zdaj nij znal, kod bi šel. Truden padši na zemljo naglo zaspí. V snu je videl človeka govoréčega: »vstani ti, ki spiš; pojdi v to stran, kamor sta ti zdaj nogi oberneni; tam je laška zemlja.« Levpíh se predrami in odide, kakor mu je bilo rečeno. Prišel je v slovenska sela, kjer ga stara žena prime ter skrívši v svojem dómu otroku dá jesti in piti. Potem odpotuje in za malo dníj pogodí zopet domóv. Hižo si najde tako porúšeno, da je uže streha nij pokrivala; ternje in osát je rastel v njej in okolo nje. Levpíh je bil praded zgodopisca Pavla Dijakona. Levpíhov sin je bil Arih in Arihov Varnefrid a Varnefridov Pavel Dijakon.

II.

Ko hunski kralj Atila, šiba božja, 452. leta z velíko vojsko udari na laško zemljo, pride k terdnemu mestu Oglaju blizu morja niže denašnje Goríce. Tri mesece je zamán obsédal ter naskákal oglajsko terdnjavo. Pripovedka govorí, da je neko noč sam hodil okrog ozidja in premišljal, kje bi se laže dalo prijeti. Zapazi ga ter mahoma nanj plane hrabra četa oglajskih mož; a on se nasloní s herbtom na zid in v roko prime lok ter v zobe meč in se gnjevno v bran postavi. Nagomílil je kupe mertvih in srečno utekel. Poznali so ga, ker so se mu očí tako žaréle, kakor sam ogenj. Benečani bajè še zdaj kažejo njegov ščit, ki ga je tedàj bil na bojíšči odvergel. Tako je mej obsédanjem nastala poletna vročína ter s polja uže nij bilo niti ljudém hrane niti konjem kerme. Hunska družina je začenjala tožiti in mermrati; kralj sam uže nij vedel, kam bi se dejál. Na Lahe nij smel iti, Oglaja ne osvojívši, a verniti sé nij bilo, da svet ne bi rekel, Oglaj mu je ustavil koráke. Prigodí se, da ugleda sterke (štorkle), ki so neki dan mladiče prenašali iz posutega stolpa, kjer so imeli gnjezda, in odletávali daleč nad poljem. Mladiče so si devali na herbet ter pomagali jim letati; kajti nijso bili še-zredili krepkega perja. Atila postojí, oberne se k družini ter potem reče: »ptiči znajo, kaj bode; iz Oglaja, svoje domovine, bežé, ker je usojeno, da to mesto meni v roko pade.« Kraljeve besede se bliskoma razleté po taboríšči. Huni si razpalijo duše, pripravijo vse, česar je bilo treba, ter planejo berzo na terdnjávo, katero vzemó, oplénijo in razgradé. Njih gnjev je bil strašen: morili in divjali so, kakor besi. Mlada žena Dugna, katera četam hunskih ljudíj nij mogla ubežati, ovila si je glavo zagrinjalom ter skočívši s krova svojega domú izginila v globočini reke Natiže, tekoče okolo ozidja. Niti znamenja nij ostalo od ponosnega mesta. Kar Oglajánov je uteklo smerti, pobegnili so v mesto Grad.


Smert kralja Volkašína.[uredi]

Isaíja černorízec (menih) piše staroslovenski, kakova stiska je bila v Serbih, kadar so je bili 1371. leta pervič Turci grozovito premogli pri Ténaru. Ta mož tako pripoveduje:

Bog je bil ognjévil kerščeníke zapadnih straníj. Vzdignil je kralj Volkašín vse serbske in gerške voje in oba svoja brata: despota Oglješo in vojevodo Gojka ter druge vélmože (veljáke) mnoge, nekako do šestdeset tisoč izbrane vojske na turškega carja Murata. Šli so v Macedonijo Turkov izganjat, ne sodèč, da nikdo nij močen, gnjevu božjemu prótivo stati. Zatorej teh nijso izgnali, nego sami so bili ubiti, in tam so kostí njih padle ter nepogrebeni so ostali. Mnogo mnoštvo jih je umerlo, ti od mêčeve ostrine, óni so bili v zaplén gnani, a neki izmej njih so utekši domóv pribežali. Tolika nuja in ljutost je oblíla vse gradove[1] in straní zapadne, kolikoršne ušesa nijso slišala ni očí videli. Kadar so bili ubiti hrabri možje, bratje kralj Volkašín, despot Oglješa in vojevoda Gojko, razsuli so se Turci ter leteli po vsej zemlji, kakor ptice po vzduhu (zraku), in té izmej kerščenikov so z mečem klali a óne v plén gonili; ostavše je požéla negodna smert, in kdor je smerti odšel, umíral je od gládi; kajti bil je tákov glad po vseh stranéh, kakoršnega nij bilo, kar svet stojí. A katerih glad nij pogubil, té so po božjem dopustílu snédali volkovi, napadajóč po dnevi in po noči. Gorjé, umíljeno je bilo videti! Ostala je zemlja vseh dobrih stvaríj pusta, ljudíj in živíne in drugih plodov, ker nij bilo ni kneza ni vojarína[2] ni nastavnika v ljudéh, ni spasitelja.[3] Napolnilo se je vse turškega straha, in hrabra serca krepkih mož so se bila izpreménila v serca, slabéjša od ženskih. V tem času je konec vzelo tudi pleme serbskih gospodov, sedmi, ménim, rod. V resnici, tedaj so živi ljudjé oblažávali pred njimi umerše. Verujte mi, jaz, ki sem po vsem neveden, ne bi mogel s pisanjem načertati nuje, katera je tedàj bila na kerščenícih zapadnih straníj.

  1. Grad, die Stadt. Beseda: mesto je v tem značenji po nemškem.
  2. Vojarín je to, kar vodítelj; besedo: vojarín so pisali starejši novoslovenski pisatelji. Beseda: vodja je nova ter napačno skovana.
  3. Spasítelj stara in prava beseda, namesto: rešítelj.


Iz ruske zgodovine.[uredi]

Po staroruskem letopisu Nestorjevem.


I. Začetek ruskega grada Prejeslávlja.[uredi]

V 992. letu po Kristu je ruski véliki knez Vladimír šel na Hervate. Ko se je vernil s hervatske vojne, evo Pečenegi (divji pogani) pridó po ónej stráni od reke Sule. Vladimír se je vzdignil proti njim ter je srečal na vôdi Tróbeži, na brodu, kjer je zdaj Prejeslávelj. Stal je Vladimír na tej stráni a Pečenegi na ónej; kajti nijso sméli ti na óno a ni óni na to stran iti.

Prijaha pečeneški knez k reki, pokliče Vladímira in reče njemu: »izpústi ti svojega moža a jaz svojega, da bi se boríla, ter ako tvoj mož ob tla udari z mojim, da ne bodemo vojevali tri leta; ako li naš mož udari z vašim, da bodemo vašo zemljo razdévali tri leta.«

Tako se razideta razno.

Vladimír pride v tabor in pošlje biríča po tabôru, govoréč: »nij tu li tacega moža, kateri bi se prijél s Pečenegom?«

Nij se našel nikjer.

Za jutra pridó Pečenegi in privedó svojega moža, a ruskega nij bilo. Začne tožiti Vladimír in pošlje k vsem vojníkom. Pride star mož h knezu in reče njemu: »knez! imam mlajšega sina domá, a sè štirimi sem prišel semkaj; od njegovega détstva nikdo nij z njim ob tla udaril. Bilo je, da sem ga svaríl, ko je úsnije ugnjétal, a on se je razgnéval (razjézil) náme in kožo pretergal z rokama.«

Knez je bil vesel, to slišavši, in poslal pónj.

Privedó ga h knezu, ter knez mu vse pové; a ta reče: »knez, ne vem, morem li iti nanj? Izkusijo naj me. Nij li tu bika velícega in silnega?«

Našli so bika velícega in silnega, a on ga velí razdražiti. Naložili so nanj železa goreča ter ga spustili. Bik je zbežal mimo njega a on ga z roko prijél za bok (stran) ter snel z njega kožo z mesom, kolikor mu je roka zajéla.

Reče njemu Vladimír: »moreš se z njim boriti.«

Na jutro pridó Pečenegi ter začnó klicati: »nij li moža? Evo, naš je dospèl!«

Vladimír je bil ukazal, to noč obleči se v orožje, in zdaj so pristopili oboji, Pečenegi in Ruski. Izpusté Pečenegi svojega moža, ki je bil prevelik zeló in strašen. Izstopi tudi Vladimírov mož, in uzrè ga Pečeneg ter se posmeje, ka je bil srednjega telesa. Razmerivši mej polkoma (armadama) spusté oba k sebi. Sprijéla sta se ter se začela krepko deržati. Ruski udavi Pečenega v rokah do smerti in udari z njim ob zémljo. Vladimírovi zakričé a Pečenegi pobegnó, in ruska zemlja požene za njimi sekóč ter je zapodí.

Vladimír je vesel bivši zalóžil (ustanóvil)[1] na tem brodu grad in ga narékel Prejeslávelj; zakaj slavo je bil prejel njegov borec. Vladimír je v velícega moža storil njega in očeta njegovega ter se povernil v Kíjev s pobédo (zmago) in z veliko slavo.

  1. Založiti gründen. — to je naša stara beseda. Ali bi ne bilo dobro tudi reči: založba za: Gründung, Stiftung?

II. Maščevánje ruske knéginje Olge.[uredi]

V 945. leto reče družína ruskemu knezu Igorju: »otroci Svénaldovi so se odéli z orožjem in s perti (obléko), a mi smo goli; knez! pojdi z nami v dánj[1], da tí dobodeš in mí.«

Posluša je Igor ter otíde v Dréva[2] v dánj. Tam je ljudém nasíljal on in možjé njegovi. Vzémši danj se verne v svoj grad. A nazaj idoč se premisli in reče družini svojej: »idite z dánjo domov, a jaz pojdem zopet v Dréva.«

Pustí družino domov a z malo družínico se verne, želèč boljšega iménja. Slišavši Drevljáni, da zopet ide, storé svèt s knezom svojim Malom, in rekó: »kadar se volk navadi v ovce, to iznese po jednej ovci vso čredo, če ga ne ubijó: tako tudi ta; če ga ne ubijemo, to vse nas pogubí.«

Pošljó k njemu, govorèč: »po kaj zopet ideš? Pobral si vso dánj!«

A ne posluša jih Igor. Drevljáni prišedši iz grada Izkersténja ubijó Igorja in vso njega družíno; kajti bilo jih je malo. Mogila njegova je pri Iskersténji gradu v Drévih.

A Igorjeva žena, knéginja Olga, bila je v Kijevu sè sinom svojim, z détskim Svetoslavom, in kermílec (varuh) njegov je bil Asmud a vojevoda je bil Svénald.

Rekli so Drevljáni: »evo, kneza smo ubili ruskega; vzemímo njega ženo za svojega kneza Mala; vzemímo tudi Svetoslava ter storímo njemu, kakor hočemo!«

Tedaj dvajset svojih boljših mož pošljó k Olgi, in ti poslanci pristanó[3] pod Boríčevim. Povedali so ljudje Olgi, da so Drevljáni prišli. Olga Drevljáne pokliče k sebi ter jim reče: »dobri gostje so prišli.«

A Drevljáni odgovoré: »prišli smo, knéginja!«

Reče jim Olga: »da povédite, zaradi česa ste sem prišli?«

Drevljáni déjo: »poslala nas je drevska zemlja, rekóč tako: moža tvojega smo ubili, ker je bil, kakor volk, vzemajóč in grabèč; a knezi naši so dobri ter so pazili drevske zemlje; da pojdí za kneza našega, za Mala!«

Bilo je ime njemu Mal, knezu drévskemu.

Olga jim reče: »ljuba mi je beseda vaša; moža svojega uže ne morem zopet vskrésiti[4]. Jutri vas hočem počestiti pred svojimi ljudmi; a zdaj se verníte v ladijo ter ležíte in bodíte veličávi (prevzetni). Za jutra jaz pošljem pó-vas, a ví recíte: ne idemo na konjih, niti na vozéh niti peš ne idemo, nego ponesíte nas v ladiji! — ter ponesó vas, kakor jim ukažete.«

Tako je odpustí v ladijo.

A Olga velí izkopati jamo veliko in globoko na svojem dvoru zunaj grada. Za jutra Olga pošlje po gostí. Njeni ljudjé pridó k Drevljánom, govoreč: »Olga vas zove na veliko čast.«

Drevljáni rekó: »ne idemo na konjih niti na vozéh, niti peš ne idemo; ponesíte nas v ladiji!«

Kijáni jim odgovoré: »nam je nevolja; knez naš je ubit a knéginja hoče iti za vašega kneza.«

In ponesli so je v ladiji, a Drevljáni so sedéli veličávi zeló. Prinesó je na dvor k Olgi ter je tamkaj vergó v jamo z ladijo vred. Olga jim reče: »dobra li vam je čast?«

A oni odgovoré: »pustéje nam je, nego je bila Igorjeva smert!« Olga ukaže zasuti žive, in tako so je zasuli.

Terdoserčno je stvoríla poganska Olga poganskim Drevljánom; pozneje se je pokerstila ter bila knéginja pobožna zeló.

Poganskej Olgi se nij zdelo še dovolj maščevánja za smert moža svojega, kneza Igorja, ko je bila Drevljáne žive zasula. Poslavši zopet k Drevljánom reče jim: »da če me prosite prav, to pošljíte k meni možé naročíte (imenitne), da v velíkej česti pridem za vašega kneza; kajti ne pusté me drugače ljudjé kíjevski.«

To slišavši Drevljáni izberó boljše možé, ki so deržali drevsko zemljo, in pošljó pó-njo. Drevljánom prišedšim velí Olga kópel stvoriti, rekoč tako: »izmívši se pridite k meni!«

Sluge nje so ukuríli izbo in Drevljáni šli vánjo ter se začeli míti. Zaperli so o njih izbo in ukaže je Olga zažgati od dúrij. Tako so izgoréli vsi.

Pošlje zopet k Drevljánom, rekoč: »evo, uže idem k vam. Da pripravite medú mnogo v gradu, kder ste ubili moža mojega, da se poplakam nad grobom njega in stvorím trízno,[5] možu svojemu.« Oni, to slišavši, zvôzijo medú mnogo zeló ter ga vzvaré (skuhajo). Olga, privzemši malo družine, pride h grobu njega in plaka se po moži svojem ter velí svojim ljudém nasuti mogílo veliko; a kakor so jo nasuli, ukaže trízno delati. Potem Drevljáni sedó pít in zapové Olga možém svojim, služiti jim pri jédi.

Rekó Drevljáni k Olgi: »kde so naša družína, ktere smo poslali pó-te?« Ona odgovorí: »gredó za menój z družíno moža mojega.«

Kakor so se opíli Drevljáni, velí Olga ljudém svojim, iti ná-nje, a sama otíde stráni ter ukaže družini, sékati Drevljáne. Olga se poverne v Kíjev in voróži vojsko ná-nje. —

V 946. leto Olga sè sinom svojim Svetoslavom zbere voje mnoge in hrabre ter ide na drevsko zemljo. Izidó Drevljáni protivo njej. Sréčavšima se obéma polkoma sune s kopjem Svetoslav na Drevljáne, a kopje zletí mej ušesi konju ter pade pred nogo konju; kajti bil je še detínsk. Rečeta Svenal in Asmud: »knez je uže začél; potegnite, družina, za knezom!«

Premogli so Drevljáne, a Drevljáni so pobegnili in se zaperli v gradéh svojih. Olga se ustermí sè sinom svojim na Iskersténj grad, ker tí so bili ubili moža nje. Stala je okolo grada sè sinom svojim; a Drevljáni so se zaperli v gradu in borili se krepko iz grada; vedeli so, da so sami ubili kneza ter na kaj se jim je udati. Stala je Olga vse poletje, a nij mogla vzeti grada. Umisli se tako: pošlje h gradu, govoreč: »kaj hočete dosedéti (sedèč pridobiti)? Vsi gradi vaši so se udali meni ter prijéli se danjí, in zdaj uže delajo njive svoje in zemlje svoje; a vi hočete izmreti od gládi, ne prijemljóč se danjí.«

Drevljáni rekó: »radi bi se prijéli danjí, a ti hočeš maščevati moža svojega.«

Odgovorí jim Olga: »maščevála sem uže moža svojega, kadar so bili prišli vaši ljudjé v Kíjev, potem drugíč in tretjič, kadar sem delala trízno možu svojemu; a zdaj uže nehčem maščevati, nego hočem danj vzeti po malem, in pomirívši se z vami pojdem zopet domóv.«

Rekó Drevljáni: »kaj hočeš od nas? Radi damo v medú in kožah.«

Ona jim odgovorí: »zdaj nemate medú ni kož; a jaz malo od vas hočem: dajte mi od dvora po tri golobe in tri vrabce; kajti nehčem težke danjí nakladati, kakor mož moj, ker ste iznemogli v osádi[6]

Drevljáni, veseli bivši, zberó od dvora po tri golobe in po tri vrabce ter pošljó k Olgi s poklonom. Olga jim reče: »evo, uže ste se upokórili meni in mojemu detetu, a idite v grad! Jaz jutri odstopim od grada ter pojdem v svoj grad.«

Drevljáni, veseli bivši, vnidó v grad ter povedó ljudém, in obradováli so se ljudje v gradu.

A Olga je razdala vojem vsacemu po golobu a drugim po vrabci ter ukazala k vsacemu golobu in k vrabcu privezati gorečo gobo, ovívši okrog nje mala plátenca, z nitko povezana.

Kadar se zmračí, velí Olga vojem svojim, spustiti golobe in vrabce. A golobje in vrabci so zletéli pod strehe, in tako so se razpalíli tu golobníki, tam kletí, tu veže in odríne (hlevi), da nij bilo dvora, kder nij gorelo, in nij lehko bilo gasiti, kajti vsi dvori so se bili razgoréli. Pobegnó ljudjé iz grada, in zapove Olga vojem svojim, loviti je, kadar je bila vzela grad in ga požgala. Naložila je na-nje danj težko: dva dela danjí sta šla v Kíjev a tretji v Višegrad k Olgi; kajti bil je Višegrad Olžin grad.

Hodila je potem Olga po drevskej zemlji sè sinom svojim in z družíno, oprostívši Drevljánom, ter postavljala je ustáve (urédbe) in uroke (terdne davke); tam so bila stanovíšča (prenočíšča) nje in lovišča[7]. Prišla je v grad Kíjev sè sinom svojim Svetoslavom. Tu prebivši jedno leto otíde v Nov grad, ter po reki Mèsti postavi pogoste[8] in danjí, a po reki Lugi obroke (terdne davke) in danjí. Lovíšča nje so bila po vsej ruskej zemlji, znamenja in pogosti, a nje saní so stale v gradu Pleskovu; po Dnepru in po reki Desni so bila prevesíšča[9]; tudi je bilo nje selo Olžiči. Ko je to doveršíla, poverníla se je k sinu svojemu v Kíjev ter prebivala z njim v ljubezni.

Olga je bila terda; a kadar je Drevljáne premogla, vidimo, da jim je vendar odpustila smert moža svojega, da-si je bila poganka. Kako je živela kerst prijemši, to povemo drugič.

  1. Dánj, dánji ženskega spola, stara in prava slovanska beseda, ki znači dávščino (Abgabe, Tribut). V danj iti znači: iti danj pobírat, kakor tudi še zdaj govorímo: v derva, v steljo iti, itd.
  2. Drevljáni so bili v tej dobi še pogani a slovanskega radú; njih zemlja se je ímenovala Dréva (die Bäume), ker so bivali v gozdih, a od svoje zemlje so se tudi ljudjé imenovali: Drevljáni.
  3. Pristati, pristanem, z ladijo se na bregu ustaviti (landen), odtod: pristanišče, Landungsplatz, Hafen.
  4. Nazaj verniti in zatorej tudi: od mertvih obuditi; od tod: krés, die Sonnenwende.
  5. Trizna znači boj sploh, in potem boj na čast mertvemu človeku (Leichenfeier).
  6. Osáda Belagerung.
  7. Lovíšče Jagdrevier.
  8. Pogost Bezirk.
  9. Prevesíšče je lovsk prostor, kamor so razvešáli lovske mreže in zanke.

III. Kerst ruske knéginje Olge.[uredi]

V 955. leto ide Olga v Gerke in pride v Carigrad. Bil je tedaj cesar, po imeni Cémski, ter pride k njemu Olga. Videvši jo lépo zeló v lice in zmíselno (razumno), začudi se cesar nje razumu in reče jej: »podobna si cesarstvovati v gradu tem z nami.«

Ona, razumévši, reče: »jaz sem pogana; da ako me kerstiti hočeš, to pokersti me sam, ako li ne, to se ne pokerstim.«

Kerstil jo je cesar s patrijarhom.

Posvečena bivši se je Olga radovala z dušo in telesom. Poúčil jo je patrijareh o veri in rekel jej: »blagoslovljena tí v ženah ruskih, ka si vzljubíla svetlobo in temôto ostavila; blagosloviti te imajo sinovi ruski še v poslednji rod vnukov tvojih.« Potem jej pové o cerkovnem ustavu, o molitvi in o postu, o milostínji in o vzderžávanji telesa čistega.

Ona, poklonivši glavo, stala je, kakor goba napojêna, poslušáje učenje, ter poklonivši se patrijarhu izpregovoríla: »z molitvami tvojimi, vladika, da bodem ohranjena od zlodejnih sétij (záderg)!«[1]

Bilo je rečeno ime jej v kerstu Helena, kakor nekdanja cesarica, mati vélicega Konstatina. Blagosloví jo patrijareh ter odpustí.

Po kerstu jo pokliče cesar in reče jej: »hočem te vzeti sebi za ženo.«

A ona reče: »kako hočeš me vzeti, kerstivši me sam ter narekši me v svojo hčer? V kristijanih tega nij zakona, ti sam veš.«

Reče cesar: »prekljukála (prevaríla), si me, 0lga!«

Podá jej darí mnoge, zlato in srebro in posode različne ter jo odpustí, narekši jo sebi v hčer.

A ona hotèč domov, pride zopet k patrijarhu, blagoslova prosèč na dom, in reče mu: »ljudje moji in sin moj so pogani; da bi me Bog ohranil od vsega zla!«

Reče patrijareh: »dete verno! v Krista si se kerstila in v Krista si se oblekla; Kristus te hoče ohraniti od zlodejnih sétij.«

Blagosloví jo patrijareh ter ona otide z mirom v svojo zemljo in pride v Kijev.

Kadar je bila v Kijevu, pošlje k njej cesar gerški, govorèč: »mnogo sem te daríl, in ti si govorila k meni, kadar se poverneš v rusko zemljo, da mi pošlješ darí mnoge: sužnjev, voska, kož in vojne v pomoč.«

Olga odgovorí poslom: »recite mu tako: če tí tako postojíš pri meni v reki Počájni, kakor sem jaz čakala v pristanu carigradskem, to tedàj ti dam!« ter odpustí posle, to rekši.

Živela je sè sinom svojim Svetoslavom ter učila ga mati, kerstiti se, a on tega nij hotel ni v ušesa prijemati; vendar, če se je kdo želel kerstiti, nijso branili, a rógali so se temu, kajti nevernikom je kerščanska vera nerodstvo. Olga je često govorila: »jaz, sin moj, upoznala sem Boga, in radujem se; če ga tudi ti upoznáš, tudi ti se počneš radovati.«

On je odgovarjal: »kako hočem jedíni jaz poprijeti tuj zakon, a družína se bodo temu smijali?«

Ona je rekla: »ako se ti pokerstiš, to se za toboj pokerstijo vsi.«

A on nij poslušal matere in delal je poganske običaje, ne vedóč, ako matere kdo ne posluša, da v bédo pade. Vendar je Olga ljubila sina svojega Svetoslava, govorèč: »volja božja da bode! Ako se Bog hoče usmiliti rodú mojega in zemlje ruske, da vlôži jim na serce, oberniti se k Bogu, kakor je tudi mene Bog daroval!«

To rekši je molila za sina in za ljudí po vse noči in dní, kermèč sina svojega do njega moštva in do njega vzrasta.

  1. Sět, sěti (s príglasom na »ě«), ženskega spola, znači: Fallstrick.


IV. Starost in smert ruske knéginje Olge.[uredi]

V 964. leto, kadar je bil knez Svetoslav vzrastel in vzmóžal, začel je zbirati voje mnoge in hrabre, ter lehko hodèč, kakor pard (panter), stvoril mnogo vojne. Vozóv za sobój ni vozil a ni kotla, niti mesá nij varíl (kuhal), nego tenko je izrezal konjíno ali zveríno ali govédino ter na ógljiji izpekši jédel; niti šatôra nij imel, kajti podklad (konjsko pokriválo) je pód-se postiljal in sedlo imel za vzglavje. Takšni so bili tudi vsi drugi njega voji. Pred vsako vojno je k sovražnikom poslàl, govorèč: »ná-vas hočem iti!«

Šel je na Oko reko in na Volgo ter našel Vétiče. Rekel je Vétičem: »komu danj dajete?«

Odgovoré mu: »Kozarom po novci od rala (pluga) dajemo.«

V 965. leto ide Svetoslav na Kozare. Slišavši Kozari izidó protivo njemu s knezom svojim Kaganom ter se sestópijo v boj, in odolévši[1] Svetoslav Kozarom vzame grad njih Belo vežo.

V 967. leto ide Svetoslav na Dúnaj[2] na Bolgare, in bivšim se obojím odolí Svetoslav Bolgarom ter vzame gradov osemdeset po Dunaji, in séde knežèč tu v Prejeslavci, jemaje danj od Gerkov.

V 968. leto pridó Pečenegi na rusko zemljo pervič, a Svetoslav je bil v Prejeslavci. Zapre se Olga z vnuki svojimi Jaropolkom, Olgom in Vladimírom v gradu Kijevu. Obstopili so grad v sili velíkej brezčisleno mnoštvo okolo grada; nij lehko bilo iz grada iziti ni glasú poslati, in iznemogli so ljudje od gládi in žeje. Zbrali so se ljudje óne straní Dnepra v ladijah ter stali na ónej straní; a nij lehko bilo vniti v Kijev ni jednemu od njih, niti ne iz Kijeva k ónim. Tožili so ljudje v gradu in rekli: »nij li koga, kateri bi mogel na óno stran iti in reči jim: »če ne pristopite jutri, predati se imamo Pečenegom?«

Reče neki mladec: »jaz preídem.«

Odgovoré mu: »idi!«

A on izide iz grada z uzdo ter poteče skozi Pečenege, govorèč: »nij videl li mojega konja nihče?« Kajti bil je umejóč pečeneški ter meníli so ga svojega. Kakor se približa k reki, zvergši obleko od sebe sune se v Dneper in pobrede. Videvši Pečenegi ustermé se nanj, streljajóč ga, a nijso mu ničesar mogli stvoriti. Ljudjé z óne straní, to videvši, pridejo v ladiji protivo njemu ter ga vzemó v ladijo in privezó k družini.

On jim reče: »ako ne podstopite jutri h gradu, predati se hoté ljudje Pečenegom.«

Odgovorí vojevoda njih, po imenu Prétič: »»podstopimo jutri v ladijah ter popadši knéginjo in knéžiče umaknemo na to stran; ako li tega ne stvorimo, pogubiti nas ima Svetoslav.««

Kakor je bilo za jutra, vsédši v ladije izpred svita zatrobijo zeló, in ljudje v gradu Kijevu zavpijó. Pečenegi so meníli, da je knez prišel, ter pobégnili razno od grada. Izide Olga z vnuki in ljudmí k ladijam.

To videvši knez pečeneški poverne se jedíni k vojevodi Prétiču in vpraša: »kdo je prišel?«

Ta odgovorí njemu: »»ljudjé óne straní.««

Reče knez pečeneški: »alí si tí knez?«

Odgovorí mu: »»jaz sem mož njegov in prišel sem v strážih;[3] za menój ide polk s knezom, brez čisla mnoštvo.««

To je rekel grozèč mu. Velí knez pečeneški Prétiču: »bodi mi drug (prijatelj)!«

A ta odgovorí: »»tako stvorim.««

Podasta si roci mej soboj ter pečeneški knez Prétiču dá konja, sabljo, stréle, a Prétič dá njemu oklop, ščit, meč. Odstopili so Pečenegi od grada in nij lehko bilo konja napojiti na vodi Líbedi Pečenegom.

Pošljó Kijani k Svetoslavu, govorèč: »tí, knez, tuje zemlje iščeš in paziš, svoje se ohabivši;[4] kajti malo da nas niso vzeli Pečenegi in mater tvojo in otroke tvoje. Ako ne prideš ter nas ne obraniš, to nas vzemó zopet, če ti nij žal očíne svoje ni matere, ki je stara, ni otrók svojih!«

Svetoslav, to slišavši, berzo vsede na konja z družíno svojo, pride v Kijev ter poljubi mater svojo in otroke svoje in sežáli si o tem, kar je bilo od Pečenegov, ter zbere voje, prežene Pečenege na polje, in bil je mir. —

V 969. leto reče Svetoslav materi in boljarom: »neljubo mi je v Kijevu biti; hočem živeti v Prejeslavci na Dunaji, ker to je sreda zemlji mojej in tu se shaja vse blago: od Gerkov zlato, vina, ovočje različno, tudi iz Čehov, a iz Ogrov srebro in komonji[5] ter iz ruske zemlje kože, vosek, med in ljudje.«

Reče njemu Olga: »vidiš me bolno; kam hočeš od mene iti?« Kajti bila se je razboléla uže. Tudi mu je dejála: »pogrebši me, idi, kamor hočeš.«

Po treh dneh umerje Olga.

Plakal se je po njej sin nje in vnuci nje in ljudje vsi s plačem velikim. Nesli so jo ter pogrebli. Rila je zapovedala Olga, ne delati poganske trízne nad soboj, kajti imela je kristijanskega svečeníka, in ta je pohranil blaženo Olgo. Ona je bila kristijanskej zemlji predtéča, kakor daníca pred solncem in kakor zorja pred svítom; zakaj sijala je, kakor luna v noči, v nevernih človékih, svetèč se, kakor biser v kálu (blatu); kajti kalni so bili od greha, neomíti s kerščenjem svetim. Olga je perva od ruske zemlje šla v cesarstvo nebesno, ter njo hvalijo ruski sinovi, kakor načélnico, ker je po smerti molila Boga za ruski svet.

Tako ruski stari letopisec priča o slavnej Olgi, o katerej Karamzin govorí: »pripovedka jo imenuje zvito, gerška cerkev svéto a zgodovína modro Olgo.«

  1. Odoléti komu, znači: koga premoči (besiegen).
  2. Dúnaj, die Donau; tudi se ta reka slovanski imenuje: Dúnav m. in Dúnavo n.; oblika: Donava je nemška.
  3. Namreč: v prédnjih strážih (im Vortrab); straža f. die Wache, stráž m. der Wächter.
  4. Ohabíti se česa, znači: kaj zanemáriti; ohabljiv: nemáren. To so prave slovanske besede za tujke: zanemáriti, v némar pustiti, nemáren, mej katere je šteti tudi: mar, marljiv, marati itd.
  5. Komonj (Pferd) je starejša neskerčena beseda, od katere je postala poznejša: konj.


V. Začétek Kíjevsko-Péčerskega samostána.[uredi]

Pri Jaroslavu se je osnoval Kíjevsko-Péčerski samostan. Kakó se je začél?

V Bréstovem, blizu Kíjeva, kder je rad živel bogoljubívi knez Jaroslav, bil je duhovnik, po imeni Hilarijon, mož blag, knjížen in pôstnik. Hodil je iz Bréstovega na Dnéper, kder je zdaj stari samostan péčerski, in je tu molil, kajti bil je ondu lés vêlik. Izkôpal je péčerko (votlíno) malo, dvoséžno, ter iz Bréstovega hodèč odpéval čase ali ure, in molil se je tu Bogu v tajni. Potem Bog vloží knezu v srce, da Hilarijona postavi v metropolíta Kíjevskega; a ta péčerka takó ostane. Ali ne po mnozih dnéh je bil néki človek posvetèn, po imeni Antipa, od mesta Ljúbča, in vloží mu Bog v srce, iti v tujce; a on se ustrmí v Svéto Goro. Videvši samostane ondúkajšnje, vzljubi črnoríski (meníški) obraz ter pride v samostan tu in umôli igúmena (prédnika) tega,da bi nanj vzlóžil obraz meníšk. Igumen ga posluša in ga postriže, narekši ime njemu Antonij, ter ga nauči črnorískemu obrazu in mu reče: »pojdi zopet v Ruse in bodi ti blagoslov od Svete Gore, kajti od tebe imajo biti množi črnorízci.«

Antonij pride v Kijev in premišlja, kde bi živel. In pride na holm, kder je bil Hilarijon izkopal péčerko, ter vzljubi to mesto in vséli se vánje. In počne tu živéti, molèč Boga, jedóč hleb suh, in to čez dán, ter vode v méro vkušajóč; in kopajóč péčero ne dá si pokoja dán in noč, v trudili prebiváje, v bedénji in v molítvah. Kadar se prestavi (umerje) véliki knez Jaroslav, prime vlast sin njega Izjeslav in séde v Kíjevu. Antonij je tedaj uže proslavljen bil po ruskej zemlji; a Izjeslav, zvédevši njega žítje, pride z družíno svojo, prosèč od njega blagoslova in molitve. In záčeli so prihajati k njemu bratje, katere je prijémal in postrízal, ter zbralo se je bratov k njemu dvanajst števenjá. In izkopali so péčero velíko in cerkev in célice, katere so še do tega dné v péčeri pod starim samostanom. Zbranim bratom reče Antonij: »evo, bratje, Bog vas je zbral in ví ste od blagoslova Svete Gore, kajti mene je postrigel igúmen Svete Gore, a jaz sem vas postrízal; da bodi blagoslov na vas, prvo od Boga a drugo od Svete Gore! Živite osébljeni in postavim vam igúmena, a sam hočem v óno goro iti jedín, kakor sem tudi prej bil navajen žíti.«

Postavi jim igúmena Barlama, a sam ide v góro in izkoplje péčero, katera je pod novim samostanom, ter v njej skončá život svoj, živévši v dobrodéjstvi, ne izhodivši iz péčere lét štirideseti nikoli, ter v njej ležé močí (kostí) njega do tega dné. Kadar so se umnožili bratje v péčeri, mislili so postaviti zunaj péčere samostan. Pride igúmen in bratje k Antoniju in rekó njemu: »oče, umnóžilo se je bratov, a ne moremo se vméstiti v péčero. Da bi Bog vêlel in tvoja molítva, da bi postavili cérkevco zunaj péčere!«

Antonij jim dovôli. A oní so se pokloníli njemu in postávili cérkevco malo nad péčero v ime svete bogorodíce.

Potem Antonij pošlje nekoga od bratov k Izjeslavu knezu, rekoč takó: »knez moj! evo, Bog umnožava brate, a méstce je málo; da bi nam tí dal goro to, katera je nad péčero.«

Izjeslav je vesel bil, to slišavši, in pošlje moža svojega ter vdá jim goro to. A igúmen in bratje založé cerkev velíko in samostan ogradé z ostolpjem, célice postavijo mnoge, cerkev zvršé in okrasé z obrazi svétimi. Od tléj se je začél péčerski samostan.

Kadar Barlam otide v drug samostan, izbere Antonij Teodosija v igúmenstvo. Teodosij je začel zbirati mnoge črnorízce in jih je dobíl stó števenjá, ter jim jél iskati pravíla črnorískega. Našel se je tedàj Mihael, črnorízec samostana Stúdijskega, ki je bil prišel iz Gerkov z metropolítom Júrijem, in od tega Mihaela je prevzél ústav črnorízcev Stúdijskih ter ga ustanovítil v svojem samostanu: kakó je péti pétje samostánsko in poklône kakó držati in čitanje čitati in stojánje v cérkvi in ves réd cerkovni in kaj jesti v kateri dan, vse to je ustanovítil. Od tega samostana so potlej prijéli vsi ruski samostani ústav. K Teodosiju sem prišel tudi jaz (Nestor), húdi in nedostojni hlapec, in prijeél me je, kadar mi je lét bilo sedemnajst od rojstva mojega. A to sem napisal in položil, v katero léto je začél biti samostan in zakaj se zôve péčerski.

Ta Nestor, kateri govorí tukaj o samem sebi, nam je napisal, kakó je nastalo rusko cesarstvo; kakó so živéli stari Slovani ter kaj so délali pervi knezi ruski. Letopisca Néstora kostí še zdaj počivajo v Kíjevskih péčerah, in letopis njega se je po njegovej smerti prepisoval često in se takó razšíril po samostanih: a drugi letopísci — takšni črnorízci, kakeršen je bil Nestor — dostavljáli so léto za létom, kar je bívalo za njih života.

Teodosij se razbolí, ter kadar je boleznóval dnij pet in je bilo večer, velí iznesti se na dvor. Bratje so ga vzeli ter na saní postavili naspróti cerkve. A on ukaže poklicati vse brate, in bratje udarijo v bílo (zvonec) ter se zberó vsi. A on jim reče: »bratje moji in otci moji in otroci moji! Evo, jaz odhajam od vas, kakor mi je objaávil (razodel) Gospod v štiridesetni post, kadar sem bil v péčeri (podzémeljskej votlíni), da mi je iziti od svéta tega. A ví, koga si hočete imeti igúmena? da bi mu tudi jaz blagoslov podál.«

Oni mu rekó: »ti si nam vsem otec, da kogar izvoliš tí sam, ta nam bodi otec in igúmen ter poslušati ga hočemo, kakor smo tebe.«

Otec naš Teodosij reče: »odstopíte v stran od mene ter narecíte, kogar si hočete, razven dveh bratov, Nikole in Ignatija, izmej ostalih kogar si hočete od staréjših do manjših.«

Oni so ga poslušali in odstopili malo k cerkvi ter posvetovavši se poslali brata dva, govorèč takó: »kogar izvoli bog in tvoja častna molítva, kogar je tebi ljubo, tega nareci.«

A Teodosij jim odgovorí: »da če od mene hočete igúmena prijeti, to vam ga dám, a ne po svojej izvolítvi, nego po božjem strojênji,« ter nareče jim Jakoba svečeníka.

A bratom je bilo neljubo ter dejali so: »tá ni tukaj postrižen,« kajti bil je Jakob prišel z Lêtca z bratom svojim Pavlom. In začéli so bratje prositi si Stepana, ki je tedàj bil učenec Teodosijev, rekóč: »tá je vzrasel pod tvojo roko in pri tebi je služil; tega nam daj!«

Reče jim Teodosij: »evo, jaz sem po božjem povêlji narekel bil Jakoba, a ví svojo voljo stvoriti hočete.«

Poslušavši jih dá jim Stepana, da bode jim igúmen, ter blagosloví Stepana in reče njemu: »déte! evo, preoddajem ti samostán; čúvaj ga s pazljivostjo, in kar sem ustrôjil v službah, to drži, ter ustáva samostanskega ne izmenjúj, nego délaj vse po zakonu in činu samostanskem!«

Zdaj ga bratje zopet vzemši odnesó v célico nazaj in položé na odru (póstelji). Kadar je šesti dan potem nastàl in je on bolán bil zeló, pride k njemu Svetoslav s sinom svojim Glébom, in sedéčima jima pri njem reče Teodosij Svetoslavu: »evo, odhajam od svéta tega in izročam ti samostán v pazko, če bode kateri motèž v njem, in evo, poróčam igúmenstvo Stepanu; ne dáj ga v obído (zadrégo)!«

Knez, celovávši (poljubivši) ga, obéča, skrbéti za samostan, in otide. Kadar je sedmi dan prišel, Teodosij že iznemagajóč pokliče Stepana in brate, ki so presedéli potlej vso to noč pri njem, ter kadar je nastal dan osmi, v drugo soboto po Velíkej noči, v drugo uro dné, izročí dušo v roke božje, meseca maja v tretji dan, 1074. leta.

In plakali so po njem bratje.

Teodosij je bil zapovédal, položiti se v péčeri, kder je bil pokazal trude mnoge, rekóč takó: »v noč pohranite telo moje!«

Takó so tudi stvórili.

Teodosij je bil zbral take črnce (meníhe), kateri, kakor svetíla, v Rusih síjejo: tí so bili póstnici krepki; ti na bedénje, tí na klanjánje kolénsko; tí na poščênje čez dan in čez dva dní; tí jedóč hleb z vodo, drugi zelí varjêne (kuhane), drugi sirôve, — v ljubezni prebivajóč, manjši pokorni staréjšim, ne smejóč pred njimi govoriti, razven s pokornostjo in s poslušanjem velíkim.

Izmej téh hočem oméniti nekoliko mož čudnih. Evo, prvi je bil svečeník Damijan, tak póstnik in vzdržnik, da nij razven hléba in vode nič jédel do smrti svoje. Tak je bil tudi še drugi brat, po imeni Jeremíja, kateri je pómnel krščênje zemlje ruske. Ta je imel dár od Boga, da je naprej pripovedoval, kar se je godílo poznéje. Če je komu kaj rekel, dobro li ali zlo, navršíla se je starčeva beseda. Jednák je bil tretji črnorízec (menih), po imeni Isakij, kateri je še mej svétom živóč, bogat kupec sóč, uže mislil iti v črnorízce, in zató je razdál iménje svoje potrébnim in samostanom ter prišel k velícemu Antoniju v péčero, molèč se mu, da bi ga stvóril v črnorízca. Antonij ga je prijél, narékši ime njemu Isakij, kajti bilo mu jo poprej ime Črn. Isakij je vzprijél žítje krepko, oblékši se v trdo vlaseníco[1], in vêlel si je kupiti kozla ter odrl na méh kozla in méh navlékel na vlaseníco, da se je osušíla okolo njega koža sirôva. Zaprl se je v péčeri v jednej ulici v célici malej, kder si je rekel zagraditi ustje (vrata) in zasuti s prstjó. Tu je môlil Boga s solzami, a jéd njega je bila proskura (sveta hôstija) jedína, in to čez dán, ter vode je v mero píl. Vse to mu je prinašal velíki Antonij skozi okence malo, katero je bilo tóli tesno, da se je vánje mogla jedva (komaj) roka vméstiti. Takó je delal sedem lét. Na sveti lobo ne hodé niti legáje na rebrih, nego sedé je malo prijemal snà. Še premnogo se pripoveduje in piše o njem, a nekateremu izmej tega sem tudi jaz (Nestor) bil samovídec.

Taki so bili ti črnorízci Teodosijevega samostana, kateri síjejo še po smrti, kakor svetíla.

V 1075. léto je cerkev Péčersko nad osnovánjem (fundamentom) počél Stepan igúmen, kajti iz osnovánja jo je bil počél Teodosij, ter končana je bila na tretje léto, méseca julija, 11. dán.

V 1089. léto so cerkev Péčersko svete bogorodíce Teodosijevega samostana posvétili: Ivan metropolít, in Luka, Belogradski vladíka (škof), in Isaíja, vladíka Rastovski, in Ivan Črnígovski vladíka, in Antonij, Júrijevski, pri blagorodnem knezu Vsévladu, državnem ruske zemlje, in pri sinih njega Vladímeru in Rastíslavu. V to léto se je prestavil (umrl) Ivan metropolít. A Ivan je bil mož hiter knjigam in učenju, milostiv ubogim in vdovícam ter láskav k vsacemu, bogatemu in ubozemu, ponížen in krotek, molčaljìv in rečíst (lepobeséden), s knjigami svétimi utešajóč bédne ter žalostne: in tacega nij bilo préje v Rusih, ni po njem ne bode ták.

V 1091. léto so igúmen in črnorízci Péčerskega samostana svèt storívši rekli takó: »nedobro je ležati otcu našemu Tedosiju zunaj samostana in cerkve svoje, kajti on je osnòval cerkev in črnorízce zbral.«

Svèt storívši velé ustrôjiti (pripraviti) mesto, kamor bi se položile moči (kostí) njega. Kadar je prispèl praznik uspênja[2] svete bogorodíce, ukaže igúmen rúšiti (kópati), kder so ležále močí njega, otca našega Teodosija. Temu povêlju sem bil jaz gréšni (Nestor) uže od prvega samovídec, in kar hočem povédati, nijsem s sluhom slišal, nego sam o sebi načélnik. Prišel je k meni igúmen ter mi rekel: »pójdiva v péčero k Teodosiju!«

Prideva tjakaj, igúmen in jaz, a drug nij o tem védel nihče, in razglédavši, kod bode kopati, zaznámenava mesto, kdé kopati. Rekel je k meni igúmen: »ne môzi povédati nikomur, nego privzemi, kogar hočeš, da ti pomore!«

A jaz sem ta dan pristrôjil rogálje[3], s katerimi je kopati, in vtorek večer, vzémši s sobój dva brata, prišel v péčero, da nikdo nij védel, ter odpévši psalme začél kopati. Utrudivši se oddám orodje druzemu bratu, ter kopáli smo do polunočjá, a ne mogli se dokopati, in zatorej začéli tožiti, da kakó na stran kópljemo. A jaz poprijémši rogáljo načnem kopati rámeno (sílno), ko je moj drúžnik opočíval pred péčero.

Reče mi tá: »udárili so v našem samostanu v bílo (zvonec)!«

A jaz sem v ta čas prokopal na močí Teodosijeve, kadar je ón dejál k meni: »udarili so v bílo« ter odgovoril sem: »prekopal sem uže!«

A kadar sem bil prokopal, iméla me je užást (grôza), ter začél sem zvati: «Gospod, pomilúj!«

Ob istem času sta sedéla dva brata našega samostana, v strahu, da ne bi sam igúmen Teodosija skriváje kam prenesel, in k péčeri zréča, kadar so tolkli v bílo, videla sta tri stolpe, kakor zarne dóge (mavre). Stolpi so najprvo stali a potem se preméknili nad vrh cerkve, kder je bil položen Teodosij.

A v ist čas je videl tudi Stepan vladíka v svojem samostanu čez polje zarjo velíko nad péčero, in mislil, da nesó Teodosija, ker mu je bilo vse o tem povedano uže poprejšnji dán; zatorej se mu je užalílo, da ga prenašajo brez njega, ter vsédši na konja brzo pojaha, vzemši s sobój Klementa, katerega je bil svojemu samostanu v igúmena postavil namesto sebe, in tudi gredé sta videla zarjo velíko. In kadar sta prišla blizu, videla sta svéče mnoge nad péčero, a kadar sta bila pri péčeri, níjsta videla nič. Stopivši dnù péčere uzrêta nas, ki smo uže sedéli pri močéh Teodosijevih. Kajti prokopavši sem bil poslal k igúmenu: »prídi, da ga iznámemo!«

Potem je bil igúmen prišel z dvema bratoma.

Izkopal sem bil globoko, in vzlézli smo v jamo ter našli močí njega ležéče, in sestávi se nijso bili še razpali, a lasjé glavni so bili sprijéti. Vzložili so ga na črnoríski plašč ter vzémši na rámo iznesli pred péčero.

Na drugi dan so se zbrali vladíke: Efrem Prejéslavski, Stepan Vladimerski, Ivan Ćrnígovski, Marin Júrijevski, in igúmeni od vseh samostanov s črnorízci; a prišli so tudi ljudjé blagovérni in vzéli močí Teodosijeve s kadílom in svéčami ter ga prenesli in polóžili v svojej mu cerkvi, v prítvoru (v kapélici) na désnej stráni, méseca avgusta v 14. dan, v četvrtek, v čas prvi dné, ter praznovali so svétlo[4] v ta dán. —

Zdaj povém nékaj prerokovánja Teodosijevega, ki se je navršilo, kakor je on govoril. Kadar je igúmenstvo držal Teodosij, upravljáje črédo, poročêno mu po volji božjej, črnorízce (meníhe), a ne samó jedínih teh, nego skrbel tudi o dušah posvetnih ljudíj, kakó bi se otéli pogube, pride jednóč v dóm Jánjev v Jánju in k njega podrúžju (zakonskej ženi) Maríji. Ljubil ja je Teodosij, ker sta živéla po zapóvedi Gospodnjej ter v ljubezni med sobój prebivála. Jednóč prišedši k njíma učíl je o milostínji k ubogim in o cesárstvi nebeskem, katero je prijéti právdnikom (pravičníkom), a gréšnikom muko o smrtnem časi. Kadar je njíma to pripovedovàl ter kam bode njíju telo položeno v grob, reče njemu Jánjeva: »kdó vé, kam si me položé?«

Odgovorí jej Tedodosij: »po resníci, kamor ležem jaz, tja tudi tí položena bodeš!«

Takó se je rés potem zgodílo; kajti ko se je igúmen bil prestavil (umrl) uže pred osemnajstimi léti, tedàj se je to navršilo: v to léto se je namreč prestavila Jánjeva, po imeni Maríja, méseca avgusta 16. dan.

Prišli so črnorízci ter odpévši obíčne pesni polóžili jo v cerkvi svéte Bogorodíce proti grobu Teodosijevemu, na levej stráni.

V 1096. leto v 20. dan julija méseca, v pétek, prišli so Plavci drugič pod Bonjákom brezbožnim h Kíjevu nahódoma ter malo ne vzeli Kíjevski grad (mésto) in zažgali samostan z vasmí okolo. O tej príliki so se pokazali tudi v Péčerskem samostanu, ko smo bili mí črnorízci po célicah, počiváje po zajútrenji. Kričali so okrog samostana ter postavili prapôra dva pred vrati samostanskimi; a mí smo se razbežáli. Brezbožni sinovi Izmajíljevi so izsékali vrata samostanu in se ustrmili po célicah, sekajóč duri, ter stráni so iznašali, če so kaj našli po célicah. Potem so zapalíli dóm vladičíce naše, Bogorodíce, in prišli k cérkvi ter zažgáli dúri, katere so k jugu, a druge k séveru; tudi so pridrli v prítvor (kapélico) h grobu Teodosijevemu, jemáje svéte obraze, požigáje duri ter sramotèč Boga in zakon naš. Bog je tó trpel; kajti še se nijso bili skončali gréhi njih in brezzakonje njih. Zatorej so dejáli: »kdé je njih Bog, da jim pomore in jih izbávi (otme)?«

Še druge beséde húlne (bogoklétne) so rekli na svéte obraze ter se podsmijávali, ne vedóč, da kazní Bog sluge svoje z napástmi rátnimi (vôjinskimi).

Tedàj so tudi zapalíli Dvor Krasni, ki ga je bil postavil blagovérni knez Vsévlad na holmu, imenovanem Vidobiči. Vrhu tega so bili nekoliko od bratov naših ubíli z orožjem brezbožni sinovi Izmajíljevi, popuščêni na kazen kristjanom.

  1. Debela črnoríska obléka od gróbe dlake (cilicium).
  2. Uspênje, to je smrt, ker človek tedàj kakor uspí ali zaspí. Ta beseda staremu jeziku posebno rabi, kadar je govoriti o svetníkih.
  3. Rogálja, orodje, s katerim se koplje: trnokòp (kràmp).
  4. V starem jezíku je »svetlo« značílo to, kar zdaj samí ne vémo, kakó bi dejáli, kajti časi nam je v to rabo beséda: »slovésno«, a časi: »svečáno« (feierlich), in »svetlost« je značílo: »svečánost« (die Feierlichkeit).


VI. Od 1065. do 1067. leta.[uredi]

V 1065. leto ide Svetoslav na Rastíslava k Tmutorokánju, a Rastíslav odstopi ven iz grada (mésta), ne, ker se ga je bál, nego prótivo strijcu svojemu ne hotèč jemati orožja. A Svetoslav, prišedši v Tmutorokánj, posadí tam sina svojega Gléba ter se povrne. Rastíslav pride zopet in požene Gléba. Otide Gléb k otcu svojemu, a Rastíslav séde v Tmutorokánji.

V to léto je tudi Vséslav začél rát (vojno). Ob teh časih je bilo známenje na zapadi, zvézda prevelíka, žarke imejóč, kakor krvave, in izhájala je z večéra po zahodi solnčnem, ter prebívala za sedem dníj. To se ljudém nij zdélo na dobro, in rés je potem bilo vosobíc (domačih razporov) mnogo, ter nastali so tudi prihodi pogánskih narodov na zemljo rusko, kajti bila je ta zvézda, kakor krvava, oznanjajóč krvolítje. Uže nekóliko popréj se je bilo solnce tudi preménilo (mrknilo), da nij bilo svetlo, nego kakor mésec je bilo, a nevédniki so dejáli, da je snédeno. (Takó so v teh časih preprosti ljudjé tolmačili vsako nenavadno známenje, a niti sam Nestor, ne še dovolj učen, nij bil do konca svoboden tacih míslij.)

V to léto je Rastíslav bil v Tmutorokánji, jemljóč dánj (davek) od Kasogov in po drugih stranàh te zemlje. Zaradi tega so se zbali Grci in k njemu lokávo (zvijáčno) posláli Kotopana. Kadar je tá prišel k Rastíslavu, verjél mu je knez ter častíl ga zeló. Jednóč je píl Rastíslav z družíno, in rekel mu je Kotopan: »knez, hočem ná-te piti.«

Knez je dejál: »píj!«

On izpije polovíno, a polovíno dá knezu piti, dotísnivši se s palcem v čašo, kajti pod nohtem je imel smrten otrov, in dál je knezu, urékši mu smrt do osmih dníj.

Potlej Kotopan príde v Korsún ter pové tamkaj, da v ta dan umerje knez Rastíslav, kakor je tudi bilo. A tega Kotopana so pobíli s kamenjem korsúnski ljudjé. Bil je Rastíslav mož dober na rát (vojno), lepe rastí in krasen v líce ter milostív ubogim. Umrl je méseca séčna (februvarja) v tretji dan, in tam je bil položen v cérkvi svéte Bogorodíce.

V 1066. léto prične rát (vojno) Vséslav, sin Brenčíslavelj, in zájme Novi Grad. A Jarosláviči trije: Izjéslav, Svetoslav in Vsévlad zberó vojsko ter otidó na Vséslava, in bila je zima velíka. Prišli so k Ménsku; a Menjáni so se zaprli v grádi. Tí bratje so vzéli Ménsk ter izsékali možé, a žene in otroke vdali na ščíte in odšli k Nemizi. Vséslav jim je hítel na próti. Zbrali so se oboji na Nemizi, méseca sušca v trétji dan; a bil je sneg velik ter šli so prótivo sebi. Začéla se je séča zla ter mnogi so padli. Odoléli (zmogli) so Izjéslav, Svetoslav in Vsévlad, a Vséslav je zbéžal. Potem, julija méseca v deséti dan, Izjéslav, Svetoslav in Vsévlad, celovávši (poljúbivši) križ častni k Vséslavu, rekó njemu: »pridi k nam! Ne stvorímo ti zla.«

On je upal celovánju krížnemu ter v ládiji prišel črez Dnéper. Takó so ujéli Vséslava na Rši pri Smolensku, prestopivši križ. A Izjéslav je potem Vséslava privedel v Kijev ter ga vsádil v jéčo z dvéma sinoma.

V 1067. léto pride tuje pleme na rusko zemljo. Plavci mnogi. Izjéslav, Svetoslav in Vsevlad so hitéli prótivo njim na Alto réko. Po noči podidó prótivo sebi. A zaradi gréhov naših je pustil Bog ná-nas pogane, ter pobégnili so knezi ruski a zmogli nas Plavci. Bog po svojem gnévu tujce vôdi na zémljo, da se ljudje skrúšeni v srcih zópet vráčajo k njemu; kajti nêhče on zléga človéku, nego želí mu blazega; a zlódej se radúje ubójstvu in krvolítju. Kadar greší zemlja, katera kóli, kazní jo Bog, pošiljáje smrt ali glád ali pogánske sovrážnike ali súšo ali gosénico ali druge kázni. Govorí Gospod vsedržítelj: »klícali me bodete, a ne bodem vas poslušal; iskali me bodete, a ne najdete me, ker nêhčete hoditi po mojih pótih; zató se vam ali zapíra nebo ali se vam na zlo odpíra, tóčo v dežja mésto izsipáje, z mrazom plodí vam zatiráje in zemljo znójem požigáje zaradi zlób vaših!«

A mí, ne žívemo li poganski, če vérujemo, da srečati káko stvar more nam na dobro biti ali na húdo? Kadar sréča kdo na póti črnorízca (meníha), takój se vračúje, kakor bi sréčal vépra.[1] Níj li to poganski? Nekateri se držé te prazne vére, a drugi zopet kake drugačne, menéči, da je kíhanje glavi na zdravje. Zlódej nas mámi od Boga s témi in drugimi lokávstvi (zvijáčami): s trómbami (trobéntami) in skômrahi,[2] z goslimi in razlíčnim praznovérjem. Vidimo igríšča natláčena, ljudíj v njih mnogo mnôštvo, da pehájo drug druzega; a cérkve stojé, in kadar bíva čas molítvi, malo jih nahaja se v cérkvi. Da, zaradi tega kázni prijémljemo od Boga razne!

A mi se povrnímo zopet na poprejšnje pripovedovánje.

Kadar sta bila Izjéslav in Vsévlad pobégnila v Kíjev a Svetoslav v Črnígov, prihitéli so kíjevski ljudjé tudi v Kíjev, ter stvorivši véče (posvetovánje) na trgovíšči, poslali h knezu in rekli mu: »evo, Plavci so se razsúli po zemlji; daj nam, knez, oróžja in kónj, ter bíli se bodemo ž njími še!«

A Izjéslav tega ni poslušal. Zdaj so ljudjé začéli vpíti na vôjevodo na Kosnjáčka, ter odšli na góro in pritêkli na dvor Kosnjáčkov; a njega ne našedši stali so pri dvoru Brenčíslavljem in rekli: »pójdimo, izpustímo Vséslava iz jéče!«

Potem se razdelé na dvóje: polovína jih ide k jéči, a polovína po môstu na knéžij dvor. Izjéslav je tedàj sedèl báš na sénih[3] z družíno svojo, kadar so se začéli z njim prepirati ljudjé, ki so bili prišli po môstu. Stali so zdolaj, a knez je glédal iz okenca in imel pri sebi družíno svojo.

Tedàj Túk, brat Čúdin, reče Izjéslavu: »vidiš, knez, ljudjé so začeli vpiti; pôšlji svoje možé, da bodo na straži okolo Vséslava!«

Kadar je ta še govoril, uže druga polovína ljudíj príde od jéče. Zópet so knezu rekli njega družína: »evo, zlo je! Pôšlji svojih ljudíj k Vséslavu, da ga z lestjó (zvijáčo) izvábijo k okencu ter ga prederó z mečem!«

Knez tega níj poslušal. A ljudjé so kričali in šli k jéči, kder je ujet bil Vséslav. Kadar to vidi Izjéslav, pobégne z bratom Vsévladom z dvora; a ljudjé so izsekali Vséslava iz jéče, v petnajsti dan septembra, in postavili ga srédi dvora knéžjega, a dvor knéžij so razgrabíli: brezčíselno mnôštvo zlata in srebra s kunami vred.

Izjéslav pobegne v Léhe (Poljáke), in Svetoslav je bival v Črnígovu, a Plavci so vojeváli okolo Črnígova. Zatôrej Svetoslav zbere nekoliko družíne ter izíde nánje k Snovsku. Uglédali so Plavci polk, idóč prótivo sebi, ter se pristrójili v boj. Svetoslav, mnôštvo njih vídevši, reče družíni svojej: »potegnímo! Uže se némamo kam déti!«

Udarijo v kônje ter odolí (premôre) Svetoslav samó v tréh tisóčah, a Plavcev je bilo dvanájst tisóč. Té so posékali, druge potópili v Snovi, a kneza njih ujéli z rokama, v prvi dan méseca novembra. Vsévlad séde zópet v Kíjev ter vzdáhne in reče: »o kríž částni! ker sem k tebi véroval, izbávil si me od rôva tega!«

A Bog je sílo križno pokazal zemlji ruskej, da ne bi prestopali častnega križa, celovávši (poljúbivši) ga; kajti Izjéslav je celôval križ a potlej vender ujél Vséslava, in zató je Bog poslal pogane, a Vséslava je očíto izbávil križ částni.

Vséslav je sedèl v Kíjevu mésecev sédem.

  1. Véper, divji prasec; der Eber.
  2. Kláteži, kateri so ljudém sméšne in veseléče stvari kazali ter govorili: glumáči; Possenreisser, Gaukler, Marktschreier.
  3. Nekáka sôba gospodskega dvora, — morebiti »dvorana«.

VII. Od 1069. do 1071. léta.[uredi]

V 1069. léto ide Izjéslav z Boljéslavom na Vséslava, a Vséslav se obrne prótivo, in pride v Béli Grad. Kadar je bila noč, to skriváje iz Bélega Grada pobegne v Plátsk. A zjutraj so ljudjé videli, da je knez pobégnil, ter so se povrnili v Kíjev, in so stvórili véče (svèt), ter so se posláli k Svetoslavu in k Vsévladu, govorèč: »mí smo uže zlo stvórili, kneza svojega pregnavši, a evo, zdaj ná-nas vêde lédsko zemljo. Pojdita vídva v grad otca svojega; če li ne hočeta, trebé nam bode, zažgavši grad svoj, stopiti v grško zemljo.«

Reče jim Svetoslav: »mídva pôšljeva k bratu svojemu; ako pojde ná-vas, to bodeva mídva prótivo njemu z ratjo (vôjno), kajti ne dava pogubíti gradú otca svojega. Ako li hoče biti z mírom, to v malem časi pride k svojej družíni.«

In utešíla sta Kijáne.

A Svetoslav in Vsévlad pošljeta k Izjéslavu, govoréča: »Vséslav je bežal; a tí ne vôdi Léhov na Kíjev, kajti protivnega ti nij tu; ako li hočeš iti z gnévom in pogubiti grad, to veš, da je nama žal ôčnega stola.«

To slišavši Izjéslav ostavi (pustí) Léhe ter otíde z Boljéslavom, malo Léhov privzémši, a pred sobój v Kijev pošlje sina svojega Mèstíslava. Prišedši Mèstíslav izséče Kijáne, kateri so bili izsékli Vséslava, sedemdesétero ljudíj a druge so oslépili in druge je pogubil brez krivíne, ne izpítavši (izprašávši) jih. A Izjéslavu, idočemu h gradu, pridó ljudjé napróti s poklonom, in vzprijéli so kneza svojega Kijáni, ter Izjéslav je sédel na stolu svojem méseca maja v drugi dán, in izpustil je Lehe na pôkrm (na hrano mej Ruse), a Léhe so pobijáli na skrivnem. Povrne se z Léhi Boljéslav v zemljo svojo. A Izjéslav prežene Vséslava iz Platskega ter posadí sina svojega Mèstíslava v Platskem; a tá je skôraj umrl tukaj, in v njega mésto je bil posajèn brat njega, Svetopolk, ker je Vséslav bil izbéžal.

V 1070. léto se je Vsévladu rodíl sin ter narekli so ga z imenom Rastíslav.

V 1071. léto Vséslav izžene Svetopolka iz Platskega. V to léto Jaropolk pobédi (premore) Vséslava pri Glatíškem.

(Zdaj pride zopet na vrsto prazno, a zeló čudno vraževérstvo, o katerem Nestor z večíne takó poróča, kakor tak mož, ki sám verjame vse, kar pripoveduje drugim. Poslušájmo ga!)

Ob teh čásih je bil prišel vólhev (copernik), ki ga je bíl prelástil (preváril) sám bés ali zli dúh. Prišedši h Kijevu je govoril, takó ljudém pripovedujóč: »na péto léto bode réka Dnéper tekla nazáj ter zemlje prestopijo na druga mésta, da bode stati grškej zemlji na ruskej a ruskej zemlji na grškej, ter da se izmené tudi še druge zemlje.«

Nevédni so ga poslušali a vérni se mu smijáli, govorèč mu: »bés igrá s tobój, na pogubo tebi!«

Takó je tudi bilo, kajti v jedno noč so ga našli mrtvega.

Tudi se je bilo zgodilo, da je lakota bila po Réstovskej oblásti, in vstala sta dva vólhva od Jaroslávlja, govoréča: »véva, kdo obílje žíta in hrane drží.« In sta šla ob Volgi réki, a kadar sta prišla na sêla, imenovála sta boljše žene, govoréča: »ta žíto drží, a ta méd, a ta ribe, a ta kože.«

In vodíli so k njima sestre svoje, matere in žene svoje, a ta dva sta jim prerezivala za plečem ter izímala ali žito ali ribo, in ubíla sta mnoge žene ter iménje njih jemála sebi.

Prišla sta na Bélo Jézero in bilo je pri njíju ljudíj drugih tri stotéro. A v to dôbo se je prikljúčilo, da je od Svetoslava dánj pobírat prišel Jánj, sin Višátin, in povedali so mu Belojézerci, kakó sta dva vólha izbíla uže mnoge žene ob Volgi in ob Šéksni vôdi, ter da sta zdaj prišla semkaj. Jánj, izpítavši (izprašavši), čegôva sta smrda (podlôžnika), in zvédevši, da svojega kneza, pošlje k tistim, ki so bili okolo njiju, ter jim reče: »dajte ta dva smrda sem, ker sta mojega kneza!« Ljudjé tega nijso poslušali.

A Jánj pride sam brez orožja.

Rekli so mu njega družína: »ne hodi brez orožja; osramé te!«

Ali on velí družíni vzeti orožje, in bilo je dvánajst hlapcev ž njim.

Otíde k njim do lésa.

A ljudjé so stali, izpolčivši se (v réd se postavivši) prótivo njemu. Kadar je šel Jánj s topôrcem (sekíro), stopijo od njih trije možjé in pridó k Jánju, rekóč mu: »vidèč ideš na smrt; ne hodi!«

Potem so se súnili nánj ter jeden je grešíl Jánja s topôrom, a Jánj je obrnil svoj tôpor in udaril ga s tíljem (zadnjo stranjó sekíre), in rekel družíni, séči jih. Ali oní so zbežali v lés, ubívši tu popa Jánjevega.

A Jánj, všedši v grad k Belojézercem, reče jim: »ako ne ujámete vólhvov teh, ne pojdem od vas tudi léto dníj.«

A Belojézerci so šli ter ja ujéli in privêdli k njemu.


VIII. Od 1071. do 1073. léta.[uredi]

Prodolžújmo vraževérno povést Nestorovo, katere smo nekoliko slišali uže v zadnjem »Vrtci«. Janj reče ujétima volhvoma (čarodéjema): »zaradi česa sta pogubila toliko ljudíj?«

Rečeta mu: »ker tí držé obílje; če je iztrébiva, bode vsega dovolj. Ako li hočeš, to pred tobój iznameva žito ali ribo ali druzega kaj.«

A Janj reče: »po resnici, láž je to! Stvóril je Bog človéka od zemlje, ter sestavljen je s kostmí in žilami od krví; níj v njem ničesar, in ne vé nikdor, razven sam Bog vé.«

A ôna rečeta: »midva véva, kakó je človek stvorjen.«

On reče : »kakó?«

A ôna odgovorita: »Bog se je vzpótil ter umíval v umiválnici in potlej se otrl z véhtom (pušljem) ter ga vrgel z nebés na zemljo, in razprl se je zlódej z Bógom, kdo bi od véhta stvóril človeka, in stvóril je zlódej človeka, a Bog je dušo vánj vlóžil; zatorej, ako umerje človek, v zémljo ide teló, a duša k Bógu.«

Reče jima Janj: »po resníci, prelástil (preváril) je vaju bés! Kateremu Bogu vérujeta?«

Ona odgovoríta: »Antikrístu.«

A on reče jima: »kdé je ta?«

Ona rečeta: »sedí v brêzdni.«

Reče jima Janj: »kakšen je to Bog, sedèč v brêzdni? Ta je bés, a Bog je na nebési, sedèč na prestoli, in slavé ga angeli, ki stojé pred njim sè strahom, ne mogóč nanj zréti; a tega so bili angeli dôlu vrgli, katerega vidva govoríta Antikrísta; za svoje velíčanje je bil vržen z nebés in je v brêzdni, kakor to tudi vidvá pripovedújeta, čakajóč, kdaj pride Bog z nebésa, da tega Antikrísta ujáme ter zvéže z vózami in ga posadí z njega slugami in vsémi, kateri k njemu vérujo; a vama je tudi tukaj múko prijéti od mene in po smrti tamkaj.«

A ôna mu odgovorita: »nama bogovi povédajo, da ne moreš nama stvoriti ničesar.«

On reče jima: »lážejo vama bogóvi.«

Ôna mu rečeta: »nama bode stati pred Svetoslavom, a tí ne moreš stvoriti ničesar.«

Janj velí bíti ja ter jima potrgati brádi. Kadar sta bila tepena in brádi njíju potrgani s precépom, reče jima Janj: »kaj vama bogóvi govoré?«

Ona mu rečeta: »stati bode nama pred Svetoslavom.«

A Janj ukaže vložiti róbelj[1] v usta jima ter privezati ja k bôku ládije, in pusti ja pred sobój v ládijo, a sam ide za njíma. Stali so na ustji Šeksne vôde, in reče jima Janj: »kaj vama bogóvi govoré?«

A ôna rečeta: »takó nama bogovi govoré: níj biti nama žívima od tebe.«

In reče jima Janj: »to so ti vama prav povédali.«

A ôna rečeta: »no če naju pustiš, mnogo ti dobrega bode; če li naju pogubiš, velíko skrb primeš in zlo.«

On reče jima: »če vaju pustím, to mi bode zlo od Boga.« In reče Janj vozníkom: »ali sta komu izmej vas ta dva ubila koga od rodú?«

A vozníki rekó: meni mater, druzemu sestro, tretjemu rodníka.

A on reče njim: »maščújte svojih!«

Oní ja vzemó ter ubijó in povésijo na dob, maščevánje prijemši.

Kadar je Janj odšel domóv, drugo noč vléze medved in ja sné. Takó sta poginila, drugim vedóča a svoje pogube ne vedóča. Ako bi res bila kàj védela, to bi ne bila prišla na to mésto, kder je bilo jima ujétima biti; ako sta li ujéta bila, to po káj sta govorila: nij umréti nama, kadar je ón uže mislil ubiti ja? Bog jedín vé misel človéško, a bési ne vedé ničesar, kakor hočemo tudi to skazati.

V ta léta se priključi néčemu Novogradcu iti v Čúde, in pride k vólhvu, hotèč volhvovánja od njega. In ta po obíčaji svojem začne klicati bése v hram svoj. Novogradec je sedèl na pragi tega hrama a vólhev lêžal odrevenévši, ter mêtal je ž njim bés. A vólhev potem vstane in reče Novogradcu: »bogóvi ne sméjo priti; nekaj imaš na sebi, česar se bojé.«

Tá se je spoménil, da ima križ na sebi, ter je odšel in ga obésil zunaj hrama tega.

A vólhev je začél zopet klicati bése. A bési, metavši z njim, povedó, zaradi česa je Novogradec prišel. Potem jame ta vprašati: »zakaj se bojé križa, ki ga nosim na sebi?«

A vólhev odgovorí: »to je znamenje nebeskega Bogá, katerega se naši bogóvi bojé«

A ón reče: »to kakšni so bogóvi vaši? Kdé živé?«

A ta mu reče: »v brêzdnih; kajti so v obraz črni, kriláti, hvôste (répe) imejóči, ter hodijo pod nébo poslušat vaših bogóv; a vaši bogóvi so na nébesi. Če kdo umrè od vaših ljudíj, to se vznese na nebo; če li od naših umrè, to se nese k našim bogom v brêzdno.«

Takó je tudi rés. kajti gréšniki so v pekli, čakajóč muke večne; a právdniki se v nebesko žilíšče vdvárjajo z angeli. Taka ti je bésovska sila in lepota in nemóč; zató preláščajo človeka, velèč mu pripovedovati vidénje, javljajóč se mu nezvršenemu v véri, prikazujóč se v snú, drugim v zamíkanji, in takó volhvújejo z dražilom bésovskim. Posebno po ženah bivajo bésovska déla s čarodéjstvom in otrôvom in drugim lokávstvom. A tudi nevérne možé preláščajo bési, kajti pri apostolih je bil Simon vólhev, ki je delal psom govoriti človéški, in sám je premenjával se, to star, to mlad, to li je tudi koga druzega premenjával v druzega človeka obraz.

Tak vólhev je bil vstal pri Glébu v Novem Gradu; kajti govoril je ljudém delajóč se, kakor Bog, in je dejál: »vse vém,« grdèč véro krščansko. In bil je motèž v gradu ter vsi so verjéli njemu in hoteli pogubiti vladíko (škofa); a vladíka je vzel križ, oblékel se v ríze (oblačíla) in stál, rekóč: »kdor hoče verjeti vólhvu, ta da ide zánj; ako li véruje kdo Bogu, ta h križu da ide!«

In razdélili so se ljudjé na dvoje, a knez Gléb ter njega družína so šli in stali pri vladíki, a ljudjé vsi so šli za vólhva. Bil je motèž velik mej njimi. A Gléb, vzémši tôpor (sekíro) pod suknjo, pride k vólhvu in reče njemu: »to véš li, kaj hoče jutri biti, kaj li do večera?«

A on reče: »vse vém.«

In reče Gléb: »to véš li, kaj hoče biti denes?«

»Čudesa velíka stvorím,« reče.

Tedàj je Gléb iznél tôpor in ga razsékal, da je poginil s telesom in dušo, predavši se zlódeju; a ljudjé so se razšli.

Takó so v teh časih zvíti huhobneži motíli preproste ljudí, kateri so radi verjéli tudi najbrezumnejšo stvar.

V 1072. léto so prinesli svéta strastotrpca Borisa in Gléba. Zbrali so se Jaroslavíči: Izjéslav, Svetoslav, Vsévlad in metrôpolít, kateri je tedàj bil. Jurij, tudi vladíka Peter Prejéslavski, Mihael Júrijevski, in Teodosij, igumen Péčerski, Sofronij, svetega Mihaela igumen, German, igumen Svetega Spasa (odrešeníka). Nikola, igumen Prejéslavski, in vsi igúmeni, ter so stvórih praznik in praznovali svetlo. Borisa in Gléba so preložili v novo cerkev, katero je zdelal Izjéslav in stojí še zdaj. Izjéslav, Svetoslav in Vsévlad so vzeli najprvo Borisa na rame svoje v lesénej rákvi in ga ponesli; a pred njími so šli črnorízci, sveče držeč v rokah, in po njih dijakoni s kadíli, in potlej duhovniki, in za njimi vladíke z metropolítom; a za témi so šli z rákvijo. Prišedši v novo cerkev so odprli rákev, ter napolníla se je cerkev blage vonjáve. Slavíli so Boga, to videvši. A metropolíta užást (groza) obíde, kajti bil je netrden v véri k njíma; zató je padši na lice prosil proščênja. Celovávši (poljubivši) njega močí (kostí) ga vložé v kámeno rakev. Potem so vzeli Gléba v rakvi kámenej ter ga vstavili na saní in odvêzli. Kadar so bili v dúrih, ustavi se rakev ter se ne premakne. Veléli so narodu klicati: »Gospod, pomilúj!« in takó so ga odvêzli. Položili so ja méseca maja drugi dan. Odpévši službo božjo so bratje obédovali vkup, vsak z boljári svojimi z ljubezníjo velíko. A potem so se razšli v svoje si.

V 1073. léto vzdígne zlodej prepír mej temi brati Jaroslaviči. Svetoslav in Vsévlad sta se zdrúžila na Izjéslava. Izíde Izjéslav iz Kijeva, a Svetoslav in Vsévlad vnídeta v Kijev, meseca marcija v dvajseti in drugi, ter sta sédla na stoli, na Bréstovem, prestopivši zapoved otčevo. A Svetoslav je bil začetek izgonu bratskemu, želèč boljše vlastí, in premótil je Vsévlada, govorèč: »Izjéslav se druži s Vséslavom, mislèč iti na naju, da če ga ne prehitíva, ima naju pregnati.«

In takó vzôstri Vsévlada na Izjéslava.

A Izjéslav otíde v Léhe z iménjem mnogim, rekóč: »s tem najdem vojníke;« a vse to so mu vzeli Lehi, pokazavši njemu pot od sebe.

A Svetoslav je sédel v Kijevu, pregnavši brata svojega in prestopivši zapoved otčevo, pač tudi božjo; kajti velik je greh, prestopati zapoved otca svojega.

  1. Ta beseda je neznana; morebiti znáči takšen klin, kakeršnega Nemec imenuje »Knebel«?


IX. Od 1076. do 1081. leta.[uredi]

V 1076. léto je šel Vladímer, sin Vsévladov, in Oleg, sin Svetoslavelj, Léhom v pómoč na Čehe. Tega léta se je tudi prestavil Svetoslav, sin Jaroslavelj, méseca decembra v 27. dan, od rézanja želve (uljésa), in je položen v Črnígovu pri Svetem Spasu. In séde po njem Vsévlad na stoli méseca januvarja v 1. dan. V to léto se je Vladímeru poródil sin Mèstíslav, vnuk Vsévladov.

V 1077. léto je Izjéslav prišel z Léhi, a Vsévlad je šel prótivo njemu. In séde Boris v Črnígovu méseca maja 4. dan, ter bilo je njega knéženja osem dníj, in zbežal je v Tmutorokanj k Romanu. A Vsévlad je šel prótivo bratu Izjéslavu na Volínj, ter stvórila sta mir. Potem je prišel Izjéslav in sédel v Kijevu méseca julija 15. dan, a Oleg, sin Svetoslávelj, bil pri Vsévladu v Črnígovu.

V 1078. léto je bežal Oleg, sin Svetoslavelj, v Tmutorokanj od Vsévlada meseca aprila v 10. dan, ter v to léto je ubijen bil Gléb, sin Svetoslavelj, v Zavláčji. A Gléb je bil milostiv ubogim in tujeljubív, teščánje iméje k cerkvam, tôpel na véro in krotek, vzora krasnega. Njega telo je položeno v Črnígovu za Spasom méseca julija 23. dan. Sedèl je Svetopolk v njega mésto v Novem Gradu, in Jaropolk je sedèl v Višegradu a Vladímer v Smolensku, kadar privêdeta Oleg in Boris pogane na rusko zêmljo, idóča na Vsévlada s Plavci. A Vsévlad je šèl prótivo njima na Sožici, in pobédili (vzmogli) so Plavci ruske ljudí ter mnozi so ubíjeni bili tu: ubíjen je bil Ivan Žiroslavič in Tuk, Čudin brat, Porej ter drugi mnozi, méseca avgusta v 25. dan. Oleg in Boris prideta v Črnígov, mnéča, da sta odoléla (vzmogla), a zemlji ruskej sta mnogo zlo stvórila, prolivši krv krščansko, katere izíšče Bog od rok njíju, ter odgovor bode njíma dati za pogubljene duše krščanske. A Vsévlad pride k bratu svojemu Izjéslavu v Kijev. Celovávša se sédeta. Vsévlad pové vse bivše, a reče mu Izjéslav: »brate, ne toži! Vidiš li, koliko se je meni prikljúčilo? Prvo, nijso li me bili izgnali ter iménje moje razgrábili? In potlej, katero krivdo sem drugič stvóril, a nijsem li izgnán bil od vaju, bratov svojih ? Níjsem li blódil po tujih zemljah, iménja okraden, ne stvorivši zlega ničesar? A zdaj, brate, ne tožíva! Ako bode nama délež v ruskej zemlji, to obéma; ako pregnana bodeva, to obá; jaz glavo svojo zložím zá-te!«

To rekši utéši Vsévlada, in velí zbirati vojníke od malega do velícega. Otíde Izjéslav z Jaropolkom, sinom svojim, ter pridó k Črnígovu, in Črnígovci se zatvoré (zapró) v gradu. Olga in Borisa nij bilo v Črnígovu. A ker se Črnigovci nijso otvoríli (odprli), pristopijo h grádu: Vladímer pristopi k vratom vztočnim in vzame vrata, in zajéli so grad okólni ter ga požgali, a ljudjé so vbežali v denášnji grad. A kadar Izjéslav in Vsévlad slišita, da ideta Oleg in Boris prótivo, vstaneta zgodaj ter gresta od grada prótivo Olgu. A Oleg reče k Borisu: »ne hodíva protívo štirim knezom, nego pošljíva s prošnjo k stríjcema svojima!«

Reče njemu Boris: »tí zrì, kar je gotovega; jaz sem jim protíven vsem!«

Takó se je hvalil zeló, ne vedóč, da se Bog oholim protiví a ponížnim daje blagodát (milost), da se ne bi hvalil silni sè svojo sílo. In šla sta prótivo, ter kadar so bili na méstu pri sêlu na Nežátinej njivi in se sestopíli oboji, bila je séča zla. Prvo so ubíli Borisa, sina Večéslavlja, pohvalívšega se zeló. Izjéslav je stal v péšcih, a nahódoma prijaha jeden ter ga udari s kopjem za pleče; takó je ubijen bil Izjeslav, sin Jaroslávelj. Séča se je prodolževála in Oleg pobégnil v malej družíni ter jedva utékel v Tmutorokanj. Ubíjen je bil knez Izjéslav méseca oktobra v tretji dan. Vzemó njega teló in privezó ga v ládiji ter postavijo prótivo Gradcu. Izide k njemu ves grad Kijev, in odvezó ga, vloživši teló njega na saní, ter popi in črnorizci ga s pésnimi prinesó v grad, a nij lehkò bilo slišati pétja v plači in velícem vpitji; kajti plakal se je pô-njem ves grad Kijev. Jaropolk je šel za njím, plačé se z družíno svojo: »oča, oča moj! Nikoli nijsi živel brez bridkósti na tem svétu, mnoge napasti prímši od ljudíj in od bratov svojih!«

Rés je tá poginil, ne od brata, nego za brata svojega je polóžil glavo svojo. Prinesli so njega teló ter polóžili v cérkvi svete Bogorodíce, vloživši ga v rakev od mrámora. Izjéslav je bil mož krasnega vzora in velícega telesa, nezlobívega nrava, sovražèč krivdo, ljubeèč pravdo; kajti nij bilo v njem lestí, nego prost mož je bil z umom, ne vračáje zla za zlo. Koliko so mu stvorili Kijáne! Njega samega so izgnali ter dom mu razgrabíli, a nij povrnil prótivo temu zla. Ako li vam kdo dé: »séčec je bil in sékal,« to nij on stvóril tega, nego sin mu. Tudi sta ga bila njega brata pregnala, da je hodil po tujej zemlji blodèč, a kadar je sedèl zopet na stolu svojem ter Vsévlad prišel pobéjen (premagan) k njemu, ni rekel temu: »koliko sem od vaju prijél!« ter nij vračal zla za zlo, nego utéšil ga je, rekóč: »kakor si ti, brate moj! pokazal k meni ljubezen ter me privédel na stol moj, narekši me starejšíno sebi, evo, takó niti jaz ne pómnim zlobe prve. Tí si meni brat a jaz tebi, in položím glavo svojo zá-te.» Takó je tudi stvóril; kajti nij mu rekel: »koliko zla sta mi stvórila, in evo, zdaj se je prikljúčilo tebi!« Nij rekel: »stráni od mene!« nego náse je prijél bratovo skrb in pokazal ljubezen velíko, zvršáje apostola, govoréčega: »utešájte žalostne!« Po resníci, ako je kaj stvóril v tem svétu kakšno zgrešênje, odpustí se mu, ker je položil glavo svojo za brata svojega, ne želèč boljše vlasti in iménja hotèč boljšega.

Vsévlad séde v Kijevu na stoli otca svojega in brata svojega, prijémši oblast rusko vso, in posadi sina svojega Vladímera v Črnígovu, a Jaropólka v Vladímerji, pridavši mu Turov.


X. Od 1079. do 1087. leta.[uredi]

V 1079. léto pride Roman s Plavci k Vojinju, a Vsévlad je stal blizu Prejéslavlja in stvóril mir s Plavci, ter povrne se Roman s Plavci nazáj, a ubíli so ga Plavci méseca avgusta 2. dan. Kostí njega so še do zdaj tam ležéče, sina Svetoslavljega, vnuka Jaroslavljega. A Olga ujemó Kozari ter potočé za mórje v Carigrad. Vsévlad je posadil posádnika Ratíbora v Tmutorokanji.

V 1080. léto so rát (vôjno) začéli Torci Prejéslavski na rusko zemljo, a Vsévlad je poslal nánje svojega sina Vladímera, in Vladímer odšedši pobédi (premore) Torke.

V 1081. léto zbeži Igorjevič David z Vládarjem Rastislávičem méseca maja 18. dan, in prideta v Tmutorokanj ter ujameta Ratíbora in sédeta v Tmutorokanji.

V 1083. léto je Oleg iz Grkov prišel v Tmutorokanj ter ujél Davida in Vladárja Rastisláviča, ter sédel v Tmutorokanji. Tudi je izsékal Kozare, kateri so bili svétniki na uboj brata mu in njega samega, a Davida in Vladímera je pustil.

V 1084. léto pride Jaropolk o velíkej nôči k Vsévladu. Ob tem časi sta pobégnila Rastisláviča dva od Jaropolka, a prišedša nazaj pregnala sta Jaropolka. A poslal je Vsévlad Vladímera, sina svojega, ter izgnal Rastisláviča in posádil Jaropolka v Vladímerji. V to léto je David zajél Grke v Olešji ter vzel njih iménje, a Vsévlad je poslal pónj, ter vdal njemu Dragobúj.

V 1085. léto je hotel Jaropolk iti na Vsevlada, poslušavši zlih svétnikov. To je zvédel Vsévlad in poslal prótivo njemu sina svojega Vladímera. A Jaropólk je ostávil (pustil) mater svojo in družíno v Lučásku ter béžal v Léhe. A kadar príde Vladímer v Lučásk, vdadé se mu Lučáne. Vladímer posadí Davida v Vladímerji na Jaropólka mésto, a mater Jaropólčo in ženo njega in družíno njega privêde v Kíjev, iménje mu vzemši.

V 1086. léto Vsévlad založí (ustanoví) cérkev svetega Andréja pri Ivanu, prepodobnem metropolítu; in stvorí pri cerkvi tej samostan, v katerem se je postrígla hči njega deviíca, po imeni Janjka, zbravša črníce (nune) mnoge, in je prebivala ž njimi po samostanskem činu.

V to léto pride Jaropólk iz Léhov ter stvorí mir z Vladímerom, in povrne se Vladímer nazáj v Črnígov, a Jaropólk séde v Vladímerji. Presedévši malo dníj otíde v Zvenigrad, a predno je došèl grada tega, prebodel ga je kléti Nerédec, ki ga je v to bil naustil zlódej in zli ljudjé. Ležéčega tu na vôzu je s sabljo s konja prebodel meseca novembra v 22. dan. Tedàj se vzdígne Jaropolk ter iztrga iz sebe sabljo in zavpíje z velíkim glasom: »to tí si me ulóvil, sovrážnik!« Pobégnil je kleti Nerédec v Premíšelj k Rúriku. A Jaropólka so préd-se na konja vzeli njega služabniki Radko, Bojkína in drugi mnozi ter ga nesli v Vladímer in od tod v Kíjev. Tu mu izíde na próti blagovérni knez Vsévlad sè svojima sinoma, z Vladímerom in z Rastíslavom, ter vsi boljári in bláženi metropolit Ivan s črnorízci (meníhi) in svečeníki. Vsi Kijáne so velik plač stvórih nad njím ter s psalmi in pésnimi ga izprevodíli do svetega Dimítrija, a teló njega so s častjó polóžili v rákvi mramorénej v cérkvi svetega apostola Petra, katero je sam bil pričél zidati poprej, méseca decembra v 5. dan. Mnogo béde je trpel; brez krivde so ga bili izgnali bratje; razgrabljen je bil in tudi smrt brídko je vzprijél: zató je vréden bil večne žízni (živénja) in pokoja. Tak je bil bláženi ta knez: tíh, krotek, ponížen in bratoljubív, desetíno dajóč svetej Bogorodíci od vsega svojega iménja po vsa léta, ter môlil je Boga vsegdar, govorèč: »gospod, Bog moj! prími molítev mojo in daj mi smrt, kakeršno dvéma bratoma mojima, Borisu in Glébu, od tujih rok, da omíjem vse grehe sè svojo krvjó ter se iznebódem níčavega tega svetá in motéža, zádrg vražjih.«

To prošênje mu je uslišal blagi Bog: vzprijél je veselje, katerega oko nij videlo ni uho slišalo, ni na srce človeku nij prišlo, kar je ugotovil Bog njim, kateri ga ljubijo.


XI. Od 1087. do 1093. leta.[uredi]

V 1087. in 1088. léto je cérkev svetega Mihaela v samostanu Vsevladovem posvétil metropolít Ivan, a igúmenstvo tega samostana je tedàj držal Lazar. V tem létu je Svetopolk iz Novega Grada šel v Turov na knéženje. To léto je tudi umrl Nikon, péčerskega samostana igúmen, a Bolgári so vzeli Múrom.

V 1089. léto je šla Janjka v Grke, hčí Vsevládova, rečena popréj, in privêdla je metropolíta Ivana skopca; a vsi ljudjé so dejáli, videvši ga: »evo, náv (duh) je prišel!«

Ta mož nij bíl knjížen, nego uma prostega in prostorèk.

V to léto je Prejéslavsko cérkev svetega Mihaela posvétil Efrem, te cérkve metropolit, katero je on sezídal, da je bila velíka, kajti bila je metropôlija popréj v Prejéslavlji, in pristrójil jo je z velíko prístrojo ter ukrásil z vsako krasoto in cerkvenimi posódami. Ta Efrem je bil tudi skopec, visocega telesa, in vzdignil je mnogo zidánja: dokončavši cérkev svetega Mihaela je zalóžil cérkev na vratih gradnih v imé svetega mučeníka Teodora, in potlej svetega Andreja cérkev od vrát stráni, ter stvóril je kaméno poslópje kopélno, česar popréj nij bilo v ruskej zemlji. Tudi kamén grad je zalóžil od cerkve svetega mučeníka Teodora, ter ukrásil Prejéslavski grad s cerkvénim in drugačim zidánjem.

V 1091. léto je bilo známenje v solnci, kakor da bi mu bilo poginiti, in malo ga je bilo ostalo; kakor mésec je bilo, v 2. uro dné, méseca maja 21. dan. — V to léto je Vsévlad zver lovíl za Višegradom, a kadar so bili zastavili mréže in kličáni (gonjáči) zavpíli, spade prevelíka zmíja (kača) od nebés, in preplašíli so se vsi ljudjé. Ob tem časi je tudi zemlja stóknila, kar so mnozi slišali. To léto se je v Rastovu pokazal vólhev (čarodéj), kateri je skôraj pogínil.

V 1092. léto je predívno čudo bilo v Platsku. Slišalo se je po noči bobnénje, vzdihováli so po ulicah bési (zlódeji), tekajóč, kakor ljudjé. Ako je kdo prišèl iz hramíne, hotèč vídeti, naglo so ga bési skriváj raníli; a s tega so ljudjé umírali ter nijso sméli iziti iz hramov. Poznéje so se začéli po dnevi javljati; a nij bilo vídeti njih samih, nego le njih kónj kopíta, in takó so raníli ljudí platske in iz te oblasti. Zató so rékali: »návje (duhovi) bijó Plaščáne.« V te čase je tudi bilo znamenje v nébesi, kakor krog je bil po srédi neba prevelik. (Evo, zopet nekoliko Nestorovega praznovérja!) V to léto je bila suša, in samí so se zažigali gozdje mnogi in blata; tudi mnoga znamenja so bila po nekatera mésta. Rát (vojna) velíka je bila od Plavcev in od povsod. Vzéli so trí gradí: Péščen, Prévlako in Prílok; a mnogo sela so vojevála po obéh stranàh.

V to léto so vojevali Plavci na Léhe z Basíljkom Rastislavičem. V to léto je umrl tudi Rúrik, sin Rastislavelj. V ta léta so mnozi umirali, da so govorili delajóči krste[1]: »prodali smo krst od Filipovega dné do mesopusta sedem tisóč.« A to je bilo za gréhe naše, ker so se bili umnožili gréhi naši ter nepravde (krivíce). To je navêdel ná-nas Bog, velèč nam, imeti kajánje (kesánje) ter vztégniti se od gréha in od zavísti in od drugih del zlódejnih.

V 1093. léto se je prestavil véliki knez Vsévlad, sin Jaroslávelj, vnuk Vladímerov, méseca apríla v 13. dán, a pogreben je bil 14. dan, strástni (véliki) téden, v četrtek, in položen v grob v vélikej cerkvi svete Sofije. Ta blagovérni knez Vsévlad je bil iz détskih lét bogoljubìv, držèč pravdo (pravíco), skrbèč za uboge, čast vzdavajóč vladíkam (škofom) in svečeníkom, a zeló je ljubil črnorízce (meníhe) ter jim podájal trebovánje. Bil je tudi sam vzdržáje se od pijanstva in od pohotja. Zató ga je ljubil njega otec in mu rekel: »sin moj, blagor tebi, ker slišim o tebi krotkóst, in radujem se. Tí pokojíš mojo starost. Ako ti podá Bog, prijeti oblast mojega stola po bratih svojih s pravdo, a ne z nasíljem, to kadar te Bog odvêde od žítja tega, da léžeš, kamor jaz léžem, k mojemu grobu, ker te ljubim bolj, nego li brate tvoje.« — Steklo se je to prerokovánje njega otca; kajti kakor mu je govóril, tako je ta po svojih bratih prijél stol otca svojega. Kadar je v Kijevu knéžil, imel je več težav, negoli sedèč v Prejéslavlji, ker sedéčemu v Kíjevu je bila bridkóst od sinovcev svojih, ki so ga začéli stískati, hotèč vlastí. A on jih je miríl, razdaváje jim vlast. V teh skrbéh so mu vstale tudi bolézni ter prispévala je starost k njim. Tedàj je začel preveč ljubiti zmisel mlajših mož ter stvóril svèt ž njimi. A tí so ga jeli voditi in prezírati njega prvo družíno ter nijso ljudém dajali dohajati pravde; a sódci so grabíli in ljudí prodájali, česar ta nij védel v boléznih svojih. Razbolévši se zeló pošlje po sina svojega Vladímera v Črnígov. Kadar pride Vladímer ter ga vidi vele bolnega, zaplače se. Prisédla sta Vladímer in Rastíslav, sin njega manjši; a prišel mu je čas, da se prestavi tiho in krotko, ter se priloží k otcem svojim, knéživši 15 lét v Kíjevu, a v Prejéslavlji léto a v Črnígovu léto. Vladímer se je plakal z Rastislavom, bratom svojim, in potem sta v pogreb pripravila njega teló. Zberó se vladíke in igúmeni in črnorízci in svečeníki in boljari in prosti ljudjé, ter vzemši njega teló z obíčnim pétjem položé ga v svétej Sofiji, kakor smo rekli poprej.

  1. Krsta je mrtvaška truga.


XII. V 1093. léto.[uredi]

Vladímer po rodítelja svojega Vsévlada smrti začne razmišljati, rekóč: «ako sédem na stoli otca svojega, to imam rát (vojno) vzeti sè Svetopolkom, ker je stol pred otcem bil njegov.«

Razmislivši pošlje po Svetopolka v Túrov, a sam ide v Črnígov, a Rastíslav v Prejéslavelj. Kadar je minóla vélika nedelja in prešel béli teden, v bélo nedéljo, méseca aprila v 24. dan, Svetopolk príde v Kijev. Izidó mu napróti Kijáne s poklonom ter ga vzprimó z radóstjo. On séde na stoli otca svojega in stríjca svojega. Tedàj so Plavci šli na rusko zemljo, ter slišavši, da je umrl Vsévlad, poslali slè k Svetopolku o míru. A Svetopolk, ne posvétovavši se z družíno otčevo in strijca svojega, stvorí svèt s prišedšimi ž njim ter zgrabi slè in jih vsadí v ízbico. A Plavci, to slišavši, jemó vojevati. Prišli so Plavci množi in obstopili Tórški Grad. Zdaj Svetopolk izpustí slè Plavške, hotèč míra; a nijso hoteli Plavci míra, in razsúli so se po zemlji vojujóč. Svetopolk začne zbirati vojníke, hotèč ná-nje.

Rekó mu možjé zmíselni: »ne izkušaj se prótivo njim; imaš malo vojníkov!«

On jim reče: »imam družíne svoje pet stó mož, kateri mogó prótivo njim stati.«

A načéli so drugi nezmíselni govoriti: »pojdi, knez!«

A zmíselni so dejali: »ako bi s i j ih pristrójil osem tisóč, nij ti preveč; naša zemlja je oubóžala od ráti; nego pošlji se k bratu svojemu Vladímeru, da bi ti pomôgel!«

Svetopolk, poslušavši jih pošlje k Vladímeru, da bi pomôgel njemu. Vladímer zbere vojníke svoje in pošlje po Rastíslava, brata svojega, v Prejéslavelj, velèč mu, pomagati Svetopolku. Kadar je Vladímer prišel v Kijev, sešlà sta se pri svetem Mihaelu ter vzela mej sobój rázpre, pogódila se in celovála (poljubíla) križ mej sobój. Plavci so vojeváli po zemlji, a njima so rekli možjé zmíselni: »po káj imata rázpre mej sobój, a pogani gubé zemljo rusko? Poznéje se pogodita, a zdaj pojdita prótivo poganom ali z mirom ali z rátjo!«

Vladímer je hotel míra, a Svetopolk je hotel ráti. Otidó Svetopolk in Vladímer in Rastíslav k Trepolju ter pridó k Stugni réki. Svétopolk in Vladímer in Rastíslav skličó družíno svojo na svèt, hotèč postopiti črez réko. Začeli so premíšljati.

Reče Vladímer: »tukaj stojèč v grozi tej stvorímo črez réko mir ž njimi.«

Pristáli so na ta svèt možjé zmíselni, Janj in drugi; a Kijáne svéta niso hoteli, nego so dejáli: »hočemo se biti. Postopímo na ono stran réke!«

Vzljubíli so ta svèt in prestopíli Stugno réko; a bila je povódenj velíka tedàj.

Svetopolk in Vladímer in Rastíslav se vzdígnejo, izpolčivši[1] družíno svojo: na desnej stráni je šel Svetopolk, na levej Vladímer, a v sredi je bil Rastíslav. Mimo Trepolja pošedši dospéjo dveh okôpov, ondukaj bivših. Evo, Plavci hité prótivo njim in strélci pred njimi. Naši se ustavijo mej okôpoma ter zasadé v zémljo stége (zastave) svoje in strélci začnó iti iz okôpov. A Plavci, prišedši k temu okópu, tudi postavijo stége svoje ter nalegó najprvo na Svetopolka in zlomijo polk njega. Svetopolk je vender stal krepko, a pobégnili so ljudjé, ne strpévši rátnega protivljênja, ter napósled je pobégnil tudi Svetopolk. Potem so nastopíli na Vladímera, in bila je brán ljuta. Pobbégne tudi Vladímer z Rastíslavom. Kadar so pribežali k réki Stugni, vbrêde Vladímer z Rastíslavom. A Rastíslav se začne topíti pred očíma Vladimerovima. Ta je hotel oprijéti brata svojega, in tóličko, da nij sam utonil. Takó je skončàl Rastíslav, sin Vsévladov; a Vladímer prebrede réko z málo družíno; kajti mnozi od njega polka in boljari njega so bili tu padli. Prišedši na óno stran Dnépra plakal se je po bratu svojem in po družíni svojej, ter je hítel v Črnígov, žalosten zeló. A Svetopolk je pribéžal v Trepolj in se tu zaprl ter prebil do večera, a po nôči je prišel v Kijev. Plavci, vídevši, da so odoléli (zmogli), razsúli so se po zemlji vojujóč, a druzi so se povrnili k Tórškemu Gradu. Ta zloba se je prikljúčila na dan vznesênja (nebohoda) Gospoda našega Jezu Krista méseca maja v 26. dan. Rastíslava so poiskali ter našli v réki. Vzeli so ga in prinesli v Kijev; a plakala se je po njem mati njegova ter vsi ljudjé so ga žalovali po velícem zaradi njega mladósti. Zbrali so se vladíke in svečeníki in črnorízci ter pésni obíčne odpévši polóžili ga v cérkvi svete Sofije k njega otcu.

Plavci so obsédali Tórški Grad, a Tórki so se jim protivíli in krepko boríli se iz grada ter ubijáli mnoge od sovražnikov. A Plavci so začéli nalégati in jemati vodo, da so ljudjé v grádu iznemágali od vodne žeje in od gládi. Poslali so k Svetopolku, rekóč: »ako ne pošlješ brašna, vdati se imamo.«

Svetopolk jim pošlje; a nij lehko bilo vkrasti se v grad od mnoštva ratnih vôjev. Stali so Plavci okolo grada tednov devet in razdélili se na dvoje: eni so stali pred gradom, ràt boréči, a druzi so šli v Kijev ter se razpústili na plén mej Kijev in Víšegrad.

A Svetopolk izide na Želánjo ter pohité proti sebi tukaj obóji, ruska zemlja in Plavci. Sestópijo se in ukrepí se boj. Pobégnili so zopet naši pred pogani ter pádali ranjeni pred vragi našimi. Množi so pogínili in bilo je mrtvih več nego li pri Trepolji. Svetopolk pride v Kijev samotrétji, a Plavci se povrnó k Tórškemu Gradu. To zlo je bilo méseca julija v 23. dan. A drugo jutro potem, na dan pred praznikom svetih mučeníkov Bórisa in Gléba, bil je pláč velik v gradu, a ne radost, za grehe naše velíke, za mnôženje brezzakonja našega. Evo, Bog je ná-nas pogane pustil, ne kakor milujóč jih, nego nas pokorèč, da bi se vztégnili od zlih dél. S tem nas kazní, ker to je njega pálica, da bi se povrníli od zlega póti svojega. Zató nam v praznike daje nesreče, kakor je bil stvóril v to léto prvo zlo na vznesênje Gospódnje pri Trepolji, a drugo v praznik svetega Bórisa in Gléba, ki je nov praznik ruske zemlje. Kdé je bila do zdaj mej nami ponížnost? A vse polno je zdaj solz! Kdé je bilo mej nami vzdihovánje? A zdaj se je pláč po vseh ulicah razprostránil za ubíte ljudí, katere so porázili brezzakóniki!

Plavci so vojeváli mnogo in povrnili se k Tórškemu, kdér so ljudjé uže bili iznemogli od gládi in zatorej se potem vdali sovražnikom. Plavci vzemó grad in ga zapálijo z ognjem, a ljudí razdelé ter odvedó v šatôre k soródnikom svojim. Krščanski rod je mnogo trpel: v tugi in múčeni so skrepenéli od zíme, ter v lakoti, žeji in bédi so jim lica bila opustéla in telesa počrnéla, kadar so po neznanih krajih z izpáljenim jezikom nagi hodili in bosi, noge zbôdene imejóč od trnija. Sè solzami so odgovárjali drug druzemu, rekóč: »jaz sem bil tega grada.« in drugi: »jaz te vasí«. Takó so se povpraševáli sè solzami in rod svoj pripovedováli ter vzdíhali, očí vodèč na nébo k Víšnjemu, vedóčemu vse tájnosti. V to léto se je tudi prestavil Rastíslav, sin Mèstíslavelj, vnuk Izéslavelj, méseca oktobra v prvi dan; a pogreben je bil novembra v 16. dan v cérkvi svete Bogorodíce Desetínske.

  1. V red postavivši.