Povesti, pravljice in pripovedke

Povesti, pravljice in pripovedke Fran Levstik

Potopisi (Levstik) →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Martin Krpàn z Vrha.

Močilar mi je časi kaj razkladal od nekdanjih časov, kako so ljudje živeli, in kako so imeli to in to réč med sabo. Enkrat v nedeljo popoldne mi je v lipovi senci na klopi pravil naslednjo povest:

V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasici je živel v starih časih Krpan, močán in silen človek. Bil je neki tolik, da ga ni kmalo tacega. Dela mu ni bilo mar; ampak nosil je od morja na svoji kobilici angleško sol, kar je bilo pa uže tistikrat ostro prepovedano. Pazili so ga mejači, da bi ga kje nehotoma zalezli; poštenega boja ž njim so se bali ravno tako, kakor pozneje Štempiharja. Krpan se je pa vedno umikal in gledal, da mu niso mogli do živega.

Bilo je po zimi, in sneg je ležal krog in krog. Držala je samo ozka gaz, ljudem dovoljna, od vasi do vasi, ker takrat še ni bilo tako cest, kakor dan danes. V naših časih je to vse drugače, se ve da; saj imamo, hvalo Bogu, cesto do vsacega zélnika. Nesel je Krpan po ozki gazi na svoji kobilici nekoliko stotov soli; kar mu naproti prižvenketa lep voz; na vozu je pa sedel cesar Janez, ki se je ravno peljal v Trst. Krpan je bil kméčki človek, zato ga tudi ni poznal; pa saj ni bilo časa dolgo ozirati se; še odkriti se ni utegnil, temuč prime brž kobilico in tovor ž njo, pa jo prenese v stran, da bi je voz ne podrl. Menite, da je Krpana to kaj mudilo kali? Bilo mu je, kakor komu druzemu stol prestaviti.

Cesar, to vidivši, veli kočijažu, da naj konje vstavi. Ko se to zgodi, vpraša silnega moža: »Kdo pa si ti?«

Ta mu da odgovor: »Krpan mi pravijo; domá sem pa z Vrha od svete Trojice, dve uri hoda od tukaj«.

»I kaj pa nosiš v tovoru?« cesar dalje vpraša.

Krpan se naglo izmisli in reče: »I kaj? Kresivno gobo, pa nekaj brusov sem naložil, gospod!«

Na to se cesar začudi in pravi: »Ako so brusi, pokaj so pa v vrečah?«

Krpan se ne umišlja dolgo, ampak urno odgovori, kakor vsaki človek, ki ve, kaj pravi: »Bojim se, da bi od mraza ne razpokali; zato sem jih v slamo zavil in v vrečo potisnil«.

Cesar, ki mu je bil menda silni možák všeč, dalje pravi: »Anti véš, kako se takej reči streže. Kaj pa, da si konjiča tako lahko prestavil? Res nima dosti mesa; pa ima vsaj kosti«.

Krpan se malo zareži in pravi: »Vem, da imajo Vaši konji več mesá; pa vender ne dam svoje kobilice za vse štiri, ki so tukaj napreženi. Kar se pa tiče prestavljanja, gospod, upam si nesti dve take kobili dve uri hoda in tudi še delj, če je treba«.

Cesar si misli: To velja, da bi se zapomnilo — in veli pognati.

Minulo je potem leto in nekteri dan. Krpan je pa zmirom tovoril po hribih in dolinah. Kar se pripeti, da pride na Dunaj strašen velikán, Brdávs po imenu. Ta je vabil, kakor nekdanji Pegam, vse junake našega cesarstva v boj. Ali cesar pa tudi ni imel tako boječih ljudi, da bi djal: nihče si ni upal nad-inj; toda kdor se je skusil ž njim, gotovo je bil zmagan. Velikan pa ni bil mož usmiljenega srca; ampak vsacega je umoril, kogar je obladal. — To je cesarju začelo iti po glavi: »Lejte-si no! kaj bo, kaj bo, če se Brdavs ne ukroti? Usmrtil mi je uže vso naj večo gospodo! Presneta reč vender, da mu nihče ne more biti kos!« Tako je cesar toževal, kočijaž ga je pa slišal. Pristopi tedaj z veliko ponižnostjo, kakor gré pred tolicim gospodom, in pravi: »Cesarost, ali več ne morete pametovati. kaj se je godilo predlansko zimo blizo Trsta?« 

Cesar vpraša nekoliko nevoljin: »Kaj neki?« Kočijaž odgovori: »Tisti Krpan, ki je tovoril s kresivno gobo in brusi, ne veste, kako je kobilico v sneg prestavil, kakor bi nesel skledo na mizo? Če ne bo Krpan Brdavsa premogel, drugi tudi ne, tako Vam povem«.

»Saj rés.« pravi cesar, »precej se mora ponj poslati.«

Poslali so veliko, lepo kočijo po Krpana. Ta je bil ravno tačas natovoril nekoliko soli pred svojo kočo; mejači so bili pa vse čisto ovédili, da se zopet napravlja po kupčiji. Pridejo tedaj nád-inj ter se ga lotijo; bilo jih je petnajst. Ali on se jih ni ustrašil; pisano je pogledal in prijel prvega in druge ž njim omlatil, da so vsi podplate pokazali. Ravno se je to vršilo, kar se v četver pripelja nova, lepa kočija. Iž nje stopi cesarski sel, ki je vse vidil, kar se je godilo, in naglo reče: »Zdaj pa uže vem, da sem prav pogodil. Ti si Krpan z Vrha od svete Trojice, kaj ne?«

»Krpan sem,« pravi ta; »z Vrha tudi, od svete Trojice tudi. Ali kaj pa bi radi? Če mislite zavoljo soli kaj, svetujem, da mirujte; petnajst jih je bilo, pa se jih nisem bal, hvalo Bogu; samo enega se tudi ne bom.«

Sel pa, ki gotovo ni vedil, zakaj se meni od soli, reče na to: »Le urno zapri kobilo v konják, pa se hitro pražnje obleci, pojdeva na Dunaj do cesarja«.

Krpan ga nevérno pogleda in odgovori: »Kdor če iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj, to sem slišal starih ljudi; jaz ga pa menim sabo nositi, koder bom tovoril in dokler bom tovoril«.

Služabnik mu pravi: »Nikar ti ne misli, da šale vganjam«.

»Saj bi tudi ne bilo zdravo,« reče Krpan.

Na to zopet govori sel: »Kar sem ti povedal, vse je res. Ali več ne veš, kako si bil umaknil predlansko zimo kobilico kočiji s pota? Uni gospod na vozu je bil cesar, pa nihče drugi, veš«.

Krpan se začudi in pravi: »Cesar? — Menda vender ne?«

»Cesar, cesar! Le poslušaj. Prišel je zdaj na Dunaj hud velikan, ki mu pravimo Brdavs. Tak je, da ga nihče ne vstrahuje. Dosti vojščakov in gospode je uže pobil; pa smo rekli: če ga živ krst ne zmore. Krpan ga bo. Lej, ti si zadnje upanje cesarjevo in dunajskega mesta.«

Krpana je to s pridom utešilo, ter jako dobro se mu je zdelo do vsega, kar je slišal, in reče tedaj: »Če ni druzega, kakor tisti prokleti Brdavs, poslušajte, kaj Vam pravim! Petnajst Brdavsov za malo južino, to je meni toliko, kolikor Vam kamen poriniti čez lužo, ki jo preskoči déte sedem let staro; samo varite, da me ne boste vodili za nos!« To reče, in brž dene sol s kobile, kobilo pa v konják, gre v kočo ter se pražnje obleče, da bi ga pred cesarjem ne bilo sram. Ko se preobuje, ven priteče in sede v kočijo, ter naglo zdrčita proti Dunaju.

Ker prideta na Dunaj, bilo je vse mesto črno pregrnjeno; ljudje so pa klavrno lazili, kakor mravlje, kader se jim zapali mravljišče.

Krpan vpraša: »Kaj pa vam je, da vse žaluje?«

»O, Brdavs! Brdavs!« vpije malo in veliko, možje in žene. »Ravno dans je umoril cesarjevega sina, ki ga je globoko v srce pekla sramota, da bi ne imela krona junaka pod sabo, kteri bi se ne bal velikana. Šel se je ž njim skusit; ali kaj pomaga? Kakor druzim, tako njemu. Do zdaj se še nihče ni vrnil iz boja.«

Krpan veli urno pognati in tako prideta na cesarski dvor, ki pravijo, da je neki silo velik in jako lep. Tam stoji straža vedno pri vratih noč in dan, v letu in zimi, naj bo še tako mraz; in brž je zavpila o Krpanovem prihodu, kakor imajo navado, kader se pripelja kdo cesarske rodovine. Bilo je namreč naročeno uže štirnajst dni dan za dnevom, da naj se nikomur in nikoli ne oglasi, samo tačas, kadar se bo pripeljal tak in tak človek. Tako so se veselili Krpana na Dunaj. Kaj bi se ga pa ne? Presneto jim je bila huda za nohtmi! Ko cesar sliši vpitje, precej vé kdo je, in teče mu naproti, pa ga pelja v gornje hrame. Čudno lepo je tam, še lepše, kakor v cerkvi. Krpan je kar zijal, ker se mu je vse tako grobo zdelo. Cesar ga vpraša: Krpan z Vrha! Ali me še poznaš?«

»Kaj bi Vas ne,« odgovori on; »saj ni več ko dve leti, kar sva se vidila.« No Vi ste še zmirom lepo zdravi, kakor se na Vašem licu vidi.«

Cesar pravi: »Kaj pomaga ljubo zdravje, ko pa drugo vse na robe gre! Saj si uže slišal od velikana? Kaj déš ti, kaj bo iz tega, če se kako kaj ne preonegavi? Sina mi je ubil, lej!«

Krpan odgovori: »Koga bo druzega? Glavo mu bomo vzeli, pa je!«

Cesar ga žalosten zavrne: »Menim da, ko bi jo le mogli! Oh, ali ni ga, mislim, pod solncem junaka, da bi vzel Brdavsu glavo!«

»Zakaj ne? Slišal sem,« pravi Krpan, »da vsi ljudje vse vedó; na vsem svetu se pa vse dobi; pa bi se ne dobil tudi junak nad Brdavsa? Kakor sem uboren človek, ali tako peklensko ga bom premikástil, da se mu nikdar več ne bodo vrnile hudobne želje, po Dunaji razsajati; če Bog dá, da je res!«

Kdo bi bil cesarju bolj ustregel, kakor te besede! Le nekaj ga je še skrbelo; zato pa tudi reče: »Da si močán, tega si me prevéril; ali pomisli ti: on je orožja vajen iz mladih dni; ti pak si prenašal zdaj le bruse in kresivno gobo po Kranjskem; sulice in meča menda še nisi vidil nikoli drugej, kakor na križevem potu v cerkvi. Kakó se ga boš pa lotil?«

»Nič se ne bojte,« pravi Krpan; »kako ga bom in s čim ga bom, to je moja skrb. Ne bojim se ne meča, ne sulice, ne drugega velikanovega orožja, ki vsemu še imena ne vém, če ga ima kaj veliko na sebi.«

Vse to je bilo cesarju po godu, in brž veli prinesti polič vina, pa kruha in sira rekoč: »Ná, Krpan, pij pa jej! Potlej pojdeva orožje izbirat.«

Krpanu se je to vele malo zdelo; polič vina tacemu junaku; pa je vender molčal, kar je preveliko čudo. Kaj pa je hotel? Saj menda je uže slišal, da gospôda so vsi malojedni zató, ker jedó, kader hoče in kolikor hoče kteri, zgolj dobrih jedi. Ali kmečki človek, kakor je bil Krpan, ima drugo za bregom. On tedaj povžije, ko bi kviško pogledal, ter naglo vstane. Cesar je vse vidil, in ker je bil premetèn mož, tudi precej spoznal, da tacemu truplu se morajo veči deleži meriti, zato so mu pa dajali od tega časa dan na dan, dokler je bil na Dunaji: dve krači, dve četrti janca, tri kopune, in ker sredice ni jedel, skorje štirih belih pogač, z maslom in jajci omešenih; vino je imel pa na pravici, kolikor gaje mogel.

Ko prideta v orožnico, to je v tisto shrambo, kjer imajo orožje, namreč: sablje, meče, jeklene oklepe za na prsi, čelade, in kakor se imenuje to in uno; Krpan izbira in izbira, pa kar prime, vse v rokah zdrobi, ker je bil silen človek. Cesarja skoraj obide zona, ko to vidi; vender se stori srčnega in vpraša: »No, boš kaj kmalo izbral?«

»V čem si bom pa izbiral?« odgovori Krpan. »To je sama igrača; to ni za velikana, ki se mu pravi Brdavs, pa tudi za mene ne, ki mi pravite Krpan. Kje imate kaj boljega?«

Cesar se čudi in pravi: »Če to ne bo za-te, sam ne vem, kako bi? Večega in boljega nimamo«.

Na to reče uni: »Veste kaj? pokažite mi, kje je ktera kovačnica!«

Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladvo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi, ali če je kaj druzega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in naj težje kladvo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtil; njemu je pa v eni roci pelo, kakor bi koso klepal. »Oj tat sožgani!« pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima tacega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni méh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je nar več enakosti z mesarico. Ko to izgotovi, gre na cesarski vrt, in poseka mlado, košato lipo iznad kamnite mize, kamor so hodili gospoda poletu hladit se. Cesar, ki mu je bil zmirom za petami, brž priteče in zavpije: »Krpan! I kaj pa to delaš? Da te bes opali! Ne veš, da cesarica raje da vse konje od hiše, kakor to lipo od mize? Pa si jo posekal! Kaj bo pa zdaj?«

Krpan z Vrha pa, ne da bi se bal, odgovori: Kar je, to je. Zakaj mi pa niste drugo pokazali, če se Vam té tako smili? Kaj bo pa? Drevo je drevo! Jaz pa moram imeti les nalašč za svojo rabo, kakoršnega v boji potrebujem.«

Cesar molči, ker vidi, da ne pomaga zvoniti, ko je toča uže pobila; pa vender ga je skrbelo, kako bi se izgovoril pred cesarico. Krpan tedaj naredi naj prvo toporišče mesarici, potem pa obseka pol sežnja dolg ter na enem koncu jako debel kij, pa gre pred cesarja: »Orožje imam, ali konja nimam. Saj menda se ne bova peš lasala?«

Cesar, zastran lipe še zmirom nekoliko nevšečen, pravi: »Pojdi, pa vzemi konja, kterega hočeš. Saj vem, da le širokoústiš. Kdaj bom jaz papež v Rimu? Takrat, kader boš ti zmogel velikana. Če misliš, primi ga, pa mu odstrizi glavo, ako si za kaj, da bo imela moja država mir pred njim, ti pa veliko čast in slavo za njim!«

Krpan je bil malo srdit, pa vender jezo pogoltne in reče: »Kar se tiče Brdavsa, to ni igrača, kakor bi kdo z grma zapodil vrabca, ki se boji vsacega ocepka in kamna. Koliko junakov pa imate, da bi si upali nád-inj? Zapomnite si, cesarost, kar sem obljubil, storil bom, če prav od jeze popokajo vsi obrekovavci, ki me mrazijo pri Vas. Da bi le vsi ljudje vselej držali se svojih besedi tako, kakor se mislim jaz, ako me Bog ne udari; pa bi nihče ne vedil, kaj se pravi laž na zemlji! Toda svet je hudoben ter ne pomisli, da Bog je velik, človek majhen. Zdaj pa le pojte, greva, da konja izbereva. Nočem tacega, da bi pod mojo težo pred velikanom pocenil na vse štiri noge. Vam v sramoto, meni v sitnost. Dunajčanje bi se smejali, Vi pa rekli: poglejte ga še konja mi je izpridil!«

Cesar je kar obsteklil, poslušaje modrost Martinovih ust, in potem gre ž njim. Ko prideta v konják, povpraša: »Po čem bodeš pa konja poznal, je-li dober ali ne?«

Krpan odgovori: »Po tem, da se mi ne bo dal za rep čez prag potegniti«.

Cesar pravi: »Le skusi! Ali daravno si prekanjeni tat, storil mi dovolj sitnosti pred cesarico, svarim te, vari se, da te kteri ne ubije; konji so iskri«.

Martin Krpan pak izleče prvega in zadnjega, in vse druge čez prag; še celo tistega, ki ga je sam cesar jahal samo dvakrat v letu, namreč: o veliki noči, pa o svetem telesu; to se je menda cesarju posebno pod nos pokadilo. Potem reče Krpan: »Tukaj ga nimate za moje sedlo! Pojva k druzim!«

Cesar odgovori čméren: »Če niso ti za-te, moraš se peš bojevati. Ti nisi pravdanski človek! Vem, da ga nimam v cesarstvu tacega, da bi ga ti, zagovédnež, ne izlekel!«

»Ta je pa užé prazna!« pravi Krpan. »Jaz imam doma kobilico, ktere ne izléče nobeden Vaših junakov, stavim svojo glavo, če ni drugače; da ne porekó Dunajčanje z Brdavsom vred, da lažem.«

»Pa ni tista,« vpraša cesar, »ki si ž njo plesal po snegu?«

»Tista, tista!« zavrne on.

Cesar pa se razhudi, rekoč: »Zdaj pa uže vidim, da si bebec ali pa mene delaš bebca! Vari se me, Krpane! Moja roka je dolga«.

Krpan mu v smehu odgovori: »Če je s tim dalja, pa vender ne seže velikanu še celo do pasa ne, nikar uže do brade, da bi ga malo oskubla in zlasala. Ampak pustimo šale tacim ljudem v napotje, ki nimajo druzega dela, kakor da ž njimi dražijo svojega bližnjega; meniva se raje od Brdavsa, ki še zdaj nosi glavo. Pošljite mi hitro po kobilo; ali pa naj grem sam po njo. Toda potlej ne vem? — Ko bi mene več ne bilo nazaj? — — Bogu je vse mogoče!«

Cesar, ko to sliši, urno pošlje na Vrh po Krpanovo kobilico. Ko jo pripeljajo na Dunaj, Krpan reče: »Zdaj pa le vkup dunajski junaki, kjer vas je še kaj! Moje kobilice, kakor je viditi slaba, vender nihče ne potegne do praga, nikar uže čez prag!«

Skušali so jahači in konjarji, in vsi tisti, ki so učeni, kako velja v strah prijeti konja, bodi si hud ali pa krotak, pa kobilice nihče ni premaknil z mesta; vsacega je vrgla na gnojno gomilo. »Bes te lopi!« reče eden in drugi, »majhno kljuse, velika moč!« —

Prišel je čas boja z velikanom; bilo je ravno svetega Erazma dan. Krpan vzame kij in mesarico, zasede kobilico, pa jezdi iz mesta na travnik, kjer se je Brdavs bojeval. Martina je bilo čudno gledati: njegova kobilica je bila majhna, noge je imel velike, tako da so se skoraj po tleh za njim vlekle; na glavi je pa nosil star klobuk širocih krajev, na sebi pa debelo suknjo iz domače volne; vender se nobenega ni bal; celo sam cesar ga je rad poslušal, kader je kakšno prav žaltovo razdrl.

Ko ugleda Brdavs jezdica, svojega sovražnika, začne s hrohotom smejati se in reče: »Ali je to tisti Krpan, ki so ga poklicali nad me tako deleč, tam z Vrha od svete Trojice? Mar bi raje bil ostal doma za pečjo, da bi ne cvelil svoje stare matere, ako jo še imaš, da bi ne žalil svoje žene, ako ti jo je Bog dal. Pojdi mi izpred oči, da te vidil ne bom, pa le naglo, dokler mi je srce še usmiljeno. Če me zgrabi, jeza, ležal boš na zemlji krvav, kakor je sam cesarjev sin in sto druzih!«

Krpan mu odgovori: »Če nisi z Bogom še spravljen, urno skleni, kar imaš; moja misel ni, dolgo čakati, mudi se mi domu za peč; tvoje besede so mi obudile v srcu živo željo do svoje koče in do svoje peči; ali poprej vender ne pojdem, da tebi vzamem glavo. Pa ne zameri! To mi je naročil moj gospod, cesar; jaz nisem vedil ne za te, ne za tvoje velikanstvo in za vse krvave poboje. Prijezdi bliže, da si podava roke; nikoli si jih nisva poprej; nikoli si jih ne bova pozneje; ali pravijo, da Bog nema rad, če pride kdo z jezo v srcu pred sodni stol.«

Velikan se nekoliko začudi, ko to sliši. Naglo prijezdi ter mu poda svojo debelo roko. Krpan mu jo pa tako stisne, da precej kri izza nohtov udari.

Brdavs malo zarezi, pa vender nič ne pravi, ampak misli si: ta je hud in močan; pa kaj bo — kmet je kmet; saj ne zna bojevati se, kakor gre junakom.

Urno zasukneta vsaki svojega konja in zdirjata si od deleč zopet naproti. Brdavs visoko vzdigne meč, da bi uže v prvem odsekal sovražniku glavo; ali ta mu urno podstavi svoj kij, da se meč globoko zadere v mehko lipovino; in preden ga velikan more izdreti, odjaha Krpan z male kobilice, potegne Brdavsa na tla, pa ga položi, kakor bi otroka v zibel déval, ter mu stopi za vrat in reče: »No, zdaj pa le hitro izmoli en očenaš ali dva, in pa svojih grehov se malo pokesaj; izpovedal se ne boš več, nemam časa dolgo odlašati, mudi se mi domu za peč; znaj, da komaj čakam, da bi zopet slišal zvon, ki poje na Vrhu pri sveti Trojici«.

To izreče, pa vzame počasi mesarico ter mu odseka glavo, in se vrne proti mestu.

Dunajčanje, ki so do zdaj le od deleč gledali, prideró k njemu, tudi sam cesar mu pride naproti, pa ga objame pričo ljudstva, ki je vpilo na vse grlo: »Krpan je nas otel! Hvala Krpanu, dokler bo Dunaj stal!«

Krpanu se je to kaj dobro zdelo, da je dosegel toliko čast, in držal se je na svoji kobilici, kakor bi šel v gostje vabit. Saj se je tudi lahko; še tu med nami, če kdo kacega slepca ali belouško ubije, še ne vé, na kteri grm bi jo obesil, da bi jo vidilo več ljudi.

Ko pridejo v cesarsko poslopje vsi knezi, vojskovodje in vsa prva gospoda s Krpanom, spregovori naj na prvo sam cesar in pravi: »Zdaj si pa le izberi! Dam ti, kar želiš, ker si zmogel tolicega sovražnika in otél deželo in mesto velike nadloge in nesreče. Nemam take stvari v cesarstvu, da bi djal: ne dam ti je, če jo hočeš; celo Jerico, mojo edino hčer, imaš na ponudbo, ako nisi še oženjen«.

»Oženjen sem bil, pa nisem več,« odgovori Krpan; »rajnica je umrla, druge pa nisem iskal. Sam ne vem, kako bi vender, da bi ne bilo meni napek. Bogu in dobrim ljudem pa všeč. Vašega dekleta sem uže vidil. Če je tudi še tako pametna, kakor je lepa, potlej naj se le skrije moja babnica pred njo v vsih rečeh. Dobrote res da je navajena, tistega ne bom djal, ker je od bogate hiše doma; pa saj na Vrhu pri sveti Trojici spet nismo zgolj berači; pri nas tudi skozi vse leto visi kaj prekajenega na ražnu. Samo to ne vem, kako bo. — Nesla sva bila z Marjeto v oprtnih košeh enkrat grozdje v Trst. Nazaj gredé mi je bila pa ona zbolela na potu. Tako se mi je sitno zdelo, da Vam ne morem povedati! Raje bi bil imel, da bi se mi bile utrgale v cerkvi naramnici obé kmalo, takrat ko bi ravno bil sveče prižigal. Ni bilo drugače: naložil sem jo v oprtni koš, koš pa na pleči, ter sem koračil mastito ž njo! Izhajal bi uže bil; saj Mretačka je bila tako majhna, kakor deklina trinajstih let — pa jih je nadloga vender imela uže trideset, ko sva se jemala — težka tedaj ni bila; ali kamor sem prišel, povsod so me vprašali, kakšno kramo prodajam. To je presneto slaba krama, babo po svetu prenašati! In ko bi se zdaj na cesti nama spet kaj tacega nakretilo, Vaši hčeri in pa meni? Od tukaj do Vrha se pot vleče, kakor kurja čéva. Koša revež nemara, kobilica ima pa samo eno sedlo! Pa bi tudi ne bilo čudo, ko bi zbolela; saj vemo vsi, da take mehkote niso vajene od petih zjutraj do osmih zvečer cika coka, cika coka s konjem. Če se to prav do dobrega vse premisli, menda bo nar bolje, da Vam ostane cesarična, meni pa vdovstvo, čeravno prav za prav dosti ne maram zanje; ali kar Bog da, tega se človek ne sme braniti.«

Cesarica pa še zdaj ni bila pozabila košate lipe nad kamnito mizo na vrtu; zato je tudi ni bilo zraven, poslušala pa je za vratmi, kakor imajo ženske navado, ki bi rade vse izvedile. Ko sliši, da cesar ponuja Krpanu svojo hčer v zakon, pride tudi ona, in pravi: »Ne boš je imel, ne! Lipo si mi izpridil; hčere ti pa ne dam! Ljubeznjivi moj mož, menda da ti je kri v glavi zavrela — ne morem ti dobrega reči — da govoriš take besede, ki sam dobro veš, da so prazne ena in druga. Pa tudi vas naj bo sram vas, gospodje! Grdo je takó, da se mora kmet za vas bojevati! Še dan danes bi lipa lahko stala, pa tudi velikan več ne imel glave, ko bi vi kaj veljali. Pa saj vem: kar so se obabili možje, je vsaka baba neumna, ktera se omoži! Res je, Krpan, otel si cesarstvo, in tudi Dunaj si otel; zato boš pa dobil vina sod, ki drži petdeset malih veder, potem sto in pet pogač, dvajset jancev; in pa osem in štirdeset krač ti bomo dali. Dobro me poslušaj! To moraš pa vse domu na Kranjsko spraviti, ako hočeš. Prodati pa ne smeš cepêra, ne tukaj, ne na potu. Kadar boš na Vrhu pri sveti Trojici, potlej pa stori, kakor se ti zdi. In ker zdaj nemarno tukaj nobenega Brdavsa več, menda ne bo napek, če osedlaš imenitno svojo kozico, ki praviš, da je kobilica, pa greš lepo po časi proti Vrhu. Pozdravi mi tamkaj vse Vrhovščeke, posebno pa mater županjo!«

Cesarica je to izgovorila, pa je šla precej spet v svoje hrame. Vsih gospodov je bilo jako sram. Kaj bi jih pa tudi ne bilo? Prebito jih je obrenkala; prav kakor tacim gre! Krpan se je pa držal, da je bil skoraj hudemu vremenu podoben. Kakor bi se za Mokricem bliskalo, tako je streljal z očmi izpod srditega čela; obrvi so mu pa sršele, ko dve metli. Da te treni, kakó je bilo vsim okoli njega čudno pri srcu! Še cesar je plaho od strani gledal, cesar! Pa vender, ker sta bila vedno velika prijatla, zato se počasi predrzne in reče mu: »Krpane, le ti molči; midva bova uže naredila, da bo prav!«

Krpan ga pa nič ne posluša, temuč zadene si na desno ramo kij, na levo pa mesarico, stopi k durim in reče: »Veste kaj? Bog Vas obvari! Pa nikar kaj ne zamerite!«

Na te besede prime za kljuko, pa kakor da bi hotel iti.

Cesar poteče za njim: »Čaki no! Daj si dopovedati! Bog nas vari; saj menda nisi voda!«

Krpan odgovori: »Koga? Menite, da nisem še zadosti slišal, kali? Meni bi gotovo segla brada uže notri do pasa, ali pa še delj, ko bi se ne očedil vsaki teden dvakrat; pa bo kdo pometal z manoj? Kdo je po-me poslal kočijo in štiri konje? Vi ali jaz? Dunaja ni bilo meni treba, mene pa Dunaju! Zdaj se pa takisto dela z manoj? In pa še zavoljo mesa in vina moram očitke požirati? Uže nektere matere sem jel kruh, črnega in belega; nekterega očeta vino sem pil: ali nikjer, tudi pri Vas nisem in ne bom dobil take postrežbe, kakoršna je v Razdrtem pri Klinčarji. Ni grjega na tem svetu kakor to, če se kaj da, potlej pa očita! Kdor noče dati, pa naj ima sam! Pa tudi, kdo bi mislil, da lipove pravde še zdaj ni kraja ne konca? Ali je bilo tisto drevesce vaš bog ali kaj? Tak les raste za vsacim grmom, Krpana pa ni za vsacim voglom, še na vsacem cesarskem dvoru ne, hvalo Bogu! Darove pa spet take dajete, da človek ne more do njih; to je ravno, kakor bi mački miš na rep privezal, da se potlej vrti sama okrog sebe, doseči je pa vender ne more. Petdeset malih veder vina, pet in sto pogač, dvajset jancev in pa osem in štirdeset krač; tako blago res ni siromak; ali kaj pomaga? Prodati ne smem; iz Dunaja na Vrh pa tudi ne kaže prenašati! Pa jaz bom drugo naredil, kakor se nikomur ne zdi! Deske si bom znesel na dvorišče, in ako jih bo premalo, potlej bo pa drevje zapelo. Vse bom posekal, kar mi bo prišlo pod sekiro, bodi si lipa ali pa lipec, hudolesovina ali dobroletovina, nad kamnito ali nad leseno mizo; pa bom postavil sredi dvorišča kolibo, in tako dolgo bom ležal, dokler bo sod moker, pa dokler bom imel kaj prigrizniti. Ampak to Vam pravim: samo še enkrat naj pride Brdavs na Dunaj, potlej pa zopet pošljite po-me kočijo in služabnika ali pa še celo svojo hčer, ki ne maram za-njo malo in dosti ne; pa bomo vidili, kaj boste pripeljali z Vrha od svete Trojice! Ako bo Krpan, mesa in kosti gotovo ne bo imel; ampak iz ovsene slame si ga bote morali natlačiti; pa se ga ne bodo še vrabci dolgo bali, nikar uže velikani! Mislil sem iti brez besedice govorjenja. Ker ste me pa sami vstavili, ne bodite hudi, če sem Vam ktero grenko povedal; saj menda veste, kako je djal rajnik Jernejko na Golem: ,Ali ga bom s pogačo pital, kader se s kom kregam! Kar ga bolj vjezi, to mu zabelim′. Zdaj pa le zdravi ostanite!«

Cesar pravi na to: »Martin, potrpi no! Vsaj ne bodi tako neučakaven. Ti ne pojdeš od naše hiše, verjemi, da ne! Saj sem jaz gospodar, veš!«

Krpan odgovori: »Vsaki človek je tak kakoršnega je Bog dal; vsaki ima nekaj nad sabo: kdor ni grbast, morda pa je trobast! Moje obnašanje ni za Vas, uže vidim, da ne. Tega se tedaj ne menimo, da bi jaz tukaj ostal. Saj tudi kobilica, ki se ji pravi kozica, ni vajena zmirom ob suhi krmi. Doma se je pasla po gozdu, na potu pa ob cestah!«

Na to pristopi minister Gregor, ki je imel ključe od cesarske kase ker taki imajo za vsako reč posebej služabnika. Minister se oglasi: »Cesarost, veste kaj? Vaš norec Stehàn je, umrl; včeraj smo imeli osmi dan za njim. Bog mu daj nebeško luč! Stehàn in Krpàn, to si je nekam jako podobno. Kaj menite? Morda bi le-ta prevzel njegovo službo? Nič se ne vé. Zvitorepec je; debel je; smešen tudi, jezičen ravno tako; vse krščanstvo ga nima tacega!«

Krpan odgovori: »Magister Gregor, veste kaj? Enkrat sem bil Vaš bebec, dvakrat pa ne bom. Smejalo bi se malo in veliko meni in moji zarobljeni pameti, ko bi to naredil. — Zdaj pa dobro, da mi je prišlo na misel! Kmalo bi bil pozabil, kar imam uže dolgo na jeziku. Cesarost, nekdaj ste me bili srečali s kobilico v snegu, kaj ne?«

Cesar: »Bilo je tako, bilo!«

Krpan: »Kaj pa sem nesel na tovoru?«

Cesar: »Bruse pa kresivno gobo«.

Krpan : »To je bilo tačas, ko ste se Vi peljali v Jeruzalem«.

Cesar: »Bosa je ta! V Trst sem šel; za Jeruzalem toliko vem, kolikor za svojo zadnjo uro«.

Krpan: »Jaz pa za bruse in kresivno gobo ravno toliko. Takrat, veste, Vam nisem bil resnice povedal, kar mi je še zdaj žal. Angleško sol sem prenašal. Saj se nisem bal prav za prav ne Vas, ne Vašega kočijaža. Pa taka je le: kader se človek zasukne iz pravega pota, naj bo še tako močan, pa se vender boji, če veja ob vejo udari«.

Na to pravi minister Gregor: »Ne veš, da je prepovedano? To je nevaren človek; državi dela škodo. Primite ga, zaprimo ga!«

Krpan odgovori: »Kdo me bo? Morda Vi dolgopetec, ki ste suhi, kakor ražen; ki je Vas in Vašega magistrovanja z Vami komaj za polno pest? Z eno samo roko Vas porinem čez svetega Štefana streho, ki stoji sredi mesta! Nikar praznih besed ne razdirajte!«

Cesar pravi: »Le ti meni povedi, če bi morda še kaj rad. Midva ne bova v sovraštvu ostala ne, če Bog da, da ne. Minister Gregor, ti ga pa le pusti! Uže jaz vem, kako je!«

Krpan odgovori: »Poslušajte me tedaj! Moje otepanje z Brdavsom vém, da je imena vredno. Kaj se zna? Morda bodo postavači še celo skladali pripovedovavke in pesmi, da se bo govorilo, ko ne bo ne Vas ne mene, kosti ne prsti, če ne bo magister Gregor dal drugače v bukve zapisati. Pa naj stori, kakor če; meni se ne bo s tim ne prikupil, ne odkupil. Ampak vender je vsaki delavec vreden svojega plačila, to sem v cerkvi slišal. Če je Vaša draga volja, dajte mi tedaj pismo, ki bo veljavno pred vsako duhovsko in deželsko gosposko; pa tudi svoj pečat morate udariti, da bom brezi skrbi nosil angleško sol po svetu. Če mi to daste, naj bom ves malopridnež, kolikor me je pod klobukom, ako Vam bom kdaj kaj opotikal, dokler bom tovoril!« Cesar je bil precej pri volji; minister Gregor pa nikakor ni pritegnil. Ali cesar ga ni poslušal ampak še le djal je: Gregor, vzemi pero, pa zapiši, kakor je Martin rekel!«

Minister Gregor se je kislo držal, branil se pa le ni, kar so mu veleli; zakaj cesarja se vender vsaki boji. Kader je bilo pismo narejeno in zapečateno, pravi cesar Krpanu: »Martin, ali prodaš meni pogače in vino, pa kar je še druzih reči? Nar laže bo tako, lej! S cesarico bom uže jaz govoril, da bo prav. Mošnjo cekinov ti dam; ti boš pa blago pustil. Kdo bo to prenašal iz Dunaja do svete Trojice?«

Krpan odgovori: »Poldrugo mošnjo, pa še kakšno krono po vrhu, vem, da je lepo vredno, ko bi prodajal brat bratu. Pa naj bo, no, pri Vas ne bom na tisto gledal. Samo da jaz ne bom imel pri cesarici zavoljo tega nikakoršnih ohodkov; ne lazim rad okoli gosposke! Pa saj imam priče, da ste Vi prevzeli vse sitnosti, ki bodo prišle prvič ali drugič iz tega, dobro me poslušajte!«

Cesar mu dé: »Nič se ne boj; to bom uže poravnal sam brez tebe. Na mošnjo; tu je pa še pismo. Saj nocoj tako še ne pojdeš iz grada, če le misliš iti; priklonil se je uže dan ter noč se bliža«.

Ali Krpan odgovori: »Lepa hvala Vam bodi nar popred za pisemce, da ga bom v zobe vrgel vsacemu, kdor me bo vstavljal na cesti; pa tudi zavoljo mošnjička se ne bom krčil. Kaj se vé, kaj zadene človeka v neznanji? Morda mi utegne še na hvalo priti. Vselej pravijo: bolje drži ga, kakor lovi ga! Pri Vas pa ne bom ostajal čez noč, ako se Vam ne zamerim skozi to. Uže hudo me ima, da bi spet enkrat bil na Vrhu pri sveti Trojici. Samo še nekaj bi Vas rad prosil, ko bi mi dali človeka, da bi me spremil do ceste. Mesto je veliko; hiš je, kolikor jih nisem še vidil, kar sol prenašam, akoravno sem uže v Reki bil, tudi v Kopru, na Vrhniki in v Ljubljani; ali tolicih ulic ni nikjer. S kočijažem sva se hitro vozila, in toliko vem, kod sem prišel, kakor bi bil imel oči zavezane; pa sem vender gledal na levo in tudi na desno; ali to ni dano vsacemu človeku, da bi vselej vedil, kje je«.

Cesar mu je obljubil svojega služabnika, potlej mu je roko podal, pa tudi Gregorju velel, da naj mu jo poda. Minister se ni branil; ali vender je bil zavoljo pisma ves zelen od jeze.

Krpan zadene kij in mesarico, in to so bile njegove zadnje besede pred cesarjem: »Ko bi se spet oglasil kak Brdavs ali kdo drugi, saj veste, kje se pravi na Vrhu pri sveti Trojici. Pozdravil bom pa uže Vrhovščeke in mater županjo. Zdravi ostanite!«

»Srečno hodi!« pravi cesar, minister Gregor pa nič.

Doktor Bežánec v Tožbánji vasi.

Pobožna pripovedka.

Uvod.

Neko slovensko mesto se po pravici ponaša z dvema posebnima človekoma. Eden izmej njíju — po značaji ga je vsak pedánj sámo poštenje — kuje pipce in krivce, nože in vilice, sablje dolge in kratke, ter brusi nožíce (škarje) in drugo skrhano rezílo. Poleg tega se ubija z neštetimi postranskimi posli, ki nemajo nič primere niti vilicam niti nožem. Čita namreč razne knjige, hodi v gledališče, sključen lazi v podzemeljske jame po nenavadne žuželke, katere je ondod nahajati, zbira polže in kamenje, slamo tlači v mehóve mrtvih maček in ptičev, da so potlej živim podobni, ter poleg orožja varí pesni, in kar je najposebnejša plat njegovega značaja, v svoji prodalnici na steklu tistih óken, kjer ima razloženo blago, ne daleč od vélicega trga, v rokopisu izdaje novine, o katerih so tudi nemški listi pred nekoliko leti govorili. To glasílo našega uže sivega poštenjaka, sem ter tam nepravopisno zgrajêno, ki v njem često udríha sam sebe, da laže potlej na druge plane, imenuje se: »Kovaško kládivo, humorističen list mimo gredočim, izhaja na oknu, kadar urednika sreča kaka dobra misel, če jo utegne zapisati.« — Šaljívi možiček se časi poredno imenuje doktor Pipec, in v teh novinah, katerim jako ostri mestni strah vendar nikoli zob ne pokaže, ker morebiti se jim tudi sam često smeje, s humorjem in zabavljívostjo maha politične dogodke sploh ter posebno modre nekretnosti svojih rojakov.

Doktorja Pipca zaradi njegovega prirodnega dovtipa in čudnega početja svet graje in hvali; celó začudi se mu kaka preprosta duša. V Pipčevo prodálnico, kjer se ob enem ureduje »Kovaško kládivo«, radi zahajajo izobraženi in smeholjubi meščani; a tudi kak srdit obraz časi pisano pogleda skozi okno ter pomolí stisneno pest, da bi se z njo jezi dala krepkejša podpora.

O drugi prikazni tega mesta nij povedati enake hvale. Pred saboj imamo uže staríkavega »literata«, ki z novinarskim drobižem in z dopisi zaklada liste vsega sveta, naj si bodo svobodoljubo uredovani ali kakor jim koli drago. Njemu je vsako načélo enako dobro. Samo v »Kovaško kládivo« nikoli nič ne prinese, kakor hudobni svet pripoveduje, zato ne, ker nij verjeti, da bi plačevalo svoje pomagače, in tudi ker naš prijatelj nema nikakoršne solí v peresu. A nedelaven vendar nij, kajti v déžel pošilja pesni in igre: vsako leto po eno daljšo ali krajšo »pesen o kaki svatbi«, kakor čuti, da sta nevesta in ženin ali bogatejša ali ubožnejša, ter na vsacih dvajset let po ene »božične jaslice« v dramatični obleki in potem jih ljubljanskemu dramatičnemu društvu brez uspeha neprestano ponuja. Vsacih petnajst let izdá učeno, osem straníj debelo razpravo o »povodnih možeh«, in take spise z velikim zadovoljstvom ter krepko poudarjáje imenuje »svoja nesmrtna dela«. Najmanjši novinarski drobiž in dopis ukaže tudi posebe natisniti, da ga potlej za samostojno knjigo posvetí visocemu, najrajši ob enem bogatemu gospodu. Sam o sebi misli, da je zeló učen ter neizmerno sloveč. O posebnih prilikah si celó »doktorand« veli reči, da li morebiti nikdar nij od znotraj videl nobenega vseučilišča. Njegovo pisateljsko ime je Kolénec, kakor sam ne tají, zategadelj, ker ima uže vsa kriva kolena.

Minoli teden mi je bilo naključje tako prijazno, da me ta dva modráka nijsta zapazila, kadar sem poslušal, kako sta se mej sabo pogovarjala. Premetêni doktor Pipec je namreč doktorandu Kolencu razlagal pobožno pripovedko. Naglo sem potlej šel domóv ter jo zapisal, kolikor sem koli na tánko mogel vse tako, kakor sem jo slišal s pristavki in ogovori obeh učenjakov. Ponavljam jo v »Zvonu« blagovoljnim čitateljem.

Ta pripovedka me je dvojno zanímala: prvič, ker je šaljíva in ukovíta, porojêna morebiti celó v humorističnih možjanih doktorja Pipca samega, drugič ker iz njé vérno odséva pripovedovalcev in poslušalcev značaj ter tudi razmerje, v katerem se čutita mej saboj. Edino to se mi dozdeva, da je mnogo, kar govori doktor Pipec, sama prevržljivost in ironija, a vse, kar pripoveduje doktorand Kolenec, njegova resnična, prava misel.

Pripovedka.

Doktorand Kolenec. Dobro jutro, gospod doktor! Kakor čutim, skoraj se je nadejati veselja, katero nam zopet nova številka »Kovaškega kládiva« prinese iz neusúšnega vira Vaše bistroumnosti.

Doktor Pipec. Odpravil sem ta hip dolžne odtiske, in ura ne mine, ko se moj list na slavnem oknu prikaže strmečemu občinstvu.

Drd. Kolenec. Krasno! A predno bode nas krepčal nedoséženi duh izvrstnega »Kládiva«, prosil bi, da mi razložite včeraj obétano povest o svetem doktorji Bežánci.

Dr. Pipec. Ta čudni mož, kakor vidim, Vam ne gre iz uma, gospod doktorand! Morebiti zato ne, ker je to prvi ter zadnji svetník izmej vseh doktorjev in doktorandov naše grešne zemlje, ako se ne motim, je bila namreč poslednja moč umrla baš na cesti pred kapélico, na katere prostornem oltarji takrat nij bilo nič svetnika. Če se je bil poštenjak šel izprehajat ali na njivo orát ali v senožeti kosít ali v gozd po drva ali k maši ali v semenj ali kam drugam — sveta zgodovina tega na tanko ne pripoveduje.

Drd. Kolenec. Torej ni trdnega sledú, kako in kam je bil izginil?

Dr. Pipec. Niti njegovo slavno ime nij znano. Vendar se nahaja sledú več nego je treba; a neovržnega dokaza nij. Baš o tem času namreč jako zviti kmetje neke bližnje soseske, kakor je razločno čitati na vélicem oltarji svoje cerkvice, nijso imeli podobe svetega Jurija, ker je vsa lesena poprejšnja bila tako črvojedínasta, da sta se kos za kosom razdrobila jezdec in konj. Mej vrsticami svetega, zaradi te stvarí zeló nejevoljnega poročila torej diha opravičena sumnja, da so ti brezbožniki utegnili priti po noči ter brezímenega svetníka siloma vzeti raz oltar in iz kapélice.

Dr. Kolenec. Brezímenega! Še nesrečnejši je bil od doktorja Bežánca, predno so ga prekrstili! A ukradenec je vendar gotovo tudi jahal, ker pošten sveti Jurij, na čegar mesto so ga postavili, ne more konja nikakor pogrešati.

Dr. Pipec. Sveta povest piše z jasnimi besedami, da je svoji prvi soseski samo peš dajal pomoči in dobrote; a taka stvarca pobožnim kmetom najmanjše bolšíce ne dene v ušesa. Poznejše pripovedke namreč govoré, da predrzni tatje ukradeno, res nekoliko obledélo, a sicer še trdno podobo so samo z drugačimi šarami (barvami) na hitrem po kmetski premazali ter malo njene čestite brade odtesali, da je bila krajša, in tako se je zgodilo, da lesenega moža nij bilo zdaj nikakor spoznati.

Drd. Kolenec. In potlej so rekli, da je to sveti Jurij péšec?

Dr. Pipec. Mnogo prezviti so bili, da bi takisto naredili. Rajši so prekrstili cerkev, katera je bila poprej svetega Jurija, a po sedàj so jo imenovali svetega Matije. S tega koristnega ozira so tudi podobi namesto palice v roko vteknili leséno sekíro bradáčo, katera se za male novce kupi, ako je nikdo ne zna domá narediti. Kadar je bilo vse to dodelano, hodili so pobožno in zaupno milosti prosit novega patrona, katerega so si bili sami tako bistroumno popravili v krepko pomoč dušnim in telesnim potrebam prihodnjih časov. In vselej so se z njim okoristili, kolikor toliko.

Drd. Kolenec. Lejte si! Kdo bi mislil, da so tako pretkane te kmetske pasje obisti?

Dr. Pipec. Kmetske premetênosti so časi zvite, kakor ovnov rog, gospod doktorand! Zdaj nij težko uganiti, zakaj vsa ta kočljiva stvar, katero ukradeni kmetje — sami ob sebi hudi pravdarji — srdito ovadijo sodišču, da je bilo preiskavanje tudi v cerkvici, kjer so uradniki in biriči svetemu Matiji vse ude prešteli od vrha do tal ter primerjali ga spredaj in zadaj, vendar nikoli nij prišla do dobrega na dan; a z nekako gotovostjo bi se utegnilo reči, da siloma pod zaprto streho preneseni gospod morebiti nikoli nij začutil najmanjše želje pobegniti v svoje poprejšnje domovanje, ker so mu bili dež in veter, mraz in sneg stanovitni tovariši, in kjer ga je tolikokrat jezilo čšebetávo društvo zarobljenih vrabcev, ki so njegovi dolgi bradi in plešasti glavi dajali ubogo malo česti in poštenja; celó nespodobnega dela se nijso na njem sramovali. Ako bi se mož tudi kedaj bil domislil, iti malo pogledat v poprejšnjo hišo, kako bi se debelo začudil, ker bi na svojem prostoru bil našel — živega namestnika! Doktorju Bežáncu se je namreč v njegovem bridkem premišljevanji zdelo, kakor bi mu kdo navdehnil čudovito misel, da mu božji prst veli stopiti na izpraznjeni oltar, kamor je res tudi zlezel, kar je najhitreje mogel ob svojih slabih močéh in odhôjenih nogah. Ali je uže zdaj s preroškim duhom videl, kakšni bodo nastopki tega dejanja, ali ne, to nikjer nij zapisano; a toliko se more trditi brez greha, da vsa dežela nij utrpéla najti moža pripravnejšega temu svetemu poslu. Imel je veliko, sivo brado, potrebni klobuk širocih krajev z nizkim oglavjem, v roci je držal debelo grčavo palico ter vsa druga njegova oprava je bila tako primerna, da nij mogla nikakor biti ustréznejša svetnikovánju, katerega se je oklenil, ko mu je bilo vse drugo izpodletélo na zemlji.

Drd. Kolenec. To je čudna prigodba! Kakor da bi za svetnika bil še zmirom dober, kdor za nobeno drugo rabo nij! Vendar me zeló zanima, posebno zategadelj, ker vse na to meri, da se je vršila v tisti kapelici, katero sem jaz tako nesmrtno prepeval.

Dr. Pipec. Ako je to res, o čemer gotovo najmanje nij podvomiti, onda ste ukradenemu svetniku in ubežnemu doktorju s pesnijo res dali dolžno slavo, da li se Vam o tem do zdaj niti sanjalo nij.

Drd. Kolenec. Kaj bi je ne dal, ker jo imam!

Dr. Pipec. V spisih velícih mož je kakor v rudniku zakopanega mnogo, kar njim samim, dokler so bili na svetu, nikdar nij prišlo na um; a njihovi tolmači so vendar bistroumno zaslédili, in mi učenjaki uže zdavnaj trdimo, da velik je samo tist pisatelj, v čegar delih je več nego je on vanja položil.

Drd. Kolenec. Taki so tudi naši spisi; torej se ne dá tajiti, da sem jaz ta dva svetnika res utegnil prepevati, če tudi sam nijsem vedel.

Dr. Pipec. Kdo bi smel reči, da to nij tako? - A vrníva se zopet na poprejšnje, ter zvedite, da je doktor Bežánec jedva zlezel na oltar, ko star prosják (berač) s palico v roci pristoka po cesti. Bil je ali res pobožen mož ali se je pobožnega samo delal, da bi prejemal obilnejše darove od kmetov — s kratka, pokleknil je pred kapélo, predno se je hotel oglasiti v bližnji vasi, ki je stala poldrugi streljáj od ondod. Sveti doktor Bežánec morebiti nij bil še dobro postavljen, ker se je baš tedaj popravljal na svojem prestolu. Prosják to zapazi ter se tako ustraši, da z uma zmaknen v začetku ni vstati ne more. Ko se vendar počasi nekoliko spet okoristi, jame podobo strahóma ogledovati, in res najde na starem prostoru prejšnjega, uže več let znanega svetnika; samo to se mu zdi jako čudno, da zdaj giblje ter je sploh videti, kakor živ. Ker nam sveta povest o tem nič gotovega ne razodeva, treba si je torej misliti, da je doktor Bežánec utegnil biti kaj malega podoben tistemu patronu, ki je prej vladal na njega mestu, a vse drugo da je priteknila razgreta dédčeva glava, ki morebiti nikoli nij bila najbistrejšega uma. Prosják se napósled pobere, stisne palico pod pazuho ter proti vasi steče, kar so mu najhitreje dale njegove stare kostí in premnoge vréče, s katerimi je bil križem obložen, kakor je tacim ljudém navada.

Dr. Kolenec. Radoveden sem, kaj se je potem zgodilo.

Dr. Pipec. Prosják jedva izgine, piše sveto poročilo, in uže prideta za njim po cesti v glasnem pogovoru, kakor je običaj vinskih mož, dva kmeta, gospodarja iz te vasí. Mimo kapélice gredé se odkrijeta s poprejšnje svete navade, ako tudi se nič ne ozreta vanjo, ker sta menila, da je še zdaj prazna. Kadar toliko odideta, da uže nista mogla videti v kapélo, v katero se je vendar slišalo vse, kar sta bolj vpila nego pripovedovala, ustavita se pod staro hruško pred nizkim prelázom, ter eden reče : »Saj veš, Kotlóvščak, da so Korítnici naši vasi zato zdéli priímek Tožbánja vas, ker se vedno tožujemo; poprej se je imenovala uže od staríne Lisíčja glava, kar Čičev Martin še zdaj pomni«. — Kotlóvščak odgovori: »Kaj bi ne vedel! I nu, saj to nij nič hudega, zato ka je res, in mi se ne sramujemo nobene tožbe, ker brez nje moremo toliko živeti, kolikor ptič brez perútij ali riba brez vode. Naj govorí naš kaplan, kar hoče, pravde so zmirom bile in bodo. Kaj bi tisto! Pošten kmet brez poštene pravde ne veljá nič! Tudi ime Pravdánja vas je bilo nas uže začelo po hrbtu udrihati. Prekleti Slémenci so se ga bili domislili; Petráč je bil prvi. Ko moj oča, Bog jim daj dobro! Saj so na božji pravici — to ime zaslišijo, klobuk s kljuke, palico v roko ter s kratkim pótem k sodbi! Povedali so, da se ta beseda more presukniti še drugače, zeló zarobljeno, kakor jo nekateri uže tudi izrekajo, ter nam zabavljajo s tisto otročjo uganko: »Deset mož dve koži vleče proti Pravdánji vasi«. Ako se to mahoma ne odpravi, ostala bi na Tožbánjcih sramota večne čase. — Vidiš, tacega očeta sem jaz imel! — Zakuri se torej pravda in tekla je tri leta in osem tednov brez dveh dnij. Daj ali nê daj — Slémenci so bili na zadnje vendar izgubili. Plačevali so, da so cvilíli, kakor lesena kola. Petráč je bil po vrhu še celih štiri in dvajseti ur zaprt. Prav mu bodi! Česar je iskal, to je našel. Zmrzlják, ali nij res tako?« — Zmrzlják se oglasi: »Lejte, res! O, dokler je živel dohtar Zavijáč, nam so šle vse pravde po sreči, kakor smo sami hteli. Vse je bilo naše, kamor smo prišli. Zdaj nij tako! Preglavica na preglavico leze. Saj znamo, kakovi so denašnji dohtarji. Vedno vpije: Daj, daj! daj! plačaj! Pa nij nobenemu nič upati, in tožba se pri njem toliko gane, kolikor kosec kruha v roci; vsak dan je je menj. Jaz ne vem, če je poldrugo leto, ali kali, kar je Zavijáč umrl?« — Kotlóvščak reče: »Leto je minolo o svetem Jarneji, ko deró komarja. Ka si pozabil, da so nam bili tačas Krkóvci iz te kapélice po noči ukrali svetníka, za katerega smo se potlej zastonj z njimi pravdah? Celó babe so dejále: Nikoli bi ne bil svetník izgubljen, ako bi Zavijáč hodil še po zemlji«. — »Menim, da ne!« vzdahne Zmrzlják. »Pod nobenim kmetskim zvonom ga ni kolikaj nebéščana, da bi svojim ljudém tako lepo dobrótoval, če je treba, kakor je on znal. Za pravde in za vse smo se mu priporočali, ter nikoli nij odmajal. Tega svetníka mi je še zdaj žal, dohtarja Zavijáča tudi. Dveh tako potrebnih podpornikov Tožbánja vas nij še nikoli imela, in po vsem svetu bi ju zastonj iskala. Razloček je bil samo ta, da božji mož nam je dajal vse na upanje, razen kar je stroškov prizadevala streha njegove kapélice, in tudi to smo jemali največ iz púšice, kamor so mu dajali milostinjo popotni ljudje; a Zavijáču je bilo treba šteti gotovino, da se nam je časi koža lupila. Vendar je vsaj tudi kaj vedel in kaj storil! Izpod rok so mu šle tožbe, kakor bi repo rezal: omlatil je po štiri, vsak drug dohtar po eno, in še to s téžka. Premisli nu, koliko smo si zdaj siromaki s tem na izgubi, ko namesto desete pravde še prva nij v kraji! Verjemi ali ne verjemi, jaz tožim Ložánčka uže dve leti za pol mernika ovsenih plev, in še zdaj nij sodbe od nobene strani! Dohtarja nemarno pravega, dohtarja! To je, to!« - Kotlóvščak pritakne: »Dohtarja in svetníka nam je tako treba, kakor slepcu vida. Ali pomagaj si! Najdi ga, če ga moreš!« — Zmrzlják reče: »Vendar bi se za svetníka morebiti še prej kako preleglo, samo da bi dohtar bil! Poslušaj me, Kotlóvščak! Svet misli, da so res dohtarji tako navihani. Kosmatega vraga so navihani! En dohtar bi na obílici živel samo o nas Tožbánjcih, ako bi kolikaj hotel in znal. Kako ne bi? Tožbánja vas ima enega in trideseti gospodarjev na dobrih zemljiščih. Razen nejevernega Rebernika, ki se nikoli ne pravda, redí vsak gospodar po štiri debele tožbe, hvalo bogu! — tudi po pet, če je volja božja; nu, recímo po štiri: to jih je sto in dvajseti, ako ne štejemo ónih treh kóčarjev: Izvásnika, Oplátovca in Žarína, ki držé, ker so ubožnejši, vendar tudi vsak po eno ali po dvé«. Kotlóvščak dostavi: »In vsak teh trijeh, ko bi šlo po njegovem, rad bi jih imel po štiri, če ne celó po dobrih pet. Dokler smo bili še z domačim svetníkom založeni, Oplátovec je vsak večer pred kapélico klečé prosil da bi se opomogel vsaj do štireh práved, in zdaj s tega namena z romarsko palico in rudečo svečo za klobukom hodi vsako leto po dvakrat na sveti Kóm in po trikrat na sveti Záplaz k sveti Neži in k materi božji«. — »Nu, reci zdaj, če moreš, da nijsem prav govoril!« beseduje Zmrzlják. »In tudi to je, kadar prva tožba mine, za njo vselej pri nas druga pride tako gotovo, kakor petek za četrtkom. Ali bi se dohtar sè ženo in otróki ne mogel ob tem po gosposki vladati in še v mošnjiček devati?« — »Zlodej ga vzemi, če ne more!« odgovori Kotlóvščak, nogo predeváje čez prélaz ter odide po stezi, a Zmrzlják po kolovózniku v Tožbánjo vas.

Drd. Kolenec. Kaj si je le mislil doktor Bežánec, ako je vse to razumel?

Dr. Pipec. Recíte: sveti doktor! Čast, kdor je čestí vreden!

Drd. Kolenec. Mi, ki smo z njim vred sami doktorandi in doktorji, torej domači mej saboj! Nam tega vendar nij treba!

Dr. Pipec. Bodi si za prvič! A naša pobožna pripovedka razločno govorí, da je sveti doktor Bežánec vse na tanko slišal in razumel. Uverjen, da mu je sam božji prst velel stopiti na oltar, nij čudo, ako je ménil, da je na oltarji trebé tudi ostati. Kotlóvščakovo in Zmrzljákovo besedovanje mu je na drobno pokazalo, da Tožbánjce zelo peče dvoje, namreč izgubljeni svetník in pokopani doktor Zavijáč, ter da bi jim žal ne bilo niti stroškov ni truda, ako bi se dal zaslediti sposoben namestnik zlasti Zavijáču, ker so tako mrtvi na tožbe, da jih celó hodijo po božjih potih prosit. Ko to stvar v srci razbira in premleva, navdahne ga zopet visoka misel, kakor sveto poročilo brez okoliša govorí. Odgrne se mu namreč, da bi v kapélico ne bil mogel priti o nobeni ugodnejši dobi, nego je zdanja; kajti živa duša tako z láhka iz preglavice kmetov ne reši kakor on, ki utegne, ako hoče, oboje ob enem izvrstno sam nadomestiti: svetníka in doktorja, ker se je nekdaj učil pravdoslovja in zdaj ga je Bog čestito postavil na oltar. Hitro, kakor mu poprej ni bilo nikdar navade, božji mož nakani o prvi priliki zvršiti, kar se mu tako lepo sámo od sebe ponuja. S tega poštenega namena iz torbe ponižno privleče debelo, rudeče obrezano pravdoslovsko knjigo, katerih je štiri najpotrebnejše oprtiv prenašal po vseh deželah svetá, in v roko jo prime, kakor je videl nekdaj, ko je še hodil k maši, da v cerkvi pristoji knjigo držati kacemu učenemu svetníku. Tako pripravljen ter v božjo voljo udán čaka in gleda, kaj po sedàj pride na vrsto.

Drd. Kolenec. Povedati mi je, da sem zeló nestrpeljív, kako se ta čudna zgodba razplete! A kaj je prosják v Tožbánji vasi opravil?

Dr. Pipec. Opravil je to, kar mu je Bog velel, ko ga je zapodil od kapélice po kolovoznem poti. Zmrzlják in Kotlóvščak namreč jedva prideta domóv, in uže najdeta vso vas po konci. Od ust do ust, kakor ogenj — piše sveta povest — leti čudovita novica, da je tako tajno zmakneni svetník zdaj zopet na oltarji, in sicer živ, morebiti zategadelj, ker bi rad ljudem nekoliko povrnil, kar jim je žalega storil, ko ga nij bilo nad leto dnij med njimi. Stari in mladi Tožbánjci deró s prosjakom, izvoljenim poslom, na čelu, pred kapélico, da bi sami na svoje oči videli, kar so slišali pripovedovati. Srce jim je glasno utripalo, kakor bi v stopah delalo, česar naša sveta zgodba nikakor ne tají. Ko so bili pred svetníkom, prosják očí najprvo bogoslužno pošlje v kapélico, od koder jih v nebesa obrne, ter s povzdignenima rokama zavpije, kar se mu je najkrepkéje treba zdelo: »Ozrite se na ta preblaženi oltar, in sami pogledite, slavni Tožbánjci in Tožbánjke, možje in žene, mladeniči in deklice! vi, ki ste bili vselej dobrotni, kadar sem vas koli prosil masla, sala, jajec ali kruha, solí, žita, moke ali drugačnega darú ali strehe po noči — odkritosrčno govorite, ali so moje stopinje denes k vam prinesle nebeško resnico ali peklensko laž?« — V tem slovesnem hipu vzdigne sveti doktor Bežánec desno roko na tožbánjski narod, mrmráje, kakor bi môlil, ter ga potem poblagosloví z latinskimi besedami, katere je glasno zakrožil s hripavim grlom: »Blagoslôvi vas vsemogoči bog oča, sin in sveti duh!« Mej blagoslovom padejo na kolena žene in tudi možje kateri so v rokah držali klobuke uže poprej, od kar so stali na tem posvečenem prostoru. Babice jemó na prsi trkati, vzdihovati, na glas jokati, očí prevračáje, kakor je sploh običaj o tacih prilikah. Več je bilo solz nego véliki petek ali na vseh vernih duš dan v cerkvi. Kadar ljudstvo zopet vstane, očí otiráje nekateri z rutami, nekateri z rokavi, ženske sè zastôri, neka stara mati daleč tam zadaj celó z rešetom, zakričé vsi, kakor vrabci v zrelem prosu: »Živ, živ je živ! Vrnil se je. Bog védi od kod! »Potem župan s téžka zleze na plot, ker je bil rejen mož kakor trebánjski Urékar, ter se oglási: »Poslušaj me, Tožbánja vas! Tako nas je denes Bog osrečil, da imamo vsega dovolj!« — »Samo doktorja Zavijáča ne!« zavpije Zmrzlják iz množice. — »Kdo vé? Morebiti polagoma najdemo tudi Zavijáča, ali vsaj njemu dostojnega namestnika,« lokavo odgovori župan, kateri si vender po vsej priliki nikakor nij mogel biti v svesti, kaj je povedal s tem veletehtnim prerokovanjem; vsaj pobožna pripovedka nič enacega neče namigniti. »Z veselja so tukaj uže solze kapale,« župan dalje reče, »a jaz menim, da bi se veselje pokazalo tudi v svojem pravem oblačilu. Kakor smo poprej vzdihovali, potem z glasnim vpitjem bogu dajali, kar je božjega, tako se zdaj v svetosti radujmo dejanski, a ne samo s plakom in jezikom!« Zadnjih besed še dobro ne izgovorí, ko s plota izpoddrsne, da se na glavo postavi ter prekopícne trikrat naprej, trikrat nazaj. Sreča njegova, da je bil na mehko padel! Prigovor je, da izgled za saboj vleče. Tožbánjci so meníli, župan je to naredil nalašč, ker se mu je po njegovi modrosti kolikor toliko treba zdelo; torej so se enako za njim prekopícevali vsi, mladi in stari, možje in žene, še otroci v samih srajcah, katerim je šlo to opravilo najspešnéje od rok. Tudi prosják je odvrgel palico ter z vrečami prepét skopíčil na glavo, kar je okornega moža stalo mnogo truda; a v podpori mlajših rok je vendar izdelal. Ta važna stvar je jedva z božjo pomočjo dovršena, ko župan, vesel, ker nikdo ni zapazil, kako je bil po nezgodi vendar še nekam srečno padel, zgrabi prosjáka, ter jame z njim plesati, da se je zemlja tresla. Kdo bi mladini mogel dati kaj ljubšega, nego je sladki ples! Torej vsak mladenič naglo prime svojo devo ter se z njo skokoma zavrtí na čast povrnenemu svetníku; tudi možje in žene se križem pomešajo, ne gledáje, če je zgrabil vsak svojo ali ne; kajti bogú na čast nij nič greh, kakor vsacega krščenika pobožno učí ljubljanska porcijúnkula ter mnoga božja pota na zemlji. Brezzobe staríce in nadúšljivi dedci so ta dan s petami ob tla ožigáli, kakor bi kačam glave trli. Ka morebiti nijso tudi vedeli, zakáj? — A vsaka stvar ima začetek in konec; minolo je torej tudi to.

Drd. Kolenec. Ali sveta zgodovina vse res tako poroča, gospod doktor?

Dr. Pipec. Od besedice do besedice, gospod doktorand!

Drd. Kolenec. Hem! hem! Ne bi verjel, da ne slišim iz Vaših ozbiljnih ust, gospod doktor!

Dr. Pipec. Zakaj ne?

Drd. Kolenec. Zdi se mi, kakor bi vsi Tožbánjci bili neumni, če se nijso morebiti celó rógali svetemu doktorju Bežáncu.

Dr. Pipec. Oboje so jim podtíkali tudi njih sovražniki, zlobívi Krkóvci; a ker naš verjetni pisatelj o tem nikoli ne zine, torej klevetávim Krkóvcem ne moremo pritegniti, ker si je misliti, da oni v svetnem rabotanji trebuhu na korist nijso bili niti kolikaj sposobni razumeti, kaj je navdušeno srce. Ali se ne pripetí često, da glupi svet navdušene možé, kateri visoke misli v sebi nosijo, imenuje brezpametne? Kako se je godilo Kolumbu, predno in tudi potem, ko je bil našel Ameriko! In koliko je prebil Gutenberg, dokler je zvršil svojo božjo umeteljnost, katera je svetu prižgala novo luč! Kaj je trpel Galileo Galilei, ker je učil, da se zemlja suče okolo solnca, a ne velikansko solnce okolo našega drobnega planeta! Navadnim smrtnikom so plemenitejši duhovi tista knjiga, ki ima sedem pečatov, gospod doktorand!

Drd. Kolenec. Vendar se mi vpira misliti, da bi imeli plemenitejši duhovi s plesom in skakanjem posel. Kdo je slišal, da se tako neumno svetníki česté? Oprostíte, gospod doktor, da mi je beseda »neumno« zopet ušla.

Dr. Pipec. Zakaj se Vam zdi ta čast neumna? Ali ne veste, da so narodi uže od nekdaj s plesom slavíli bogove? Nam li sveto pismo ne pripoveduje, kako je celó kralj David poskakovàl pred skrinjo mirú in sprave? A tako daleč nazaj v stare čase ne treba ni sezati, ker še denes ta običaj vlada mej nami. Blizu Čebra, dva dni hodá od Loža, nad Plesci je gora z romarsko cerkvijo, posvečeno materi božji. Semkaj se zbere, kadar je proščênje, Hrvatov kakor listja in trave, ter o godbi z mešíčkom od ranega jutra do poznega večera poigravajo majki božji na korist in poštenje.

Drd. Kolenec. Bodi si torej ples, ker ga tako izvrstno zagovarjate; a čemu je bilo treba prekopícevanja, gospod doktor?

Dr. Pipec. Jaz plesa nikoli ne zagovarjam, če nij pobožen. A kar je do prekopícevanja, ne znate li, da gleda Bog samo preprosto srce in dobro voljo, katere so Tožbánjci res imeli z vrhom? — Nego zopet se vrníva pred kapélico! Plesú je bilo jedva konec, ko župan ukaže, da štirje krepki mladeniči vrhu ramen vzdignejo prosjáka, Tožbánji vasi zdaj nad vso mero čislanega, ter ukáje, »živio« in »slavo« hrumèč nesó domóv, kjer so mu potlej stregli zvesto, kakor bolnemu očetu ali porodni ženi, ali kakor bečele trotu, kadar se rojiti pripravljajo. Po sedàj bi mu uže ne bilo nikoli treba za palico prijeti in vreč oprtiti, ako bi ga ne bila priganjala stara navada. Saj veste, gospod doktorand, kaj prigovor uči: komur se prosjáška palica v roki ugreje, ne odloži je do groba, če ima tudi vsega toliko, kolikor ta mož, ki je zastonj dobival obleko ter vsak dan v drugi hiši gotovo hrano in streho. Vrstil se je namreč okrog vseh gospodarjev, kakor čednik od svetega Jurija do svetega Martina. Povest nam obširno ter zadovoljna oznanja, kako so mu srečni kmetje dali ta užitek do smrti na vso Tožbánjo vas, razen Reberníkove imovíne, celó v zemljiške bukve vpisati; a vse njegovo delo je bilo, da je pričal, kadar je bilo treba, kar se je pač godilo, sam bog vedi kolikrat, kako je našel doktorja Bežánca na oltarji. In súčimo stvar, kakor nam je drago, tajiti vendar ne moremo, njegova zasluga je res velika. Da ni o pravem hipci on prišel povedat, morebiti svetník zopet kam pobegne, predno bi ga bilo moglo spaziti katero koli tožbánjsko očesce, kar se je tem verjétneje zdelo vsemu svetu, ker ga Zmrzlják in Kotlóvščak nijsta videla, če tudi sta v dolzem pogovoru stala blizu kapélice, kakor sta sama prisezala vsacemu, kdor je utegnil ali hotel poslušati. Zakaj bi se torej smelo kolikaj dvomiti, da se je povrneni pomočnik prvič hotel slavno razodeti baš po izvoljenem prosjaku edinem, a po nikomer druzem?

Drd. Kolenec. Kdor na vse strani učeno presodi, kar ste povédali o svetem doktorji, ne more se ubraniti misli, da je on prejšnjemu pomočniku res vendar bil neizmerno podoben — recite, kar hočete! — ker se je o njem vesoljna vás tako zeló motila, če to nij morebiti baš kako nebesko znamenje? Kaj ménite, gospod doktor?

Dr. Pipec. Ako pismo govorí, da brez čuda ne spade vrabec sè strehe, las človeku z glave, kako bi se torej mogla tolika stvar goditi sama ob sebi? Zato se ne posmehujmo, da se živ krst nij domislil zahtevati, naj bi možje preiskali do trdnega, če je Bežánec ves tist svetec, kateri je bil izginil, ali ne? Resnica tolike globokosti se ne preiskuje, ker trebé, da jo samo v božjem strahu verujemo. Punktum! Še tega nijso zaslédili, da si je obé nogi odhôdil, ker je uže z rojstva bil nad kolénjo zgibo res dolgovézen, a doli niže do same plésne (podplata) siromak tako zeló kratek, da je meril jedva malo ped otročjih prstov; svojo dolžnost je zvesto opravljala tudi njegova ohlapna suknja, ki je zaradi zbrušenih golén sezala do tal presvetega oltarja v kapéli. A razodénem li Vam do kraja, kakor se je godilo, pristaviti je z bridkostjo, da odkritosrčna zgodovina srdito poroča, kako bi sam nejeverni Reberník to stvar bil rad védel stokrat bolje nego vsi ostali Tožbánjci. Ogrozni, trdovratni grešnik se tako popisuje v izvoljenih knjigah: bil je dolgopèt, sedemdesetleten, a še trdnokost in žilav starec, da-si uže bel, kakor golobec, in béder tako tencih, kot bi dvorogljáte vilice vanj zasadil. Nezmotna ljudska govorica trdi, kar se nekako tudi mej vrsticami našega pisatelja svetlíka, da je utegnil biti rodú tistih strašnih ljudij, ki so Boga križali, zaradi česar si je ves bistroumni svét šepetàl, da ima na hrbtu pasji rep, katerega vedno tají, kakor kača noge, in po vsaki jédi je bajè oslinil prste leve roke ter z njimi se umival po obrazu, okolo očij in po laséh, kakor izkušen maček, predno se vreme izpremení. Tak je bil ta mož! Reberník je tedàj krta čakal, motiko nad glavo po konci držé, pod kapélico v neki sódolini svojega travnika skriven, ko je bogoslužna Tožbánja vas prigrméla čestit vernega pomočnika. Psorepec ušesa polagoma vzdigne ter kvišku pogleda, ves radoveden, kaj znači ta hrup, in potlej se prikrade gori više za krsíkov grm, od koder nezapažen vidi in sliši, kar se je počenjalo. Ko množica napósled izgine, pogan z motiko na rami prileze ter svetníka jame pokrit premišljati najprvo iz daleč, oko nagibáje zdaj na levo stran, zdaj na desno, kot bi premerjal kako poslopje od ogla do ogla; pozneje se z mačjimi koraki premakne do samega praga, od koder božjega človeka zopet na vse strani ogleda tako do dobrega, kakor bi se ga pripravljal kupiti. Kadar molčé zvrší to delo, nejevoljen odmrmrá po zavrtih in pred neko apnéno jamo postojí ter potlej zopet gredé reče sam saboj: »To se zna, da sem ga! Uže poprej sem ga nekje videl. Samo se ne morem, treska! domisliti. Čakaj, čakaj, ti neobíč grda, ti pokora zagátna, ti! Kaj te je prineslo semkaj na oltarček, in te je? Kdo je bil pó-te pisal ali poročil? I nu, kje sem ga uže videl, kaj déste? Svet prav govori: Stara glava, pusta glava. Res je to! A ko bi sekire namesto dežja padale z nebes, domislim se vendar. Nij krágulj, da bi se ne!« Takisto se je prepiral ta peklénščak, in ako se ne motim, klel je tudi, ali zato, kar mu je bil krt ušel, ali morebiti, kar je še verjétneje, ker se mu novega prebivalca v stari kapélici nij nič treba zdelo.

Drd. Kolenec. O, zato, zato! Ne ménim, da bi ta vražjak zavídljivi svetemu doktorju namérjal kolikaj dobrega ocvréti.

Dr. Pipec. Niti jaz ne ménim, da-si celó slavna povest, ki zmirom Bežáncu pošteno pritrkava, nij zamolčala, kako je bila zdaj baš tista njegova slaba ura, v kateri bi se nikakor ne bil krčil z jajci in maslom, niti ne z mastjo zabéljene ocváre, ako tudi je bil petkov dan; kajti na ves jezik je rečeno, da jedva sovražni starec odleze, ko lačni svetník pazljivo okolo sebe pogleda, kadar se uvéri, da je zopet sam, naglo razveže torbo svojih dušnih in telesnih potreb, iz katere prinese dar usmiljene krčmarice v Lokánjem selu, namreč lepo krivíno mesene klobase in urézanico črnega kruha, ter začne tako spešno z usti gibati, kakor bi za tri dni vkupe môlil.

Drd. Kolenec. Sreča, da kmetje nijso videli, kako se njih pomočnik s klobasami petku v bran postavlja!

Dr. Pipec. O, še drugačne stvarí bodo videli in slišali, samo potrpé naj malo.

Drd. Kolenec. Razbistrite mi zdaj, gospod doktor, ali mu je zeló ugajálo tožbánjsko veselje?

Dr. Pipec. Morebiti Vam ne bi, kali? gospod doktorand! Kdo torej sme vanj kamen poriniti, če se mu je dobro zdelo? Samo ko so mladeniči nesli prosjaka, iz početka nij hotel prikimati; a globoko premišljáje vendar potem v duhu spleza do nepremíčne sodbe, da v zadnji meri tudi to, kakor vse drugo, kar se je govorilo in delalo, v resnici letí samo nanj, česar nikdo ne izpodmakne, ako si nos odgrizne.

Drd. Kolenec. A kako se je držal, ko je nejevérni Reberník okolo njega vohal?

Dr. Pipec. V Ljubljani je bil krajáč, po imenu Žéljko — Bog mu daj vsega obilo, tam kjer je; saj uže trave ne tlači! Od poroda tako razkódranih lâs, kakor ovca, in sajavega lica, kakor cigan, svojo kožo vrhu tega še tudi sam počrni ter odide v Tirole, in tamkaj se ljudém jame kazati za gotovo plačilo, da je pravi mur (zamórec) iz Afrike. Če ga je kdo ogledoval, mislite li, da je kolikaj Žêljko trenil z nosom ali z ušesom? Nikoli! Mirno se je vêdel, kakor je bilo tacemu resnemu poslu treba, kar priča neki njegov znanec, ki ga je videl pri tem delu. Takisto se je držal tudi Bežánec pred Reberníkom, da li naša verjetna pripovedka res ne išče pomečkati, kakor bi se vendar ne bil malo pribojával.

Drd. Kolenec. O tem krajači sem uže slišal. Govoré, da ga je na zemlji posebno veselilo, prenarejati kožo, kakoršno je Bog ustvaril. Nekedaj bajè kupi konja, tako belega, da nobene dlake nij imel črne ali rujave na sebi. Ko nij bilo krme, novcev še menj — kaj se je prevržljivec domislil? Belo kljuse namaže povsod z jako zeleno šaro (barvo) samo zato, da Ljubljančani potlej nijso zapazili, ko ga je pasel po njih košenícah, ker je bilo trava in konj oboje enako.

Dr. Pipec. Res je tako počenjal. — A tudi mej Tožbánjci so se denes godile nenavadne stvarí, ki jih zgodovina krepko in vestno popisuje. Kmetje se namreč jedva s prosjakom na ramah vrnejo domóv, ko občinske odbornike takój v sejo povabi župan, s katerim smo se uže pošteno videli pred kapélo. Tepéžkan so mu rekli; kajti dokler je mladóval, nij še bil zavalúšnega telesa, nego v temnih nočéh je celó skokonòg zahajal dekletom nagajat pod okna, od koder ga je bilo časi treba zapoditi z ocepkom ali polenom v roci, ter nekolikokrat še huje pretepežkati. Zato se ga je bilo prijelo ime, katerega se nij potlej do smrti mogel otresti, kolikor bi rad bil plačal, ker je bil imovít človek; tudi pravdati se je uže često mislil — a pomagaj si, ko nikoli nij do trdnega zvédel, kdo mu je pritisnil ta grdogledi pridévek! Izbran je v župana bil samo s tega modrega ozira, ker je edini mej sosedi mogel zalagati osem vélicih poleg ene male pravde. Naš razumni Tepéžkan je potreboval občinskega hlapca Rožánca, ki je nosil obe nogi na vnénjo stran tóličko zakrivljêni, da bi se z láhka bilo mej njima kolo zatóčilo. Tega zdaj pokliče ter v svoji pravici in oblasti naglo zapodí z okovanim kravjim rogom po vasi, da je od Izvásnikove koče do Gázibrodove hiše krivénčil in tako prokleto na dolgo trobil, kakor bi izraelskemu kraljestvu oznanjal tri sveta leta ob enem. Rog je vréščal, Rožancu pohajalo sape, a k županu je skokoma hitelo vse Tožbánje selo, tudi žene, celó dekleta in otroci. Tako je bilo vselej, kadar so zborovali; samo nejeverni Reberník, čitamo, da se nij dal nikoli spregledati mej njimi; grešni odurnež je vedno hodil po svojih posebnih okljukih. Ljudíj se natepe v sobo, da je bila natlačena, kakor meh s proséno moko, če mlinar prevelike merice ne vzame, in župan sede gori v kot za mizo pod stékleno podobo sodnjega dneva ter ob desnico poleg sebe posadí prosjaka, ki se je njegovim priznanim zaslugam samo v ta imenitni dan za nameček dovolila tudi odborniška čast, katere junak potlej nij pozabil, dokler je hodil po zemlji; a na levici se v navadni prostor dene občinski pisar Trímož. Imenoval se je zato tako, ker so dejali, da treh dobrih mož delo opravlja; kajti poleg svoje navadne službe je ob enem tudi raztrgane škornje trdil in stare pečí prekladal, kadar nij bilo v pisarnici prevelicega posla; obétali so mu celó, kadar kapélico dozidajo ter vanjo postavijo orgle, da bode on meh vlekel. Niže se razvrsté, največ kakor kane, ostali svétniki in svétnice; kajti bile so tudi one mej njimi, zaradi česar pametna zgodovina Tožbánjcev ne more prehvaliti. Na mizi je čakal kozji zvonec, da bi v zboru tako zvesto in brez najmanjše bojazni ustrezal svojim glasnim dolžnostim, kakor da je od čistega srebra. Zanj torej prime Tepéžkan ter precèj trdo pozvoní, prične važno sejo in brez dolzega oščávanja vpraša, kaj bi se komu najpotrebneje zdelo o svetníku — večna hvala mu bodi! Knjiga naše resnične prigodbe piše, da se na druzem konci mize prvi oglasi Marko Bogobáznik, in tako požene svoje puste modrosti neukretno besedo: »I nu, svetník ima stréšico in oltar, česa potrebuje še po vrhu? Tako bi jaz mislil. Če morebiti kak Tožbánjec, ki je bogatejši s pravdami, kaj boljšega vé, ka nijsmo zato prišli, da se poménimo? Ali nij res tisto? Vselej so rekli: da se zvon spozná, treba slišati dve resnici. Ne verjemíte, da je svetník bil našo navado uže pozabil! Kakor ga zdaj nij bilo nekaj mesecev mej nami, vendar je poprej dosti dolgo poslušal in gledal Tožbánjo vas. Edini Čičev Martin pámetuje, kedaj so ga bili naši predniki v Radovljici kupili. Zini, Martin, ali je ali ne?« — Ogovorjeni Čičev Martin, do stoléten, zeló nizek možiček, ki je imel toliko zob v glavi, kolikor žaba volne na trebuhu, da se mu je torej mehka brada vselej nosa dotikala, kadar je kaj glévil, ob visoki leskovi palici prileze izmej poslušalcev ter počasi jame iz praznih ust pripovedovati, kolikor je koli mogel po moški, in reče: »Res je, res! Ka ne vem, kako ga je bil Skočir prinesel na tovor, lepo v slamo zavitega, po stari cesti — novo smo potlej naredili — semkaj gori od Grebeníkovega koríta? Še zdaj, kakor bi se denes godilo, vidim Skočirja — Bog mu daj luč nebeško! — in tudi njegovo sérasto kobilico, ki si je bila drugo leto potem na Pétražah levo nogo zlomila nad prednjim kolenom. Božíčka so imenovali moža, ki nam je svetníka izdolbel iz celega kosa najboljše lípovine, ko je drevo še rastlo. Zato je tudi bilo treba odšteti zanj štiri šmárijne petice in odmeriti dve četrtinki ječmena šestovrstnika, predno smo ga k rokam dobili. Tako je bilo!« — »Zdaj sami vidite,« zadovoljen povzame Bogobáznik, »da nij pritekel ta sveti zajec denes prvič v tožbanjski zélnik. On uže vé, kaj moremo in česa ne moremo. Kolikor je dobival poprej, toliko mu dajmo zdaj: več ne smemo, ko bi tudi utrpéli, da se ga kaka nova pravičica ne prime. — To je pametno! Komur nij prav, toži naj; saj vé, kje in počém se pečati delajo, če je svetník!« — Pobožna pripovedka je na tem mestu pač malo čemérna, kajti drugače se ne bi niti spodobilo, a vendar v svoji potrpežljivosti zopet ne tako razkačena, kakor bi se poštenjak morebiti nadejal z njene svetosti, ker je nevedni kmet samo preprosto govoril, ne hudobno, in ker vsi pravovérni Tožbánjci, kar tudi ona potolažena dalje pripoveduje, o tej priliki grozno zaplapolájo, kakor bi ogenj v slamo vrgel, ter posebno vse vrle Tožbánjke od prve do zadnje. Iz teh pravičnih žen se je debela teta Pleníca po duši in zlasti po telesu tako odlikovala, kakor obila pogača iz drobnih opréšic. Uže njeno ime odkriva, da je mlajšemu zarodu Tožbánje vasí baš ona pomagala pripótovati na ta žalostni svet, zaradi česar je bila v toliki zasluženi slavi, da je uživala stanoviten prostor v občinskem odboru, kjer je Trímož njene besede na tanko zapisaval. Poprej je sedela poleg pisarja, da mu je vedno v pero gledala, če dela prav ali ne, zlasti kadar je njene govore izročal nesmrtnemu spominu; a denes je stolovála pri moži prosjaku samem, kateremu je zmirom kaj na uho pripovedovala, kar je tudi védel spodobno čislati. Razen te občanke je dosmrten sedež poleg prvega svétnika imela edina županja, ustvarjena vsa drugače, nego si take oblástnice po navadi mislimo; kajti bila je dolga, suha, kljukonôsa ter na desnem očesi od otročjih let slepa žena. Če se je res malokdaj v sejah oglašala, imamo verjetne svedoke, da ne zategadelj, ker morebiti nij vedela kaj reči — saj zgovorni so vsi ženski jezici — nego samo s pravičnega ponosa, kar so njene strupovíte sovražnice po krivici imenovale ošabnost. Poudarjala je, da zá-njo govoré srebrna usta, ki so baš pripomogla, da se je primožila k županu, kateri naj torej namesto nje stópi na prste, ako je treba. Tako se je često pripétilo, da kadar je ona kaj hotela povedati, zinila je edino to: Moj dedec ima besedo! Razumni Tepéžkan je potlej vselej pohlevno vstal in hrabro modroval, kakor ga je bila poprej naučila, da je torej vendar vsa Tožbánja vas plesala po njenih goslih. Denes je molčé poslušala, ker se nij poprej utegnila pogovoriti z možem, kateremu nij toliko upala, da bi mogel brez nje kaj pametnega v pródaj postaviti. Imela je tedaj sama teta Pleníca mej vsemi Tožbánjkami o tej priliki zakonito oblast, krepko se oglasiti, in res je to dolžnost opravila neustrašeno, kot najboljši govorec. Bogobáznik — tako piše poročilo — jedva začne, ko ga ona mahoma bistro pogleda ter natakne velíke naóčnike, brez katerih v seji nikoli nij odprla ust svoje učenosti. Kadar on umolkne, zagrozí se bogoboječa žena s tako pravično srditostjo, da z rokama vrhu glave ploskne ter zavpije, kolikor je koli utrpélo nje prostorno grlo: »Baba in babica sem, torej dvakrat baba, ter da-si vdova, nemam je právdice, kar bi je kdo za psom vrgel, razen tistega prepirčka z Robáčevo materjo Košáro za suknen svitek; vendar tako zagovedno bi nikoli ne izpregovorila! Bogobáznik, ali te nij groza, da bi s tvojih besed zadela nesreča tebe in vse nedolžne sosede? Pozabil si, kako je bilo predlansko leto na Kovôrnem, ko je hodilo strašit, da se Bogú smili! Časi je o polunočí od Prhájeve mlake krvavo stegno brez bedra prijezdilo na pisanem Níštarci, ki je ob kraji votel, na sredi ga nič nij; časi strašna kosmata brada brez lâs in brez glave — Bog nas hrani in sveti Anton! — od Kráčic do Raztéznikove smreke cesto pométala tako z veseljem, kakor nobena dekla; časi uboga obsojena duša, v dolzih škornjih vsa skrita, z lesénim izuválnikom zadaj privezanim, sedela pod Metelíževim orehom ter jokala tako bridko, da Bog nam pomagaj! In kadar je vstala, hodili so ti pogubljeni čevlji sami brez nog po vasi od hiše do hiše, kjer je izuválnik potrkal na vsaka vrata, če nijso imela morske noge, da noben človek nij dehnil od samega trepeta. — Čemú se je to godilo? Kaplan je res dejal, da za tisto, ker se tudi Kovôrniki radi pravdajo. Verjemi, kdor hoče ali more — jaz ne! Zato je bilo, zato, saj mi je Oplénova osobénica Stržína pripovedovala, ker so bili ključarji pozabili šestico davka plačati od cerkve svetega Donata, ki se mu je potlej tako hudo godilo, da je sirota bil zanj rubljen. Vendar je narejen sveti Donat samo v podobi na platnu; a tožbánjski pomočník je ves drugačen korenják, če premislimo! Kaj ni storil mirakeljskega čuda, katero smo vsi gledali na svoje očí o belem dnevi? Ka nijsmo pred njim od veselja plesali po nogah in po glavah, kadar nas je prekrižal, in tako milo, da so nam v očéh solzice igrale, po latinski zazvénčal: ,Venedi teh špirtu santu?’ Bogobáznik, ali si tiščal ušesa in trdovratno mižal, ker nič ne veš, da je živ prišel od ondod, kamor ga je bilo mrtvega neslo po božji volji? Zdaj vsi vidimo, tisti, ki rabimo naóčnike in tisti, ki jih ali še nemajo, ali jih ne bodo nikoli imeli, da ga nam res nijso bili ukradli Krkóvci, katere smo torej po nedolžnem tožili, siromake, Bog nam grehe odpusti! Bogobáznik, Bogobáznik, to se nič Boga ne bojiš?« — »Ni Boga ni božje besede; to je nam odbornikom vsem pokazal!« pristavi prosják, ki bi zdaj svoje telo morebiti rajši bil pod pazuho prijél ter z njim šel k Mazíncu v krčmo na polič dobrega vina; a ker je bilo treba tukaj sedeti, mislil je, da vsaj ženam se ne more pod koš dati, in zavpil tako živo ter krepko, da so mu od tega dneva rekli Žíkrep, katero ime so potlej svete knjige raznesle daleč po krščenem svetu, celó doli v turško zemljo. Tako se mu godí, kdor je imeniten!

Drd. Kolenec. Gospod doktor, kar je res, to je res. Pleníca zna govoriti, da bi jo bilo vredno poslati v državni zbor na Dunaj.

Dr. Pipec. Zategadelj naš pisatelj obširno poroča, kako je bil zeló preplašen Bogobáznik. Vsak lasec mu je imel svojo kapljico; tako se je potil. A vendar zopet vstane, če tudi bojazljivo, in da bi prejšnjo svojo nepremišljenost malo pogládil, jame besede takisto previjati: »Poslušajte me nu, žene! Dajte si dopovedati, možje, in Vi, prijatelj, ki se Vam je svetník prvemu pokazal! Saj beseda nij konj! Kako se moremo kaj poméniti, če grmečega Boga nij čuti mej nami? Vselej so dejali, modrost je začetek božjega strahú! Jaz nijsem takisto mislil, da bi svetníku morebiti kako kaj zabavljal, Bog mu daj zdravje! Saj vemo, da brez njega toliko opravimo, kolikor kak oreh pri žabi. Kaj bi se ménil! Hotel sem povedati, kakor bi se nam ne bilo bati, da bi zdaj spet kam ušel, ker se je živ in sam ob sebi vrnil od ondod, kamor ga je bilo mrtvega neslo po božji volji, kakor je rekla naša teta Pleníca, ki vsi vemo, da je pametna žena. Takisto sem jaz mislil, vidite!«

Drd. Kolenec. Kako se je dalje vršila seja, gospod doktor?

Dr. Pipec. Sveto poročilo piše, da za Bogobáznikom vstane Zmrzlják, kateri je s Kotlóvščakom vred bil tudi občinski odbornik, in reče: »Bogobáznik zdaj prav in po pameti govorí, kakor je poprej neumno verížil. Vse nam kaže, da svetník se je povrnil res vendar samo zato, ker misli pri nas ostati. Ali si mož nij poskušal, če je hotel, dovolj svetá, odkar je bil pobegnil? Kdo vé, kako se mu je godilo pri neznanih ljudéh? Morebiti časi nij toliko imel, da bi si bil enkrat zakuril tabaka. Mej nami je star prigovor: Kdor si obilo prebira, tak si malokedaj prebere«. — Naglo se potem oglasi tudi Strígoj, ki je znal toporišča delati: »Mene vprašajte, mene, kaj so tuji ljudjé! To vem jaz, ki sem v poprejšnjih letih od svetega Mihaela do svetega Jurija drva sekal na Hrvatskem. Zmrzlják je dobro zadèl, in vse tako je«. — »Nij, tako, ne!« zavpije Razhúdnik, ki je imel blizu ceste zidano hišo. »Če si ti hodil tam po Hrvatskem, Strígoj, kaj ti je bilo hudega? Ali nij vsak človek vedel vsaj po vrhu, kaj mu pripoveduješ, in tudi ti, kaj on govorí? Bratec moj ljubi, ko bi naš svetník bil z menój šel, z menoj, tjà na Štajersko, na ón kraj Náprha, ali gori mej Korošce, koder je sam Nemec do Nemca, kakor bi jih nasejál, ki ne more po božje izpregovoriti nobeden, potlej bi on zvedel, kako se môli kozja molitvica, potlej, če nemški ne zna! Toliko so me razumeli, kaj pripovedujem, in toliko je meni šlo v glavo, kar so oni z menoj govorili, kakor bi se s plotom prepiral. Tako je, vidiš! Tudi tisto je težko verjeti, da bi se res mislil svetník za vselej tukaj ustaviti, če mu damo oblast počenjati, kar bi se njemu zdelo. Ka nijste še nikoli videli, kako bečele, kadar so roji, časi od kod človeku pred nos prileté na kako vejo? Vendar, če ne priteče s panjem, kateri se namaže z medom in maternjo dušíco, da jih lepo ogrene, prebito hitro začne živalca peruti razgibati, in potlej bog z njimi! Išči jih, če veš, kod! Naš svetník je tudi tak. Zdaj ga imaš, zdaj ga nemaš, kakor tist prigovor: pes in izgaga sta šla v Rim; pes je prišel, izgage nij. Morebiti nijsmo tega uže sami poskušali? Odgovoríte mi! Zdaj ga spet imamo, hvalo Bogú zanj! — Lôvi ga je slab mož, drži ga je dober. Držati ga je treba, držati; saj smo ga dolgo krvavo pogrešali!« — Za tem govornikom ledje svoje modrosti prepaše Kotlóvščak in začne: »Razhúdnik je najbolje besedo zasadil. Kaj bi ne, ker je dohtar, ki nij do zdaj še izgubil nikoli nobene pravde! Res ne kaže svetníka iz rok puščati; samo to je, kako bi ga privadili, da spet sam od nas kam ne popihne?« — Zdaj župan tako skriváj, da je videl obilnejši del zbora, pogleda svojo dolgo ženo, katera takój zapazi, da je povprašuje, ali mu je svobodno vstati in govoriti, ali ne? Županja vse to sicer malo nerada umeje; a ker je bilo očito, da mnogi Tožbánjci s teto Pleníco vred uže na tanko vedó, po čem je Tepéžkanovo mižíkanje, zatorej mu, nejevoljna sicer, a vendar pritrdi z levim očesom, in župan se potlej samooblastno povzdigne ter mogočno oglasí: »Kotlóvščak bi rad zvedel, kako bi se naredilo, da svetník spet kam ne uide? Temu je lehko votek najti. Razumnih ljudíj sem slišal: tvoja glava, tvoj svèt. Ako nečeš ostati z lepa, ostani z grda, kadar vidiš, da si potreben! Ali nijsmo Gládežu in Kozoglavu kupili tiste perutníčaste sulice, da namesto nas hodita po noči na stražo, ker so babe dejále, da jih je strah samih domá?« — Ujna Tesla mej poslušalkami hitro zavrne župana: »Katere babe? Kako je to, da bab takrat nij bilo strah, ko vas je šlo časi pol vasí k dohtarju v Ljubljano, od koder vas nij bilo po dva, po tri dni? Tudi ste prišli vsi tako pijani, da ste mački teta dejáli. Uboge babe pritikate povsod, kjer nas je toliko treba, kolikor vozu petega kolesa. Tepéžkan, radi nas imate, radi, če tudi se delate na videz, kakor bi vam samo v preglavico bile na svetu. Svoje žene vprašaj, kje je strah domá, in kateri zélnik rodí najboljše tožbánjske glave! — Ali bi rad še kaj zvedel?« — Ta govor zbudí veselóst in smeh po zboru. Župan je dovolj čutil, da ga je Tesla pri polti usekala; a da je stvar dobila nekoliko lepše lice, tudi on se je po sili držal na smeh, kateri je torej bil precèj kisel. Zgodovina odkrito priča, da se je Tepéžkan res bal svoje žene bolj nego vseh strahov, in vedel je siromak uže zdaj,koliko neusmiljenih besedi ga čaka, če morebiti ne celó palica, zaradi nesrečne Tesle, kadar samega préd-se dobode županja, katera je iz edinega očesa v glavi nanj streljala tako srdito, kakor bi se za hribom bliskalo. On se torej najprvo malo odkašlja, in kadar zopet zbere nekaj sape, katero mu je bila jezična govôrnica vso zaprla, jame nadaljevati: »Bodi si tako ali tako; tisto vem, da imata Gládež in Kozoglav po toliko plače na leto, po kolikor trije čédniki ne. Sam Bog zna, kako sta zastonj mej nami do zdaj redila trebuhe! Vzameta naj torej vsak svojo sulico ter gresta pred kapélico, in potlej bi ga rad videl svetníka, ki bi mogel téma hrustoma pobegniti, če je tudi v božji milosti zapisan tako globoko, da njegove svetínje vsako noč po trikrat preletavajo od cerkve do cerkve!« — »Tepéžkan tudi vè, kaj govorí, ne samo soseda Tesla,« reče strijna Ruváča tam zadaj pri vratih. »Gládež in Kozoglav naj stojíta na straži po noči in po dnevi. Tako bodi, možje! Nij pes, da ga ne bi ustavila, ako bi se morebiti res domislil perutníce razpéti, kakor je Razhúdnik prerokoval!« — Ko Ruváča umolkne, Bogobáznik še enkrat stopi na prste. Sveta pripovedka oznanja zeló nepristransko, da ta mož kostí svojega telesa vzdigne zdaj obilo pogumneje nego v poslednjem govoru, in takisto beseduje: »Poprej ste bili vsi ná-me planili, kakor sršeni; ménite li, da ne bi zdaj mogel jaz ná-vas, ako bi kolikaj hotel, kali? Naj pogubim vse pravde, kolikor sem jih od očeta prevzél; kolikor sem jih sam pritrudil, in kolikor jih še prigospodarim, če je volja božja; naj me hodi mora tlačit: ako se mi ne zdí preglávičen greh okolo svetníka stražo tako postavljati, kakor okolo kacega ujetega razbojnika! Premislite, kaj počenjate, da vas božja roka ne potíplje! Usmilite se nedolžnih otročičev, možjé!« — Zapisano je ostalo, da so te besede zeló potrle vse Tožbánjke in Tožbánjce, kolikor jih je bilo na sedežih, in kolikor na nogah, posebno župana, ki ga je tudi pekla poprejšnja zadréga s Teslo, da je torej molčé premišljal in v mizo srepó gledal, kakor bi izgubil svoje štiri take pravde, katere je uže mislil da ima v žepu. Napósled se vendar Kotlóvščak pojunači, in jame tolažiti: »Nij še taka huda zabréga, ne, kakor je Bogobáznik rekel! Saj nijsmo še nič ukrenili. Pogovorímo prosjáka, da to delo prevzame; on ga je vreden! Svetník se nij razodèl Tepéžkanu, da-si je župan ter da-si ima največ in tudi najboljših praved mej nami; jaz in Zmrzlják sva zastonj oprézovala tam pred Ognjêtovim prelázom tako blizu kapéle, ker božja volja nij bila, da bi ga mi grešniki prvi oslédili. To je bilo prosjáku spravljeno; zato njega spet na cesto odpravimo! Svetník mu naj pové, kaj misli in kako bi rad imel, da bi nam ne bilo napak in tudi njemu prav, če se vam greh zdí, Gládeža in Kozoglava pošiljati.« — Prosjaku Žíkrepu so te besede tako ugajále, da se mu je razlil solnčen smeh po obrazu, kakor ciganu, kadar sekirico najde, ali kakor poštenemu Slovencu, kadar kje zaleže kako dobro, staro besedo, in sveto poročilo posebno poudarja, da je uže od mize vstajal. A kaj pomaga, ko neusmiljena teta Pleníca zopet naóčnike natakne ter krepko reče: »Kakšen greh? Povej mi, Kotlóvščak! Ali je o veliki noči greh, ko pred božjim grobom pokriti vojščaki stojé z mečem in sulico! Ali ni vse to Bogú na čast? Kdo je še kdaj slišal in v kateri cerkvi se je učilo, da je greh o svetem telesi, ko po mestih toliko pokritih z orožjem hodi pred Bogom in za Bogom? Ali je zato kdaj toča pobila, kdaj izboléla živina ali črv žito pojédel? Prosják je res izvoljen človek; morebiti je še deseti brat, kaj vemo? Ali mi vendar pošljímo Gladeža in Kozoglava!« — Tem zeló težkim besedam še Razhúdnik za naméček pritakne: »Če res mislite, da človeku pred kapélico ne prístoji pokritemu biti, ker zdaj nij velika noč ali sveto telo na pratiki — nu, ka ne moreta razoglava hoditi sem ter tja po cesti? Morebiti se vendar svetnik tudi njima kaj oglasi, in zato še malo tukaj počakajmo, da zvemo, kako bi mu ustregli? Ako namígne, da bi s prosjakom govoril, saj ta pojde rad k njemu, dve pravdi stavim, da pojde; saj sta si mej saboj, kakor dva mala strijca. Drži ga, dokler ga imaš, drži ga!« — Temu nasvétu so naposled pritegnili vsi Tožbánjci in Tožbánjke; celó otroci so zavpili: »Razogláv Kozoglàv!« in rekli, da je prav tako, zato ker so vedeli, da se Kozoglav ne bode smel od kapélice geniti, da bi jih podil, če jim na misel pride z Jázbarjeve kravájnice hruške klatiti, ali na Otrépovi njivi zakuriti, ali tam doli pod Leméževo léso žabe s kamenjem preganjati po luži.

Drd. Kolenec. Kaj Vam je prinesel ta mož, ki je zdaj odšel iz prodálnice, gospod doktor?

Dr. Pipec. Dovolítev, da mi je svobodno »Kovaško kladivo« prilepiti na okno. Čitajte sami, gospod doktorand!

Drd. Kolenec. Ne trebé! Naglo torej prilépite, in prosim Vas, potem dalje pripovedujte o svetem Bežanci.

Dr. Pipec. Oprostite! Zdaj vidite, da ne utegnem; kajti za oknom v skritem kotu mi bode poslušati, kaj denašnjemu »Kladivu« poreče slavno mimo gredoče občinstvo.

Drd. Kolenec. Pripovedujte in poslušajte, gospod doktor!

Dr. Pipec. Oboje se ne dá ob enem! A da Vam ustreženi vendar, kolikor vsaj morem, zategadelj pripovedko hočem končati, kakor nje konec poročajo svetega Bežanca sovražniki, katerim torej nikakor nij vsega verjeti, kar sami vidite, da mi denašnji list brani, zdaj zvršiti jo, kakor se na dolgo raztegnena čita v pobožnem poročilu, ki se za doktorja Bežanca vedno hrabro poteza in resnice brani.

Drd. Kolenec. A kedaj mi jo poveste, kakor se je ohranila v tem poročilu samem, gospod doktor?

Dr. Pipec. Morebiti kedaj, morebiti nikoli ne, kakor nanese prilika. — A zdaj me torej poslušajte, gospod doktorand! Gladežu in Kozoglavu župan ukaže, da vzameta sulici ter odideta razoglava pred kapélico na stražo. Služabnika se hitro dvigneta in pobožno stopita vsak na svojo stran svetega doktorja, kateremu to sumno početje nij bilo nič po godi, kakor vse kaže, kajti globoko zamišljen raz oltar izpregovorí v debelem basu naslednje besede: »Čemú sta semkaj prišla, človeška otroka? Izpovédita se čiste resníce, da vaju ne zadene kazen iz neba!« — Gladež in Kozoglav o teh besedah trepetáje padeta na kolena ter se jameta na prsi trkati. Nobeden se ne drzne ziniti. Sveti Bežanec se zopet oglasí: »Ti na desni strani, ki si starejši, govôri brez bojazni, kajti Bog se te je usmilil zaradi moje prošnje!« — Potem Gladež klečé in v tla pripognen reče: »O božji svetník! Naj v tvojih očeh najdeta milost uboga hlapca, katera je poslal župan semkaj na stražo samo zato, da po noči zopet kam ne pobegneš ven iz Tožbánje vasí. Midva sva nedolžna!« — Zdaj sveti doktor Bežanec tako ozbiljno in vladajóče, kakor kak cesar ali kralj s prestola, ukaže: »Vrnita se v miru ter oznanita vsem Tožbánjcem, da mi je z nova pri Vas ostati ukazal sklep neizkončne božje modrosti, katera hoče, da Vam bodem pomagal v pravdah in drugih stiskah na zemlji; a jutri zjutraj ob sedmi uri naj se pred mojim obličjem zberó vsi Tožbánjci od prvega do zadnjega, poslušat, kaj bode iz mojih ust govorila večna resnica.« — Za temi besedami Gladež in Kozoglav naglo vstaneta in zdirjata domóv, kakor bi gorelo za njima. Vsa preplašena prisôpeta v županjo sobo ter povesta čudo, katero se je zgodilo. — Tožbánjci in Tožbánjke jemó od veselja ploskati, vriskati, klobuke, péče in svitke v strop metati, da so se okna tresla. Ko se hrup utéši, zine Razhúdnik: »Možjé! Ako svetník res ostane pri nas tudi za dohtarja, treba je, da jutri kako zvemo, če zna mož etecêtro delati, ali je ne zna? Tega ne pozabímo, ker dohtar brez nje v denašnjih časih ne veljá nič.« — Teta Pleníca brzo odgovorí: »Kako morete vprašati? Da bi svetnik etecêtre ne znal? Etecêtra naj vas nič ne skrbí, možjé!« — Po tem govoru vse razbegne po vasi, na glas kriče: »Etecêtra in svetník! Obojega nam je treba!«

Drd. Kolenec. Kdo je ta etecêtra, gospod doktor?

Dr. Pipec. Ko so Zavijáča kmetje nekdaj vprašali, kako je, da tako hitro zvrši sleharno pravdo, odgovoril je šaljivo, da zato, ker vselej in v pravem času vé, kedaj in kam je treba v pisanji postaviti »et caetera«, česar ne zna vsak doktor. Da so mu kmetje verjeli tako trdno, kakor bi s klinom pribil, to se umeje samo ob sebi. — A vrníva se k povesti! Nocój so bile polne vse tri krčme Tožbánje vasí, ter povsod se je govorilo o svetniku in etecêtri. Samo nejevérni Rebernik nij prišel pít, nego v trdni temi je prijél za palico in po zavrtih nekam izginil, da nikdo nij vedel kam, ker nikdo nij utegnil paziti nanj. Ko luči napósled pogasnejo, sveti doktor Bežanec vrže knjigo in palico iz rok, primakne torbo za vzglavje in stegne se po oltarji ter jame glasno smrčati, kakor vsak pobožen krščenik, ki se je po dnevi utrudil s hojo ali z delom. Stóprv jutranji hlad ga predrami, da se po konci vspne ter v poprejšnji red postavi na oltarji. Zora jedva poči, ko s keblí na glavah proti Grebeníkovem koritu mimo njega pride nekoliko Tožbánjk, in vsaka se pred kapélico malo pripogne ter pokriža, kakor je ženskim običaj, kadar idejo mimo kacega znamenja. Robáčeva Košára, ne tako daleč od kapélice, da se ne bi vanjo moglo vse slišati, reče: »Kaj, da bi naš svetník vender vsaj znal tudi tisto ritecêtro, ali kako se imenuje! Možjé govoré, da se noben dohtar ne more pravdati brez nje; tako zeló je potrebna.« — Tesla jo zavrne: »Etecėtra, etecêtra, — ne ritecêtra!« — Sveti Bežánec je torej zastonj zvedel to važno skrivnost in ohranil jo v srci, da jo je porabil, kadar je ukazovala prilika, in ta je prišla hitro; kajti uže obilo pred sedmo uro se je k njemu zbrala vsa Tožbánja vas, ki je molče in bogoslužno zijala v oltar na vernenega patrona, kateri najprvo pobožno zamiží, za tem pogleda malo kvišku ter se napósled oglasi: »Pravoverna Tožbánja vas! Poslušaj skrivno besedo mojih ust, in zvedi tukaj denašnji dan, da sem jaz sam sveti Henoh, katerega je Bog živega vzel v nebesa, da ga zopet k ljudém pošlje, kadar ga je kje posebno treba na zemlji. Poprej sem vam dobrote delil brez krstnega imena v leséni podobi; a zdaj me vidite živega mej saboj, ker je Bog velel, da se je tako zgodilo. Nij me bilo mej vami enajst mesecev brez petih dnij in trijeh ur. Na Dunaj me je bil gnal božji duh, da sem se tam izučil vsega, česar potrebuje doktor, kateri piše kmetom pravde na zemlji. Posebno slovečo etecêtro znam, kakor je ne zna krščena duša v devetih deželah. Vse to je bilo zategadelj, ker je večni oča v svoji milosti videl, kako vi krvavo pogrešate dobrega doktorja, od kar je Zavijáč pred sodnji stol poklican. Po Dunaji sem vedno hodil z dijaki ali študenti; vendar bi me zdaj tukaj ne spoznal nikdo izmej dunajskih mladeničev, niti sam ostrovóhi Bolé ne, ker mej njimi sem bil tudi jaz lep, kodroglav mladenič, in za vino sem dajal, kakor njih kateri, ako je bilo treba, da nijso uganili, da imajo mej saboj svetega Henoha. Ker sem od vas bil pobegnil, imenujte me presvetega doktorja Bežánca; tako je volja božja. A jaz vam ne bodem pomagal samo v pravdah, nego bodem tudi nadomeščal vse druge pomočníke. Mislite li, da vam bode po sedàj treba svetega Florijana za ogenj, ali svete Polone za bolne zobé, ali svete Jédrti za miši, ali svetega Roka za kužne bolezni, ali svetega Antona za živino, ali svetega Joba za bečele, ali svetega Donata za točo? — Meni se zvesto priporočajte, meni, in jaz bodem gasíl, ako se vam poslopje vname; jaz bodem pomagal božjastnim in zobognjilim ljudém; jaz bodem preganjal miši izpod vaših streh; branil vas bodem kuge, lakote, dragínje, vojske in vseh hudih časov; jaz bodem zdravil bolno živino, množil vaše bečele in toče branil vašega žitnega polja! Vse to prejmete zastonj, razen kar samí radovoljno podaríte v púšico. A to vam je znano, dragi moji, kaj govorí sveto pismo, da vôlu, kadar žito vrší, ne zavezúj gobca, kar bi se po domače tako povédalo: velíko delo je vredno velícega plačila!« — Po tem slavnem govoru kmetje popadajo vsi na kolena ter prosják Žikrep neizmerno zavpije: »Presveti dohtar Bežanec!« a vsi drugi mu na glas odrujové: »Za nas Boga prosi!« — V tem hipu se izza kapéle pokrít in rudeč od jeze prikaže grešni starec, nejevérni Reberník, ter kakor mladenič plane pred oltar, prime s prokleto roko svetega doktorja za čestíto sivo brado, pogleda mu v óči in zavpije: »Ka meniš, da se nijsem domislil, kdo si, kali? Videl sem te uže, videl, ko sem še kupčeval po svetu! V Ljubljani si bil, na Vrhniki sem te zaslédil, v Postôjini si hlače trgal, v Novem mestu si ubožec pisaril, v Ribnici, ako se ne motim, menda tudi, in povsod so te gospodje peháli od sebe, ker nisi nič znal! Potlej si hodilo, kakor izgubljena ovca, Bog védi kod, in si trebuhu votka iskalo! Zató so ti zdeli ime Bežánec, zató, ker ti je bilo treba večno bežati. A zdaj bi rad slepáril tukaj v Lisičji glavi uboge neumneže, kateri so uže brez tebe tako vrtoglavi, da so staro pošteno ime svojega sela prekrstili v Tožbánjo vas? Ne misli ne, da so polhi prasci!« Ko hudičev nejevérnik to izreče, stisne svojo pogubljeno pest in ubozega svetníka tako za uho póči, da je tri solnca videl in da so mu svitle solze udrle po obrazu.

Drd. Kolenec. Ali so Tožbánjci to črno zločinstvo mirno gledali, gospod doktor?

Dr. Pipec. Nikakor ne. Od vseh straníj se vname strašen hrup: »Ubíjmo peklenskega Reberníka!« In ljudjé so res uže nanj letéli s kamenjem, z océpki in s poléni; a v tem hipu zadaj zakriči krepko grlo: »Kdor se bojí smrti, ne geni se!« Ljudstvo se nazaj obrne ter vidi štiri žandarme, po katere je bil nejevérni Reberník sinoči skrivàj lezel. Njih glavar se zopet oglási: »Vaš imenitni pomočnik je nam davno znan. Lovímo ga uže dve leti. Po očetu ga svet imenuje Potíkavca. Njegova posebna strast je, da se namesto svetníkov postavlja na oltarje. Uže lani je na Junčem bil naredil, kakor kukavica, katera iz tujega gnjezda poméče jajca druzih ptičev, da svoja znese vanje. Tako je bil tudi on iz kapéle vrgel svetega Avgustina ter v njega mesto sam na oltar stopil v škofovi kapi in mašnem plašči iz papirja. — Ta mož je naš!«

Po teh besedah žandarmi svetega doktorja Bežanca ob kratkem pahnejo z oltarja in ga vzemó s saboj.

Drd. Kolenec. Kaj so temu kmetje rekli?

Dr. Pipec. Zijáli in molčali so, kakor je kmetska navada, kadar jim kdo srdito pokaže stisneno pest. A zgodovina vendar nekako pripoveduje, kakor bi jim bil sveti doktor Bežanec malo očí odprl, in da so zatorej od sih dob v Korotan po lipova jabolka poslali vse vraže in vse pravde, ker se jim je zasvetílo, kako hudobni svet na vse straní dere nedolžno nevednost preprostih ljudíj.

Deseti brat.

Un dan sem šel sprehajat se proti dolenjskej strani, kajti bilo je popoldne solnce predrlo gosto meglo, ki tako rada pokriva naše slavne Atene, belo Ljubljano. Ta megla je podobna tistemu vragu, ki je bil obsel raztrgano beraško mavho. Imel je hudobnež čudne lastnosti, kakor pripovedujejo stari ljudje, ki so kaj izkusili po svetu. Če so ga namreč izgnali skozi vrata pri motozu, pa se je zopel povrnil vanjo skozi okence kake luknje, kterih je bilo vse polno; to se je pa zato godilo, ker pravijo, da je bila ta vreča beračeva, ki je hodil prosit od hiše do hiše, domá je pa imel pod vežénim pragom zakopan velik zaklad. Niso mogli peklenščeka nikakor drugače prijeti v strah, morali so mavho sežgati. Ljubljanski močvir tudi zmirom žgemo, ali megla vendar še ni pobegnila. Imeli smo nekdaj učenega profesorja; stanoval je zunaj mesta; pa v meglenih dnevih nikoli ni šel ne od doma ne domú brez magnetne igle; bal se je revež, da ne bi se po megli izgubil. Toda upamo, da megla menda vendar ne ostane zmirom enako gosta, ker sicer bi ne vedeli, zakaj se po nebu vozi rumeno solnce, ki je ustvarjeno, da nam ubozim zemljakom deli gorkoto, život in luč. Nekoliko žarkov te sladke nebeške luči bi se časi rado ukralo na pobožna tla našega bogoboječega mesta; ali svet je tako narejen, da Bog neče nikomur dati vsega, ker potem bi nevarnost bila, da ne bi se prevzél oholi, grešni človeški zarod; Bog uže vé, kterej kozi rog krati.

Te in take misli so me obhajale, ko sem po poldne doli po Kurjej vasi lezel, ker nisem imel boljšega opravka.

Zdajci srečam hitro idočega človeka male, tršate postave. Bil je precèj okrogel, in kacih osemintrideset let je moral imeti na hrbtu. Njegovej obleki se je videlo, da bi rada bila gosposka, ali vendar ne tiste vrste, ktera je zdaj v navadi med salonskim svetom, kakor bi rekel Valentin Zarnik. Hlač ni bil oblekel tako širocih, da bi v njih bil izgubil človeka, kakor se izgubi pšenično zrno v praznej vreči, ampak ozke je mož nosil; zdolaj so bile pa uže tudi precèj objédene, jako blatne, in lehko bi se bila nit za nitjo preštela, ko bi kdo bil toliko neumen, da bi si nakopaval na glavo posel, starim hlačam rebra štéti. Gospodje velicih mest dan denes obilo čislajo tolike suknje, da se za njimi vlačijo po tleh; ali moj človek ni bil tako spačen, ne tako ničemuren: suknjica mu je komaj in komaj skrivala nekoliko tistega dela, ki mora v šoli največ trpéti; rokavi so bili pa tako ozki, da se nisem čudil malo in dosti ne, ko sem videl, kako mu na komolcu srajca sili iz tesne zaprtije. Posebno vrednost pa je dajalo mojemu človeku to, da je obsenčeval njegovo čelo črn klobuk, zeló visocega, samo nekoliko potlačenega oglavja. Po Trstu sem nekdaj tolicih klobukov dosti videval, in vselej sem do njih imel veliko spoštovanje, sam ne vem zakaj; menda zató, ker pravi Kurnik, da mož se ne meri od nog do témena, ampak od nosa do vrha. Je-li moj človek imel kaj za vratom ali ne, to je še zdaj velika uganka, ker je bil zapét gori do brade; samo to dobro vém, da uže od daleč se mi je zdel jako čuden, ko je hitro prestavljal rujave, raztrgane čevlje, pa belo culico nesel na opaljenej grjači. Ustavi se, ko pride préd-me, vzame iz ust gorensko lulo, dolzega vratú pa kratkega repa, ter zavpije na vse grlo, da so v bližnji hlev pobegnile s petelinom vred vse kokoši, ki so prej razkopavale po cesti: Bog te sprimi! Kako je kaj?

Jaz moža gledam od nog do vrha, od vrha do tal, pa vendar nisem precej mogel vedeti, kdo bi to bil. Na to pravi on: Kaj me gledaš, ko cigan sekiro? Kaj ne veš, da sva v šestej šoli sedela v tretjej klopi, jaz na koncu, ti na sredi?

Jaz. Menda vendar nisi Jurij Zlatorepec?

On. Zakaj pa ne? Morda meniš, da me je sram svojega imena? Moj oče je bil Andrej Zlatorepec, pa je pošteno preganjal koze iz Hrvaškega na Gorensko, na Kras in celó tje proti Vidmu, ki je še daleč za Gorico.

Jaz. Skoraj bi te ne bil več poznal; jako si se spremenil.

Zlatorepec. Misliš, da se ti nisi? Kje so tisti dolgi, kodrasti lasjé, ki jih je s tacim veseljem ogledovalo mlado ljubljansko ženstvo, da smo te samo zató neradi jemali s seboj v krčme, ker si nam bil pri točajkah povsod na poti? Kam je zginila tvoja tenka rast? Ne vidiš, da skoraj uže komaj suknjo zapenjaš?

Jaz. Dragi Zlatorepec, tempora mutantur!

Zlatorepec. Nos et mutamur in illis! No, pa reci, če moreš, da sem vse pozabil, kar nam je kričal naš učitelj.

Jaz. Od kod pa vendar gréš?

Zlatorepec. Na ravnost iz Novega mesta, če Bog hoče.

Jaz. Kaj pa si delal tam?

Zlatorepec. Uže Job je nekdaj pričal, da naše živenje na zemlji je véden boj, kar sem vam tudi jaz umno razlagal, ko smo osmošolci zvečer slovo jemali v krčmi »pri dveh rokah«. Ne veš, kako je tedaj Miha Kričaj na stolu govoril, Trobar pa tako pijan bil, da je vrgel Kričaja in stol, oboje kmalo, skozi okno? Ubogi siromak je potem ves odrt in obezan hodil mesec dni, če ne več. Kadar ga je pa kdo vprašal, kaj mu je, nikoli ni povedal resnice, ampak prisézal je, da mu je ranocélec izdrl zdrav zob namestu bolnega.

Jaz. To še dobro vém; kdo bi kaj tacega zábil!

Zlatorepec. Takrat sem vam tudi razodel, da sem deseti brat; da torej gotovo ne bodem nikdar imel na zemlji mirú in pokoja, kakor ga ni še imel nikoli noben deseti brat, kolikor jih je bilo od začetka svetá do denašnjih časov. Kar sem prerokoval, to se je tudi zgodilo; saj bodeš kmalo videl sam. Učilnice pustivši sem se najprvo ubijal po raznih cesarskih pisalnicah; ali nikjer mi ni bilo obstanka; potlej sem služil v Trstu pri kupčíi, kjer mi zopet ni dala mirú desetina. Tedaj sem se v samostan umeknil posvetnemu hrupu; tam pa nisem še posebno mogel nikakor prebiti. Kaj mi je bilo početi? Bogat grajščak na Gorenskem je iskal učitelja svojim otrokom. Zvedel je za-me, in lotil sem se pretežavnega, najnehvaležnejšega dela na zemlji. Res je bil hlebec, ki sem ga imel pred seboj, iz béle moke in dobro velik, toda s pelinom zaméšen. Z otroci po vrtu skakal, kólca prepeljaval, na oslu jezdaril, o prilikah na lov hojéval, ptiče lovil, s pomladi časi tudi bučéle ogrebal, uklanjal se, pri jedi molčal, ko bi najraji bil govoril, otroke v Ljubljano k izkušnjam vojéval, s kmeti v mlinu ob nedeljah popijal, kričal, lasàl, klečat deval, svaril in svarjen in križan sem bival dve leti, pet mesecev in tri dni.

Kar leta 1859. na laškem boben zapoje. Vrgel sem učiteljsko palico v kot, da se je razletéla na tri ali štiri kose, vzél telečjo kožo na pleči, puško na ramo, pa urno tekel na bojišče. Brate, s tem ni tudi nič! Zató sem pa tudi gledal, kakor sem vedel in znal, da so me precej po bitvah pustili domú, kar mi je prizadelo mnogo otepanja in ohodkov.

Bil sem uže spet na Dolenskem, ko je začél po južnej Italii rogoviliti Garibaldi. Kaj sem hotel? Pogledal sem na vreme, ter nabiral papežu vojakov. Takrat smo pač dobro živeli takrat; ampak tudi to je minilo, kakor na zemlji vse mine. Ko sem bil prekobílil in poskusil toliko sveta, sédem enkrat nad Višnjo goro na hribu pod velíko, staro hruško — menda je bila tepka, če se ne motim — in začnem tiho premišljati: Kaj pa je vendar ta spačeni, malopridni svét? Ali je vreden, da mu služi pameten mož bistre glave in svobodnega srca? Vračuje li trude, prečute, bridke noči, težavne, grenke dneve, sovraštvo in zaničevanje, ki na človeka prežé, kakor pajek na muho? Nikdar ne! Vse na zemlji je tlaka, prazna tlaka! — Bogastvo je sama neumnost! Po mojih mislih je Dijogen bil največi, edini mož na svetu! Ljubezen, ki se tudi modremu v srce vkrade, kakor pravi Homer; ki pametne ljudi in čestite sivobradce zapeljuje v take smešnosti, da se vedó, kakor slepa kura, ni vredna bolečín, ktere zadaja; njena radost je svetla, pa otla pena; vzdigne se v zrak in poči! — Kaj pa čast? Plačuje-li znoj, s kterim obliva, predno se iz ohole visokosti poniža do človeka? Skrb, zavist, vedna bojazen, da bi ta draga ljubica ne pobegnila od nas, pa sto in sto druzih peklenskih séster jo spremlja. Čast je ničemurna ženska v širocih obročih; vsa drugačna je videti, nego je v resnici. — Tudi slava je prazna beseda! Kdo ti je porok, da bi se zopet ne zmel svet, kakor se je uže bil, ko so roji neštevilnih narodov šumeli iz Azije v Evropo? Ktera usta so prisegla, da se nikdar več v naravi ne vzdigne hrup, ki utegne prevrniti, kar koli imajo drazega, velicega, slavnega, krasnega vse dežele, kolikor jih obliva široko morje? Aleksandri! Napoleoni! Kje bode potem vaša nesmrtna slava? V grobu tihe pozabe! Cezar, Cezar! sicer pameten mož, kako si bil ti neumen tačas, ko si prelival gorke solze zató, ker nisi bil še nič storil za slavo! — Nekteri pa tekajo posebno za učenostjo; tudi ti so bedaki. Učenost je njiva, ktera malokdaj redí možá, ki jo orje. — Najhuji na zemlji pa je tisti gotovi boj, ki ga je imeti noč in dan z oholimi neumneži. Ljudje te vrste niso videli nič, niso slišali nič, poskušali nič; pa vendar hoté vse vedeti, vse znati! Gorjé ti, če se po robu postaviš tacemu človeku, s kterim se celó bogovi zastonj boré! Boljše bi ti bilo, da si na vrat obesiš mlinski kamen, ter skočiš v morsko globočino. Komur je znana plehkoba dolgočasnega, krivičnega, v hudobije pogreznenega sveta, mora, če hoče govoriti resnico, na ravnost povedati, da največa modrost vsega slovenskega slovstva so Kančnikove besede: »Auf der Welt ist alles sauer, pust je ves ta svet«.

Jako sem se čudil Zlatorepčevim besedam, ki so mi kazale, da je zeló spremenil svoje misli, kar se nisva videla. Na to mi reče: Veš kaj? Če me uže tako rad poslušaš, pojva sést — in bližnjo krčmo pokaže z lulo, ki jo je vedno v roci držal, ko je govoril. Ker se je tudi meni uže predolgo zdelo stati na cesti, spremim ga v gostilnico, ki je bila odprta pred nama, da tam dovrši, kar je bil skuhal nad Višnjo goro pod velíko, staro hruško. Sedeva za mizo, in Zlatorepec pripoveduje dalje:

Ko sem sedèl v globocih mislih, kar je mimo mene pastir prignal čedo, pa trobil je. Djal sem: Ta pastir je gotovo zadovoljnejši od najmogočnejših vladarjev na zemlji. David je tudi hodil za jagnjeti svojega očeta, in Kopitar se je z radostjo spominjal tistih dní, v kterih je pasel čedo. — Sijalo je pomladnje solnce, in visoko nad menoj na hruški je prepeval star, lep ščinkovec; bil je tistih, ki se jim pravi ropočev, kterih je tako malo, da Krakovčan, kadar ga zasliši, gre za njim, dokler ga ujame, pa ko bi imel raztrgati dvóje podplate. Tudi kos in drozek sta se oglasila. To se mi je zdelo dobro znamenje, torej vstanem, oprtim svoje breme, vzamem grčavo palico, zažvižgam proti Novemu mestu, pridem blizu Novega mesta v neko vas, kjer so iskali čednika, in, dragi moj prijatelj, v osmih dnevih sem uže krave pasel.

Jaz. Tedaj si krave pasel?

Zlatorepec. Voli, krave, ovce in koze, kakor David, Parid in srbski kraljeviči. Imel sem krivo palico, umazano torbo, debele čevlje, plašč iz lipovega ličja in trobento, povito s češnjevim lubjem.

Jaz. Ali menil bi, da to je bila premajhna služba.

Zlatorepec. Poleg tega sem tudi iskal tičjih gnjezd, smolo drl, pa kresilno gobo nabíral po gozdu. Ali uže modri Salomon pravi, da vsaka stvar na svetu je prazna slama. Tudi pastirstvo ni vredno, da bi ga za psom vrgel. Pustil sem čedo in pastirsko torbo, zopet vzel svojo staro palico v roke, in zdaj grem v Ljubljano, kakor vidiš. Ker se pa v slovenskih Atenah mislim za trdno ustaviti, zató sem vzel s seboj vse blago, kar mi ga je Bog dal, pa vrag ne vzel.

Jaz. Kaj pa meniš početi v Ljubljani?

Zlatorepec. Slišal sem, da bode izhajal nov časnik, pa sem djal: Kaj nisem tudi jaz nekdaj prebiral Kastelčeve bučelice? Kaj niso kake »Novice« sem ter tje prišle tudi meni v roke? Celó na paši za grmom sem jih prebiral, pa ovsén kruh sem jedel. Kaj nisem z učenci prepeval tudi jaz narodnih pesmi, poleg druzih najráji tisto, ki ima samo dve vrstici: »Za domovje se vzdignimo«? Vzdignil sem se torej z božjo pomočjo za domovje in prišel sem v Ljubljano, kjer se menim kacemu časopisu prodati.

Jaz. Prodati vendar ne?

Zlatorepec. Koliko dní pa je tega, kar sem bil pri branjevcu kupil sira, zavitega v zadnji list nemškega časopisa? Veš, kaj sem bral na zadnjej strani tega zadnjega lista? Nekdo je na glas prodajal sam sebe: »Ein junger Mann zu kaufen!« to se pravi: »Mlad človek, moškega spola, prodaja sam sebe; kdor hoče, naj ga kupi«. Če imajo drugi to pravico, zakaj bi je pa jaz ne imel? Ali nisem svoboden človek?

Jaz. Neseš tedaj sam sebe na semenj, pa le kacemu časniku; družim poštenim ljudém nisi na prodaj?

Zlatorepec. Zdaj še ne.

Jaz. Ali si pa dobro pretehtal, kaj je to: časnik vredovati? Meniš, da je táko delo, kakor smolo dreti ali pa kresilno gobo nabirati?

Zlatorepec. Tega ne menim, ker nisem tako neumen, ampak dobro vém, da je še laže. Smolarja zapró, če ga zaleže logar ali kmet; časnikar pa lehko brezi vse skrbí smolo dere iz druzih listov, knjig, dopisov itd., pa vendar ga nihče ne toži; po gobo moraš plezati visoko na bukev, in če se veja odčesne, lehko padeš, ulomiš si vrat, roko ali nogo; časnikar pa zmirom lepo doma sedí, po zimi pri peči, po letu pri oknu, pa duhan puši; celó v oblake mu ni treba, kakor pratikarju, ki mora iti vsako leto vsaj enkrat na vreme poglédat.

Jaz. Ko bi vrednik samo pušil, kdo bode pa delal namestu njega?

Zlatorepec. Drugi ljudjé.

Jaz. Kdo ti je pa to povedal?

Zlatorepec. To sam vem; pa tudi ni dolgo, kar sva v Novem mestu pri Stenovcu kozarec vina pila z Brlogarjem, ki me je oblekel od nog do glave, kakoršnega me zdaj vidiš; on me je opravil, predno sem se izpustil čez jordansko reko novega upanja. Brlogar ti ni znan, ali verjemi, da je modra glava. Brlogar je djal: Zlatorepec! Ko smo še paglavci tukaj hodili v šolo, slovenski meniti se pa smeli nismo, ti nikoli nisi zató lonca na hrbtu nosil, ker si raji molčal, kadar nisi vedel po nemški odgovoriti. Meniš, da to ne kaže političnega človeka? Lončarskemu konju si bil tudi ti poteknil kopriv pod rep, da je moral poskočiti. Nikoli tega ne pozabim, kako je rep stiskal, in vstajal na sprednje in zadnje, da je potrl vse lonce, kar je imel na sebi rumenih in črnih. Tačas je učil nas pater Frumenci, Bog mu daj nebesa! Ko pridemo potem zopet v šolo, ti pa na ravnost k mizi, kjer je sedel Frumenci, pa si djal: Zunaj stoji Ribničan, ki bi me rad zatožil, da sem njegovega konja pohujšal. Pater Frumenci te je mislil nekaj vprašati, kar smo vsi dobro videli; najbrže je hotel zvedeti, kako je treba narediti, da se konj pohujša — kar se odpró vrata, in v šolo stopi lončar Krznè, star dedec, rudeče pasice, jako ohlapnih hlač in širocega klobuka. Ti si pa rekel: Ta-le mož pravi, da sem jaz njegovega konja pohujšal. — Krznè odgovori: Saj si ga res, in si ga! — Takrat pa smeh po šoli! — Pater Frumenci, Bog mu daj dobro, sam on se ni smejal, ampak le namuznil se je, ker nas je vedno učíl, da moder človek se nikdar ne smeje; če se namuzne, pa je uže dosti; kar je več, to je napek. Lončar je pa začél kričati in prisezati, da pojde v Ribnico po pečat vsemu Novemu mestu in posebno patru Frumenciju, ki ni hotel verjeti, kar bi vsaka baba verjela. Tako srdito je vrata zaprl za seboj, da se je vsa šola zdrznila, pa je šel; pečata pa še zdaj ni iz Ribnice.

Vidiš, kako si bil to osnoval, pa se bojiš, da nisi politična glava? Zveži culico, pojdi v Ljubljano in pogodi se s časnikarjem. Tamkaj ti bodo ptičke pele, da se bode vse treslo. Drugi bodo pisali, ti pa sestavke zametal ali tiskarju pošiljal, in svet poreče: Ta slavni mož je tisti Zlatorepec, ki je pasel krave, smolo drl in kresilno gobo nabiral! To so Brlogarjeve besede; jaz pa sem rekel: Če je takisto, pa le pojmo; saj do ljubljanskega mesta ni tako daleč, in pot za menoj se tudi ne zaraste, da ne bi mogel nazaj.

Jaz. Denes te vidim posebno dobre volje. Kaj si zmirom tak še zdaj?

Zlatorepec. Zmirom, kadar sem pri vinu.

Jaz. Tedaj si prav zares namenjen ustaviti se pri časnikarji?

Zlatorepec. Ali ti nisem povedal?

Jaz. Jako pametno sta res govorila z Brlogarjem; toda vsega pa vendar nista presodila. Kako pa, če list na naglem ustavijo?

Zlatorepec. Tega se nič ne boj, ker sem politična glava, kakor je rekel Brlogar, in ker mislim biti pohleven, kakor jagnje; tacim ne branijo pisati; za druge se pa ne menim; naj skrbé sami za-se.

Jaz. Časi po nevedoma uide kaka beseda.

Zlatorepec. Ko bi se kaj tacega namerilo, povedal bi jim: Beseda ni konj! pa bi me gotovo pustili čez tisti prag nazaj, čez kterega noter.

Jaz. Ne vem, ali bi, ali ne? Ker morajo delati po zakonu.

Zlatorepec. Kdo bi se zakona tako bal? Stari Mišnjek je rékal: Zakon ima veseli in žalostni del; veséli naj bode tvoj, žalostnega pa ženi pusti. Ne veš, kako je Véliki Groga poročal v Udnjem gozdu rokovnjače pod krivo brezo? Tako-le: In nomine patre, poročam te na kvatre. Tudi jaz menim časnikarju na ravnost povedati, da sem deseti brat, in da pri njem ostanem le, dokler se mi to delo ne pristudi.

Jaz. To je uže pošteno; ali ti me nisi razumel. Zakon se pravi temu, kar se po navadi imenuje postava. Kaj pa — če te smem vprašati — ali si zadosti olikan in učen? Znaš to in uno, česar je treba dobremu časnikarju?

Zlatorepec. Kar znam, to znam; učiti se ne morem več, ker sem prestar. Tudi me ta reč kaj malo skrbí, Zakaj? Zato, ker se mi časnik zdi, če ima srečo, podoben lepo namazanemu vozu, ki navdol teče po gladkih železnih šinah; vrednik pa zad čepí, ter nič ne brani, da ga nese voz, kamor hoče.

Jaz. Kaj pa, ko bi te zaprli?

Zlatorepec. Tega se tudi ne bojim. Zaprt časnikar ima vsaj stanovanje, dokler sedí. — —

Ko sva se z Zlatorepcem takisto pogovarjala, pridere v krčmo nekaj mestnih veseljakov. Séli so k drugej mizi in prav glasno so rajali; videlo se je, da to ni bila denes njihova prva pijača. Rečem svojemu nekdanjemu součencu: Sveče uže prižigljejo; treba da ustaneva.

Zlatorepec. Tega pa ne, tega!

Jaz. Zakaj ne?

Zlatorepec. To se lehko dopové ob kratkem. Prvič vidim pri le-unej mizi veselo družbo. Dragi moj, vesela družba velja več od zlata in srebra; to lehko verjameš meni, ki sem uže marsikaj poskusil in premislil na zemlji; drugič pa je tudi tista, da nikakor ne grem po noči v mesto.

Jaz. Ali se morda bojiš okraden biti?

Zlatorepec. Vacuus coram latrone cantat viator. Ta reč je prav za prav taka-le: Tvoje vedno izpraševanje obudí v meni marsikako drobtinico dobre misli, ktere bi gotovo ne bilo, ko ne bi me ti vedno sukal in drezal. Jutri o belem dnevu pridi po-me, da pojdeva proti sv. Florijanu, če je še tam, kjer je bil, kajti slišali smo, da se je v Ljubljani marsikaj premenilo. Tega mi vendar menda ne odrečeš, ker sva domača. Po poti mi bodeš pa razlagal, kaj se je zgodilo v mestu, kar ni bilo mene v Ljubljani; tega je uže prav dobrih pet let.

Jaz. Daj mi vsaj culo, da je ne bode treba jutri nositi po mestu.

Zlatorepec. Kogar je moje cule sram, tega je mene sram; culo pusti v kotu za mizo. Če mi pa vendar le meniš biti po sili prijazen, storiš mi lehko drugo ljubav, ki ti bode gotovo prizadevala dosti menj težave.

Jaz. Zakaj ne, če se dá?

Zlatorepec. Kaj bi ti pravil, saj ti sam dobro veš, da se nobenega desetega brata cesar nikoli rad ne drží; torej menim, da ne bode napek, če pogledaš, koliko imaš pri sebi, da ti ne vzamejo po cesti drugi ljudjé, kteri ti niso ne v peto ne v šésto; midva pak sva stara pajdaša.

Zlatorepčevej prošnji se ni bilo ustavljati, ker je bila tako sramožljivo osnovana. Ko je v culo spravil, kar se je bal, da ne bi jaz po cesti izgubil, prime kozarec, trči najprvo s krčmarico, debelo ženo, ki je bila prišla svečo otrinjat, potem pa še z menoj, rekoč: Prazna mošnja, boječ mož. Ti se mi pa lepo zahvali, da pojdeš lehko brezi skrbi domú; Bog te živi! Potem vzame iz cúle prazen mehur, pa ga obrne na robe, ter na mizo iztrese nekoliko prahú, kterega je potlej podrgnil v lulo. Moral sem obljubiti, da pridem po-nj drugo jutro, in poslovila sva se za tisto noč. Komaj stopim čez prag, uže se je skozi okence razlegala iz krčme na cesto glasna pesem hripavega grla: Za domovje! —

O blažena leta vesele mladosti, zlata doba učilniškega živenja, kam si pobegnila? Nikoli več se ne vrneš! Utonila si! Sreča vseh poznejših let ní vredna toliko, kolikor samo en dan tistih časov, ko vse težave, vse skrbí in prečute noči niso mogle učencu omračiti lica. Okrog živega mladenča pisani svet prijazno pleše, kakor s pomladi plešejo solnčni žarki nad zelenim poljem; prihodnjost se mu smeje iz rudečih oblakov, in veselo upanje mu napaja zdravo srce. S kacim plamenom gorí mladenču viharna ljubezen; s kacim žejnim grlom on pije sladki tok šumečega živenja! Kako se mladi učenec po dovršenem delu veselí domá počitka! O zakaj pač je zlata zora naših dní tako zeló kratka! Pa vendar vsak veljaven mladeneč željno hrepení po truda polnej moškej dobi. Ko bi vedel, kaj ga v njej pričakuje, nikdar se je ne bi tako veselil; prosil bi, naj se ustavijo ure cvetnega živenja, kakor je bil Jozva nekdaj solnce ustavil na nebu, da bi morju ne pripovedovalo sramote zmaganih bratov; znal bi, da se veselo ozíra mož v leta za seboj, ki bi se vanja tako rad povrnil, in da se bojí bodočih dní, o kterih govorí pismo: Niso mi po godi. Prijatelji, ki sem z vami trpel in veselil se, prepeval in kozarce praznil, kje ste? Ljubili smo se bolj nego rojeni bratje, in zdaj? Le redko se kdo oglasi; le časi kterega srečam samotnega na cesti bridkega življenja, vzdihujočega pod bremenom grencih skrbí. Po vseh deželah široke zemlje ste razkropljeni, dragi bratje! Marsikdo naše nekdanje vesele tovaršije bi dal rad sam Bog vé kaj, da bi se zopet kje mogli sniti, kakor smo bili časi zbrani! Ali to je nemogoče. Mnogo jih uže počiva pod hladno odejo črne zemlje. Na njihov zgodnji grob naj kane solza prijaznega spomina! Koliko pak je popolnoma dovoljnih in srečnih izmed živočih, ki smo bili tako neskrbni, tako dobrovoljni, uka željni, tako vneti za vse, kar je lepega in dobrega? Oh, dosti jih nima celó svojega domú, še kruha ne, kakor ta Zlatorepec, ki je bil zmirom najbistrejša glava med nami, živ, kakor iskra, mehkega srca, kakor nežna deklica, lep, da se mu je vse čudilo; zdaj pak je tako pal, kakor izgubljeni sin v evangelji. Roga se vedno sam sebi, le da bi si nekoliko utešil nemirno srce; zvijačno modrost svojega uma kliče na pomoč, da bi se tolažil, ker je izgrešil pravi pot svojega živenja — toda gotovo zastonj, kakor se mu dobro vidi. Zalezla so ga leta, v kterih se več ne more človek lehko učiti, več lehko ne more postati, kar ni bil še dosihdob; v kterih za njim hodi le kesanje, pred njim pa strah namestu nekdanjega zlatega upa. Zato se klati od dežele do dežele, od mesta do mesta, kakor pravi deseti brat, in z omotnim pitjem ziblje v pozabo spomín tistih let, v kterih se je zamudil prijeti kacega trdnega posla. Koliko bi on bil storil, da bi zadel na pravo stezo, ktera mu je bila odločena! In zdaj? Če ni še izgubil pameti, gotovo je ne bode več dolgo imel. Koliko velikanov na duhu bi lehko rodila naša zemlja, ko bi mogel biti vsak to, za kar je najpripravnejši!

Nedovršeno.

Svinjar.

Andersen.

Bil je nekdaj zeló reven kraljič. Imel je silo majhno deželico; pa tolika je bila vendar le, da bi se bil na-njo lahko oženil. Oženiti se je pa mislil, naj bo potem uže, kar hoče.

Ni bilo ravno lepó, da je koračil na ravnost k cesarjevi hčeri in rekel:»Ali me češ?« Pa vendar je šel, ker je njegovo ime slulo na široko po deželi. Sto in sto kraljevih deklic bi mu bilo odgovorilo: »Kaj bi te ne!«

Kako pa je djala cesarjeva?

No saj bomo kmalo vidili.

Na grobu kraljičevega očeta je rasel rožni grm. Tak je bil, da malo tacih na svetu. Cvel je vsacih pet let, in imel je vselej eno samo rožo; ampak to je bila roža, to! Vonjala je, kakor vse dišave; in kdor je poduhal jo, naglo je pozabil žalosti in skrbi. Tudi je imel tiča slavca, ki je tako prepeval, kakor bi mu bile pesmi vsega sveta v grlu. Poslušalo ga je malo in veliko. Rožo in slavca je hotel dati cesaričini; zato ju dene v srebrno skrinjico, zapre in pošlje. Cesar je velel posodo nesti pred sabo tje, kjer je bila njegova hči. Ravno je miši lovila, pa njene tovaršice z njo. Ko je vidila srebrno posodo, precej z dlanjo ob dlan udari in reče: »Da bi vsaj bila kakošna muca notri!« — Ali kaj se prikaže? Grm, pa roža na grmu.

»Vendar je kaj lepo narejena, da malo tacega!« pravijo vse ženske.

»Kaj bo samo lepo! Krasno je krasno; ljubko je,« pravi cesar.

Njegova hči jo potiplje, in skoraj bi se bila jokala.

»Pê, očka, saj ni narejena; to je zares roža!«

»Pê!« rekó vse gospodičine, »zarés je roža!«

Cesar veli: »Poglejmo, kaj bo še: potem se jezimo!«

Prišel je na dan slavec, ki je tako zapel, da si nihče ni upal spregovoriti žale besedice.

»Ljubko poje, krasno poje,« rekó vse gospodičine. Govorile so književno slovenščino, ker to cesarstvo je bilo na tistem otoci, kamor je bil uže nekdaj hud slovensk purist oženil se z némim ali mutastim dekletom. Nemo tovaršico je vzel pa zató, ker ni hotel, da bi se njegovi prihodnji otroci od matere navadili slovenščino kaziti; on pa nikoli ni zinil besedice, ako ni bila prave domače korenike. Njegov zarod je rabil tedaj samo pravi, čisti književni jezik.

»Pa vendar ni zares tič!« velí cesaričina.

»O zarés je, zarés; kaj pa?« rekó tisti, ki so ga prinesli.

»Precej ga izpustite!« reče ona; pa tudi je ukazala, da kraljič ne sme priti na úgledi, da ne mara zanj.

Kraljiču so bile pa te besede lanski sneg. Pomaže si obraz na črno in rujavo; potegne klobuk na oči; potrka in pravi: »Cesar, dober dan Bog daj! Ali je v gradu kaj službe za-me?«

»Služba je!« odgovori cesar; »ali mnogo jih je, ki bi jo radi. Sam ne vem. kako bo! Pa vendar te ne bom pozabil, kedar bo čas. Pa — veš kaj? Treba mi je svinjarja. Dosti, dosti svinj imam.«

Kraljič je bil tedaj cesarjev svinjar. Dali so mu pri svinjaku tesno luknjico, da je prebival. Ves dan je sedel in delal. Ko pride mrak, uže je bil naredil piskric, ki je imel zgoraj po robu same kreguljce; vse kreguljce do kreguljca. Kedar je lonec bil pristavljen, pa so kreguljci žvenketali in peli tisto pesem:

»Stara baba rom pom pom,
Če te nisem, pa te bom!«

Pa še nekaj bomo povedali še, kar je bilo stokrat več vredno. Pisker namreč je imel tako lastnost in moč v sebi, da je bilo samo treba prst vanj potakniti, in precej se je vedilo za vsako ognjišče po vsem mestu, kaj se kje dobrega kuha. To je bilo vse kaj druzega, kakor pa roža in slavec!

Prišla je cesaričina in vse tovaršice njene. Ko začuje pesem, precej se vstavi jako vesela, ker je tudi ona znala: »Stara baba rom pom pom«. Ni se bila navadila druzega, kakor to; ali še to je brenkala samo z enim prstom.

»Lejte si no,« reče, »saj to tudi znam! Ta svinjar je gotovo umen človek. Pojdi in vprašaj ga, koliko hoče imeti za orgljice.«

Ena izmed tovaršic je morala iti; pa obula je še popred leséne coklje.

»Koliko pa češ ti za lonec?« vpraša svinjarja.

»Desetkrat naj me poljubi cesaričina, pa bo,« reče on.

»Bog ne daj!« pravi gospodičina.

»Za menj pa ne dam,« odgovorí uni.

»No, kaj pa je rekel?« vpraša cesarjeva hči.

»Ne povém,» odgovorí dekle.

»Pa mi vsaj na uho povedi!«

»Poreden je!« pravi cesaričina, pa gre.— Ali komaj stori pet stopinj, uže se oglasijo kreguljci:

»Stara baba rom pom pom,
Če te nisem, pa te bom«!

»Ti,« pravi hči, »vprašaj ga, vprašaj, morda je zadovoljin, da ga moje tovaršice desetkrat poljubijo.«

»Kaj pa da!« veli svinjar; »cesaričina mora sama; ali pa ne bo dobila piskrica.«

»Kakó je vendar siten!« reče na to cesarjeva hči.

»Pa boste pred mano stale, da ne bo nihče vidil.«

Tovaršice stopijo pred-njo, razširijo krila, in cesarjeva hči desetkrat poljubi svinjarja, pa dobi lonec.

To je bilo veselje v gradu, to! Čez dan je pisker prepeval, zvečer je pa bil pristavljen. Tacega ognjišča, da bi se ne bilo vedilo, kaj se kuha na njem, ni imelo vse mesto, bodi si pri velicem županu Jernejčetu, ali pa za zidom pri Jožku, ki se mu pravi Gromič.

»Zdaj pa vemo, kdo bo jedel ocvrte žabe; zdaj vemo, kdo bo imel polže in pečeno svinjsko repáso. Kako je vendar to krasno!«

»Vele krasno!« pravi cesarjeve hčere spletičina, ki je dekletu zjutraj narejala prečo in cedila nohte z majhno ščetico, zvečer pa razpletala jo.

»Ali tiho bodite, veste! Zakaj to ni tako; jaz sem našega cesarja hči.«

»Kaj pa da; saj bomo,« odgovoré.

Svinjar, hočem reči, kraljič — pa saj niso vedili, kaj je; vse je menilo, de je res kak svinjar — ni nehal, da je zopet naredil kaj novega. Zdelal je klepetec, ki mu velé sraka, po nekaterih krajih pa tudi škržat. Veliki teden otroci ž njim tekajo okoli cerkve; pravijo, da Boga strašijo; saj veste, kako je to. Pa kedar se je ta sraka vrtila, brž je naredila vse poljke in poskočnice, kolikor jih je bilo na zemlji od stvarjenja do današnjega dneva. Za nameček je znala tudi tisto pesem, ki sem jo slišal pri sv. Gregorji:

»Prišla sta-a Krajnca dva,
Prinesla sta-a koša polna oba«.

»To je pa še lepše,« pravi cesarjeva hči, ko mimo ide. »Vendar tacih godcev še nisem slišala, kar živim. Pojdi in vprašaj ga, koliko hoče za to reč. Poljubila ga pa več ne bom.«

»Pravi, da ga mora cesaričina stokrat poljubiti!« pripoveduje tovarišica, ki je bila šla vprašat.

»Menda mu gre ob pamet,« odgovori cesarjeva hči, ter ide. Ali komaj se primakne, pa uže obstoji, in reče: »Bistrim glavam je treba, da se pomaga. Jaz sem našega cesarja hči. Povedi mu, da od mene toliko dobi, kolikor zadnjič! Kar bo premalo, pa naj mu dadé moje gospodičine.«

»Oh, mé pa tako nerade,« pravijo gospodičine.

»Kaj bi to govoril prazne besede! Če ga jaz poljubim, zakaj bi ga pa vé ne? Premislite, jaz vam dajam hrano in plačilo.«

Ni bilo drugače; morala je zopet ena iti k njemu.

Svinjar je djal: »Stokrat me bo, pa druga ne, kakor samoedina cesarjeva; ali bova pa vsak ob svojem!«

Hči pravi: »Stopite pred me!«

Vse stopijo; ona pa začne plačavati svinjarja.

»Kaj pa je to pred svinjakom?« vpraša cesar, ki je gledal skoz okno. Oči pomencá, ter dene očali, da so mu jezdile na nosu. — »Dekleta imajo dírendaj. Uže vidim, prej ne bo mirú, da grem sam pogledat.«

To reče, in potegne šolne čez peto. Ali ti šolni pa niso bili nič druzega, kakor pokrevljani čevlji.

Da te turška matika, kako je hitro šel!

Ko je bil na borjači, jame iti po samih prstih.

Dekleta ga pa niso čutile, ker so štele, da bi kaj preveč ne dobil svinjar, ali pa cesaričina premalo ne dala. Vzdigne se na palce in reče: »Kaj pa uže spet?«

Ko vidi, kaj delajo, prime čevelj, ter ohladi ž njim, kogar more. Svinjar pa je bil naštel ravno šest in osemdeset.

Cesar velí: »Poberite se, da vas videl ne bom!« Zakaj prebito je bil hud.

Hčer in svinjarja zapodi iz dežele.

Revica je pod milim nebom stala pa jokala; svinjar se je kregal, in pa dež je šel.

»Oh sirota uboga, kako se mi godi!« vzdihuje cesaričina. »Ko bi bila vzela vsaj kraljiča, ki me je snubil!«

Svinjar pa ide za grm, obriše lica, potem se preobleče in stopi na ravnost pred ubogo cesaričino. Tako je bil lep, da se mu je priklonila.

»Veš kaj?« reče svinjar, »zdaj pa tudi več ne maram za-te. Kraljiča nisi hotla, rože in slavca tudi ne; svinjarja pa si, Bog vé, kolikrat poljubila za take rečí, ki niso bile nič vredne. Nà, to ti bodi!«

Potem se vrne v svoje kraljestvo, pa vrata za sabo zapre cesarjevi hčeri ravno pred nosom. Reva je zunaj ostala in pela:

»Stara baba rom pom pom,
Če še nisem, kmalo bom!«

Te povesti ali pravljice — kakor kdo raje govori — nisem jaz naredil iz domače glave; ampak prestavil sem jo, da bi koristen zgled imele, vé preljube naše dekleta, akoravno morda niste še celó županovega, nikar uže cesarskega rodú. Glejte, kako se boste obnašale, da se vam ne bo smejal v Tržiči Kurnik. Saj menda veste, da porednež rad pesmi sklada od tistih, ki vlečejo ploh. Na svetu je uže taka, da malokdaj moža dobí, ali pa če ga dobí, da presneto dostikrat udarijo vrata vsako tisto, ktera si je preveč izbirala, skrivaj pa kavkljala.

Francoz na kurjih jajcih.

Dr. Konstantin Wurzbach v knjizi: »die sprichwörter der Polen« pripoveduje:

Na poljskega kralja Ivana Sobéskega dvoru je bil mož, kateremu so pred obedom rékali vitez, a po obedu plemenitaš.

Neki gospod, zdaj prvič prišedši v kraljeve sobe, vprašal ga je, kdo bi on bil; a ta mu je odgovoril: »Kraljev brivec«.

»»Torej kralju brado brijež?««

»Ne.« odgovori, »za nos primem vsacega, kdor ga previsoko nosi, ter z milom mažem nekraljevo dvorno sodrgo.«

»»Mislim, ka se šališ«« nevoljen odgovori tujec.

»Nej svobodno tako misliti« reče porednež; »hotel sem Vas seznaniti z običaji našega dvora, jer tukaj sta samo dva, katera vse smeta: kralj i njegov blázen (norec). Samo kralju se je svobodno jeziti, a samo njega blaznu šale zbijati. A jer te pravice nikdo s seboj ne prinese, nego jo stoprav tukaj dobode, umejete, ka v pravico seza kralju, kdor se jezi; a jaz svojo pravico, šale zbijati, vsak hipec rad odstopim vsacemu, kdor jo hoče.«

»»Kako nejsem takoj zapazil, ka imam blazna pred seboj!«« tujec nevoljen reče svojemu tovarišu.

»Napaka je res, da je nej oprostiti.« pristavi šaljivec, »ino reči je, da jaz bolje znam svoje ljudi.«

Kralju je bila po godi njegovega blazna šaljivost. Imenoval ga je svojega ljubega Vinisa, a če je prešel dan, v katerem ga nej videl, tožilo se mu je po njem. Vinnicki je torej povsod in vedno spremljal kralja. Sobéski je bil še hetman, ko je šel v hočimsko bitvo, ter Vinnicki je bil tudi z njim, i tako je v mnozih vojnah z njim vojeval. A kraljica Vinnickemu nej bila prijazna, ker je njene Francoze vedno ščipal. To šaljivca nej ustavilo, hvaliti se vsemu svetu, kako mu je presvitla kraljica milostiva, kar je tudi kralj zvedel. Ko ga je tedaj Sobéski povprašal, kako more tako lagati, odgovori blazen: »Ne lažem, premilostivi kralj, kajti star sluga, star konj in star osel nikoli nej posebno v čisli. Nego ka mi je gospa kraljica res vrlo milostiva, kaže to, jer je Francozom od dne do dne prijaznejša, a jaz vendar pijem tisto pivo, katero oni varé. Denes me z dvora pošlji, milostivi gospod, i takoj jutri se ti zahvale vsi Francozi na to ljubav; če nej res, hočem, dokler bodem živel, ta župan^[1] nositi kakor lažnjivec«.

»»Ti ostaneš Vinis, a jaz te ne pošljem z dvora; samo gledi, da ti bode tudi kraljica prijazna.««

Vinnicki obreče, kraljeve besede ne pozabiti i skoraj priti v kraljičino milost.

Temu so se vsi čudili, jer vedeli so, ka Vinnicki svoje besede ne pogazi. A tu je bilo najprvo treba, ne dražiti Francozov, katerih nej bilo malo pri dvoru; vendar se je tem utegnola izgubiti milost králjeva, kateri sam nej bil prijatelj Francozom ter je nerad videl, ka se jim je dajal povsod prvi prostor. Dvorjani so bili torej zeló sničavi, kako se Vinnicki reši zadrege; vendar si je vsak mislil, ka, če ne drugače, kako umételnostijo.

Od tega dne se Vinnicki zapre v zadnje stanice grada, ter se ne pokaže kralju. To se je godilo v Zločevem.

»Kde je Vinnicki?« povpraša Sobéski vsak dan.

Odgovarjali so mu: »Zbolel je«.

Kralj mu takoj pošlje svojega kaplana i vrača; a Vinnicki nej dal nikomur k sebi priti. Minol je prvi, minol je drugi teden; kralja nej mogel nikdo razveseliti. Prišlo je tudi neprijetno vreme, i z dvora je izginola vsa radost. Kralj je bil od dne do dne zlovoljnejši, ni jesti se mu uže nej hotelo, ter naposled v čemernosti odreče kraljici prošnjo za prošnjo. Kraljica se je srdila, kralju se je tožilo, da uže sam nej vedel po čem, a Vinnickega še zdaj nej bilo izpregledati.

Kraljici uže nej bilo prebivati. Pokliče torej enega svojih dvorjanov ter mu nevoljna reče: »Znam, ka blazen Vinnicki nej bolan! Bodi si kakor koli, storite, da pride h kralju!«

Francoz, kateri je vedel, kakšna je kraljica, takoj umeje, ka se zdaj ne bode šaliti, nego če se mu ne posreči, kar mu je ukazano, treba potovati z dvora. Ide torej k blaznu. Dolgo je prosil i trkal na duri. Celo uro prosivšemu i grozivšemu odpre služabnik ter ga vêde v drugo stanico, kder je Vinnicki ves ogrnen zeló nizko sedel. Blazen je govoril mnogo jezikov; zato je bil Francozom na velik strah, jer je v samem njih jeziku pobijal njihovo razumnost.

»Kaj ti je, prijatelj?« vpraša Francoz.

»»Po láhko, za Boga svetega, po láhko?«« zašepetá Vinnicki, ter kolikokrat poslaník začne zopet govoriti, reče mu: »Pst!«

Francoz je malo ne že hotel iztegniti meč.

Kader Vinnicki zapazi, ka je Francozova jeza uže vrhá dokipela, pregovori: »»Povedite mi, ste li krepek naravoslovec?««

»Čemu to vprašate?« Francoz razkačen zavrne, »ali nejsem hodil v Parizu v akademijo?«

»»Torej mi povedite,«« Vinnicki mirno daljuje, »»kako piščeta pridó na svet?««

»Vsa podoba je, ka zopet misliš zbijati svoje stare šale,« odgovori Francoz — »no bodi si, jer to je tvoje delo,« dobrovoljnejši pridene. »Torej piščeta? Rodé se, kakor vse na svetu.«

»»Akademija pariška tedaj misli, ka se piščeta rodé? Hem, čudno, pri nas v Poljši stare babe učé, ka trebé kokoš posaditi na jajca, iz katerih se potlej izvalé piščanci.««

»Kam meri ta učeni prepir?« Francoz nevoljen vpraša.

»»Na piščeta, katera ima naša milostiva gospa zeló rada, kar njenim dvorjanom utegne biti znano, kajti slišal sem pripovedovati, ka pariška akademija v svet pošilja več dobrih dvorjanov nego naravoslovcev. Veste li, gospod, ka je zdaj zima?««

Francoz hoče malo ne od jeze počiti, vrže se v kresla (stol z ročama) ter umolkne. Vinnicki zamiži ino jame smrčati.

»Gospod Vinnicki,« solzen zavpije Francoz, »ne mučite mi tako, jer moja sreča je na prevésici. Kralju se toži brez Vas, a kraljica mi je ukazala, ne poprej pred oči priti, dokler Vas ne privêdem h kralju.«

»»Ste li to obrekli?«« vpraša blazen.

»Kdo me je vprašal? Ukazalo se mi je.« odgovori Francoz.

»»Gospod,«« zavpije Vinnicki, »»Vi ste slab dvorjan, a vendar bi Vam bilo vedeti, ka sem jaz izvrsten boritelj, i Vi ste mi baš prišli na mèt; kdo vé, ali Vas ne zadenem?«

»Kako to mislite?« vpraša Francoz.

»»Še ves mesec mi je tukaj zaprtemu sedeti,«« reče Vinnicki, »»a vi Francozi ne ostanete dalje pri dvori, vse Vas odpošlje kraljica sama. — Vendar ne uplašíte se, morebiti nejsem tako hud kakor grozen. Plemeniti gospod, roko mi podajte, kajti me resnično veseli, jer napósled vsi vidite, ka dvor, v katerem so Francozi, ne prebije brez blazna. Povedite mi, kaj bi radi?««

»Za Boga višnjega,« Francoz jame silno prositi, »za Boga višnjega te rotim, pridi zopet v dvor i razveséli nam kralja.«

»»Ne more biti,«« Vinnicki naglo odgovori ter sam s seboj začne po tihem šteti na prste, i potem reče: »»Pred sedem do osem dnevi Vam ne morem ustreči««.

»Gorje!« zakriči Francoz.

»»Gospod,«« povzame Vinnicki, »»mi imamo prigovor: Ena lastovica ne stori poletja. V Vas je ta prigovor uresníčen; kajti kader smo mi šli v hočimski boj, mislili ste si Vi: Tudi brez mene bode bitva dognana; vendar ima vitez cene več od blazna. Ako je li brez Vas bila končana bitva, dvor takoj ne propade, če nejma blazna.««

»Na koga to meri?« zavpije dvorjan ter prime zopet za meč.

»»Po lahkem, lepo po lahkem! Na Vas ne meri,«« nasmehne se Vinnicki; »»ostani vsa jeza i meč v nožnici! Kako bi svet gledal, kadar bi zvedel, ka se je navarsk vitez boril z blaznom brez rokavic i šlema! Torej bodite hrabri ter ne izdírajte kopja, rajši pregovoríva prijazno besedico. Tedaj znate, gospod, ka ima naša milostiva kraljica rada piščeta?««

»Znam.«

»»Tudi li znate, ka milostiva kraljica blazna ne more videti?««

»Znam tudi to; kaj sledí iz tega?«

»»Tudi li znate, ka je zdaj zima v Poljši?««

»Čutim.«

»»Znate li dalje, ka ni sama kraljica ne more piščet imeti po zimi?««

»Da! da! Nego dalje, dalje! Kaj sledí iz tega?«

»»Iz tega sledí, reče blazen, ka pomočijo onega, kar kraljica ljubi, misli njeno prijazen dobiti on, katerega ona ne ljubi; s kratka, kokošmi hoče blazen ...««

»Ne umejem te,« zavpije Francoz, z nova se v kresla vrgši.

»»Vendar svet govorí, ka ste bistroumen. Poslušajte me: Jer zdaj po vsej Poljši nobena kokoš neče na jajcih sedeti, zato sem jaz prevzel kokošje delo.««

To izrekši Vinnicki privzdigne ogrinjalo ter Francozu pokaže gnjezdo jajec, na katerih je sedel. »»S tega, plemeniti vitez, morete razumeti, povzame, koliko čislam naše gospé prijazen, jer uže dva cela tedna žedím na jajcih. A mislite si: ta piščeta potlej denem na kraljevo mizo i kraljica se začudi ter povpraša: ,Od kod so po zimi piščeta?’ Ugibali ino ugibali bodo, ter poslednjič se pokaže, ka je piščeta Vinnicki izvalil. Kaka čast, kaka slava narediti stvar, katere do zdaj še nikdo nej mogel.««

»Drézgi (burke), kakoršnih ste vajeni, gospod Vinnicki!« Francoz maloveren dregne v besedo.

»»Za Boga, nejso drézgi!«« vsklikne Vinnicki. »»Čital sem to skrivnost v učenej knjiži. Sedeti mi je še sedem dni, kajti stoprav po jedenindvajsetem dnevi izlezó piščeta iz lupin.«

»Vendar samo za časek se pokaži kralju, podarím ti polno mošnjo zlata i obétam ti, kraljici o tebi govoriti.«

»»Lepa hvala na zlatu,«« odgovori Vinnicki, »»jer moderci i blazni zlata ne potrebujemo; a če hočeš kraljici spregovoriti o meni blago besedo, tedaj plemeniti vitez, tedaj ...««

»Kaj bode tedaj?« Francoz naglo prestriže besede.

»»Tedaj bi se morebiti utegnol pripraviti, da idem k kralju, nego samo tedaj ...««

»Kedaj?«

»»Če Vi, gospod, sedete na moje mesto, prisegši mi, sedeti, dokler se povrnem; kajti drugače se uhladé jajca i vse moje delo bi bilo zastonj. Vendar Vas mi je opomniti, če sedete na jajca, da prazno sédite. Na lahko se opríte na obe roci, ter potlej sédajte, a na lahko, umejete, vrlo na lahko.««

Francoz je dolgo zamišljen hodil sem ter tam. Delo je bilo smešno, a izguba kraljičine prijazni še strašnejša. Napósled vsklikne: »Na roko! Hitro pojdi; baš k obedu slišim zvoniti.«

Vinnickemu podá roko, odpaše meč, sleče nepotrebno obleko, na lahko sede na jajca ter se zavije v ogrinjalo.

Vinnicki svojemu slugi zašepetá nekaj besed na uho, preobleče se ter Francoza z loparjem nekolikokrat udari po hrbtu, i reče ozbiljnim glasom: »»Kakor drugi kralj te bijem za viteza; kokošja jajca bodeš imel v grbu.««

Potem odide. —

»Malopridnež, kam si zopet se bil zaril?« pozdravi kralj Vinnickega.

Vinnicki se je opravičeval, kolikor je mogel, ter šalami razveseljeval kralja, kakor nikoli poprej.

Kralj je mnogo pil, mnogo jedel, mnogo se smijal i bil radosten. A Vinnicki se je uklanjal Francozom ter svojemu običaju vprek bil uljuden kraljici.

»Ta blazen je prijeten, kader hoče, a redko hoče,« blagovoli kraljica izustiti.

»»Poobédnik osladi obedo,«« Vinnicki tihoma pristavi.

Po jedi reče kralj: »Zdaj povedi, kdé si bil! Ka nisi bolóval, svedoče tvoje šale«.

Vinnicki odgovori: »»Sedel sem v zadnjih stanicah, kder mi je Vaša kraljeva milost odkazala stanovati««.

»Ka si tamkaje tičal, nej skrivnost, a kaj si tamkaje samcat delal? Pokoril se nejsi, jer našemu gospodu kaplanu durij nejsi hotel odpreti!«

»»Kaj sem delal?«« reče Vinnicki, »»to se ne pové v dvéh, treh besedah ter ako i povem, ne bi se mi verjelo. Toliko opominjam, ka imam v sobi stvarí, katerih še nikoli nej bilo, ter jih še nikdo nikoli nej videl.««

»Kakove stvari?« sničavi vprašajo vsi.

»»Ne veruje, kdor jih nej sam videl.««

»Kje je kapa?« reče Sobéski, »Vinnicki obéta poobédnik nam.«

»»Res je.«« odgovori Vinnicki, »»zeló čudne, čudne, v tem kraljestvu še nevidene stvari.««

Tudi kraljica, katera je danes hotela kralju biti vsa prijazna, pokliče dvorkinje ter vse svoje francozke dvorjane, a kralj vse poljske pane (gospode), kar jih je bilo pri dvoru. Družba ide preko dolzega dvorišča v zadnje staníce. Vinnicki naročí hoditi, kar se najtiheje more. Služabnik na lahko odpre vrata i prišli so v prvo stanico. Pred durimi druge stanice je bilo zagrinjalo z listom, na katerem se je velikimi pismeni čitalo: Nevidene imenitnosti.

»Kake imenitnosti?« vpraša kralj, uže nekoliko nepočákalen.

»»Kralj pri svojem blaznu v gostéh,«« reče Vinnicki ter zavéso naglo odgrinovši, pridene: »»I Francoz na jajcih.««

Gladko ostrižen, brez lasníce (paroke), strahom i sramotoj uničen sedí Francoz na jajcih. Naglo vstane ter odejoj ogrnen hoče pobegnoti, — a kam? Okno je imelo križe, v durih je stal kraljev dvor. Začne se grozen smeh; kajti kader je Francoz vstal, videli so vsi pod njim gnjezdo kurjih jajec.

»Hudobni blazen!« vsklikne kraljica, kakor bi se hotela jeziti, a nej se mogla, nego smijala se je ter iztekla ven i dvorkinje za njo.

Kralj, pani ter gostje se nejso nikoli mogli nasmijati, nikoli nagledati.

Francoz je bil za pečjó skrit.

»»He!«« zavpije Vinnicki, »»ali mi nejste dali roke? Izza peči, gospod vitez, da se jajca ne uhladé!««

Kralj se je še smijal, a Francozi so izginoli. Vinnicki je vse povedal od konca do kraja ter povest začélil temi besedami: »»Ka nej trudno Tatarja nagnati v boj, veste vsi gospodarje, a ka se Francoz dá v gnjezdo na jajca posaditi, to ste danes prvič videli svojima očíma««.

Ta dan je bilo še mnogo smeha o Francozu, pani so na vse kraje po deželi razglasili to smehoto, a osramočeni Francoz je še pred mrakom šel s kraljevega dvora i mnogo rojakov ž njim. Kraljica se je delala jezno, a se jej nikakor nej moglo. Kralj je Vinnickemu poklonil drag prstan; tudi pani so mu prilagali darove.

1. Suknja.

Tajnosti iz policijskega življenja.

Pisalo se je 1800. in še nekoliko let po Kristovem rojstvu, ko v nékem pokrajinskem glavnem mestu nastopi službo policijsk komisar, kteri je potlej tukaj dolgo vladal sebi in držávi na korist, kajti bil je umen mož, da malo tacih, celó med policijskimi komisarji malo. Cesarski namestniki so prihajali in zopet odhajali; naš komisar je pa stal zmerom na svojem trdnem mestu, in njegova moč je rasla, kakor senca proti mraku, tako da je na zadnje bil skoraj vsegamogočen.

Komisar je začel premišljevati svojo oblast, in rekel je sam sebi: »Moje potrebe so tolike, da mi sam zaslužek nikakor ni dovolj. Kaj mi je storiti? Moč res imam, ali kaj li pomaga temu, kdor je ne rabi ? Moč je istina, ktera nese velike obresti samo tistemu, kdor jo zna prav obračati, in meni mora dajati obresti!«

Od tega dne je dolgove delal na vse strani, in ker se ga je vse balo, nihče mu ni odrekel posojila, in kedar se mu je posodilo, nihče ga ni smel térjati, ker sicer mu je lehko škodoval, kolikor mu je hotel; kajti vse mesto je vedelo, da je komisarjevo oko prijazno tistim, kteri mu posojujejo, a srdito in grozeče tistim, ki ga térjajo. Komisarjeva moč je še vedno rastla a ž njo tudi komisarjevi dolgovi. Ker brez sovražnikov ni človeka na zemlji, tudi komisar ni bil brez sovražnikov, izmed kterih so bili bogatejši tako nesramni, da so celó poskušali vse njegove dolge pokupiti in ga potem za vse vkup ob enem prijeti; ali to je tem hudobnežem izpodletelo, kajti upniki se niso predrznoli dolgov nikomur prodati. Komisarjeva zvezda je bila vedno svetlejša, njegovo srce vedno pogumnejše.

Ko je bila tudi mestna policija v vladnih, torej v njegovih trdnih rokah, komisar, kedar je hotel zopet kaj na posodo vzeti, ni hodil s cerkvijo okolo križa, ampak brez dolgega pomisleka je temu, na kogar je namerjaval, poslal uraden poziv, naj pride na policijo. Ubogi povabljeni siromak se je tresel, kakor bi imel mrzlico, ko je z nevarnim pozivom v obupni roci lezel v tisto pisarnico, ktere se vsak pošten človek ogiblje, kolikor more; mislil si je, Bog védi, kaj ga tam čaka! Ali kaj je bilo? Komisar se mu ironično namuzne in reče: «Ali ste se hudo ustrašili? Kaj mislite, zakaj sem Vas poklical? Vem, da ne uganete, če si še tako glavo belite! Pa nič se preveč ne bojte, ker ni nič tako hudega, da bi ne moglo biti še huje. Potrebujem namreč toliko in toliko goldinarjev za toliko in toliko časa, in vem, da mi jih lehko posodite.«

Kaj je povabljenec hotel? Ali ni moral komisarju ustreči, ako za druga ne, vsaj že za to, da ga ni zadela še hujša nesreča.

Drugoč je naš junak svojo reč zopet drugače zasuknol, kajti bil je premeten in prevržljiv, kakor mora biti vsak policijski komisar, in zvit, kakor ovnov rog. Časi je namreč bogatemu človeku obsodil zaradi tega ali onega ženo v zapor, in če je kazalo, da ta sodba ne bode mogla obveljati, pa je potem o ugodni priliki njenemu možu prijazno rekel: »Vse smo čedno poravnali, da Vaša ženica ne pojde v ječo«. Brž potem pa je pristavil: »Ali bi mi Vi ne ustregli, da mi posodite toliko in toliko za toliko in toliko mesecev?«

Komisar ni rekel, da mi posodite, ker žena ne bode zaprta, pa vendar je od hvaležnega moža dobil, kar je iskal, akoravno je ta dobro vedel, da iz mesecev bodo leta, in še ne bo vrnenih denarjev.

V komisarjevem raznovrstnem poslovanji se je tudi celó primerilo — kaj bi se ne? — da je tudi on časi imel komu izplačati kaj tacega, kar se plačuje iz posebnega, nalašč za to odločenega pavšala, in terjalcu je velel prinesti račun, denarjev pa vendar ni dal niti precej niti pozneje, izgovarjaje se s tem in z onim izgovorom. Ako je terjalec potem čez kacega pol leta vložil prošnjo, da bi se vendar že plačalo, ni bilo nemogoče, da je ta vloga prišla zopet samo v komisarjeve roke in potem Bog vé kam iz njih, denarja pa vendar še ni bilo. Ako je terjalec na vse zadnje ustno stopil pred druge uradne osebe, ki so mislile, da je vsa njegova reč uže zdavnaj v redu, potem se mu je res odkazalo plačilo, pa ne iz pavšala, ampak iz druge blagajnice, kteri se pravi »Sicherheitsfond«.

Pogumni komisar je bil v svoji reči tako gotov in brez skrbi, da je časi celo uro hodá zunaj mesta, v kterem je prebival, izbral si kako žrtvo; in kaj pravite, kaj je storil? Pisal je ubogemu izvoljencu, naj mu posodi toliko in toliko a v pismu je precej priložil dolžno pismo in vse vkup po policijskem služabniku poslal tistemu, komur je bilo namenjeno. Prigodilo se je celó, da je časi kterega tacega odbral, ki poprej ženialnega komisarja še nikoli ni videl, ne slišal imenovati.

Mnogo teh in enakih reči je ves svet vedel, pa vendar je ves svet molčal, in leta so komisarju bečele rojile, hruške cvetéle in pšenica zorela.

Najbolj po godu pa mu je bilo Bachovo ministerstvo, pod kterim mu je bil greben jako zrastel. Gorje mu je takrat bilo, komur on ni bil prijatel! V tej dobi se je enkrat primerilo, da se s kmetov na vozu v mesto pripelje veljaven mož, ki je bil že 1848. sloveč in je zdaj državni poslanec. Ker je takrat moral v mesto gredoč na mitnici popotni list pokazati vsak, kdor je pet streljajev daleč od mesta prebival, tedaj je policijski sluga popotni list zahteval tudi od tega gospoda, kteri je rekel, da ga ima, samo ne pri rokah nego v kovčegu (kofru), naj torej pride pónj v to in to gostilnico, kjer naj vpraša za tega in tega gospoda.

Sluga je bil s tem zadovoljen in res pride ter obljubi list tudi s policije zopet nazaj prinesti, kar se pa ni zgodilo, kajti gospod je moral iti sam pred komisarja, kteri je nanj srdito zarezal: »Lista Vam ne podpišem, kajti protivili ste se policijski oblasti, ker ga niste hoteli precej pokazati, ko se je od Vas zahteval. Vi ste znani že od 1848. leta; bili ste tudi med tistimi, ki so podirali Avstrijo!«

Gospod si je moral iti potem akoravno je bilo vse prazno, kar mu je komisar očital, pravice iskat k mestnemu glavarju, kamor je pa tudi komisar ž njim šel. Gospod je tam povedal, kaj se je godilo, komisar se pa vendar ni dal v kozji rok vgnati, ampak pogumno reče: »jaz ne vem, ali je dr. J. izgubil pamet ali je pijan? Vsega tega, kar on pripoveduje, ni besedice res!«

Pregovor pravi, da se najde vsaki sekiri toporišče, in tudi komisar ni do smrti užival svoje sreče, kajti njegove reči so se bile tako nakopičile, da so bile prišle ministrom do ušes. Kaj se mu je potem zgodilo? Ali so ga vrgli v preiskavo? Kaj še! Prestavili so ga, pa je bilo vse pri kraji!

Zasluženi novec.

Srbska narodna pripovedka.

Bil je siromak človek. Pribije se k nekacemu bogatinu služit brez pogodbe. Tako je služil leto dnij. A kadar se navrší leto, ide k gospodarju in zaišče, da mu plača, kar misli, da je zaslužil.

Gospodar vzame novec in reče: »Ná, to ti je služba!«

Sluga prime ta novec in zahvali gospodarju ter odide na potok, kjer je voda bila mnogo brza. Kadar pride na potok, reče sam sebi: »Mili Bog! Kaj je to, da sem zaslužil samo jeden novčič za vse leto dnij? A Bog zna, ali sem še to v resnici zaslužil. Zdaj hočem ogledati: Vržem ta novčič v vodo, ter ako ne potone, ondaj sem ga zaslužil; ako li potone, nijsem ga zaslužil.«

Tedaj se prekriža, govoreč: »Mili Bog, ako sem zaslužil ta novec, naj plava vrhu vode; ako li nijsem, naj potone na dno!«

To rekši vrže novec v potok, a novčič mahoma potone na dno. Tedaj se on zgane, ter vzame novec iz vode in ga odnese gospodarju nazaj, govoreč: »Gospodar, ná novec; jaz ga še nijsem zaslužil, nego služil te bodem še leto dnij.«

In tako stane na novo služiti. Kadar se zopet navrší leto dnij, on ide k gospodarju in zaišče, da mu plača, kar misli, da je zaslužil.

Gospodar zopet vzame novec in mu reče: »Ná, to ti je služba!«

On prime novec in zahvali gospodarju ter zopet odide na ón potok, prekriža se in vrže novec v potok, govoreč: »Mili Bog, ako sem ga prav zaslužil, naj plava vrhu vode; ako li nijsem, naj potone na dno!«

Kakor ga vrže v vodo, novčič mahoma pade na dno, a on se zgane ter pobere in zopet odnese gospodarju, govoreč: »Ná, gospodar, novec nazaj; še ga nijsem zaslužil, nego služil te bodem še leto dnij.«

Tako zopet počne služiti, in kadar izide tudi tretje leto, on odide k gospodarju in zaišče, da mu plača, kar misli, da je zaslužil.

Gospodar mu zopet dá novec, a on ga vzame ter zahvali in odide zopet na potok, da vidi, ali ga je zdaj zaslužil. Kadar pride na potok, prekriža se in vrže novec v vodo, govoreč: »Mili Bog, ako sem zaslužil ta novec, naj plava vrhu vode; ako li nijsem, naj potone na dno!«

Kadar novčič pade v vodo, počne plavati vrhu vode. Tedaj on vesel prime iz vode novec, dene ga v žep, odide v gozd in naredi kočico ter ondukaj stane živeti.

Posled necega časa čuje on, da se stari njegov gospodar odpravlja na korablji (barki) preko morja daleč v drugo cesarstvo, ter odide sè svojim novčičem k njemu in stane ga prositi, da bi mu kupil kaj v druzem cesarstvu za njegov novčič. Gospodar mu obeta, vzame njegov novec ter odpotuje. Potujoč tako najde kraj morja otroke, kateri so bili prinesli mačka, da ga ubijó in v morje vržejo. Kadar on to vidi, prihití k njim ter jih vpraša: »Kaj je to, otroci?«

A oni mu odgovoré: »Kvaro dela, in zato ga hočemo ubiti.«

Tedaj on vzame novec svojega nekdanjega sluge ter jim ga ponudi, da mu dadé mačka. Otroci tega jedva (komaj) čakajo, ter vzamó novec, a trgovcu dadé mačka. On odnese mačka na korabelj ter gre dalje potovat; a tako potujočemu duhne krepek veter in odnese korabelj. Bog zna kam, da tri mesece nij mogel priti na svoj pravi pot. Kadar veter utihne, korabeljski gospodar nij vedel, kje je, in pošedši malo dalje, pride pod nekako mesto.

Kadar se začuje po mestu, da je prišel korabelj iz neznane zemlje, pritisne jih mnogo korablja gledat, ter jeden od njih, kateri je bil vrlo bogat, povabi korabeljskega gospodarja na večerjo. Kadar je tam, ali korabeljski gospodar ima res čuda videti: miši in podgane tékajo na vse straní ter sluge s palicami stojé in branijo, da ne pridejo na mizo. Tedaj on reče domačinu: »O za Boga, brate, kaj je to?«

A domačin mu odgovori: »Tako je, brate, vedno pri nas, da ne moremo od tega zverínja na míru ni kositi ni južinati. Še kadar spimo, vsak imamo svojo krsto (trugo), ter se v krsto zapremo, da nam ne bi ušes poizodgrizlo.«

Tedaj se korabeljski gospodar domisli svojega za novec kupljenega mačka in reče domačinu: »Jaz imam v korablji žival, katera bi to vse zatrla v dveh, treh dnevih«.

Domačin k temu odgovorí: »Brate, ako imaš tako žival, daj jo sem, jaz ti napolnim korabelj samega srebra in zlata, samo če je res, kar govoriš«.

Po večerji odide korabeljski gospodar in prinese svojega mačka, a reče domačinu, naj léžejo brez krste; ali oni zopet nikakor ne smejo, samo on se tako spravi spat. Ondaj on spustí mačka, a maček, kadar opazi toliko mišij in podgan, počne je loviti in daviti ter vse na gomilo znašati; tudi miši in podgane, spoznavši, kdo je tukaj, začnó bežati, kamor katera. Kadar v jutru dan osvítne ter ljudjé povstanejo, ali sredi sobe velika gomila mišij in podgan, a po sobi je malo katera še tekala, nego gledale so iz míšin. Posled trijeh dni uže nij bilo nobene videti. Ondaj domačin za mačka napolni potniku korabelj srebra in zlata. Potem naš potnik odide s korabljem domóv.

Kadar pride na svoj dom, pristopi njegov stari sluga vprašat, kaj mu je prinesel za ón novčič. Gospodar mu iznese mramor kamen, lepo otesan na štiri ogle, ter mu ga dá: »Ná, to sem ti kupil za tvoj novčič.«

Sluga se temu vrlo obraduje, vzame kamen in odnese v svojo kočico ter načini mizo od njega.

Jutrodan odide sluga v drva ter kadar se vrne domóv, a to se je ta kamen prestóril v zlato, in sijal, kakor solnce; vsa se je koča od njega svetíla.

Kadar on to vidi, uplaši se in teče k svojemu staremu gospodarju ter pové mu: »Gospodar, kaj si to ti meni dal? To nij moje, pojdi gledat!«

Gospodar pride, in kadar vidi, kakšno čudo je Bog storil, ondaj mu reče: »Nij koristi, moj sinko! Komur Bog pomaga, temu tudi vsi svetniki; pojdi semkaj, evo tvojega blaga.!«

In mu vrne vse, kar koli je prinesel na korablji, ter dá mu hčer svojo, da se ž njo oženi.

Kdor umé, njemu dvé.

Srbska narodna pripovedka šaljiva.

Bil je strijc in sinovec. Reče sinovec strijcu: »Hajdi, strijc, da ideva po svetu«.

Strijc pristane ter odideta. Idóč potem doídeta človeka, vodéčega dvoje ovác na ozlici.^[1] Tedaj reče sinovec strijcu: »Hajdi, da ukradeva to dvoje ovác«.

A strijc mu odgovorí: »Kako hočeva ukrasti, kadar ji vodi na ozlíci?«

A on mu reče: »Lehko ukradeva; naj ukradem jaz.«

Ondaj odide pobrzo naprej ter izuje jeden črévelj in ga vrže na pot, kodar pojde ón z ovcama, ter se skrije kraj pota.

Kadar pride ón, ki je gnal dvoje ovác, vzdigne črévelj, a zopet ga odvrže, govoréč: »Kaj mi hoče samo jeden?«

Slišavši to sinovec poteče zopet naprej in še drugi črévelj izuje ter vrže na pot in se zopet skrije.

Kadar ón z ovcama zopet vidi še drugi črévelj, ondaj mu je žal, ka prvega nij vzel, ter priveze svojih dvoje ovác kraj pota za drevo in se povrne po črévelj, da bi oba sestavil. V tem se priplazi sinovec, odréši obe ovci in odvêde strijcu. Posled tega ideta dalje strijc in sinovec po svetu.

Idóč tako vidita človeka orjočega njivo z dvema voloma. Tedaj reče sinovec strijcu : »Hajdi, da mu ukradeva jednega vola od orala!«

A strijc mu odgovori: »Kako hočeva ukrasti vola izpred človeka?«

A ón reče: »Lehko ukradeva. Nu, pojdi na ón kamen, sédi in víči neprestano: ,Čudim se,′ ter kadar pride k tebi vprašat, čemu se čudiš, a ti mu reci, da se čudiš njemu, ka orje na jednem volu«.

Strijc posluša sinovca, odide in séde na kamen, ter stane kričati: »Čudim se! Čudim se!«

Kadar se je uže zdelo zadosti ónemu človeku, ki je oral, poslušajoč ga, ustavi voli, odide in vpraša: »Čemu se čudiš, bes te opáli!«

A on mu s kamena odgovorí: »Čudim se tebi, ka orješ z jednim volom«.

A orač mu odgovorí: »Ne orjem z jednim, nego z dvema«.

Tedaj se brže bolje povrne k oralu, da vidi, ali sta mu oba vola. Kadar tam, a sinovec se je uže bil priplazil in ukral vola od orala. Tako strijc in sinovec odženeta vola in dvoje ovác.

Idóč od tod prideta do pečíne. Ondo staneta in zakoljeta ovco, odereta jo na méh in izpečeta. A kadar je bila pečena, strijc reče sinovcu: »Pojdiva jest«.

A sinovec mu odgovorí: »Pojdeva, strijc, kadar se malo ohladi; nego najprvo hajdí, da se strašiva, ter kateri koga preplaši, ta da prvi začne jesti«.

Strijc pristane na to, izide pred pečíno ter jame, strašiti: »Bav, bav, bav!«

A sinovec mu odgovorí iz pečine: »Ne bojim ti se jaz bavkanja; ti si, strijc!«

Tedaj pride strijc v pečíno, a sinovec izide ven ter vzame kožo zaklane ovce in jo napihne ter udri po njej s palico in víči: »Joj za Boga, nijsem jaz! — Strijc je«. Strijc v pečíni, kadar to začuje, prepade se, misleč, da je prišel mož, kateremu sta dvoje ovác ukrala, ter na drugo stran zbeží domov brez nič, in tako sinovcu ostane vse.

Kdor umé, njemu dvé.

1. Ozlíca je štrik (Strick).

Pravda in krivda.^[1]

Srbska narodna pripovedka.

Nekakov kralj je imel dva sina; ta je bil lókav (zvijáčen) ter nepravden, a drugi dober in pravden.

Ko oče umre njima, reče nepravdni pravdnemu: »Pojdi od mene, dalje ne bodeva vkupe živela; ná tri sto zlatníkov in konja, to ti je dél vsega, kar nama je od očeta ostalo, več nemava nič«.

On vzame tri sto zlatníkov in konja ter odide, govorèč: »Hvala Bogu! Koliko mi je pripadlo od vsega kraljestva!«

Posled nekoliko časa srečeta se ta dva brata na potu, jezdèč oba na konjih. Pravdni reče nepravdnemu: »Pomozi ti Bog, brate!«

A ón mu odgovorí: »Gorjé naj ti Bog dá! Kaj zmirom Boga spomínjaš? Zdaj je boljša krivda nego li pravda«.

Tedaj mu reče dobri: »Hajdi da stáviva, da nij boljša krivda od pravde«.

In tako sta ondúkaj stavila vsak po sto rumenih zlatníkov in rekla, kogar najpoprej srečata, da jima on o tem sodi.

Idóč malo dalje srečata zlódeja, ki se je bil prestóril v črnca (meniha), ter ga poprosita, da jima pové, ali je boljša pravda ali krivda.

Zlódej reče: »Krivda«, in tako dobri izgubí sto zlatnikov.

Ali zopet stavita vsak še po sto zlatníkov, in tudi tretjič, ter po sodbi peklénskega zlódeja, kateri se je različno prestvarjal in préd-nja hodil, izgubi dobri vseh tri sto zlatníkov ter potem še tudi konja.

Ondaj reče: »Hvala Bogú, uže nemam zlatníkov, ali imam svoje oči, zastavím še jedenkrat očí«.

Tako sta zastavila svoje očí, da je boljša pravda nego li krivda.

Tedaj njegov brat, ne iskajóč druge sodbe, potegne nož ter mu stakne obe očí, in reče mu: »Zdaj ti naj pomore pravda, kadar si brez očíj«.

On žalosten zahvali Boga in reče: »Jaz nemam očíj za božjo pravdo, nego te prosim, brate moj, da mi daš vode v kakovo posodo, da zmočim usta in umijem rane, ter da me odvêdeš in ostaviš pod jelo nad izvorom«.

Brat ga posluša in dá mu v posodi vode, ter odvêde ga in ostavi pod jelo nad vrelom^[2]. Ondu on žalosten stojèč začuje v neko dobo nočí, da so prišle Vile^[3] na izvòr, in kopajóč se začne jedna drugim govoriti: »Znate li, družíce, da je ogobéla kraljeva deklica? Kralj je sklical vse lekárje, ali je nikdo ne more izléčiti. A da on vé ter da zdaj vzame te vode, kjer se mé kópljemo, in da jo z njo okóplje, v dan in noč bi ozdravéla, a tako tudi, če je kdo gluh, slep, hrom, izcélil bi se od te vode«.

V tem so zapeli kuri in Vile so odšle.

Ondaj se siromak izpod jele splazi po nogah in rokah do vode ter najpoprej umije očí in mahoma pregleda; potem zajme v posodo vode ter odide hitro k ónemu kralju, ki mu je bila hči góbava, in reče: »Prišel sem léčit kraljeve hčéri, ako mí dadé; v dan in noč bode zdrava«.

Kadar kralj razuméje, pustí ga v sobo k deklici, a on ukaže, da jo okopljó s to vodo. Kadar mine dan in noč, deklica ostane čista in zdrava od gobe. Kralj se zeló obraduje ter dá mu pol kraljestva in hčer za ženo; tako je on bil kraljev zet in prvi do kralja.

To se mahoma razglasi po vsem kraljestvu ter pride na uho tudi bratu njegovemu, kateri je govoril, da je boljša krivda nego pravda. On pomisli, da je ta našel pod jelo srečo in odide je tudi sam iskat. Najpoprej vzame v posodo vode ter odide pod jelo, in tam si očí stakne.

Kadar je bilo v neko dobo nočí, prišle so se Vile kopat. Začele so govoriti, kako se je izléčila kraljeva hčí. »Morebiti,« rekó, »nas je kdo poslušal, kadar smo govorile, da bi od te vode ozdravéla. Utegne nas tudi zdaj kdo poslušati; pojdimo gledat!«

Kadar odidó ter prídejo pod jelo, najdejo ónega, ki je bil prišel iskat sreče in govoril, da je boljša krivda od pravde, ter ga zgrabijo za četrti in raztrgajo. Tako mu je nesrečniku pomogla krivda.

1. Pravica in Krivica
2. Izvòr, vrélo je to, kar studenec, vir.
3. Vila je belo oblečena, lepa, mlada gozdna žena, kakor na pol boginja. Takih bítij v resnici nikjer nij; a srbski narod misli, da so, ter da pomagajo dobrim ljudém, a hudodélnike da kaznjujejo.

Dva malopridneža.

Živela sta pred nekaj leti v teržci na Dolenjskem dva páglavca, ki sta bila vsem ljudem na poti. Starejši se je zval Juríj Pretepáč, a mlajši Míkljevec Ruváč. Ta dva sta se zaletávala v vsacega človeka ter nijsta nikomur mirovala. Roditelja sta ju pošiljala v učilnico, upáje, da se tam poboljšata. Često ju je učitelj opominjeval ter si mnogo prizadeval, da bi ju popravil ter zopet na pravi pot krenil, a zastonj je bilo vse; ostala sta páglavca hudobna in vsem ljudem v zapreko, kakor sta bila poprej, predno sta hodila v učilnico. Pravi pekèl je učitelj imel ž njima, dokler nij mladopridnežev pognal za vselej iz učilnice. Mej soboj sta si bila velika prijatelja, kar vendar nij branilo, da bi se ne bila često spoprijela in do kervavega ruvala.

Míkljevec Ruváč obišče popóludne tovariša Jurija Pretepáča, da bi se na dvorišči malo poigrala. A prijaznost ni trajala dolgo. K malu se spopadeta ter jameta se ruvati in tergati, da je bilo joj!

Nesreča ju nanese blizu hudega psa, ki je bil priklenen dvorišču k vratom. Ta ju s početka mirno gleda, a videč, da se baš čversto bijeta, skoči ves serdit na Míkljevca Ruváča, zgrabi ga z ostrimi zobmí tako nesrečno za trebuh, da mu vseka veliko rano. Míkljevec je dolgo zeló ranjen ležal na postelji in umerl bi bil, da mu nij pomogel umeteljen zdravnik.

Otroci, bodite miroljubívi in prijaznjívi vsacemu, posebno mej soboj, ter vsi ljudje vas bodo ljubili.

Kako je Libercún derváril.

Pripovédka.

V Kerkonoških gorah je nekdaj bival duh, katerega so se bali hudobneži, a dobri ljudje so ga ljubili. Imenoval se je Libercún^[1].

Zgodi se, da si nékov meščan iz Hrušice dá privêsti iz gozda derv v kurjavo. Ubožni kmetiči, ki so mu je spravili domóv, zahtevali so, kar je pravica, za storjeno délo. A terdoserčni skopuh je gerdo ozmerja ter skopóma poplati. Vozniki nijso mogli upati, da bi pri sodniku našli več pravice; otidó zatorej s potertim sercem in serditi nazaj domóv.

A meščanu, ki je hotel derva dati razcepiti, ponudi se v to službo néki ves tuj mož. V plačilo nij htel druzega nego perišče tresák. Naglo sta se dogovorila mož in Hruševec, ki je bil jako vesel, da bode tako v dober kup imel kurjave na vso zimo.

Zmenila sta se bila, da se délo prične tekar jutrodan za rana, in tako je tudi bilo. Uže predno se je danilo, bil je tujec na mesti. Izderi si je iz kolka levo nogo ter ž njo tako silno udrihal po kladah, da so polena in treske daleč okrog letele.

Hruševskega meščana je prebudil ta silni ropot čudnega dervarja. Naglo se obleče ter pohití gledat, kako se délo verší. Videč moža ob jednej nogi stoječega ter z drugo mlatečega po panjéh, ustraši se zeló. »Stoj!« zavpije, »in berzo otidi, od kodar si prišel!«

Tujec mu mirno odgovorí: »Od serca rad, samo poprej mi je to delo okončati in plačilo dobiti«. Delal je zopet čversto in hitro, ne menèč se za preklinjánje meščanovo.

Razklal je zadnje poléno. Dervar utakne nogo v kolk, ter potegne iz torbe veliko vrečo, kamor spravi vsa polena do zadnje ivéri. Zadéne to vse na ramo, ter hajdi z dvorišča.

Vès osupel gleda za njim Hruševski meščan ter kliče na vse gerlo: »O moja derva! Moja derva!«

Derv je v vreči bilo nad štiri sežnje.

A dervar se še jeden krat oberne, ter mu zaničljivo nazove dobro jutro in potem otide svojim potem.

Ubogi kmetici so prihodnje jutro našli céle kupe drobno razcepljenih polén pred svojimi bizarni. Ker nihče nij povprašal po tem obilem lesovji, osvojili so si ga v zaméno, katero jim je dobri gorski duh dal zató, ker jih je terdi meščan iz Hruševice tako zeló derl.

1. Češki se ta izmišljeni gorski mož imenuje: Ribecal, Ribencal, Ribercol, Ibercol, Libercún, kateri priimek je po Jungmannu prišel od viteza: Rubens Dahl ali Dahlen, kar se je pokvarilo v priimek: Rübezahl, in Slovenec je tudi ta uže tako pokvarjeni priimek preložil in rekel: Repoštev.

Kováč skopúh.

Bogat kováč je stanoval v necem mestu poleg morja. Bil je zeló skop in hudoben. Zbranih je imel premnogo novcev, s katerimi je napolnil star panj ter ga pred vsemi ljudmí postavil k ognjíšču, da bi nikdo ne súmnel, kaj je v njem skrito. Nekedaj, ko so terdno spali, morje vzraste in zalije hižo tako zeló, da je panj vsplával. Kadar se je morje utéknilo, odneslo je tudi panj, ki je plaval mnogo milj daleč, dokler je prišel k nečemu mestu, kder je živel mož, ki je bil zeló gostoljubív in daréžljiv ubožcem in tujcem. Ta človek, zjutraj za rana vstavši, vidi plavajoči panj ter ga potegne k sebi na súho, misleč, da je sama klada, katero je kdo vergel ali ostavil.

Pripétilo se je potem, da je k njemu prišlo mnogo tujcev, in bil je zunaj velik mraz. Gostoljubívi domačín vzame sekiro, da bi panj razklal, in ko udari trikrat ali štirikrat, začuti zvenčanje. Panj razcepi ter novce najde in veselo spravi, da bi je povernil, ako se jim gospodar oglasi. A kováč je hodil vse od mesta do mesta, novcev iskáje, ter je prišel tudi v to mesto k človeku, kateri je bil njegov panj ogrênil.

Ko je začel govoriti o izgubljenem panji, domačín takój razuméje, da so novci njegovi, ter pomisli v sebi: »Ogledati hočem, ali je volja božja, da mu novce vernem, ali ne?«

Ukaže speči tri hlebe kruha, in pervega napolniti perstí, druzega mertvaških kostíj a tretjega novcev, najdenih v panji.

To stvorívši velí kovaču: »Pojesti hočeva tri hlebe kruha od najboljše moke, in katerega izmej njih si izbereš, dovolj ti ga bode«.

Kováč, vzdígnivši hleb za hlebom, čuti, da je najtežji tist, v katerem je bila perst. Izbere si tega in reče gospodárju: »Ta bodi moj, in ako bi še potreboval, vzamem tudi tega,« roko položívši na hleb z mertváškimi kostmi.

Domačín, to vidéč, misli sam v sebi: »Zdaj vém; božja volja nij, da bi ta zlosréčnik imel novce«.

Takój skliče uboge in nedóžne, slepe in hrome ljudí ter pred kovéčem razlomi hleb, govorèč: »Evo tvojih novcev, katere sem ti bil podal v roko; a ti si rajši izbral perst in mertváške kostí, in tako je tudi prav, ker nij Bog hotel, da bi ti novci bili tvoji«.

Domačín hitro vse novce pred njim razdelí mej ubožce, a kováč otide, zeló osramočèn.

Kozje oko.

Stara šaljiva pripovedka.

Zgodilo se je, da sta v necem mestu živéla dva zdravnika, dobra in znajóča vsako zdravníško učenost. Lečíla sta boleznim vseh ljudíj, kolikor jih je prišlo k njima. Svét nij védel, kateri je umételjnejši. Jela sta se jednóč prepirati mej soboj, kdo je večji in boljši.

Pervi reče druzemu: »Dragi moj, ne bodi sváde mej nama niti zavisti a ni prepira o tem, kateri je boljši, nego izkusíva se, in tist, kateri v tem izkusu uléže, da bode sluga ónemu«.

Drugi vpraša: »»Povej mi, kakšen ima ta izkus biti?««

Pervi mu dé: »Jaz ti obé očí iz glave brez bolečíne iztáknem ter položím na mizo, in kadar koli hočeš, vdénem zopet v glavo brez nobene kvare. Ako tudi ti meni stvoríš takisto, bodíva si oba ravna ter drug da druzega redí, kakor brat rodnega brata; a komur bi izpodlêtel izkus, ta bodi sluga svojemu továrišu«.

Drugi reče: »»To jaz hvalim««.

Tedaj pervi, ki je tako svetoval, svojemu tovarišu z nekakovim plemenitim mazilom očí namôči zunaj in znotraj, potem prime orodje, s katerim očí izname iz glave, ter ji položí na mizo. Zdaj ga vpraša: »Dragi moj, kako se ti zdí?«

On odgovori: »»Samo to vém, da ničesar ne vidim, ker nemam očíj; a hotel bi, da mi ji zopet vstaviš, kakor si obétal««.

Pervi reče: »Kaj ne bi!«

Mazilo vzame novic ter z njim očí znotraj in zunaj namaže, kakor poprej, vdene ji v glavo in vpraša: »Dragi moj, kako ti je zdaj?«

Odgovorí mu: »»Krasno, ker me nič nij bolelo««.

Tedaj velí pervi: »Treba, da tudi ti mene tako poslužiš«.

Drugi dé: »»Evo me!«« Vzame orodje in mazilo, kakor je njegov tovariš delal, ter očí namaže znotraj in zunaj, a potlej mu ji izname in položí na mizo, govorèč: »»Dragi moj, kako se ti zdí?««

Pervi reče: »Zdí se mi, da sem očí izgubil a bolečine vendar ne čutil; nego hotel bi očí zopet v glavi imeti«.

Ali okno je bilo odperto, kadar je zdravnik pripravljal orodje in mazilo, ter v sobo priletí vran, kateri, vidèč na mizi svetli očí, hitro jedno oko pobere ter z njim odletí, Bog vé kam. Zdravnik se ustraši zeló ter misli sam v sebi: »»Ako tovarišu ne vstavim očíj, to mu bodem za slugo««.

Oziráje se opazi kozo, katera se je vspénjala po vinskem tersji ob zidu in gledala skozi okno v sobo, ki je bila pri tléh. Mahoma tej kozi izdere jedno oko ter je vsadí tovarišu namesto ukradenega; potem reče: »»Dragi moj, kako se ti zdí?««

Ta se oglási: »Nijsem čutil bolečine, kadar si mi očí iznémal, niti ne, kadar si vtíkal, nego jedno mojih očíj vedno sili k višku na drevje«.

On mu odgovorí: »»Ker sem tudi jaz tako umételjno zveršil lečbo o tebi, kakor tí o meni, zatorej ostaníva si oba ravna ter mej nama ne bodi prepira««.

In potlej sta res mej soboj živéla mirno; samo to je bilo, da je kozje oko vedno delalo zdravniku preglávico, ker je neprestano uhajalo k višku v listovíte veje na drevji in v zeleno germovje, a mož sam nij vedel, kako je to.

Zlato jabolko.

Bil je kralj, imejóč sina jedínca, katerega je ljubil zeló. Ta kralj je ob velíkih troških dal zliti krasno zlato jabolko. Kadar je bilo jabolko zlito, razbolí se oča na smert, pokliče sina ter mu reče: »Sin moj dragi! Jaz ne prebolím te bolezni. Po mojej smerti z blagoslovom prehodi kraljestva in gradove ter vzemi s soboj zlato jabolko, in kogar dobodeš najbrezúmnejšega, temu je daj«.

Sin obéta vse tako stvoriti, a kralj se oberne k sténi ter pustí dušo.

Kraljevič ga je pokopal, kar je najčestneje mogel. Tákoj posle pogreba, vzemši jabolko, otide preko različnih kraljestev in gradov, kder je našel ter videl mnogo brezúmnikov; a jabolka nij dal nikomur od njih. Krene tedaj v neko drugo kraljestvo in pride v stolni grad (mesto). Ondúkaj vidi po sredi grada jezdéčega kralja z z velíko družíno. Povpraša ljudíj, kakovo si je to kraljestvo, in rekó mu: »Običaj tega kraljestva je tak, da kralj mej nami nikdar ne vlada nad leto dníj. Ko leto mine, pošljemo ga v zatók (pregnanstvo), kder ubožen umerje.

Kraljevič, to zaslišavši, misli sam v sebi: »Našel sem ga, kogar sem iskal«.

Stopi h kralju ter koléno preklónjši dostojno pozdravi: »Da si mi zdrav, kralj! Moj oča je umerl in to zlato jabolko tebi ostavil na smerti«.

Kralj, jabolko primši, odgovorí: »»Dragi moj, kako li to? Nikoli me nij videl, ni jaz tvojemu ôči nijsem stvoril nič dobrodéjstva; po kaj mi je poklonil tak dar?««

Kraljevič mu reče: »Svetli kralj, moj oča tega jabolka nij ostavil nič bolj tebi, nego li komur koli; kajti ob svojem blagoslovu mi je naročil, da je podám temu, kogar najbrezúmnejšega v svétu najdem. Uže mnogo sem obhodil kraljestev in gradov, a nijsem ga nalêtel do zdaj brezumca, kakoršen si ti; zatorej to jabolko tebi dajem po zapovedi svojega roditelja«.

Kralj mu dé: »»Prosim te, povej mi, zakaj se ti zdim tako brezumen?««

Odgovorí mu: »Evo kralj, to berzo povém. Običaj tega kraljestva je, vladati samo leto dníj, a konci leta brez čestí in blaga oditi v zatòk ter bédno tamkaj umréti. Resnično ti govorím, to, kar sem zdaj besedoval, priča, da na vsej zemlji nij brezúmnika nád-te, ki ti je tóličko časa vladati in potlej preubožno umreti«.

Velí mu kralj: »»Brez dvojbe je res, kar si rekel, in zatorej hočem letos, dokler sem še oblasten, bogastvo nepreštéto pred soboj poslati v zatòk, da tjakaj prišedši morem ob njem živeti do smerti««.

Tako je tudi stvoril.

Konci leta so ga razoblástili ter odpustili v zatòk, in tam je ob tem blagu mnogo let živel ter pokojno umerl.

Samoslépnik.

V rimskej deržavi je bil kralj, kateri je razglasil zakon, da od njega vsak slépec dobode po sto novčíčev na leto. Naméri se, da je dvajset továrišev prišlo v mesto, kder so zavíli v kerčmo pit. Sedem dníj so jedli in pili, a ko so kerčmarju plačevali, dali so mu vse, kolikor so imeli novcev.

Kerčmár jim reče: »Dragi moji, sto novčičev je še premalo. Resnično, resnično Vam govorim, ne otídete, dokler ne doplatíte zadnje trohe!«

To zaslišavši rekó drug druzemu: »Kaj nam je storiti? Nemamo s čim platiti«.

Nekdo iz njih velí: »Poslušajte dober svèt! Kralj je razglasil zakon, da, kdor koli je slép, dobode po sto novčičev iz njegovega zaklada. Storímo žreb (loz) mej soboj, a katerega zadene sreča, temu izteknímo očí ter potem da pojde v kraljevo poslopje, kder mu dadé sto novčičev, in s temi vse nas reši«.

Odgovoré mu: »Dober je ta svèt».

Mej soboj storé žreb, kateri zadene baš ónega, ki je tako svetoval. Mahoma ga oslepé ter odvedó k poslopju. Terkajóčih povpraša vratár, kaj bi radi.

Rekó mu: »Imamo slépca, kateri prosi milostínje po zakonu«.

Vratár odgovorí: »Povém vélicemu dvórniku,« ter otide in zglasi dvórniku: »Pred vráti stojí slépec, prosèč milostínje po zakonu«.

Véliki dvórnik mu dé: »Sam ga hočem videti«.

Kadar stopi k slépcu, jame ga dobro gledati in premišljati. Napósled ga vpraša: »Dragi moj, kaj hočeš?«

A slépec: »Sto novčíčev po zakonu«.

Véliki dvórnik reče: »Resníčno ti govorím, včeraj sem te v kerčmi videl, imejočega očesen vid zdrav in svetál. Krivo si razumel zakon, ki je dobrodéjstvo odménil samo tacemu, kogar bi oslepíla bolezen ali kakovo naključje, katerega se nij ubraniti; a tí si le samoslépnik, zakaj radovoljno si svétoval, da so ti očí iztekníli, v kerčmi se napivšemu ter najédšemu. Drugod išči pomóči, tukaj ne dobodeš ničesar!«

Zgodilo se mu je, kakor je bil vreden.

Lisica, zajec in petelin.

Živela sta lisica in zajec. Lisica je imela lédeno izbico, a zajček lúbovo. Pride krasna spomlad in lisici se izbica raztaje, a zajčku ostane po starem. Lisica poprosi zajčka, da bi se v izbi pri njem pogrela, in potem ga izpodí.

Zajček otide po poti in zaplače. Srečajo ga psički: »Hev, hev, hev! Zajček, kaj plakaš?«

Zajček odgovori: »»Počakajte, psički! Kaj bi ne plakal? Imel sem lúbovo izbico, a lisica lédeno. Prosila je k meni, a potlej me je pregnala««.

»Ne plači, zajček!« reko psi, »mi jo izženemo.«

»»Ne, ne izženete je!««

»Da, hočemo jo!«

Gredo k izbici: »Hev, hev, hev! Lisica ven!«

A ona s peči: »»Ako puhnem dôli, če poskočim ven, razletite se v koscih po stezici!««

Psi se ustrašijo in zbežé.

Zajček otide ter plače. Sreča ga medved; »Zakaj plačeš, zajček?«

Zajček reče: »»Stoj, medved! Kaj bi ne plakal? Imel sem lúbovo izbico, a lisica lédeno; izprosi, da pride k meni, a potem me izžene««.

»Ne plakaj, zajček!« tolaži ga medved, »jaz jo preženem«.

»»Ne izženeš je! Psi so jo izganjali, a niso je izgnali, a ni ti je ne preženeš.««

»Da, hočem jo!«

Gresta h kočici: »Pojdi, lísica, ven!«

A ona s peči; »»Ako puhnem, če poskočim ven, leteli bodo kosci po stezici!««

Medved se ustraši in zbeži.

Zopet otide zajček in plače.

Zdaj ga sreča bik: »Kaj plačeš, zajček?«

»»Ostani, bik! Kako bi ne plakal? Imel sem lúbovo izbico, a lisica lédeno; prosila me je, da sem jo vzel k sebi, a potlej me zapodila.««

»Grem ter jo izženem.«

»»Ne, bik, ne izženeš je! Psi so jo izganjali, a ne izgnali, medved izganjal, a ne izgnal; ni ti je ne izženeš.««

»Da, hočem jo!«

Gresta k izbici: »Lisica, pojdi ven!«

S peči se ona oglasi: »»Ako puhnem, če poskočim ven, pojdejo kosci po stezici!««

Bik se prestraši ter uide.

Zopet gre zajček, in gorko, gorko plače. Sreča ga petelin s koso: »Krkelilí! Kaj ti je, zajček, kaj plakaš?«

»»Stoj, petelin! Kako bi ne plakal? Lúbovo izbico sem imel, a lisica ledéno. Prosila me je, da sem jo vzel k sebi ter me je izgnala.««

»Nič ne dé; pojdeva ter jo izpodiva.«

»»Ne, ne izpodiš je! Psi so jo izganjali — ne izgnali, medved izganjal — ne izgnal, bik izganjal — ne izgnal; ni ti je ne izženeš.««

»Poglédimo!«

Gresta k izbici: »Krkelilí! Nêsem koso na herbtu, da lisico pokosim! Pojdi, lesica ven!«

A ona slišavši to, ustraši se: »»Počakaj, zdaj se oblačim««.

Petelin zopet: »Krkelilí! Nêsem koso na herbtu, da lisico pokosim! Pojdi lisica, pojdi ven!«

Ona odgovori: »»Kožuh oblačim««.

Petelin v tretje reče: »Krkelilí! Nesem koso na herbtu, da lisico pokosím! Pojdi, lisica ven!«

Lisica zbeží, a on jo mahne s koso ter potem jame z zajčkom složno in prijetno živeti v izbici.

Na pripovedko mi daj naprstek masla.

Ribničan in Gorénjec.

Oral je Gorénjec pri nekacem mostu, a Ribničan je po cesti šel z vozom samih lónec. Kadar Ribničan blizu pride, ondaj Gorénjec jame vikati: »Od sebe, plavec! Tudi ti imaš pamet, a Ribničan je nema«.

V tem Ribničan stopi na most in požene konje preko mosta, a sam začne klicati na pomagánje: »Joj meni do Boga in božje matere! Kaj hočem zdaj?«

A Gorénjec, kadar to čuje, mahoma ustavi vôli ter steče k njemu: »»Kaj ti je, Ribničan? Pretéto ne bodi?««

»Joj meni, odšel je voz, a jaz sem ostal ta kraj vode!«

»»Pojdi, prikáda, tudi tí za konji!««

»Ne smem, gospodar, za živo glavo ne!«

»»Pojdi, neumen ne bodi! Zakaj ne smeš preíti mosta, kodar hodi svet in živina?«

Ribničan nehče nikakor, nego vedno kričí in toži.

Ondaj mu reče Gorénjec: »»Kaj mi daš, da te prenesem jaz na herbtu?««

»A kaj bi rad, gospodar?«

»»Daj mi deset grošev.««

»Bog daj srečo!«

Uprti Gorénjec Ribničana ter prenese preko mosta; a kadar ga spustí na ónej stráni, jame se Ribničan po vsem telesu tipati: »Nemam, jérhovec, niti krajcarja, Bog mi pomagaj, da ne!«

A Gorénjec: »»Kako nemaš, pasja dlaka! Zakaj lažeš? Pojdi spet na herbet!««

Ribničan zopet zajezdi Gorénjca, ki ga še jeden krat prenese preko mosta nazaj in ga zopet vrže na zemljo ondu, kder ga je bil pobral: »»Pogini tu, kadar nemaš, da bi plačal!«« in otide k svojemu plugu ter začne orati.

A Ribničan steče preko mosta in zavpije: »Gorénjec, primojduševec! Ali vidiš, kako ima tudi tvoj plavec pamet, a Ribničan je néma; zato te je dvakrat po mostu prijézdil!«

O možíčku in levu.

Basen.

Živel je možíček na sámoči blizu gozda. Sekal je drva in zemljo oral. Ondu je prebival tudi lev ter mu teptal žito in klal čredo na paši. Možíček se je zaradi tega začel razno kaj umišljati, kakó bi ga ulóvil. A kadar lev zapazi, da ne bode uhajal tacim umétalnim zvijačam, pobere svoje déte, sina levíča, ter pobegne v druge kraje.

Levìč je vzrastel in povprašal očeta: »Ali sva iz té dežele domá?«

Lev odgovorí: »Ne iz té dežele, nego semkaj sva pribežala od možíčka zeló razumnega, ki zna toliko zvijáč, da ti ne morem povedati«.

Levìč bi rad bil zvedel, kdo in kakšen si je ta možíček; a lev mu reče: »Néma tólike telesne sile, kólikeršno ima naš rod; a zvit je, kakor ovnov rog«.

Levìč odgovori: »Pojdem ter mu povrnem žal za sramoto!«

Lev mu reče: »Ne hodi! Možíček je premetèn, pa bi te naglo ujél in ubil«.

A levìč odgovorí: »Takó mi glavé, da pojdem!«

Lev mu zopet reče: »Kesàl se bodeš, ako nehčeš poslušati«.

Levìč je preslišal te besede in šel za možíčkom. Mêj pótjo vidi na paši konja, slócega na hrbtu, in ga povpraša: »Kdo te je takó pohábil?«

Konj odgovorí: »Možíček. Želéza je narédil, jermenje in pletene konôpce, da me zveze ter ná-me séde, pa me goni, kamor hoče, in zató je moj hrbet slók«.

Levìč mu reče: »Plènt vzemi tega možíčka! Ali nijsi ti mojega očeta leva živál?«

Konj odgovorí: »Tvojega očeta žival sem in tvoja tudi«.

Levìč ga potolaži: »Takó mi glavé, povrniti hočem jaz možíčku sramoto in krivíco, katero ti je stvóril!«

Potem levìč otíde in skôraj najde vola, ki je grmovje obiral, ves prógast od samih udarcev in za róge privezan k deblu.

Povpraša ga levìč: »Kdo ti je takó nahúdil?«

Vol odgovorí: »Možíček me vkléplje v jarem ter poganja s težkimi udarci brézove šibe, da mu vozim, brazde režem in izoravam kámenje«.

Levìč mu reče: »Kamor koli pridem, povsod možíček! Ali nijsi tí mojega očeta leva žival?«

Vol odgovorí: »Tvojega očeta žival sem in tvoja tudi, ako Bog hoče«.

Levìč jezen zavpije: »Kóliko krivice vzprijémljemo od tega možíčka, a ne mí samó, nego vsak, kdor je naš! Žal mu bodi, kdér ga najdem!«

Oziráje se ugleda na tleh človéško stopínjo ter vola povpraša: »Kdo je semkaj stopil?«

Vol odgovori: »Možíček«.

Levìč iztégne pedánj, izmeri stopínjo ter se začudi: »Mala stopínja, a velíka zlobínja! Pokaži mi tega možíčka!«

Vol mu odgovorí: »Evo ga tam!«

Levìč pogleda k višku, a možíček stojí na hribu in sekiro brusi. Levìč nanj zakričí: »Možíček, ti si obilo sramote in krivíce stvóril očetu in vsem našim živalim. Zakáj si tak?«

Možíček, drzek in hraber, pokaže kíj, sekiro in dolg nož, rekóč: »Po odgovor si pridi semkaj gôri, ako želiš, da te s kíjem zatolčem, z nožem oderem in z nabrušeno sekiro na drobne kosce razčetrtám«.

Levìč se nekoliko ustraši njega drznosti in reče: »Pojdi z menój k očetu levu, da on razsodi, ker je sodec nad živálimi«.

Možíček odgovorí: »Prisezi, da se me ne dotakneš ter mi žalega ne stvoríš, dokler ne bodeva pri tvojem očetu levu. Tudi jaz ti hočem takó priseči«.

Potlej oba prisežeta in se upótita k levu. A možíček, ne dolgo hodèč, kréne s ceste po stezáh, kdér je bil nastavil prógle in zádrge.

Levìč mu reče: »Oplétaj, koder hočeš, jaz pojdem za tobój«.

Možíček odgovorí: »Hodi ali ne hodi, kakor se ti zdí«.

Skôraj potem se levìč zamotá v zádrgo, ki mu je obé prednji nogi takó zažéla, da nij mogel prestopiti.

Zatorej zavpije, kolikor more: »Možìček, na pómoč!«

Možíček povpraša: »Kaj ti je?«

Levìč odgovorí: »Kaj si vém, kaj mi je prednji nogi takó zvezalo, da ne morem nikamor geniti. Pomozi mi, prosim te!«

Možíček reče: »Prisegel sem, da se te ne dotaknem, dokler ne bodeva pri levu, tvojem očetu. Ne morem ti pomoči«.

Levìč je ob samih zadnjih nogah skakúcal, kakor je vedel in znal. A skôraj potem se je v drugo zanko ujél za obé zadnji nogi, da zopet nij mogel prestopiti, in je zavpil: »Možíček, na pómoč!«

Možíček povpraša: »Kaj ti je spét, kà vedno kričíš?«

Levìč odgovorí: »Kaj si vém, kaj mi je tudi zadnji nogi takó na tésno zvezalo, da morem zdaj še menj geniti, nego li poprej«.

A možíček useka v grmu kòl, ter ga začne krepko udríhati.

Levìč, razumévši, da je ujét, zaprosi: »Možíček moj ljubi! Ne tolci po glavi, ni po hrbtu, ni po rébrih, nego tepi me po ušesih, ki so bila gluha mojega rodítelja prepóvedi, ne k tebi hoditi, da me ne ujameš, ker si zvít, kakor ovnov rog; nabíjaj me tudi po srci, ki je prezíralo očetove besede, kadar je dejál: ,Kesàl se bodeš, ako nehčeš poslušati’«.

Možíčku se je to pristojno zdelo, in zató je mahal po ušesih in po srci, dokler ga je dotolkel.

Zadnje levíčeve besede so bile: »Takó bodi vsacemu, kdor presluša rodítelja!«

Učen kmet.

Poznal sem kmeta, po imeni Žiróvnika. Živel je pri Svetem Duhu blizu Loke. Po létu in po zimi je imel za klobukom šôjevo pérje in kakšno cvetlíco, utrgano kde na travniku ali izrezano iz papirja ali platna. Ogrínal se je v črn plašč, ki je znotraj imel rudečo pódlako. Ta mož je znal čitati, in vedel je iz ust malo ne vse sveto pismo. Kamor je prišel, tam se je z duhovniki potézal, kde je to ali óno zgodbo najti v svetem pismu. Po létu je kopal in orál, kosíl in mlátil, a na zimo se je hodil po svétu prepirat.

Nekó zimo pride v Čebèr, kder je tedàj vladal bogat, a zeló čuden, objésten knez, po imeni Parovič, ki je svoje hlapce tudi pretépal, če mu nijso ugódili, a potlej časi njih udarce zamazával z debelimi križeváči^[1], ako ga je boljša misel obletéla. Ta zvé, da je znani Žiróvnik v Čebrú, in reče ga mahoma k sebi poklicati na kosílo, pri katerem je po naključji bil tudi Prezdánski dekan Járnovič.

Kmet Žiróvnik se ne dá prositi. Pride in séde k mizi mej gospôdo. Česar ga je pri jédi gospod Járnovič povprašal o svetem pismu, vse je prav na tanko povédal.

Knez Parovič je ta dan bil posebno dobrovôljen. V slast je poslušal in potem dejál: »Žiróvnik, sveto pismo znaš, to vidim. O čemer te kdo povpraša, odgovarjaš, kakor bi slamo rézal. A zdaj vprašaj tí dekana! Rad bi videl, bode li mogel odgovoriti on tebi, ali ne«.

Žiróvnik takój na to pristane ter dekanu reče: »Gospod dekan, ali véste, kólikšen je Bog?«

Járnovič odgovorí: »Nij človeka, da bi to védel«.

Žiróvnik se nasméhne in velí: »Jaz vém! Tólikšen je, da prorok o njem govorí: ,Nebo je moj préstol, a zemlja podnóžje mojima nogama′. — Bog z rokama séza od ónega konca do tega po vsem svétu. — A zdaj uganíte, gospod, koliko suknà Bog potrebuje v svojo obleko, če je tólikšen?«

Járnovič odgovorí: »Izméri ga tí, ki vse veš!«

A Žiróvnik reče: »To nij težka stvar. Ne potrebuje ga več, nego li jaz; kajti dejál je: ,Kar ubozemu človeku stvoríte v moje ime, to ste mêni stvórih; zatorej, če bodete suknjo dali meni, daste jo Bogú«.

S hrohotom se zasméjeta Járnovič in Parovič, kateri napósled reče: »Gospod dekán! Žiróvnik je suknjo zaslužil, ter nádejem se, da mu je ne bodete kratíli«.

Potem se obrne k Žiróvniku: »Pridi srédopostno sredo, kadar oblačim svojo družíno, da tudi tebi méro vzamem«.

Žiróvnik je rés prišel in dobil od gospoda Járnoviča zeleno suknjo, a od kneza črn plašč, ki je znotraj imel rudéčo podlako, in vrhu tega mu je knez podáril tudi klobúk s cvetlícami in šôjevim pérjem za trakom. Suknjo je dal bratu, a v plašči in v klobuku se je do smrti hodil prepirat o svetem pismu.

1. Križeváč je kríževen tolar.

Blazník v cerkvi.

Žirovnik od sv. Duha pri Loki neko nedeljo do polu dne, ogrnen, kakor po navadi s črnim plaščem rudeče pôdlake in klobuček s ptičjim perjem lepó v roci držeč, tam zadaj v cerkvi stojí pri vélikih vratih pod orgliščem, prislonjen s hrbtom na zíd, a desno koleno preloživši preko levega, čakáje, kedaj se začne péta maša.

Mnogo ljudíj je drlo v cerkev, a vsak se je pokrópil kolikor toliko z blagoslovljeno vodo, ki je bila ondukaj blizu vrát v posebnej posodi, podobnej prostornemu keblu. Mej drugimi ljudmí pride tudi blazen človek v sveti hram božji, ter se jame zeló čuditi, kakó li je to, da ljudjé sami sebe po nepotrebi močijo. Za tega delj povpraša naslonjenega Žirovnika: »Ali so neumni káli?«

Žirovnik odgovorí: »Zakaj? Ne vidiš li, da so pobožni?«

Blazník mu reče: »Domá kričé náme, da sem jaz neumen; a zdaj vidim, koliko sem razumnejši od vseh, kar jih v cerkev hití! Kadar gre dež, naglo bežé pod streho, a zdaj se tukaj sami kropé in močijo. Kdo jih sili!«

Žirovnik mu velí: »Neuma! To je blagoslovljena voda, véš, in kdor se z njo pokropí, izpira svoje vsakdanje grehe«.

Jedva blaznik to začuje, mahoma steče, vzdigne posodo in vso izlije náse. Ljudjé so se zasmejali ter ga vprašali, če se misli utopiti.

On jim odgovorí: »Žirovnik mi je dejál, da se s to vodo izpirajo vsakdanji grehi; a jaz menim, kar je dobro, tega nikoli ní preobilo. Če príduje, samó kropiti se, koliko večja korist bode, ako me opere vsa posoda!«

Žirovnik mu je odgovoril: »Tak si, kakor ón, ki je v žeji namesto kozarca vode hotel izpiti vse jezero«.