Književno-zgodovinski spisi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zgodovinski spisi Književno-zgodovinski spisi
Fran Levstik
Uredil Frančišek Levec.
Spisano: 1892
Viri: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-UJ88FWUV dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Zgodovina slovenske Matice.[uredi]

Dolgo so se že glasili slovenski rodoljubje po časopisih, in tudi ustno so se pogovarjali med seboj, kako zeló nam je treba »Matice«, kakoršnih imajo drugi Slovani, ker še živo pogrešamo toliko potrebnih knjig, kajti nimamo niti bogatih pisateljev, kteri bi lehko ob svojih stroških med svét pošiljali rokopise, niti bukvarjev, kteri bi radi v zalogo jemali taka dela. Vse to prizadevanje pak je ostalo besedovanje, ter ni imelo vspeha, dokler dr. Lovro Toman, v državni in deželni zbornici svojega naroda srčni branitelj, 7. januarja 1863. leta v »Novicah« v svojem sestavku: »1863!« ne izreče Matici zgodovinskih besed: »míslimo in nabirajmo močí, da ustanovimo Matico slovensko, iz ktere, kakor bučele iz ulnjaka, naj prileté podučilne knjige za narod naš milili!«

Ta glas je globoko v srce segel posebno štajerskim rodoljubom, ki so prvi začeli nabirati podpise za novčno pomoč prihodnji Matici. Dr. Lovru Tomanu gre torej slava, da so njegove besede vzbudile naše rojake, a Štajercem gre slava, da so prvi jeli delati za to narodno napravo; kajti že 8. marca 1863. leta, ko je ljubljanska čitalnica v slovesni »besedi« hvaležnost kazala sv. Cirilu in Metodu, ktera sta pred 1000 leti našim očetom prižgala sv. vere luč, in položila prvi kamen slovanskemu slovstvu, stopi dr. Lovro Toman v čitalnici na oder, in pové, da mu je pisalo blizu 40 mariborskih Slovencev, kteri se oglašajo Matici za ustanovnike, obetáje vsak po 50 gld. darila. Naposled govornik reče, naj bode ta na čast slovanskima apostoloma osnovane tisočlétnice slavni dan tudi slovenske Matice prvi dan! Vse mu je navdušeno vzkliknilo: živio! in 8. marca 1863. leta je bila torej prav za prav ustanovljena slovenska Matica, najlepši slovanski spominek 863. letu!

Deset dní potem, 18. marca 1863. leta, oznanijo »Novice«: »Matici so se začele radodarne roke že brez oklica in povabila odpirati. Gosp. Fid. Terpinc je izročil dr. Tomanu obligacijo za 500 gld., a vredništvo je prejelo od rodoljuba, kteri neče biti imenovan, iz Konjic na Štajerskem, obligacijo za 1000 gld., drugo pa za 100 gld.« — Dalje ta časnik 8. aprila 1863. leta govorí: »prihodnji Matici so darovali domoljubni gospodje: baron Anton Zois obligacijo za 500 gld., Valentin Krišper in Valentin Češko pa vsak po 50 gld.« Potem so »Novice« pogovorom o slovenski Matici 13. maja 1863. leta odločile poseben prostor, oznánjaje v tem in prihodnjem listu dr. Tomanov dopis, kteri naj se tu ves ponatisne, ker ima v sebi prvih mariborskih ustanovnikov dr. Tomanu poslano pismo, v kém vidimo že Matičinih pravíl črtež in teh slavnih rodoljubov imena:

»Da Slovenci nečemo izginiti, nas je trdna volja, — da moramo napredovati v izobraženji, nam je Božja naloga.

Celo telo slovenskega naroda mora oživeti, okrepčati se in vredno stati z drugimi v družini narodov.

Zaveduje se naš mili narod; udje njegovi se gibljejo; to nam pričajo mnoge djanja izvrstnih rodoljubov, posebno pa marljivih naših čitavnic. Da pa ti udje narodnega telesa dobivajo dostojne hrane, mora se izbuditi telesno srce, ker v njem se čisti zdrava, redivna in krepivna krv po celem telesu, po vseh njegovih udih. To srce v narodovem životu naj bode Matica, in krv, ktera se ima v njem čistiti po pravilih pravega zdravega izobraženja, je slovstvo.

Tako bode Matica tudi prava mati svojim hčerkam čitavnicam, in mati vseh vernih in delavnih sinov celega naroda.

Klicalo je že mnogo rodoljubov Matico na dan, — priča tega so mnogi listi »Novic« in druzih slovenskih časnikov preteklih časov; vendar pravo praktično pot so nastopili rodoljubi v Mariboru, kar je toliko bolj pomenljivo in tolaživno za nas, ker to nam je dokaz, da na meji naše zemlje veje djansko pravi domorodni duh. Priskočilo je že tudi mnogo drugih rodoljubov z imenitnimi pomočki, da se ni več bati, da bi misel za ustanovljenje Matice morala zopet leči v spanje smrtno.

Naj se vam tedaj, dragi rodoljubi, naznani, kaj in koliko se je do zdaj storilo, da plodivno seme kdaj zastavi obilni sad.

Oznanilo se je že po »Novicah«, da dan godú naših slavnih blagovestnikov sv. Cirila in Metoda, smo v ljubljanski čitavnici očitno si obljubili, zagotoviti si Matico slovensko, kteri so prvi temelj položili mariborski rodoljubi. Naj sledí tedaj list, kterega so mi v Ljubljano poslali vrli Mariborčani, in ki se tako glasí:

»»Blagorodni gospod! „Mislimo in nabirajmo močí, da ustanovímo tudi Matico slovensko, iz ktere, kakor bučele iz ulnjaka naj prileté podučilne knjige za narod naš milil!” Te besede so našle odmev v srcih naših, so bile nam geslo za naše početje, so bile nam klic, nič več odlagati, ampak poskusiti svoje močí, in blagorodni gospod, tù Vam izročamo iznesek svojega prizadevanja. Zadovoljni se smemo ozirati na svojo poskušnjo. Blizu štirideset podpisov, med njimi imena veljavnega glasú, stoji na listu. To izročamo Vam, ki ste željo naših src očitno iznova izrekli, Vam, ki ste nas k djanju spodbodli. Postavili smo si le kratek čas, kakor iz priloga sprevidite, in vendar se je za naše mejne pokrajine precej znamenito število nabralo onih, ki so Vaš glas poslušali, in brez presmelih nád smemo pričakovati, da se jih iz naših krajev še znamenito število udeleži, kadar naši voditelji in prvaki s svojim pristopom se podvzetju na čelo postavivši delo posvetijo. V trdnem prepričanji, da smo Vaše prisrčno delo pospeševati pripomogli, izročamo nabrano tvarino, da Vi in pa oni možje, kterim je blagor našega slovenskega naroda pri srcu vedno bil in vedno je, po svoji sprevidnosti ž njo obračate. Ako na dalje še kaj predložiti smemo, priklenemo željo, da bi Vi, blagorodni gospod, z gospodom dr. Bleiweisom za nasnovano početje poziv in povabilo na vse Slovence izdelati, in poleg podpisov Vajnih slavnih imen za Koroško gosp. Einšpielerja, za Štirsko gosp. Terstenjaka in za Primorsko gosp. Černeta, kterim smo ob enem pisma poslali, sprejeti blagovolili.

V Mariboru na dan sv. Matija 1863.

Dr. Srnec, Jos. Šuman, J. Majciger, E. Chocholoušek.««

Tako navdušeno, praktično in nemudno postopajo naši bratje v Mariboru, ki so nam tudi poslali načrt pravil (štatutov) s prevažnim predgovorom, kakor sledí:

»»Kdor brez presodkov na našo literaturo gleda, bode pripoznal, da še skrbljive matere potrebuje, da posamezni delavci na polji literarnem potrebujejo svetega zavetja rodovinske zaveze, da potrebujejo medsobne podpore, ako hočejo živeti in na nogah krepko stati, — na kratko, slovenski literaturi je treba »Matice«.

V mislih osnovana in kdaj morda tudi dovoljena jugoslovanska akademija imade postati glavna bitna žila južni betvi slovanskega naroda. Akademija bode, da v pripodobi govorimo, velika Donava, slovenska Matica le naša Sava, ki naj zbira potoke in vodice, da ne posahnejo na dolgem potovanji, ampak da pritekó tje kot veličastna, mogočna reka. Imamo sicer že drugo, vsega spoštovanja vredno društvo, namreč društvo-sv. Mohora, ktero ima na tanko izrečen, hvale vreden namen, kteremu mora vse svoje moči posvetiti, ako ga hoče doseči. To društvo je podobno društvu »Dedictvi sv. Ivana« na Češkem, ki tudi poleg »Matice« češke stoji in za krščansko pobožnost naroda blagovito skrbí; Matica pa se peča z izdavanjem znanstvenih knjig.

Tako bodemo tudi v okom prišli večnemu očitanju, ki ga krativci naših pravic nam Slovanom, posebno nam Slovencem, tako radi v oči vtikajo, očitanju namreč, da nimamo učnih sredstev, in da tedaj ne moremo tirjati ravnopravne šole in urada. Ako vsaktero teh društev svoj namen jasno pred očmí ima, lahko drugo poleg drugega obstojí in deluje, nobeno drugemu v kvar, kajti prizadevanje vsakterega je izobraženje in požlahnjenje milega naroda, — le poti so različne, in to po pravici, kajti druge pripomočke je treba ponuditi priprostemu kmetu, druge izobražencu vseh stopinj, zopet druge stvarjajočemu preiskatelju. Društvo, ktero bi vse te naloge rešiti hotelo, bi moralo biti tako mnogoudno, da bi postalo neukreten nástroj, in javaljne bi doseglo svoj namen. Pa kaj je treba besed, ker vsakdo sam potrebo živo občuti? Narísajmo si rajše praktično pot, po kteri svoj cilj doseči menimo. Tu podamo svoj načrt s prošnjo, naj vsakteri misli svoje o njem razodene in naše popravi:

Načrtajmo si tedaj najprej osnovo o gospodarenji in delovanji Matičinem, o dolžnostih in pravicah udov. Tu pa hočemo slediti že živemu izgledu, »Matici češki«, ki je razvitek češke literature v obilni meri in blagovito pospeševala in še pospešuje.

1. Namen »Matice slovenske« je na svitlo dajati dobre tako znanstvene kakor občno koristne knjige v slovenskem jeziku ali pa njih izdavanje podpirati.

2. Ta namén se doseže, ako se udje zavežejo vsakteri izmed njih 50 gld. a. vr. ali koj enkrat za vselej, ali pa 55 gld. a. vr. v petih letnih obrokih izplačati. S tem dobi utemelitelj dosmrtno pravico, od vsakega dela, ki ga je Matica na svoje stroške na svitlo dala, en iztis brezplačno, od dela pa, ki je le s pomočjo Matičino na svitlo prišlo, en iztis po onih pogojih dobiti, ktere Matičin odbor postaviti za dobro spozná.

Tako morejo tudi zavodi, knjižnice, društva postati utemeljitelji Matičini, samo morajo, kakor neumerjoče osobe, 100 gld. a. vr. koj ali pa 110 gld. a. vr. v petih letnih obrokih odrajtati.

Kdor dela v treh letih potem, ko je na svitlo prišlo, ne vzame, zgubí pravico do njega.

3. Tretjina vložnin in darov, ki vsako leto pritekó v Matico, naj se na obresti hipotekarno gotovo naloží, dve druge tretjini pa, kakor tudi kapitalne obresti in izneski poprodanih založnín se porabijo vsako leto za Matičine namene. Iz tega denarja se tudi poravnajo upravni stroški.

4. Treba je, da se pri Matici slovenski ustanoví knjižnica, ki bode obsezala vse slovenske knjige v najširjem pomenu, pa tudi druge slovanske in take neslovanske knjige, ki o slovanstvu sploh ali posebej govorijo.

5. Ud biti Matici prestane: a) kdor se prostovoljno odpové; b) kdor umerje; c) kdor tri leta podpisani prispevek dolžan ostane; d) kdor se nevrednega skaže. Glavni zbor ima pravico to spoznati in izreči.

To bi bila tedaj blizo osnova, na kteri podlagi bi se rodoljubi pozvati mogli, da se izrekó, hočejo li pristopiti ali ne.

Ako se 600 udov nabere, kar kapital od 30.000 gld. reprezentuje, ako vštejemo tudi više prispevke, katere bi premožni rodoljubi morda darovati blagovolili, je podvzeto delo po naših mislih zagotovljeno. Udje naj se potem pozovejo v glavni zbor, ki ima volíti odbor, obstoječ iz 30 odbornikov, kterih naloga bode, pravila v končni veljavi izdelati in v potrjenje slavni vladi predložiti.

S tem bi bila slovenska Matica vstanovljena. Ena reč se nam pa še neobhodno potrebna zdí, in sicer ta-le: Kakor hitro dobimo od naših vodij, kterim se celo podvzetje prav za prav izročí, ugoden odgovor, se mora gledati, da obljubljeni prispevki koj teči začnó, kajti to je bistvena potreba celemu početju, o kterem ni dvomiti, da dobí potrebno število udov in dovoljenje na dotičnem mestu. Prvi denar bode tukaj setev, ki obilen sad prinese in tudi po izgledu vabi. Denar je pravo delo, vse drugo le mrtva beseda. Bog pa naj blagoslovi naše početje, da se širi prava krščanska omika in poviša slava našega premilega naroda.«

Zvedite, dragi Slovenci, tudi imena milih rodoljubov, ki so se prvi zavezali, za utemeljitev Matice slovenske svoje obilne darove po mariborskem načrtu, kteri se vé, da se bo prevdaril in popravil, ako bo treba, po dotičnem posvetovanji. Ti gospodje iz Štajerskega so:

Dr. Vogrin, korar in profesor bogosl. v Mariboru. Dr. J. Ulaga, profesor bogosl. v Mariboru. Dr. Dominkuš, pravdosrednik v Mariboru. Franc Košar, duhovni vodja v mariborskem semenišču. Mihael Pikl, stolni dekan in vodja semenišni v Mariboru. Dr. Prelog, zdravnik v Mariboru. Jan. Rupnik, trgovec v Mariboru. Dr. Val. Pavlič, pravdosredni koncip. v Mariboru. Jos. Gorup, denarničar pri podvzetništvu koroške železnice v Mariboru. Jan. Majciger, gimn. profesor. Dr. Srnec, pravdosredni koncipist. Fr. Vrlič, kaplan v Lembahu. Eman. Chocholoušek, inženir. Josip Suman, gimn. profesor. Jakob Roj, c. kr. uradnik. Božidar Šinko, profesor bogosl. v Mariboru. Dr. Radaj, c. kr. biležnik v Mariboru. Fr. Jančar, kaplan pri sv. Benediktu v Slov. goricah. Dom. Golnik, posestnik na Drvanji v Slov. goricah. J. Junkar, inženirski asistent. J. Budal, vodja podvzetništveni pri koroški železnici, za svojega sina: Brnada Budala v Gorici. Juri Tutek, dekan pri sv. Lenartu v Slov. goricah. Dr. Jan. Petovar, notar, koncipist. Edvard Knez, c kr. notar pri sv. Lenartu v Slov. goricah. (Poleg teh imen se v Matičinih pismih iz Štajerskega nahaja tudi g. Ambrož Petrović brez kacega druzega pristavka. Pis.)

Tem darovom so došli drugi znameniti darovi[1], in gosp. Fid. Terpinc mi je poslal sledeče pismo od 9. sušca:

»»Ljubi prijatelj gosp. dr. Toman! V slavni spomin naših slovenskih apostolov sv. Cirila in Metoda, prvih bojevavcev krščanskega slovenskega naroda, Vam na Vaš včeranji iskreni in srčni ogovor v naši čitavnici za osnovo Matice na izdavanje dobrih slovenskih bukev v povzdigo in omiko našega častitljevega slovenskega jezika, podam tukaj eno 5-odstotno metalično obligacijo za 500 goldinarjev. Želim, da bi mnogo vrlih sinov slovenskega naroda k temu lepemu namenu pripomoglo, in nadjam se, da bo tudi naša blaga kranjska hranilnica iz bogate svoje zaloge krepko pomoč za ta lepi namen dodala; saj ne more po svojih štatutih lepše za našo slovensko deželo in njene prebivavce skrbeti, kakor da se med prve osnovavce toliko koristne »Matice« šteje. Da bi se pa Matica kmali močna na noge spravila, nasvetujem, naj bi prostovoljno udje vseh slovenskih čitavnic, kteri zamorejo, in kterim v prsih slovensko srce bije, vsako leto Matici en goljdinar prikladali. Blaga Matica bi tako neumerjoča postala. Ostanimo, kakor smo, vrli slovanski avstrijanski sinovi! Z Bogom!««

Tem darovom pridenem še jaz obligacijo za 100 gld.

Tako stojí zdaj brez povabila nabrano premoženje za Matico slovensko.

Dostavljam pa k temu še željo, naj bi rodoljubi blagovolili poslati z lastnoročnim podpisom zagotovljeni pripomoček, kakor hitro je mogoče, g. dr. Bleiweisu, ki shranuje vse dosihmal mu izročene darila.

Prevdarili smo v posebnem posvetu, kako bi dokončno ustanovili našo drago Matico, in sklenili smo si poskrbeti pravila (štatute) vseh drugih slovanskih Matic, po kterih, gleóč na mariborski načrt in na naše lastne okoliščine, se bojo osnovale pravila Matice slovenske. Ta osnova se bode v pretres poslala še drugim rodoljubom, in to osnovo, podpisano od več naših veljavnih mož, imenitnih po rodu, posestvu, učenosti, stanu itd., bomo podali po ces. postavi od 26. novembra 1852 sl. vladi v potrjenje. Potem stopimo s potrjenimi pravili pred naš ljubi narod in druge slovanske dobrotnike in rodoljube, ter jih bomo vabili, da donesejo svoje pomočke za trdno ustanovítev Matice naše.

Vi, dragi rodoljubi in mile rodoljúbinje, ne odlašajte tedaj darovati svojih doneskov blagemu početju; budíte svoje brate in sestrice, da spoznavajo korist Matice, in da se udeležujejo nje naprave.

Pokažimo, da se zavédamo, da hočemo in znamo sami sebi pomagati, da nam je mar za narodovo omiko, in da smo voljni zanjo darovati, kolikor je vsakemu mogoče. Bog pa naj blagoslovi naše početje, da se širi prava krščanska omíka in poviša slava našega premilega naroda!

Dr. Lovro Toman.«

Potem oznanjajo »Novice« 3. junija 1863. l, da g. dr. J. Muršec, veroznanski učitelj na višej realki v Gradci, zagotavlja Matici 100 gld., in da je nek rodoljub iz Vidma (Udine) poslal 4 obligacije národnega posojíla za 240 gld.; a 10. junija 1863. l. »Novicam« zopet g. Belanec dopisuje, da se je za ustanovníke oglasilo teh-le 12 Holožanov iz Štajerskega, namreč:

• Gosp. Weixl Iv., dekan in župnik pri sv. Barbari,

• Vučnik France, učitelj pri sv. Barbari.

• Stranjščak Davorin, župnik na Zavrči,

• Trampuš Ivan, kaplan na Zavrči,

• Mlinarič Jožef, župnik v Leskovci,

• Arnoš France, kaplan v Leskovci,

• Pinežič Viktorin, kaplan pri sv. Vidu,

• Švajger Gabrijel, kaplan pri sv. Vidu,

• Gosp. Kancler Pavel, župnik pri sv. Trojici,

• Hirtiš Benedikt, kaplan pri sv. Trojici.

• Lajhov Jožko, novinec v Admontu.

• Raičev Božidar, duh. pom. pri sv. Barbari.

Gosp. Belanec svoj dopis sklepa s temi prelépimi besedami:

»Znano je rodoljubje naših gosp. duhovnikov, ki so vselej pripravljeni žrtvami pokazati ljubezen svojemu rodu. Mnogo so učinili, in mislim, da hočejo tudi sedaj si osvetljati lice pred sedašnjim in bodočim svétom, ter krepko pomagati temu narodnemu zavodu — Matici — na noge. Za razne stvarí smo darovali, pošiljali celó novce v tujevíno, v Ameriko, Afriko, in Bog vé, kam; pomozimo naj pred sebi in svojemu narodu; to nam bode gotovo doneslo največo zaslugo, slavo in hvaležnost.«

»Novice« dalje oznanjajo 1. julija 1863. l.,da je naš vrli rojak Kranjec g. Leopold Jugovec iz Alexandrije v Egiptu poslal prihodnji Matici 120 frankov zlatá, kterim je 20. avgusta 1864. l. priložil še druzih 46 gld. a. vr., obetáje Matici tudi prihodnje pomoči.

Južnoslovanskega slovstva prvi in najkrepkejši podpornik, svitli dijakovski škof Josip Juraj Strosmajer je tudi našej Matici 27. julija 1863. l. zagotovil 1000 gld., ktere je prejela že 15. decembra 1863. l.

Naposled imamo še opomniti: da sta že 1863. l. za ustanovnika pristopila tudi g. Lavoslav Petanjek, kaplan pri sv. Trojici na Štajerskem, in g. Dragotin Rudež, grajščák, zdaj v Ribnici, ki je dal 100 gld. ustanovnine; da sta g. Macák pa Gruden iz Črnomlja in Kostanjevice poslala 95 gld. nabranega darila; da so se oglasili nekteri »Naprejevi« naročniki, naj se dá raje Matici, kolikor bi se od tega časopisa imelo njim povrniti naročnine, — ter da »Novice« 2. decembra 1863. l. pripovedujejo: »svetli knezoškof ljubljanski g. dr. Jernej Widmer so blagovolili Matici zagotoviti denarno podporo, ker njena potreba za naše slovstvo je preočitna, da bi je ne podpiral vsak pravi domoljub. Kako naš presvitli škof Matici, ktero svojemu duhovstvu živo priporočajo, želé veselega razcvíta, nam kažejo tudi »Novice« 5. oktobra 1864. leta, rekoč:

»Iz cerkveno-ukaznega lista, v kterem prečestiti ljubljanski knezoškof svoji duhovščini v latinskem jeziku priporočajo slovensko Matico, posnamemo sklep tega priporočila, ki se takó-le glasí: ustanovila se je v naši domovini družba, ki si je postavila za namén, združenimi močmí pospeševati domače slovstvo. Prizadevanje vse hvale vredno! Ta družba, ki se po domače imenuje »Matica«, naj bi po izgledu bučelne matice v sebi zbrala vse, ki letajo po znanstvenem polji, ter si nabirajo sladki med prave modrosti. O priliki, ko Vam pošiljamo »povabilo« k pristopu, za svojo dolžnost poznamo, vas opomniti temelja, na kterem smo sezidani, in moramo rasti kakor živi kameni — v svet tempelj Božji. Duhovni moramo biti svetu luč, ki mu razsvetljuje pot v življenje, ne pa, da bi mu ga temnila v pogubljenje. Ljudstvo, nam v skrb izročeno, trdno se drží katoliške vere; to tedaj krepčati, pojasnovati in čedalje globokeje vtiskati mu, je naša dolžnost. V vsaki družbi, ki si je postavila za namén, da pospešuje domače slovstvo, pred vsem skrbímo, da škode ne trpí katoliška vera. Lepo in spodobno je, da se dušni pastirji odlikujejo v slovstvu, in da stojé na čelu učenjákov; ali najviše pravilo, ki ga ne smejo prestopiti, bodi jim vselej njih katoliška vera. Oni, ki so na čelu ustanavljajoči se »Matici«, s podpisi svojih imén pričajo, da spoštujejo sveto katoliško vero, kteri so Slovenci iz srca udani; oni spoznavajo, da bode »Matici« sveto opravilo, v izdanih knjigah nikdar ne žaliti katoliške vere. Kakor je med njimi, ki slové v slovenskem slovstvu, do sedaj največ duhovščine, ravno tako se nadjamo, da se bode duhovščina tudi v prihodnje vdeleževala nove družbe, ter ji pospeševala namén. Vsak tedaj, ki spozná, kako velik uplív dan današnji ima slovstvo v nravnem človeškem življenji, mora želeti, da se veselo razcvete »Matična družba«, in da hvale vrednemu početku sledí tudi vesél napredek.«

Že predno je bila naša Matica potrjena, prejme 22. sept. 1863. l. od mlade slovaške Matice v Turčijanskem sv. Martinu na Ogerskem pozdrav in željo, da bi z ljubljansko sestro stopila v društveno zvezo, v ktero se je pozneje pridružila tudi dalmatinska v Zadru in srbska Matica v Novem sadu.

Gosp. dr. Etbin H. Costa je v dogovoru z g. dr. Bleiweisom in g. dr. Tomanom Matici sestavljal v tem času pravila po mariborskem načrtu in po raznih pravilih slovanskih Matic in društev, ktera so bila v ta namén naročena. »Novice« so 9. in 16. septembra 1863. l. oznanile, da so pravila osnovana, ter da se skoro pošljó na podpis 40. začasno postavljenim, osnovalnim odbornikom, predno se na potrditev položé pred sl. vlado. V ta odbor so stopili gospodje: dr. Lovro Toman, državni poslanec in pravdosrednik v Radolici; dr. Ivan Bleiweis, deželni odbornik, vrednik - »Novic« itd. v Ljubljani; gosp. dr. Etbin H. Costa, pravoznanskega društva prvi tajnik v Ljubljani; dr. Franc Miklošič, državni svetovalec itd. na Dunaji; dr. Juri Dobrila, škof poréški in puljski; Anton Črne, župan v Tomaji in državni poslanec; Fideli Terpinc, grajščák in kmetijske družbe prvosednik v Ljubljani; Anton baron Zois, grajščák in deželni poslanec v Ljubljani; France Ks. Sovan starejši, trgovec in posestnik v Ljubljani; Valentin Krišper, trgovec in posestnik v Ljubljani; dr. Leon Vončina, profesor bogoslovja v Ljubljani; dr. Janez Kriz, Pogačar, kanonik v Ljubljani; Jožef Debevc, posestnik in mestni odbornik v Ljubljani; dr. Jernej Zupanec, c. k. biležnik v Ljubljani; Anton vitez Gariboldi, posestnik v Ljubljani; Jožef grof Barbo-Waxensteinski, c. k. ključar in grajščák v Rakovniku; Konrad Lokar, župan in deželni poslanec v Kranji; Janez Reš, dekan v Kranji; Matevž Pire, trgovec v Kranji; Konrad Pleiweis, trgovec v Kranji; Dragutin Šavnik, lekár v Kranji; Mihael Pikl, stolni dekan v Mariboru; dr. Jožef Ulaga, profesor v Mariboru; dr. Ferdinand Dominkuš, pravdnik v Mariboru; dr. Janko Srnec, prvosednik čitalnici v Mariboru; dr. Štefan Kočevar, c. k. okrajni zdravnik v Celji; Davorin Terstenjak, župnik pri sv. Jurji poleg Celja; Andrej Pirnat, rudninski uradnik v Golcih na Štajerskem; France Kapuz, trgovec v Celji; Ivan Žuža, rudarski lastnik v Zabukovci na Štajerskem; dr. Štefan Kocijančič, profesor bogoslovja v Gorici; Andrej Winkler, deželni odbornik itd. v Gorici; Andrej Marušič, profesor v Gorici; Janez Kalister, véliki posestnik v Trstu; Edvard Sorč, veliki trgovec v Trstu; France Cegnar, c. k. viši telegrafist v Trstu; Teodor Napret, svetovalec c. k. deželnega sodstva v Trstu; Peter Kozler, c. k. biležnik v Sežani; Matija Majar, župnik v Gorjah na Koroškem; Andrej Einšpieler, profesor v Celovci.

»Novice« 2. decembra 1863. l. pišejo, da so tako podpisana pravíla izročena c. k. deželnemu poglavarju v Ljubljani, ter 16. decembra 1863. l. že oznanjajo, da so šla na Dunaj, da se potrdijo, kar se je zgodilo 4. februarja letos, toda s tem pristavkom, da jih je treba tu pa tam nekoliko predelati, kar je potem c. k. deželno prvosedstvo osnovalnemu odboru oznanilo 20. februarja letošnjega leta.

Nato se je 9. marca letos razposlalo osnovalnim odbornikom povabilo k pervej seji, ktera je bila 11. aprila t. l. O tej priliki je g. dr. Bleiweis oznanil, da hrani že okoli 4000 gld. matičinega imetka; da je treba po vladnem ukazu predelati pravila; da je treba za prihodnje opravke, dokler prvi občni zbor ustanovljene Matice ne izvoli odbora, postaviti začasne opravnike, kteri dovršé vse, česar je treba, da se precej začne Matičino delo. Potem so se predelala pravila, kakor je ukazala slavna vlada, in ko je bilo to dovršeno, stopijo volitve na vrsto. Za prvomestnika je bil soglasno izvoljen g. Anton baron Zois, za njegovega namestnika g. dr. Leon Vončina, za blagajnika g. dr. Jernej Zupanec in za ključarja gg. dr. E. H. Costa pa Fr. Ks. Sovan, starejši, ter za tajnika je seja postavila g. Fr. Levstika, in odločila mu po 30 gld. a. vr. plače na mesec. Dalje se je ukrenilo, da bi se po raznih krajih Matici dobili poverjeniki, in da bi se dal natisniti njenih pravil kratek posnétek s povabilom k pristopu, a to povabilo da se razpošlje raznim slovenskim škofijam, čitalnicam, slovanskim Maticam itd., ter naj se za doklado priloží tistim slovenskim in nemškim časopisom, kteri hodijo med naš narod. Napósled se je sklenilo, da se izmed osnovalnih odbornikov naredí opravilen oddelek treh glav, in v ta oddelek so bili izvoljeni gg.: dr. J. Bleiweis, dr. E. H. Costa in dr. Leon Vončina, da prevzemó potrebne opravke, in poiščó najprvo tajniku pisalnice, za ktero so mu potem za nekaj časa odločili 1. maja let. leta sobo čitalničnih prostorov, čitalničnemu strežaju naročivši, naj bode za zdaj stregel tudi Matici, za kar se mu je pozneje odločila plača.

Matičinega povabila se je priložilo:
raznim časopisom....16.675 iztiskov.
izročilo: škofijstvom ...1.530 "
čitalnicam, Maticam
in društvom ...........2.408 "
kranjskim c. k. okrajnim.
gosposkam ............330 "
poverjenikom .........1.100 "

____________________

Vsega vkup .........22.043 iztiskov.

Slovenska Matica v Ljubljani je torej ustanovljena. Opravilnega oddelka 4. seja 23. julija letos je sklenila, da se je njeno prvo leto djanski začelo 4. februarja 1864. leta, ker ta dan so dobila nje pravila najvišo potrditev. Ta seja pak je tudi ukrenila, naj Matica za 1865. leto ob svojih stroških dá med ljudí Postójinskega dekana g. Petra Hicingerja »Koledar«, da udje prvo leto dobodo v roke delce, po kterem začasni odbor še posebno želí razglasiti »slovensko Matico« po svetu in pridobiti ji obilo prijateljev.

Ljubljansko c. k. deželno prvosedstvo je bilo 14. junija letos vrnilo Matici popolnoma potrjena prenarejena pravila, kterih je društvo 2100 iztiskov dalo natisniti.

1864.

  1. Namreč tisti, ktere so bile »Novice« razglasile 18. marca 1863. leta.


Vodníkovo življenje.[uredi]

Gospod Anton Jelovščak v Vodnikovem spomeniku (str. 40.) pripoveduje, da je séčna meseca 1693. leta neki Jakob Vodnik na Krškem pri Savi slovečemu Valvazorju prodal hišo z vrtom, ter da je ta Vodnik bil izmed prednikov našega pesnika, iz čegar životopisa bi se videlo, da so njegovi dedje svoje imenje na Dolenjskem prodali ter se preselili na Gorenjsko. To je pomota, ker Valentin Vodnik v svojem životopisu nikoli ne govorí, da se je njegov rod kdaj preselil z Dolenjskega, nego samo pripoveduje, kako sta njegov praded ino ded kupčevala po Hrvatskem. Ta Jakob je tedaj morda res utegnil biti Valentinov prastríc, a raven prédnik nikakor ne, kajti naš Vodnik priča sam, da je njegovemu pradedu bilo Mihael ime, ne Jakob, ino dedu Jurij, kateri se je porodil 1689. leta uže na Gorenjskem pri sv. Jakobu na levem bregu Save. Vodnikovi praroditelji so tedaj na Gorenjskem živéli vsaj uže štiri leta, predno je rečeni Jakob na Dolenjskem Valvazorju prodajal imovíno.

Našega pesnika dedec Jurij se je bil priženil na Trato pod Goro nad Dravljami k Žibrtovim, potlej 1730. leta s seboj prinesel Žibrtovo ime v Šiško, kjer je na Jami kupil hišo, ki se imenuje še denes Žibrtova; tudi jo zovó pri »kamenítej mizi«, ker je bila v posebnem, zidanem hramu pred vežó kaména miza od črnega mramorja, katero je zdanji gospodar pred štirimi léti preselil na konec hiše k cesti v novo, zidano poslopje. Jurij Vodnik je 1774. leta umrl, bivši 85 let. Njega sin Jožef se je zaročil z Jero Pancétovo z Viča, katera mu je porodila slavnega Valentina Vodnika[1] 3. dan séčna meseca ob treh po polunoči 1758. leta.

Kakor je često, da dedci ino babice nežneje ljubijo vnučeta nego roditelji sinove ino hčere, tako se često otrocí rajši držé stare, skrbne babice ino častítega dedčeka nego očeta ino matere. Tudi uže 38 let stari Vodník, molčeč o svojem očeti, celó o materi, v životopisu spominja zgovornega, ter najbrže šaljivega dedca Jurija, kateri je prav po kranjski rad delal ter vino pil, a Valentinu često pripovedoval junaštva in dogodbe mladih let, kako sta s svojim očetom Mihaelom na Hrvatskem kupčevala z vinom, s prasci ino platnom, ter za pijačo dajala ino o malih reparjih veselo živéla po krčmah. Iz Vodníkovih besed se vidi, da je bila njegova rodovina dobra, poštene, stare korenine, a Cojz v dopisu Vodníku 4. oktobra 1795. poslanem priča, da so bili Vodníkovi uže takrat imoviti ljudje, vsi domači v prijaznej podpori, v miru si med seboj. Pesnik namreč pripoveduje, kako so ga dva prastrica ino pratéta majhenega pestovali ter potlej hvalili, kader je pridno hodil v učilnico. Blagosrčnost, katere je tudi Vodník toliko imel, vidimo, da je bila delež vse njegove rodbe, tudi sled Vodníkovega humorja se nam kaže na dedci Juriji.

Ko odidejo otročja leta, stopita skrb ino trud pred človeka, ter za vselej zapodíta nedolžne igrače. Tudi Vodník, kakor sam piše, devetletni deček, ostavi luže ino veselo zimsko drsanje po ledu jamskih mlak, katere so še zdaj pri cesti nekoliko od Vodníkovega domú niže proti Ljubljani, ter abecednik vzemši pod pazuho ide volján v bližnjo mestno učílnico, ker so mu obétali, da more od uka stopiti, kader mu drago, če se mu ne bode spešíl. Njegov prvi učitelj se je zval Kolenec, ki ga je 1767. leta vadil pisati ino čitati, v prvo šolo je šel v Novo mesto, kjer je imel strica frančiškana Marcéla Vodnika, ki ga je učil 1768. ino 1769. leta. Potem se je zopet vrnil domú, ter od 1770. do 1775. leta pri Jezuvitih v Ljubljani izdelal šest latinskih šol. Takrat je bila normalka drugače razdeljena nego zdaj: prva šola je bila abecedna, za njo potlej druga ino tretja, ob enem tudi prva latinska. Za tega delj je menda latinsko čitanje bilo ostalo do nedavnih časov v poprejšnem tretjem, zdanjem četrtem normalnem razredu. Bile so dalje tri latinske šole, potem dve humanitatni, a napósled dve leti modroslovja. Prve štiri latinske šole so se od jezuitske dobe zvale: parva, principia, grammatica, syntaxis; obé humanitatni poesis, rhetorica, ali tudi naopako. Pred cesarjem Jožefom je bilo do nove maše vsega vkupe dovolj deset let učenja. Od tod šaljivi prigovor o enajstej šoli, katere sedež je pri nas Vrhnika, na Avstrijskem Goblice. Nemški ino latinski so ga navadile učilnice, svoje veselje iz knjig francoski, vlaški ino slovanska narečja; samo domačo besedo ga je učila edina preprosta kmetíca — njegova mati! Ali ni to živa, a žalostna podoba vseh naših dozdanjih pisateljev, kateri so bili do zadnjih dob malo ne vsi samouki? Ino za koliko smo zdaj na boljšem? Koliko imamo še zdaj gimnazijo izdelavših mladeničev, kateri si niso pridobili niti srednjega znanja slovenskega jezika!

Naših roditeljev največja radost je, ako izšolani sin zapoje novo mašo. Zdi se, da o tem ni drugače sodila niti rodovina Vodníkova, katerega takój iz šeste šole, po dopolnjenem 17. letu (1775.), »poženó muhe,« kakor nam šaljivo sam pripoveduje, v frančiškanski red v Ljubljani, kjer mu narekó samostansko ime Marcelijan. Utegnil je mladeniča stric Marcel, čegar imenu je celó sam svoje približal, z besedo ino izgledom zasukniti v meniško suknjo, katera je bila pozneje vendar preokorna živahnemu pesniku, kateremu ni moglo ustrezati samostansko, vsak dan enako življenje. V tej dobi se je seznanil z o. Damascenom; z o. Markom Pohlinom, bosonogim Avgustincem, bil je seznanjen uže dve leti poprej (1773.), ko je bil še četrtošolec. V samostanu je izdelal modroslovske ino bogoslovske učilnice, služil novo mašo, ter se zavezal z obljubami. Vendar, kakor piše dr. E. H. Costa v Vodníkovem spomeníku (str. 3.), ni znano, kdaj ino kje je bil v mašnika posvečen, kdaj ino kje služil novo mašo. Uže prvo leto po dovršenem uku mu samostansko življenje ni godilo, zatorej ga tedanji ljubljanski vladika Herberstein 1784. leta pošlje zopet v svet »duše past«, kakor sam piše.

Otec Marko Polilin, jezikoslovni razkólnik (sprachketzer), kakor ga imenuje Cojz; menih, kateri je eno tujo besedo za svoj slovár časi razcépil v dve, v tri sorodnega značaja ter tako isto svojim nastopnikom sled za seboj zméšal in delo grozovíto otéžil, ta mož je nekritično blodil slovenščino z drugimi narečji, a jezik z nevednosti onečédil z besedami, nevkusno ter zlo zmreženimi, izmed katerih velika množina še zdaj stoluje po naših knjigah; nalašč je molčal o Bohoriči, da bi sebe postavil za Kolumba slovenske slovnice, katero je zarobil vso po svojej pustej pameti ino pravopis v njej pokazil v krivopis.

Vendar ní brez nobene zasluge za slovensko slovstvo, kateremu je poleg drugih knjig dál slovnico ino slovár; samo da je treba zeló pazno za njim hoditi. Obudil je prvi spečo iskro v Vodniku, katerega je izpodbadal, da se je goreče poprijel slovenščine ter poskušal v pesmih. Uže 1779. ino 1781. leta so bile natisnene Vodnikove prve pesniške poskušnje v Markovih »Pisanicah od lepeh Umetnost« (v Ljubljani 1779 do 1781).

Vodnik, ostáveljši samostan, bil je potem na kmetih, kjer je duše pasel; kajti od 10. malega travna 1784. leta do 15. sečna 1785. leta ga nahajamo na Sori za duhovnega pomočnika, od 11. sušca 1785. do 1786. leta za subsidijarja; od 12. grudna 1786. l. do 17. vinotoka 1788. leta za kaplana v Ribnici, od koder je še to leto šel na takrat novic ustanovljeno bohinjsko podfaro v Koprivniku ali v Gorjušah. Tukaj se je prvič načelo njegovo znanje s plemenitim ter zeló učenim slovenskim mecenom, čegar imena hvaležni slovenski rod nikoli ne pozabi. Nekateri celó govoré, da je po nagovoru tega blazega moža, ki je v Bohinji, v Javorniku etc. imel železni plavež, véliki vladika Brigido Vodnika semkaj poslal. Ta slovenski mecen je — komu je njegovo ime neznano? — baron Sigmund Cojz pl. Edelstein.

Kopitar v svojem životopisu o njem tako govorí: Baron Cojz je bil (1799. l.) neoženjen, star do 50 let,[2] ino tako zeló kostoboljáv (podagrisch), da si je sam izmislil nekak stol na treh kolesih, na katerem se je vozil po 17. sobah svojega stanovanja v domačej hiši treh nadstropij. Bil je najstarejši sin ubozega, a delavnega trgovskega pomočnika, ki je z neprestanim trudom tako obogatel, da je pozneje ali pokupil ali v najem dobil vse železne tovarne po notranjej Avstriji. Ker je bil 40.000 gld. poklonil Mariji Tereziji, katero je takrat zeló stiskala sedmoletna vojna, oplemenítila je hvaležna cesarica tega bergamskega milijonarja, ki se je imenoval poprej Mihael Angelo Zoja (tosk. gioja, dragi kamen), a pozneje Cojz, pl. Edelstein. Ko mu je odmrla prva žena. zaročil se je drugič z Ivano pl. Kapuzovo, vrlo Krajníco, ki mu je porodila Sigmunda, katerega je naučila izvrstno slovenski govoriti. Njegov oče se je pozneje preselil v Ljubljano, kjer je Sigmund hodil v prve učilnice, a potem ga je oče poslal v modensko viteško akademijo v Reggijo, ino potem je potoval po svetu. Bil je najbogatejši, najizobraženejši mož ljubljanskega mesta. Vsak ga je ljubil, česar je bil tudi resnično vreden. Najslajši posel mu je bila mineralogija ino metalurgija. Učen rastlinoslovec je bil tudi njegov 1800. leta umrši brat Karol, čegar ime še zdaj nosita dve kranjski cvetlici: campanula ino viola Zoisii ter ena trava iz Indije, katera se tudi njemu na čast imenuje »Zoisia«, kakor je tudi učeni mineralog Werner imenoval Zoisit nekak epidot, katerega je bil na Koroškem prvi našel Sigmund, ki je vedno bil pripravljen, tudi vsako drugo slovstveno ali sicer koristno prizadevanje podpirati. Učeni profesor Abr. Jak. Penzel pripoveduje, da je v Krakovu imel za 300 gld. zastavljeni prelog ino knjigo Dijona Kasija na strani z mnogimi opombami, pa da mu je Sigmund vse to rešil ino poklonil, da bi dalje prelagal. Od matere se je bil Cojz naučil izvrstno slovenski govoriti, ino ko uže več ni hodil v mestno gledališče, vendar je cesto vlaškim operistom naredil po kako slovensko pesen, da so poslušaci radostno ploskali, ko so z odra slišali domače glasove. Bil je tako vnet za slovanstvo, da je 4. oktobra 1795. leta Vodníku pisal: »Kader mi odpisujete, na nemški jezik nič ne pazíte, nego kar mislite povedati, pišite, kakor vam pride v peró; jaz tudi tako delam, ter ni se trebé, drug druzega zaradi tega kaj sramovati. Razen Linharta, katerega je doletela ta sreča, ne more se pohvaliti nikdo izmed nas, niti Kumerdej ne, da bi samo eno nemško vrstico mogel napisati brez avstrijskega zavijanja. A to nam vender ne vpíra, da se vmejemo — pa saj smo samo Slovani ter si prizadevamo za svoj materin jezik.« Ker baron Sigmund ni mogel iti nikamor z dómu, hodili so k njemu vsi, katerim je kaj bilo do zanimljivih pogovorov: cesarski namestnik, vojni poglavar, prijatelji, tudi knez Metternich, celó véliki vojevoda Ivan. Kader so prišli popotni tujci v Ljubljano, posebno Angličani, ter povpraševali, kaj se tukaj nahaja zanimljivega, hitro so ljudjé vsacega napotili k baronu, kateri bode vedel vse povedati. Slovenskemu slovstvu je ta plemeniti gospod neizmerno pomogel, če tudi ni sam pisal, a vedno je pisatelje ljubeznjivo izpodbadal, vedno krepko podpiral ino z veseljem učil. Brez njega bi Slovenci ne imeli Kopitarja, ino brez tega učenjaka morda niti Miklošiča ne. Kopitar je bil namreč v 8. šoli 1799. leta prišel v Cojzovo hišo učít njegovega netjáka in kader je ta uže odšel na Dunaj, ostal je še za plačevanega tajnika, knjižničarja ter nadzornika rudninske zbirke do 1808. leta. Slovanskega jezika se je poprijel pri Cojzu, kateri si niti preje niti pozneje ni držal tajnika, ino uže pri njem je spisal novoslovensko slovnico. (V Ljubljani 1808.) Brez Cojza bi Slovenci niti Vodníka ne imeli, vsaj tacega ne, kakoršnega zdaj slavimo. Sigmund je bil namreč od o. Damascena zvedel, ka je pesen o »zadovoljnem Krajnci«, natisnena v »Pisanicah«, Vodnikova, kateremu o njej pozneje piše: »na to pesen se naslanja vse moje upanje«.

Krasota bohinjske doline, katera se more svobodno mériti z najlepšimi te vrste, navduševala je 35 let starega Vodnika, da seje krepko ino veselo poprijél dela, katerega potem ni položil iz rok, dokler mu ni smrt očí zatisnila. V tej dobi vidimo našega pesnika s trdno resnoto z razpotja stopiti na izbrano cesto življenja, na katero ga je zasuknila naravska lepota bohinjskega kraja, narodne pesni, nepokvarjeni planinski narod, s katerim je tukaj občil, in modrost njegovega plemenitega vkusno izobraženega prijatelja, s katerim sta si do smrti ostala zvesta. Da se je Vodnik uže poprej bavil s slovenščino, svedoči neki njegov v mojih rokah rokopis, v katerem so besede, izreki in pripovedke o volkodlaku, o vodomci, o povodnjem moži, o Torki, o Mori, o rókovniku,[3] o rojenícah, o urocih, katere je slišal uže v Ribnici. Cojzovi popisi bistro kažejo, kako se je nevtrudno izobraževal v raznih vrstah znanstva, posebno v slovenskem jezici ino v pesnotvorskej tehnologiji, v katerej sta mu bila Batteux ino Ramler voditelja; kažejo nam tudi, kako ga je Cojz seznanil z največjimi slovenskimi učenjaki tedanje dobe: z Línhartom, Kumerdejem, Japljem itd., podpiral s knjigami, z odkritosrčnimi nauki ter vnémal s prijateljsko besedo. Tako n. pr. mu 4. malega travna 1794. leta piše: »če pri vseh druzih za mesece (v pratiko) namerjenih pesnih pokažete toliko izvirnosti, šaljivosti, resničnosti, prave pesniške mere — ino potrpežljivosti s kritiko — potem boste prvi kranjski pesnik — ali da bolje rečem, saj ste uže!« Tukaj se je tudi seznanil z mineralogijo, ter je našel mnogo redkih stvarí ino ž njimi obogatil zbirko svojega plemenítega pokrovitelja. Z grofom Francem pl. Hohenvvartom in slavno znanim propovédnikom (pridigarjem) Jožefom Pinhakom je 1795. leta velicega srpana šel celó na Triglav, čegar najvišjega vrhunca vendar ni dosegel. V tej dobi je Vodník začél na svitlo dajati véliko pratiko na četrtini, katero je založil njegov prijatelj Vilhelm Korn v Ljubljani, ter natisnil Ivan Friderik Eger (1795., 1796. ino 1797. leta).

Namera je bila, s to knjižico, ki jo ima vsak v rokah, med narodom širiti najpotrebnejše vednosti; a tega dela misel se ni porodila v glavi Vodníkovej, ki je tačas bil na gorenjskih gorah, daleč od mesta, brez potrebnih pomočkov. Pratika je prišla tako na svét: Vodnik je namreč namérjal, izdelati slovensko zemljepisje, o čemer je poročil tudi Cojzu, ki se je o tej nameri poménil z Línhartom ino jo sicer zeló pohvalil, a vendar tudi pristavil, da bi se zdaj še knjizi te vrste nikjer ne dobil založnik, niti bi se o svojih stroških ne smela tiskati, ker se je bati izgube, a tudi na zbiranje naročnikov bi zdaj še nikakor ne bilo misliti; torej bi najbolje kazalo, z enacimi spisi narod začeti izobraževati v pratiki, ki jo ima vsak rokah, ino katero bi uže davno bili radi na bolje predrugačili Kumerdej, Linhart ino Japelj, da jih ni zadržavalo prelaganje sv. pisma, jezikoslovstvo ino zgodovina. Baron Cojz mu v dopisu 20. sušča 1794. leta uže tudi podaja svoj črtež, po katerem pratiko vidimo res potem izdelano. Cojz mu je nakupil ter poslal potrebnih knjig, a Vodnik je v Ljubljano pošiljal za pratiko narejene spise v nemerjenej besedi ino v granesih, da sta mu jih pregledavala ino popravljala Cojz ino Linhart, kateri je bil za pratiko obljubil podati odlomek iz svoje slovanske zgodovine, kakor baron piše 24. malega srpana 1794. leta, ali uže v naslednjem listu mu oznanja žalostno dogodbo, da je Linhart umrl z naglo smrtjo, na katero je poleg drugih pisateljev i Vodník poskušal storiti elegijo ali »milo pesen«, kakor je Kumerdej to vrsto poezije po slovenski imenoval, kar je razvidno iz Cojzovih dopisov 4. velicega srpana ino 4. vinotoka 1795. leta; a ta pesen ali ni bila nikoli dodelana, ali se je izgubila. Po odlomku iz Linhartove zgodovine je morebiti Vodník pozneje v »Novicah« sestavil povedanje od »slovenskega jezika«. Hotel je celó nekatere oddelke Linhartove zgodovine postaviti v granesa, kakor se vidi iz Cojzovih dopisov 4. velicega srpana ino 30. listopada 1795. leta. V poslednjem listu Vodníku, oznanivšemu, da je tej zgodovinskej pesni uže črtež naredil, baron piše: »črtež Vaše slovansko-zgodovinske pesni je in prima linea po vse dober. Trebalo bi, da razvrstitev Vaše povesti presodi zgodovinska kritika, kolikor se je njenih ostankov še ohranilo. O tem je treba, da nam razjasni Kumerdej ali Linhartov duh. Ako povest, kar se dostaja časa ter enôte v dejanji, bolj zožíte, utegne iz tega postati junaška pesen. Junaku bi bilo ali uplénjeno rojakinjo zopet najti ali kako franško kraljičino upleniti itd. Tudi njegove viteze itd. bi trebalo kakor si bodi vplesti v vse vrste ljubezni, bodi si strastna, potrebna, po nravu, kakor si jo v tem času mislimo ali jo znamo iz zgodovine teh dob itd.; iz tega bi se porodile potrebne episode. Grškega ino rimskega basnoslovja se je po vse ogíbati: od tod tudi raznih po njem na slovanska imena prekrščenih bogov, katere bi bilo ohraniti samo v njihovej prvotnej veljavi, ter kateri menim, da bi vrlo dobro služili v sostav razumskega basnoslovla starih Slovanov, ako bi se iz njih ne naredili pravi bolvani, nego samo, oziráje se na dobro ino zlo bitje, izvrstni pradedje itd. Druge, kateri so do zdaj ostali v jezici, n. pr.: Škrat, Mora, Veša itd., bilo bi tako rabiti, da bi se pobijale zmote, prazne vere itd., katere se jih drže. Vojvodi, ali bolje bojziodi, Preroku, Modrimu, Koledniku itd. trebalo bi dati kratka imena, porojena iz slovanskih koreninskih zlogov, kakor: Samo iz: sam. Pohod iz: hoditi ino po itd. Da bi se moč tega, kar so ustno poročilo, stara veljava, izgled itd., torej predniki premogli do naroda, kateri nikoli ni molil bolvanov, utegnila presoditi v približavanji, katero vendar po vse ne dobrí, bilo bi dobro, da prečitate Osijanove ino Fingalove celtske pesni, katere vam utegnem poslati v Denisovem prelogu, samo svariti mi Vas je, da ne posnemljete prezabuhlega jezika, ki je z metaforami ino podobami preobložen. — Pravega govora, katerega Vam je izbrati, ne morem določiti. Treba je, da ga sami najdete, ako hočete biti prvi krajnsko-slovanski pesnik. Junaška pesen zahteva plemenit, poučna pesen ozbiljen ter vedno si enak govor. Plemeniti junaški govor utegne biti raznovrsten, ino treba mu je biti, ker sploší (universalizuje). Ali ima tudi junaških pesni, petih v narodnem glasu, zlasti pri novejših narodih. Sicer Vam se je boriti z vsemi brezkončnimi zaprekami, katere nareja vboštvo našega jezika. Čim višji glas vzamete, tem teže Vam bode premoči te zapreke, katerih morebiti nikakor s poti ne spravite. Premislite tudi čas, v katerem živite, ino kakovi so Vaši rojaci, kar se dostaja sprejemljivosti, vkusa, najbližnejšega osvojevanja itd. Kaže, da vse svetuje, da bi se strune previsoko ne napele!«

Ni tega dela, ki menda pač ni bilo nikdar dovršeno, v Kastelčevej zbirki ne nahajamo nič. Bodi mi dovoljeno, tukaj mimo gredé opomniti, da je vender še po vse premalo znana Markova doba, katerej je stržén bil Vodnik, ter katera je sezala do včeraj umršega Kastelčevega tudi uže ne dovolj znanega časa, katerej stržén je bil Preširen. Arhivi so še vse premalo pregledani. Kje so Vodníkovi odgovori Cojzu, kateri jih gotovo ni uničil? Datam po spisih, kar jih je do zdaj o tej stvari na svitlem, človek ne more povsod verjeti. Torej nikakor ne tajim, da se utegnem tudi jaz često motiti, posebno koder se naslanjam na poprejšnje pisatelje, ker so mi drugi posli branili preiskavati, kolikor bi bil rad, ino kolikor bi tudi bilo potrebno, ker čutim, da nam, ki razen slovstvene zgodovine nimamo nobene druge, gotovo ni na čast, da tudi to tako malo znamo, tako površno preiskujemo.

Ali povrniti se nam je. Če tudi je res Vodník tu živel v sredi največje naravske krasote, vendar je bridko čutil, da mu taka dalja od mesta malo koristi, ker zavíra dela, kakoršnih se je bil poprijél, kar so videli tudi njegovi prijatelji, kateri so ga želeli imeti bliže Ljubljane. Cojz mu je torej 4. vel. srpana 1795. leta pisal, naj prosi, dobiti ihansko župo (faro), ino 10. kimovca sam Vodník Pinhaku, kateremu je bil naročil, da bi zanj vložil prošnjo, v Idrijo priti, pismeno poroča, da tega ni treba, ker bi najrajši prišel v Ljubljano ali vsaj kam blizu nje. Uže 4. vinotoka potlej mu baron oznanja, da je prazna tudi Ježica, katere Vodník zopet ni dobil, ker mu uže 4. vinotoka Cojz piše, da bi se skoro utegnila izprazniti trnovska župa v Ljubljani. Po vsem tem je naš pesnik 30. sušca 1796. leta v Koprivniku pokopal zadnjega mrliča, ter 11. velicega travna tam krstil zadnjega otroka, ker 1. velicega srpana potem je bil narečen za kaplana ino beneficijata pri sv. Jakobu, v Bohinji bivši polčetrto leto. Listopada meseca 1798. leta je bil postavljen za profesorja v poeziji (6. šoli); na mesto uže poprej imenovanega Penclja, kateri je tudi zahajal v Cojzov dom, ter od 1795. do 1798. leta opravljavši to službo odslovljen bil brez pokojníne. O tem moži piše Kopitar: »bil je vrlo učen ter pošten, a vsak večer tudi vrlo pijan. Baron Sigmund ali upravo njegova ostaréla mati (kakor žene rade ne opusté izpreobračanja), upala je, to hibo vsaj pomanjšati, ako bi ga povabili na kosila, ter mu dajali po polno stekleníco dobrega tržaškega vina (po Dijonu Kasiju: vinum Pucinum cesarice Livije). Saj se vé da je Pencelj ostal, kakoršen je bil. Neki dan ga baron Sigmund pošlje po vodi (gori po reki Navportu) na Ig (Magnus vicus pri Apijanu), vas, katera je uro daleč od Ljubljane, da bi prepisal rimske napise, prijazno ga opominjáje, da bi mu tist dan še ne hodil kazat, kaj je dobil. A blagi Pencelj, katerega ni bila samo ižanska duhovščina sprejela z navadno slovansko gostoljubnostjo, nego ki se je menda tudi tja ino sem gredé dobro gostíl z obilim, s seboj vzetim brašnom, o veselji zaradi mnozih napisov »aureae aetatis« pozabi svarilo svojega mecêna, ter se hoče, pred Cojzovim dvorom stopivši iz čolna, v svojej klasičnej radosti, a to se zna, da tudi pijanosti pokazati kostobolcu, kateremu je vendar zadal samo gnus, kajti Vinkolozič (Bacchus) ga je tako zmogel, da je na gladkem podu izpoddrsnivši padel, kakor je bil širok ino dolg. Nesli so ga iz sobe, ino poprejšnja stanovitna prijatelja se potlej nista nikoli več videla.«

Kakor poprej Pencelj, tako je zdaj tudi Vodník vsak dan o poldne jedel pri Cojzu, kateri mu je uže 1795. leta obetal, ako pride na Ježico, da bode Ljubljano obiskajoč pri njem ter tudi njegov hlapec ino konj imel stanišče, da mu ne bode nikoli treba vprašati, kje je katera krčma. Prihodnje leto je prišel tudi Kopitar v Cojzovo hišo, o čemer hočemo pozneje obširneje govoriti.

Nadejati se je bilo, da bode v Ljubljani Vodníkova delavnost še večja, nego je bila poprej. Ino res je začél uže v prosinci 1797. leta na svitlo dajati »Lublanske Novice od vsih Krajov celiga svejta,« katere je zakladal ino tiskal do 5. vinotoka 1799. leta Ivan Friderik Eger na Poljanah hiš. č. 3., ter potlej Marija Terezija Egerica. Vse 1797. leto ino do malega srpana 1798. leta so na dan hodile po dvakrat na teden: v sredo ino soboto, pozneje samo po enkrat: v soboto. Dokler so izhajale po dvakrat na teden, stale so za vse leto 3 gld., po pošti préjemane 6 gld.; a ko so hodile samo po enkrat na teden, bile so na pol leta po 1 gld., a po pošti dobivane po 2 gld.; posamezni listi so bili zmerom po 3 kr. nemškega števila. Izhajalo jih je vselej po pol pole v malej osmini; časi je bil priložen po 1 list, kateremu se je celó namerilo, da je na zadnjej strani prazen ostal. Drugemu tečaju je priložen tudi »Nauk, kako je koze staviti, v nemškem jezici pisal dr. Vincencij Kernj poslovenil Vodník.« Umrle so konci 1800. leta, kajti izvestno je bilo naročnikov premalo. Novíškega uredovatelja imena sicer ne čitamo nikjer; vendar ni dvomiti, da je bil Vodník, kakor uže od nekdaj pripoveduje staro poročilo, ino kar je razvidno brez druzih obilih svedočanstev uže iz tega, ker je naposled on sam poklonil več odtiskov vsacega letnika ljubljanskej knjižnici, ter na en odtisk 1798. leta sam zapisal: »Dal Lublanskimu Bukvišu V. Vodnik s. r. pisavic 1812.« Vendar se more soditi, da zadnjo dobo ljubljanskih »Novic« Vodník ni vsacega lista sam uredoval, kar svedoči mnogo slabejši jezik ino ogromne tiskarske pomote. Ali je imel od Egra kaj povračila za trud ali ne, baš ne vemo, a zdelo bi se, da nič ali vrlo malo. Niti nikjer ne moremo najti, ali je Sigmund Cojz tudi pri »Novicah« kaj izpodbujal ino svetoval ali ne; toda ker smo videli, da je zadnja leta tako globoko sezal v Vodnikovo delavnost, baš i v njegovo življenje, vriva se nam sodba, da tako važno, vsemu slovenstvu imenitno početje ni postalo brez barona Cojza, da je morebiti celo v njegovej prevržljivej glavi izpočeto, kakor poprej »Vélika pratika«. V obče je žalovati, da nam leta Vodníkove največje delavnosti niso tako prozorna, kakor je želeti, ker ne dostaja dopisov, kateri so nam v bohinjskej dobi razodeli toliko zanimljivih stvarí.

Naš Vodník je tudi pomagal delati možem, kateri so v zadnjem desetletji 18. veka stopili v društvo, da bi sveto pismo novic preložili na slovenski jezik, ino konsistorija ga je cesto postavila za knjižnega censorja. Njegova delavnost je bila tako raznovrstna, da je 1799. leta celó kuharske bukve preložil iz nemškega na slovenski jezik. Več prijateljev, med katerimi baron Cojz mislimo da ni bil najzadnji, pregovori Vodnika, da je v 48. letu svoje starosti prvič zbral ino dal na svitlo pesni zložene od 1780. do 1806. leta, kar se je zgodilo 1806. leta po imenu: »Pesme za pokušino« v Ljubljani pri Ivanu Recerji. V tem zvezku na 46 stranéh male osmine čitamo 18 pesni: »Pesma na moje rojake« (pozneje »Dramilo«); »Na sebe« (pozneje »Napitek«); »Zadovoljni Krajnec«; »Novo leto«; »Napisi za mesece« (pozneje »Stara pratika«); »Vršac«; »Predgovor na Ljubljanske ,Novice′«; »Vošenje novega leta«; »Novo leto 1798«; »Novo leto 1799., 1801«; »Novo leto 1802»; »Kos ino sušec«; »Sraka ino mlade«; »Nemški ino krajnski konj«; »Petelinca«; »Plesar«; »Star pevec, ne boj se péti«. V teh pesnih razen »Zadovoljnega Krajnca« ne nahajamo nobene druge iz Markovih časov, katere je Vodník srečno prebíl, vesel, da jih ni bilo uže. Zdi se celó, da je bil s to mladensko dobo malo nejevoljen, ker ga je bil nevkusni učitelj Marko tako daleč zasuknil s pravega poti; kajti nekatere teh pesni kažo, da so vendar storjene uže pred 1780. letom, kakor v Kastelčevej zbirki njegove ostalíne svedoči drugi list rdečega čisla, kjer je naslov, katerega je pozneje hotel napisati na svoje zbrane pesni, iz početka tak: »Pesne od 177. (kaj je prvič stalo za drugo sedmíco, ne moreš čitati) do 1806«, potem popravljeno: »Od 1780 do 1806«, kakor bi hotel iz svojega pesniškega življenja izbrisati vse, kar se je godilo pred 1780. letom. Ko je 1806. leta umrl poprejšnji gimnazijski prefekt Florijan Thanhauser, opravljal je Vodník tudi to službo nekaj časa. 1807. leta je natisnil narodno pesen: »Pegam ino Lambergar« (Das Turnier zwischen den beiden Rittern Lamberg und Pegam), spredaj z nemškim predgovorom ter na strani slovenskih granes tudi z nemškim prelogom iz peresa Ivana Antona Zupančiča.

Ko je bil po novem učilnem črteži na gimnazijah za vsak uk postavljen svoj učitelj, dobil je Vodník v listopadu 1807. leta na ljubljanskej gimnaziji zemljepisje ino zgodovino, ter je spisal majheno a izvrstno učilno knjigo: »Geschichte des herzogthums krain, des gebiethes von Triest und der grafschaft Görz«. To delo ni od nikoder prepisano ali posneto, nego izvirno po Vodníkovem svojem preiskovanji. Velicega srpana 1806. leta je bilo namreč krajnsko deželno poglavarstvo po naročilu c. kr. dvorne pisarnice učiteljem c. kr. ljubljanske gimnazije ukazalo, po izgledu neke knjige o avstrijskej zgodovini spisati kratko zgodovino krajnske zemlje, za kar se je obétala nagrada. To delo prevzame Vodník, če tudi takrat samo še učitej poeziji, ter uže 28. vinotoka 1807. leta dovršen rokopis položi pred c. kr. voditeljstvo ljubljanske gimnazije s pridéto vlogo, pod katero je podpisan: »c. kr. javni učitelj poetiki ino prihodnjič zgodovini«. V tej vlogi obeta, ako se mu ukaže, do konca prihodnjega šolskega leta svoj spis tako dopolniti, da bode knjiga mogla potem tudi tržaškej ino goriškej gimnaziji služiti, kajti v prvem osnutku svojega dela je govoril samo o glavnih dogodbah, katere Trst ino Gorico vežejo s kranjsko zemljo. To mu dvorna pisarnica res naročí, ker bi posebna tržaška ino goriška zgodovina sama bila premalo važna, preubožna, kar se je prosinca meseca 1808. leta oznanilo Vodníku, kateri je potem prosil, da bi mogel preiskati arhiv krajnskih stanov, ino dovolilo se mu je. Uže 1808. leta kimovca meseca podá v rokopisu predelano knjigo, ki se je prvič natisnila 1809. leta na Dunaji v zalogi učilniških knjig pri sv. Ani v Ivanovih ulicah. Svet je mislil, da Vodník dobode za nagrado zaslužno svetinjo, pa ni bilo nič, ker je po tedanjih vojnih zmešnjavah krajnska zemlja padla Francozom. To Vodníkovo zgodovino je pozneje za drugi natisk profesor Richter podaljšal do 1820. leta.

Ko se je začela vojna, izdá naš pesnik preslovenjene Kollinove brambovske pesni s krepkim predgovorom 1809. leta. Narod se jih je bil hitro poprijél, ter jih še 1828. leta prepeval, kakor Vodníkov životopisec v ilirskem listu (1828., Nr. 2.) svedoči.

Po dunajskem miru se je naša dežela združila z novoustvarjeno, pod Francoza spadajočo Ilirijo, ino bile so tudi vse predrugačene učilnice v Ljubljani, stolnem gradu nove pokrájine. Bistri vid Napoleonov je razumel iz množice mahoma najti sposobne možé, ino tako je bil tudi Vodník postavljen za voditelja latinskim, prvim (normalnim)ino delavskem učilnicam. V tej dobi je na svitlo dal tri knjige, vse istega leta, ino to: »Pismenost ali gramatika za prve šole (v Ljubljani pri Leopoldu Egru)«. Iz te slovnice so se pod francosko vlado po latinskih šolah učili slovenščine, kar je bilo ukazano s temi besedami: »Les cours d′ étude dans les écoles primaires auront lieu dans la langue du pays«. Arrêté relatif a l′organisation de l′instruction publique, 4. juillet 1810. (V Telegr. off. 10. oct. 1810.)«[4] V predgovoru te knjige piše Vodník: »Porečeš čemu pa mi bo? Sej znam po naše govorit. — Govorit znaš, al spravno govoriti in spisati morebit ne. Nemci, Lahi, Francozi dajo svojim otrokam narpred svojo domačo pismenost za pervi vuk, deslih znajo némško, laško, francozko. Za kaj? — Za to, ki je tréba začéti vse navuke z′ tisto besédo, ktero nas je mati vučila. V ti se otroci lahko in hitro navádio pismenje znadnosti. To je perva stopna k′ vsim višjim vučenóstam«. Za predgovorom sledí pesen: »Ilirija oživljena«. Celó suhoparni, a sicer slavni, mnogozaslužni slovničar, pokojni Metelko, v Vodníkovega spomeníka spisu (str. 91.), v katerem piše: »Ker želimo ranjkimu Njemu o Slovencih brez mere zasluženo čast očitno skazati, bomo letos 3. svečana Njegov stoletni rojstni dan slovesno obhajali,« o tej pesni ves navdušen govorí: »Nima svoje enakosti v osegi in osodi. Skorej bi smeli reči, da ga ni Slovenca med izobraženimi, kteremu bi ta neprecenjena pesen ne bila že večkrat ogrela serca«. Ta pesen je bila pozneje malo ne povsod potrgana iz Vodníkove slovnice, jaz sem v rokah imel jedva, tri, štiri odtiske, v katerih sem jo še videl. Druga, to leto natisnena Vodníkova knjiga je: »Keršanski navuk za Ilirske dežele, vzet iz katekizma za vse cerkve francozkega cesarstva«. Spredaj je cesarski ukaz, potem svete zgodbe, keršanski nauk, zadnjič sosednji ino poljski navuk; a tretja: »Početek gramatike, to je pismenosti francozke gospoda Lhomonda. (Elemen, de la grammaire frangaise par′ L′ Homond.) Za latinske francozke šole v Ilirii.« Dalje je 1812. leta na svitlo dal knjižico: »Abeceda ali Azbuka za perve šole«.[5] Poslednjič je 1818. leta na slovenski jezik preložil, kakor pisatelj v svojem predgovoru sam pripoveduje: »Babištvo ali porodničarski vuk za babice, spisal dr. Janez Matošek, c. kr. učenik porodničarstva na visoki šoli in zdravnik v porodnišči«. Pozneje ni Vodnik nič slovenskega natisnil.

Vrnimo se k »Iliriji oživljeni«, ki je imela tolik učínek v Vodníkovo osodo. Natisnena je bila tudi v novinah: »Télégraphe officiel« 31. malega srpana 1811. l. v 61. čislu z latinskim prelogom na strani. Nodier o njej govori: »L′amour de la patrie respire dans chacun de ces vers et c′est un feu sacré, qui échauffe, anime la pièce entière.« Ko so naše dežele zopet prišle pod avstrijsko krono, bil je Vodník puščen iz službe zaradi »Ilirije oživljene«, ker se mu je očitalo, da je bil Francozom ino Napoleonu preprijazen. Slovenci Vodníka branijo, da ni bil nikoli Avstriji nezvest. Dr. Costa v Vodníkovem spomeníku (str. 6.) govorí: »Kako so Vodníka zeló razuméli, ako so mislili, da je protiven avstrijskej a posebno prijazen francoskej vladi, svedoči njegov izvrstni prelog cesarske pesni: »Gott erhalte Franz den Kaiser«, ter tudi poprejšnjej pesni nasprotno zložéna (»Ilirija zveličana«); ino pokojni Hicingar to ométa, opiráje se na Vodníkove poznejše pesni: »Premagova veselica«, »Mirov god«, »Vuk estrajških vojakov« itd., ter najbolj na Vodníkove latinske besede, katere je sam Vodník zapisal na konec prevoda »Ilirije oživljene«, v katerih govorí, da tej pesni bode sledila »Ilirija zveličana«, vže takrat, ko je pisal »Ilirijo oživljeno«, spočeta v pesnikovem srci. G. dr. Bleiweis se opira na brambovske pesni, ter na besede, iz 23. ino 24. noviškega lista 1799. leta, s katerimi Vodník oznanja veselje, ker to leto Francozom vojna zlo teče, ter najbolj na sledeča granesa (»Novice«, 1797., št. 15.):

Terka nam Francoz na vrata,
Dobri Fronc za nas skerbi,
Pošle svoj′ga lub′ga brata,
Korel rešit nas hiti.
Z nami sta estrajska orla;
Premagujta vekomej!
Var′ Bog Fronca, vari Korla,
Srečo, zdravje Bog jim’ dej!

Jaz ne umejem, čemú se zagovarja stvar, katera ne potrebuje zagovora. Vodník ni bil izdájec, nego domoljub, ino kakor se vidi iz »Novic«, kader govorí o Rusih, pravi panslavist, če tudi ta beseda takrat še ni bila porojena, vendar je bil tak panslavist, kakor pozneje Kopitar v predgovoru svoje novoslovenske slovnice, kakor Prešerin v pesnih, kakoršni smo vsi, katerim je v resnici do prave slovanske sreče, panslavisti, želéči, da bi se Slovani zedinili v jeziku ino v slovstvu, da bi se naši južni bratje osvobodili turške sužnosti, ter da bi nam zasijalo solnce pravične ravnopravnosti. Če Vodník še ni želel vsega tega, bil je kriv njegov čas, ne on. Poleg tega se je prečudoval bistroumnosti in moči cesarja Napoleona, katerega je 28 let starega 1797. leta na svoje očí videl v Ljubljani, gredočega iz Gradca nazaj na Laško.

Nedovršeno.
  1. Naš pesnik sani sebe v svojem životopisu 1796. leta piše dobro slovenski: Vodník, a ne Vódnik.
  2. Porodil se je bil v Trstu 23. listopada 1747. leta ino je torej bil 11 let starejši od Vodnika.
  3. Posebno zanimljivo mi je, kar piše o rokovníku (Vodnik piše: rokalnik): gewisse diebische schwarzkünstler, die Kindern die hände abhauen, deren Finger ihnen im Finstern, wie Kerzen leuchten,« ker iz tega vidimo, kaj upravo znači ime nekdanjih gorenjskih rokovnáčev. Slišal sem tudi jaz pripovedovati, da tatje, posebno nosečim romaricam režejo otroke iz telesa, da jim potlej roke njihove svetijo.
  4. Te novine so v Ljubljani izhajale iz uredovanja slavnega francoskega pisatelja Charles Nodier.
  5. V največjej delavnosti torej vidimo Vodníka med 39. ino 42. letom, ko je izdajal »Novice«, ter zdaj med 53. ino 54. letom svoje starosti.

Tolmač[uredi]

V I. zvezku, in to na 293—294. strani, sem povedal, po kakšnih načelih in pravilih sem uredil Levstikove poezije. Tukaj izjavljam, da pisave Levstikovi prozi v III., IV.in V.zvezku v ničemer nisem izpreminjal, ampak da sem vse spise tiskal tako, kakor sem jih našel pisane v rokopisu ali pa tiskane po raznih knjigah in časopisih. Nepopravljene sem pustil celo takšne oblike, ki so ali se nam zdé dandanes napčne, n. pr, vedila, vidiia, kotla, koga bo neki nahudila, raje, vsaki, tisti, martinji dan, Dolensko, Gorensko, belenje, vmetavni itd. Celo takšne besede, ki jih je Levstik razna leta pisal različno (n. pr. nisem, nejsem, nijsem, nésem; serce, srcej, bereš v tej knjigi, tako, kakor jih je v dotičnih spisih pisal Levstik sam.

Dovolil sem si samó nastopne premembe:

a) Besedo bog sem izpremenil v Bog.

b) Pri dobesednem govoru je Levstik po dvopičji do malega vedno pisal malo črko. To sem zamenil, zlasti pri povestih v dijalogu, z veliko začetnico, ker smo take pisave vajeni in ker mala začetnica na več mestih lehko bralca zmoti ali provzroči kako dvoumje.

c) Levstik je tudi po indirektnih vprašanjih večkrat pisal vprašaj, kar sem jaz opustil. Pisal je dalje po ogovoru sredi stavka klicaj, katerega sem jaz do malega povsod nadomestil z vejico, kakor sem tudi njegov vi, kadar znači ogovorjeno osebo v jednini, zamenjal z Vi.

Iz tega vidi vsak, da sem svoje poprave in premembe omejil samo na takšne stvari, ki imajo namen branje in umevnost olajšati; v III. poglavji te knjige (»Zgodovinski spisi«) sem pa celo to opustil, ker sem bralcu hotel dati priliko, da sam spozna, kako je Levstik rabil ločila.

Drugače pisateljevega jezika niti v pravopisji, niti v oblikah, niti v zlogu ali v skladnji in besednem redu nisem nič prenarejal, ampak prepustil sem kritičnemu bralcu, da si sam naredi svojo sodbo o Levstikovi pisavi. Da bi mu to olajšal, pridejal sem vsakemu spisu v kazalu letnico in mesto, kedaj in kje je Levstik dotični spis objavil.

»Martin Krpàn z Vrha« (na 3. str). Ta povest je izšla v »Slovenskem Glasniku« l. 1858., II. Pozneje jo je dal Levstik na čisto prepisat, ker jo je najbrž nameraval popraviti in predelati. V tem prepisu se nahaja v vseh dotičnih besedah zlogotvorni r; in tako je tudi tukaj natisnjena.

»Doktor Bežanec v Tožbanji vasi« (na 27. str.). Doktor Pipec v tej povesti je iskreni Levstikov prijatelj, znani ljubljanski nožar g. N. H—n, ki je prejšnja leta večkrat v zabavo ljubljanskemu občinstvu na okno svoje prodajalnice prilepil humoristični list »Der Messerschmiedshammer«, katerega je sam uredoval in pisal. Doktorand Kolenec je Levstikov znanec, nemški literat g. L. G—k, ki je tista leta živel v Ljubljani.

»Denašniji list« (na 68. str.). Doktor Pipec pravi, da mu »denašnji list«, t. j. »Kovaško kládivo«, brani, zvršiti svojo pripovedko. Toda Levstik je v »Zvonu« (1870, na 380. str.) te dve besedi, kakor vem od njega samega, še iz drugega vzroka tiskal z razprtimi črkami. Levstik je namreč svojo povest široko osnoval; a ker je imel »Zvon« takrat prenehati, moral jo je okrajšati in tako mu je »denašnji list«, t. j. zadnji »Zvonov« list, branil, da svoje povesti ni mogel završiti tako, kakor je želel.

Ostrovohi Bolè (na 72. str.). To meri na nekega gospoda, ki je leta 1870. v dopisih z Dunaja po ljubljanskih novinah razglasil krčemske pogovore, ki niso bili namenjeni javnosti. Glej »Zvon« (1870., na 156. do 160. str.) in Stritarjeve zbrane spise (V, 151.).

»Deseti brat« (na 76. str.). Ta nedovršena povest je znanimiva tudi zategadelj, ker je vzpodbudila Jurčiča (kakor je sam večkrat pravil), da je začel pisati svojega »Desetega brata«.

»Zgodovinski spisi« (na 199. str.). Ti spisi so iz večine prevodi iz starih pisateljev, zlasti iz Nestorja. Uvrstil sem jih brez ozira na kronološko zvezo v to knjigo po tistem redu, kakor so izšli v »Vrtci«, in to zategadelj, da se lože sodi jezik pisateljev. Omeniti pa moram, da »Črtice iz ruske zgodovine«, tiskane v »Vrtci« 1879., niso iz Levstikovega peresa, ampak da jih je po Nestorji priobčil g. Anton Koblar in da je Levstik nadaljeval Koblarjev prevod šele od 174. strani dalje (»Začetek Kíjevsko-Péčerskega samostana«).


V Ljubljani, dné 1. malega travna 1892.


 

Fr. Levec.

Kazalo.[uredi]

Z zvezdico ♦ zaznamenovani spisi doslej še niso bili tiskani. — Vsem že poprej natisnjenim spisom je pridejan vir, kje so izšli na dan.


I. Povesti, pravljice in pripovedke.


Martin Krpàn z Vrha . — Glasnik Slovenski, 1858, II.

Doktor Bežánec v Tožbánji vasi. — Zvon, 1870

Deseti brat. — Naprej, 1863

Svinjar. — Glasnik Slovenski. 1859, III.

Francoz na kurjih jajcih. — Slovenski Narod, 1869

Tajnosti iz policijskega življenja. — Slovenski Narod, 1868

Zasluženi novec. — Vrtec. 1874

Kdor umé, njemu dvé. — Vrtec, 1874

Pravda in krivda. — Vrtec, 1874

Dva malopridneža. — Vrtec, 1875

Kako je Libercún drvaril, — Vrtec, 1875

Kovač skopuh. — Vrtec, 1875

Kozje oko. — Vrtec, 1875

Zlato jabolko. — Vrtec, 1875

Samoslepnik. — Vrtec, 1875

Lisica, zajec in petelin. — Vrtec, 1877

Ribničan in Gorenjec. — Vrtec, 1877

O možičku in levu. — Vrtec, 1881

Učen kmet. — Vrtec, 1881

Blazník v cerkvi. — Vrtec, 1882


II. Potopisi.


Popotovanje iz Litije do Čateža. — Glasnik Slovenski, 1858, I.


III. Zgodovinski spisi.


Perun. — Vrtec, 1874

Cesar Mavrícij in Slovéni. — Vrtec, 1874

Atila. — Vrtec, 1874

Smrt kralja Volkašina. — Vrtec, 1874

Iz ruske zgodovine:

I. Začetek ruskega grada Prejeslávlja. — Vrtec, 1875
II. Maščevanje ruske knéginje Olge. — Vrtec, 1875
III. Krst ruske knéginje Olge. — Vrtec, 1875
IV. Starost in smrt ruske knéginje Olge. — Vrtec, 1875
V. Začétek Kíjevsko-Péčenskega samostana. — Vrtec, 1879, 1880
VI. Od 1065. do 1067. leta. — Vrtec, 1880
VII. Od 1069. do 1071. leta. — Vrtec, 1880
VIII. Od 1071. do 1073. leta. — Vrtec, 1880
IX. Od 1076. do 1081. leta. — Vrtec, 1880
X. Od 1079. do 1087. leta. — Vrtec, 1880
XI. Od 1087. do 1093. leta. — Vrtec, 1880
XII. V 1093. leto. — Vrtec, 1880


IV. Književno-zgodovinski spisi.


Zgodovina slovenske Matice

♦ Vodníkovo življenje


Tolmač