Ponarejeni bankovci (Jakob Alešovec)
| ← Poštarica na Prelazu | Ponarejeni bankovci Iz sodnijskega življenja Jakob Alešovec |
Policijski komisar → |
Objavljeno v Kmetijske in rokodelske novice 1874 in 1875 v rubriki Zabavno berilo kot 3. del serije Iz sodnijskega življenja: Po spominu skušenega starega pravnika
| |||||||||||||
V trgu N. na Avstrijanskem sta bila dva soseda, kakoršnih se malo nahaja. Sovraštvo med njima je bilo namreč tako strašno, tako globoko vtemeljeno, da je veljal v celi okolici za največe sovraštvo izrek: „Sovražita se kakor Jonas in Linar.“
Jonas, trgovec z lesom, ni bil v deželi rojen, marveč prišel je iz tujega. Kakor njegovo ime kaže, bil je žid (jud) po rodu, ki se je pa dal pozneje krstiti. Zdaj je veljal za premožnega trgovca, bil oženjen in imel troje otrok od 2 do 7 let.
Linar je bil pa očetu podedoval lepo posestvo in obrtnijo, bil je strojar. Tudi on je bil oženjen in imel je čvetero otrok od 1 do 8 let starih.
Jonas je bil zeló ošaben mož, pa pri ljudeh nič kaj priljubljen; kdor je mogel, mu je šel iz poti, le krčmar in učitelj sta mu bila vsaj na videz prijatelja in sta večkrat k njemu zahajala. Gospa Jonasova je bila, čeravno še precej brhke prikazni, vendar nepriljudnega obnašanja in enako možu zeló štemana. Zaničevala je vse druge gospe v trgu in nos prav visoko nosila, kedar je šla v šumeči svilnati obleki po trgu k gospej okrajni predstojnici ali pa se peljala k gospej baroninji Strel, mladi, a ošabni udovi, ki je imela kake pol ure od trga gradič in posestvo. Da glede omike ni bila na posebno visoki stopinji, to se pač lahko sklepa že iz njenega obnašanja, kajti omikanec se nikoli surovo ne vede. Priljubljena tudi ona ni bila nikjer ko pri omenjenih dveh damah, ki pa ste bili tudi skoro vsem prebivalcem tuji.
Vsa drugačna bila je Linarjeva žena; prijetna, lahko rečem: prav krasna unanjost je bila pri njej združena z blažnostjo srca in izobraženostjo duha; bila je tiste vrste žensk, ki se ti na prvi pogled prikupijo in katere, če dalje jih poznaš, bolj jih čislaš. V trgu je bila povsod zelo priljubljena, povsod so jo ljudje prijazno pozdravljali. Ravno tako čislan je bil njen mož, ki bi bil že lahko župan trga, ko bi se te časti ne bil na vso moč branil.
Sovraštvo med možema se je bilo vkoreninilo tudi v rodovini. Dasiravno sta Linar in njegova žena svojim otrokom strogo ukazala, naj hodijo sosedovim iz poti, je bil vendar vedno ravs in kavs med njimi; kajti še so Linarjevi otroci igrali se na vrtu, le z diljami od sosedovega ločenem, ni trajalo dolgo, že se je prijokal stareji fantič v vežo z bulo na glavi ali kje drugod, katero je dobil po kamnu iz sosedovega vrta sem zagnanem. Linarja je takrat vselej jeza zgrabila, a žena ga je pomirila in tako se je potolažil, a svojim otrokom ukazal igrati si na nasprotni strani vrta. Da bi ne mogli prestopiti te zapovedi, je naredil še posebno ograjo za nje, do katere so smeli iti, dalje ne.
Ko sem bil jaz prišel v ta kraj kot okrajni sodnijski pristav, je to sovraštvo med sosedoma dobilo nov net, kajti hujše ni moglo postati. Linar je imel precéj velikega pesa, ki je bil pa zelo krotak in zlasti otrokom priljubljen; zato so ga navadno po vrtu vlačili in ž njim vsake sorte reči uganjali. Zarad tega pesa je Jonas že Linarja pri sodniji tožil, češ, da je njegovim otrokom nevaren, pa ni nič opravil, ker je bilo sploh znano, da Fido še ni nikomur nič žalega storil, marveč je bil krotak ko jagnje. Jonas je bil zato še bolj razkačen in žugal, da bo pesu zavdal ali ga na kak drug način iz poti spravil, na kar pa je Linar odgovoril: „Le! 300 gold. stane.“
Nekega dne so zopet Linarjevi otroci, kakor navadno, s pesom se igrali na vrtu. Kar nastane v obeh vrtih krik, v katerega se meša pasje lajanje, pozneje tudi cvileči glas gospe Jonasove. Prebivalci obeh hiš tekó na vrt. Linar, ki je prvi, pride ravno, ko pes iz sosedovega vrta čez ograjo nazaj skoči; njegov štiriletni fantič leži na tleh po obrazu s krvijo zalit. Vsi drugi pa jokajo. Na unem vrtu pa cvili in kriči gospa Jonasova, kakor da bi jo drl, in njena dva starejša fanta jej čvrsto pomagata.
„Za božjo voljo, kaj je?“ kriči Linarjeva, ki je naglo za možem prišla, ko zagleda fantiča v krvi na tleh. Vzdigne ga in hiti ž njim v hišo, kjer se pokaže, da mu je na glavi koža prebita.
Unkraj ograje pa zadoni Jonasov nekoliko hripavi glas:
„Le čakaj, ti cigan, to mi boš drago plačal.“
Linar, ne vedoč, kaj se je zgodilo, gre v sobo gledat po fantu, katerega mati umiva, in praša starejšega, kaj je bilo. Od tega izve, da je priletelo več kamnov iz sosedovega vrta, katerih eden je zadel bratca na glavo, da je kar padel, drug pa Fidota, ki je potem zaletel se proti ograji, jo preskočil, potem pa, ko je začela gospa upiti, prišel zopet nazaj. Druzega ni vedel povedati fant.
Brž potem se pelje Jonasova kočija memo hiše, čez dobro uro pripelje se v njej nazaj zdravnik, ki gre v Jonasovo hišo. Linarju je vse to nerazumljivo.
Toda kmalu mu postane jasno. Drugi dan dobi povabilo k sodniji, kjer ga je Jonas zatožil, da je njegov pes njeno ženo oklal ter ostrašil tako, da je nevarno bolna. Spričevalo zdravnika je priterjevalo, da je bolezen nevarna.
Linar je bil potem obsojen plačati jej za bolečine 300 gold. (zahteval je Jonas nič manj ko 2000 gold.), zdravniku pa, ki je, dasiravno po nepotrebnem, obiskoval ženo Jonasovo poldrugi mesec vsaki dan po dvakrat, in zahteval za to 300 gld., — 30 gld., po vrhu pa še strgano obleko, katero je Jonas cenil nad 100 gold. Če bi bil Linar moral vse to plačati, bi mu bilo prav občutljivo.
Meni se je smilil mož, ki je prav po nedolžnem in gotovo po hudobiji sosedovih otrok, ki so v nazočnosti matere in morda celo po njej našuntani, metali kamenje čez ograjo, padel v tako škodo; tudi se mi je razsodba, katero je naredil po kratki preiskavi moj tovariš v uradniji, ki je pa imel velik strah pred predstojnikom, čegar soproga je bila taka prijateljica Jonasove, površna, na vsak način prenagljena zdela; zato sem svetoval Linarju, naj se pritoži, in mu priporočil svojega prijatelja, odvetnika v mestu, ki je slovel zarad bistrega uma. Temu ga tudi še pismeno posebno priporočim, prepričan, da se bo zlasti te zadeve z marljivostjo lotil.
Prav iz srca me je res veselilo, ko čez nekaj časa pride razsodba više sodnije, ki strojarja nekrivega spozna. Enako razsodi tudi najviša sodnija, do katere se je bil Jonas pritožil.
Vsak lahko vidi, da je bil zdaj še le ogenj v strehi. Jonas je memo sosedove hiše kar pihal in stiskal palico v roki. Vendar se ni druzega nič zgodilo, ko da so našli Linarjevega pesa kmalu potem mrtvega na vrtu. Bilo mu je zavdano.
Jonasu je vse privoščilo to, kar se mu je zgodilo, posebno še, ker je vsak videl, da ga zares prav tigrova jeza tare. Tržani so bili tudi pripravljeni na to, da bodo zopet kmalu kaj slišali od teh dveh, kajti kjer je žakelj jeze tako prenapolnjen, ko pri Jonasu, tam mora kmalu počiti.
Jaz sem bil v ta kraj poklican zlasti, ker so jeli prihajati na dan ponarejeni bankovci, in ker je vse kazalo, kakor da bi bila tu kje fabrika. Na svojem prejšnjem kraju sem bil že par takih ponarejevalcev steknil in jih izročil sodniji; pa neko temno in viharno noč so všli iz zapora in tako je bil sled zopet zgubljen. Od moje izurjenosti v teh rečeh se je nadjala viša sodnija, da bom tudi tu morda zasačil hudodelnike, če ne že steknil pravega gnjezda.
Ponarejenih bankovcev je čedalje več prihajalo med ljudi; skoro ni pretekel dan, da ne bi bil kdo zasačen pri tem, ko je hotel katerega izdati. A ti ljudje so bili večidel kmetje, ki so dobili ponarejen denar za živino in poljske pridelke mislé, da je dober. Žandarji so bili noč in dan na nogah, al pripeljali so le ljudi, ki so bili s temi bankovci sami goljufani, kar se je kmalu pokazalo. Jaz sem bil že skoro pol leta tu, a vse moje prizadevanje, preiskovanje, ponočno potovanje — vse je bilo zastonj, ponarejenega denarja je bilo čedalje več med ljudmi. Celo trgovec Jonas mi je izročil tri ponarejene desetake, rekoč, da jih je za les dobil.
Mene je to zelo gnalo. Od više sodnije sem bil dobil že tudi opombo, naj bom pridnejši, kajti dokazano je, da sled zasačenih bankovcev pelje večidel do tega (mojega) kraja, kjer se potem zgubi.
Da po vsem tem nisem bil židane volje, si vsak lahko misli, dasiravno mi vest ni očitala nikakoršne nemarnosti. Vsak si tedaj tudi lahko misli, kako se mi je razvedrilo lice, ko nekega jutra vstopi žandar Brenta in z vojaškim glasom naznanja:
„Gospod sodnik, zopet enega, ki pa ne bo tak, ko drugi.“
„Le noter ž njim!“ mu velim.
Žandar gre in kmalu potem potisne pred sabo v sobo kmetiča za roke zvezanega; potem mi pomoli zvezek bankovcev, katere je pri njem dobil, ter poroča:
„Tega lumpa sem vjel, ko je v bližnji vasi kupoval par volov in jih hotel plačati s takim-le denarjem.“
Kmet, sicer čedno oblečen in odkritosrčen videti, vzdigne zvezani roki in pravi s tresečim se glasom:
„Joj meni! Da bi bil vedel, da je ta denar ponarejen! Pa saj to ni mogoče! Strojar, ki je včeraj pri meni kože kupoval, mi je še vselej plačal s poštenim denarjem. Jaz ne morem verjeti, da bi bili ti bankovci ponarejeni“
„Ponarejeni so,“ pravim jaz hitro jih pogledavši; „kje ste jih dobili? Govorite odkritosrčno!“
„O, saj bom, gospod doktor, jaz se še nisem nikdar lagal. Včeraj dopoldne pride k meni strojar, ki je že večkrat kupoval kože od mene, in praša, če imam jih zopet kaj. Imel sem jih pet, dve od svojih volov, tri sem pa v vasi kupil. Pokažem mu jih in ko se zmeniva, mi odšteje zanje denar v samih bankovcih po deset goldinarjev, naloži kože na voz in se odpelje.“
„Ali ga poznate?“ vprašam in vprem svoje oči va-nj.
„Kaj bi ga ne? Saj sva že večkrat kupčevala in tudi pri mojih sosedih je kupoval. Včeraj je v naši vasi naložil poln voz.“
„Kdo je?“
„Kako se piše, ravno ne vem; pa saj vem za njegovo hišo. Če hočete, gospod doktor, vam jo grem kazat.“
„Ali je tu v trgu?“
„Kje pa? Tam-le doli zraven tistega juda, ki z lesom tržuje.“
„Linar?“ vprašam jaz zavzet.
„Da, da, Linar, prav imate, Linar je, saj sem že slišal njegovo ime. Le prašajte ga, on bo povedal, da je res od mene kupil kože in mi dal za-nje enajst desetakov pa dva goldinarja.“
Jaz strmim. Kaj tacega bi res ne bil pričakoval. Toda sodniku se vse pripeti, zato se nisem dolgo premišljeval, marveč ukazal žandarju, razkleniti kmetu roke, potem pa poslal po Linarja. Sodnijskemu slugi sem naročil, naj ga najprej v mojem imenu prosi, da bi k meni prišel; če bi se pa branil ali obotavljal, naj ga pripelje s silo.
Sluga gre, a pride kmalu nazaj s poročilom, da gospoda Linarja še ni domu, da je včeraj zjutraj peljal se nekam kože kupovat. „No, vidite, da je res, kar sem pravil,“ reče kmetič, kateremu jame lahkeje sapa prihajati. „Zdaj me boste menda že spustili, da grem k strojarju po drug denar!“
„To ne gre tako hitro, mož“, odgovorim jaz prepričan, da je bil mož res ogoljufan, „Prej se mora skazati, da je to resnica, kar pravite. Dokler nimamo strojarja tu, boste morali že pri nas ostati.“
„Pri sodniji!“ pravi mož in vije roki. „Svoje žive dni še nisem bil zaprt, zdaj pa bom. Kaj bodo ljudje rekli!“
Predno moram kaj odgovoriti na to, vstopi drug žandar in poroča, da je prignal kmeta, ki je hotel v krčmi s ponarejenim desetakom plačati, kar je zapil. Krčmar je njemu desetak pokazal in on ga je hitro za ponarejenega spoznal. Na to je prijel kmeta, ki se je izgovarjal, da ima ta desetak od strojarja, ki je pri njem kožo kupil.
Ukažem pripeljati kmeta in ko ga prejšnji zagleda, zakriči:
„O, Janez, ali je tudi tebi strojar plačal kože s ponarejenimi desetaki?“
„Tudi, kakor sem zvedel,“ pravi kmetič, ki je ravno vstopil; „toda jaz se nič ne bojim. Saj se nisem ganil iz krčme, kjer mi je strojar dal desetake, to bom lahko dokazal po pričah. Rad mi bo dal dober denar za-nje, premalo ga bo!“
Zdaj še le zagleda mene in se nekoliko prestraši. Jaz ga izprašujem, ko prvega in pove mi, da je razen od njega strojar kupil še od treh drugih kože in jih plačal z desetaki, kakor njemu.
Zdaj sem imel že dovolj vzroka prijeti Linarja, dasiravno mi je bilo težko pisati povelje zgrabiti ga in preiskati hišo. Od tega moža bi se bil kaj tacega najnazadnje nadjal. Pa kolikokrat se človek zmoti, kolikokrat se skriva pod krinko poštenosti najgrša hudobija!
To se je pokazalo tu vnovič, kajti ko je strojar pripeljal se s kožami domú in smo hišo preiskali, smo dobili pod streho za dimnikom majhno železno škrinjico napolnjeno s ponarejenimi bankovci, pri njem pa še tudi par takih desetakov. Ko je vse to videl, je postal bled in se dal brez brambe peljati v ječo.
Tarnanja in joka njegove žene in otrok, ko smo ga odpeljali, ne bom popisoval, naj si bralcev vsak sam ta prizor pred oči postavi.
Prvo zaslišanje je pri vsakem hudodelniku važna reč, zato se ne sme mu dati časa, da bi mislil na izgovore in si sestavil red, po katerem bi potem lože tajil. Dasiravno je že mračilo se, vendar se podam v pisarno in pokličem Linarja pred-se. Bil je ves bled in vpaden.
„Gospod sodnik“, mi odgovori na prvo vprašanje, „menda vendar ne boste mislili, da sem jaz vede izdajal ponarejene bankovce?!“
„Priznati res moram“, pravim jaz na to, „da bi od vas ne bil nikdar kaj tacega se nadjal. Al to mi boste pripoznali sami, da leti velik sum na vas. Opravičite se, kako ste prišli do bankovcev, katere ste izdali in katerih je bilo v vaši hiši še toliko najdenih.“
„Da bi to sam vedel! Včeraj, ko sem se peljal od doma na kupčijo, sem, vede, da bo treba mi drobiža, podal se h krčmarju ter pri njem menjal štiri stotake; dal mi je samih desetakov za nje.“
„Ali ste jih pogledali, če so bili pravi ali ne?“
„Pogledal in preštel, se ve da.“
„Če je taka, potem je neverjetno, da bi takrat, ko ste kože kupovali, ne bili zapazili, da so ponarejeni.“
„Kaj tacega preiskavati mi potem ni več na misel prišlo. Pa so tudi dobro ponarejeni.“
„Zelo dobro res! Toda kar pravite, je neverjetno. Kako bi se bili bankovci, kateri so bili vsi pravi, ko ste jih od krčmarja prejeli — kar sami pripoznate, mogli v vašem žepu spremeniti v ponarejene?“
Linar na to ne ve odgovora, zato prašam dalje:
„Od kod ste dobili to škatljico samih ponarejenih desetakov, katera se je za dimnikom skrita našla?“
„Podtekniti se mi je morala“, pravi po nekolikem premisliku, „drugače ne more biti. Jaz — to zagotovim pri svojem poštenji — sem za-njo ravno tako malo vedel, kakor za tiste bankovce, ki sem jih za kože izdal.“
„To je zopet težko verjeti. Kdo bi vam jo bil podteknil?“
„Le eden je, katerega bi mogel dolžiti.“
„Imate dokaze?“
„Morda se še najdejo. Za zdaj ne vem ničesar, vse to me je tako zelo osupnilo in potrlo, da še redno misliti ne morem. Oh žena moja, ubogi otroci! In kdo bo z mano še hotel kupčevati, če se izve, zakaj sem bil prijet!“
Rad pripoznam, da se mi je mož smilil; al vse, kar mi je povedal, se mi je zdelo tako neverjetno, tako nemogoče, nenaravno, da sem jel dvomiti, ali imam pred sabo nesrečneža ali pa prebrisanega, potuhnjenega hudodelnika. Ker pa za zdaj ni bilo nič več spraviti iz njega, ga dam odpeljati zopet v zapor, kamor gre ves pobit in tarnajoč za svojo družino.
Drugi dan pokličem krčmarja. Bil je oseba jako neprijazne zunajnosti in plašnih oči; meni se je pokazal pa še bolj zopernega, ker je skušal priljuden biti in na vsako vprašanje odgovarjal z dostavkom: „učeni gospod cesarski doktor“, kar sem mu slednjič prepovedal. Po njem zvem, da je res Linarju menjal štiri stotake in mu dal desetakov zanje, „toda dobrih, ne ponarejenih“, pristavil je hitro.
Druzega ni vedel povedati. Po vsem tem pa sem imel pravico, preiskati tudi njegovo hišo, ker se mi je mogoče zdelo, da so bankovci, katere je Linarju dal, vendar-le bili ponarejeni. Pa preiskava je bila zastonj, našlo se ni nič in pri odhodu me je spremil krčmar sam do praga ter z jako ostudnim smehljanjem rekel:
„No, zdaj vidijo učeni cesarski gospod doktor, da smo pošteni ljudje.“
Meni se je strašno mrzilo do tega človeka, vse svoje premoženje bi bil dal za to, da bi bil imel tega na Linarjevem mestu.
Preiskava teče svojo pot. Najde se slednjič vseh 40 desetakov, katere je Linar izdal, a vsi so bili ponarejeni. Goljufani kmetje so tirjali odškodovanje in kleli njega in njegovo ženo, h kateri so na dom hodili tako dolgo, da je vsem plačala. Kako se je reviea meni v srce smilila! Že tretji dan, ko je prišla k meni, je bila vpadla prej tako ljuba ženica, da je bila ko strah; komaj sem jo še spoznal. Padla je pred mano na kolena in prosila milosti za moža — ne za-se, marveč zarad otrok. Kupčija je vsa proč in če bo še kaj časa zaprt, bodo vsi berači. Zagotovlja mi, da je mož čisto nedolžen v tej stvari, kakor njegov najmlajši otrok. Da-si sem navajen bil že žalostnih prizorov, tu sem se komaj zdržal solza, tako se mi je revica smilila. Al kaj sem mogel storiti za-njo? Nič! Tolažil sem jo s tem, da, če je njen mož pri vsem tem nedolžen, bo preiskava to že pokazala. „Kar se mene tiče — sem pristavil — bodite prepričani, da ne bom zanemaril ali prezrl ničesar, kar bi utegnilo vašemu možu na prid biti.“
Nekaj moram še tu omeniti, kar se je pokazalo med preiskavo. Po vsem trgu je novica, da je Linar prijet zavoljo izdajanja ponarejenih bankovcev, naredila strašen hrup, nihče se od konca ni nadjal kaj tacega od tako obče spoštovanega in poštenega moža, kakor je bil Linar znan. Pa vse se poleže, tako tudi to čudenje. Slednjič so nekateri na pol že verjeti začeli in tako je bil nastal ne mir. Le Jonas in njegova družina so kazali skoz in skoz tako zadovoljnost na obrazih, ter govorili tako zaničijivo o tej „ciganski rodovini“, da se je to škodoželjno obnašanje jelo že sploh vsem gnjusiti, zlasti ker tudi nedolžni ženi in otrokom niso prizanašali z očitnim zasmehovanjem. Vsem tržanom je bilo sicer znano sovraštvo med rodovinama, a da sta Jonas in njegova žena tako hudobnega srca, kakor sta se zdaj kazala, tega se ni nihče nadjal.
Linar si je bil pri izpraševanjih zmiraj enak. Kar je prvič povedal, pri tem je ostal ves čas, namreč da ne ve, od kod je dobil one desetake. Preiskava je že trajala šest mesecev, a novega tudi drugod ni spravila nič na dan. Da bi bil Linar z izdelovalci bankovcev v kaki zvezi, to se mu toraj ni moglo dokazati; pač pa je bilo dokazano, da jih je izdajal, toraj bi bil tudi le zarad tega obsojen, kar bi mu bilo pa tudi naklonilo najmanj pet let težke ječe.
Ker sem bil jaz zvedel in dokazal, kar se je dokazati dalo, bi bil moral oddati njega in zapisnike deželni sodniji. To sem jetniku, ki je bil že strašno shujšal in ves občutek zgubil, naznanil in pristavil, da ima v treh dneh oddan biti deželni sodniji, katera bo potem določila dan konečne obravnave, ko bo državni pravdnik sestavil zatožbo. Linar čuje to brez vsega občutka, meni se je zdelo, ko da bil na telesu že popolnoma otrpnil.
Pa predno se je to zgodilo, se je reč vse drugače zasukala.
Dan po tem privleče stari pomagač Linarjev, ki je izmed vseh edini ostal tudi v nesreči še pri svojem gospodu, k meni v pisarnico jokajočega dečka okoli sedem let starega.
„Le sem, ti kačji zarod“, se dere nad njim, „tu gospodu sodniku pokaži, kaj imaš.“
Jaz strmim nad tem in velim strojarju izpustiti fanta, katerega je, kakor se je videlo, prav trdo za roko držal, ker jo je fant brž k ustam nesel in pihal.
„Kaj mi trpinčite dečka“, vprašam potem strojarja, „čemu ste ga k meni pripeljali? Čigav je?“
„Čigav si?“ pa praša mesto odgovora strojar: „govori, čigav si, ti kanalija!“
„Jonasov“, odgovori deček nekoliko ponosno, „bom že mami povedal, kaj si mi storil grduh ti!“
Strojar ga zato dregne, da skoči deček po sobi. Jaz prepovem vnovič strojarju trpinčiti ga.
„O, takih gadov ne more človek nikdar dosti trpinčiti. Koliko je že ta spak našim otrokom prizadel! — No, govori“, se obrne potem zopet proti dečku, ki gleda mene, „zakaj sem te sem prignal! Boš ali ne?“
„S tabo ne govorim,“ odgovori deček kljubovajoč, „ti si tudi iz tiste ciganske hiše, kjer so vsi lumpje, so rekli mama.“
Strojar se zopet zakadi proti dečku, in da ne bi bil jaz stopil vmes, gotovo bi ga bil vnovič dregnil.
„No, če noče ta glista povedati, zakaj sem ga sem prignal, bom pa jaz govoril“, prične strojar: „zarad tega-le!“
Pri teh besedah izleče iz žepa papir ter ga pomoli meni. Jaz ga razvijem, ker je bil zelo zmečkan, in v roki imam — desetak, ponarejen desetak tiste sorte, kakoršni so se pri Linarju našli. Zavzet gledam strojarja in fanta in prašam:
„Kaj je s tem desetakom?“
„Pri fantu sem ga dobil, ko je prišel, kakor navadno, našim otrokom jezik kazat“, odgovori strojar in nadaljuje: „Jaz se stogotim, skočim za njim, ga primem, da bi ga pristojnejšega zadržanja naučil, in pri tej priliki zagledam ta-le papir v roki njegovi. Koj sem spoznal, da mora ponarejen biti, zato sem zgrabil poba in ga tiral sem. Tu naj pove, kje ga je dobil, morda se potem tudi zve, kako so oni desetaki v našo hišo prišli, zavoljo katerih je naš gospod po nedolžnem zaprt.“
Meni pri teh besedah strojarja pride zopet na misel, kar mi je večkrat že po glavi hodilo, za česar pa nisem imel ne najmanjših dokazov. Vedé pa, da se pri otrocih z lepo besedo več opravi ko z ostrostjo, primem dečka za roko ter ga prijazno ogovarjam rekoč, da se mu tega hudega človeka ni treba bati, in da ga bom že jaz kaznoval. S tem ga napeljem počasi do tega, da mi pove, kako je prišel do tega „papirja“.
„O, naš papa in mama jih imata dosti. Če hočete, vam jih bom še prinesel,“ odgovori deček.
„Kje jih imata?“ prašam dalje.
„O, so skriti, vi jih ne bote dobili.“
„Zakaj ne?“
„Zato, ker so skriti.“
„Kako si pa ti prišel do njih?“
„Enkrat sem videl, ko so šli papa pod streho, pa sem šel za njimi. Pod streho so pogledali okoli, če jih nobeden ne vidi. Jaz sem bil počenil za brun, pa sem se jim bil skril. Potlej so pa tam nekaj brskali, pa vzdignili nekaj opek in potegnili nekaj skup zvezaaega papirja ven, pa so zopet opeko nazaj položili in šli proč; jaz pa sem šel potlej tudi tje, pa nisem mogel nič dobiti, zato ker nisem mogel opeke prizdigniti.“
„Kako si pa potlej jo vendarle prizdignil, da si dobil ta papir?“
„O, saj ga nisem tam dobil! Gori se nisem več upal, zato ker bi bili morda papa hudi. Ta papir sem dobil v škatljici enkrat, ko sem mami ključ iz žepa vzel. Pa jim ne smete povedati, saj sem jim ključ potem nazaj dal, kakor sem ga vzel, da niso nič vedeli.“
„Ne boj se, ne bom jim povedal. Kje pa imajo mama škatljico s takim papirjem?“
„Vi je ne najdete, je skrita. Še menda papa za-njo ne vedo. O jaz pa vem! Veste tam, kjer se v njihovo spalnico pride, je med vratmi prag. Pa ta prag se prizdigne, notri pa je škatljica. Toda če od mame ključa ne dobote, ne morete je odpreti.“
Jaz vem dosti. Tedaj rečem dečku, da ga bom domu peljal k mami nazaj, naročim strojarju, da naj o vsem molči, kar mi ta zadovoljnega obraza obljubi, dam povelje žandarjem in beričem, kolikor jih je domá, da imajo iti z nami, in tako se podamo naravnost proti hiši Jonasovi. Dečka, ki je proti meni prav priljuden postal, peljem za roko in mu obljubim, da bo strojar že dobil, kar mu gre, ker je tako grdo ravnal ž njim.
Potoma še le jamem prevdarjati važnost tega, kar mi je deček pravil. Naravnost povem tu, da me je to veselilo, kajti morda pride po vsem tem kaj jasnega v zeló zamotano preiskavo zoper Linarja, katerega bi bil prav rad opravičenega in nedolžnega videl. Zato in pa, da bi morda prišel ponarejevalcem na sled, sem sklenil tukaj postopati z naglostjo pa tudi previdnostjo.
Žandarjem in beričem sem že pred odhodom dal površna povelja; bolj natančna so imeli dobiti v hiši, kjer so imeli vse zastaviti ter nikogar pustiti iz prostora, kjer bi ga našli. Tako sem prišel jaz prvi k hiši, spremljevalci moji tik za mano. Z dečkom se podam po stopnicah gori in mignem dvema beričema, da mi imata biti tik za petami.
„Tukaj bodo mama,“ spregovori deček in pokaže vrata v prvem nadstropji.
„Dobro“, pravim jaz, „bom šel povedat jim, kaj se je tebi zgodilo. Le tu zunaj malo počakaj, te bom že poklical.“
Beričema dam znamenje, da imata paziti na fanta in stopiti v sobo, če ju bom klical. Na to potrkam ia vstopim. Iz naslanjača se na pol vzdigne ženska podoba, ki je najbrže prej dremala. Ko me zagleda in spozná, mi pokaže stol tik sebe ter spregovori nekako naveličana:
„Skoro uganem, kaj vas je v mojo hišo pripeljalo. Je-li ste prišli prašat, kaj bi mi vedeli povedati o onih Linarjevih? O, to je rodovina, vsa skup nič vredna.“
„Motite se, gospa,“ odgovorim jaz mirno; „prišel sem zarad vas in vašega soproga. Je li domá?“
„Zarad mene in mojega soproga, pravite?“ praša gospa in stopi na noge. „Nama ni oni goljuf nobenega bankovca dal, ker moj soprog s takimi ljudmi ni bil nikdar v zvezi.“
„Prosim odgovora na vprašanje: Je li vaš soprog domá in mar veste, kje bi ga dobil?“
„Najbrže bo v svoji pisarnici,“ odgovori gospa nekoliko zavzeta zarad mojega strogega glasa. „Bom poslala po-nj, če se vam ne ljubi samemu iti k njemu.“
Izgovorivši to hoče prijeti za trak, ki je bil napeljan do zvonca, a jaz jo vstavim rekoč:
„Ni treba, gospa, ga bom že sam dobil. Ali ni tu vhod v vašo spalno sobo?“ prašam dalje kazaje stranska vrata.
„V spalno sobo? Gospod, smem prašati, kaj vam to mar gre?“ reče gospa nekoliko barvo spremenivša in gre proti sobi.
„Bodite, kjer ste, gospa, in ne ganite se iz mesta,“ pa velim jaz, grede proti vratam.
„Oho, to bi vendar rada vedela, kdo je tu gospodar,“ zarohni gospa ter hoče potegniti za zvonec; a jaz jo primem za roko ter jo posadim na stol nazaj rekoč:
„Le mirno, sicer bi se vam sila godila.“
„Sila v moji hiši,“ kriči ona na vse grlo, da jaz, boječ se, da ne bi Jonas naše nazočnosti v hiši prekmalu zapazil, odprem vrata ter pokličem zunaj stoječa beriča. Ko vstopita, jej rečem:
„Zdaj le tiho, sicer se vam bodo usta zamašila.“
„Kaj, kaj, meni to v moji hiši — —“
Dalje ne more govoriti, kajti berič jej zamaši usta, drug pa jo drži, da se ne more ganiti. Na to grem jaz k vratam, skušam prizdigniti prag in ko se odmakne, izlečem iz votline pod njim škatljico, čisto podobno oni, katero smo pri Linarju našli za dimnikom. Ko gospa to vidi, se zgrudi na stol. Jaz se dalje za-njo ne menim, marveč jo prepustim beričema ter grem iz sobe. Zunaj dobim dečka, ki je še vedno mirno čakal, ter se podam ž njim v pisarnico, pred katero že stojita dva žandarja. Potrkam in brž na to vstopim.
Kaj zagledam! Jonas sedi s krčmarjem pri mizi, prvi sune več papirja iz nje, da pade za zid; oba sta zelo preplašena. Vendar se Jonas brž zave, vstane ter mi gre naproti.
„Česa želite, gospod sodnik?“ me praša ter skuša obrazu svojemu dati naravno podobo, ob enem pa tudi postaviti se med me in krčmarja, kateremu je gotovo hotel dati priliko, da bi kaj skril. A jaz, zapazivši to, odprem zopet vrata in žandarja se pokažeta. Jonas in njegov tovariš postaneta v tem hipu bleda kot zid, zadnji seže celó po neko reč v žep, a jaz, urnejši od njega, zgrabim ga za roko, žandar pristopi in tako pade krčmarju pištola iz žepa. Na to ukažem ga vkleniti, Jonasu pa zažugam, da se bo njemu ravno taka zgodila, če se bo le količkaj sumljivo obnašal. Ker je videl, da je resnica, se je vdal in se ni vstavljal, ko sem jaz segel za njegovo mizo in izlekel dva zvezka ponarejenih desetakov, katere je bil on prej tje pahnil. Razen teh sem dobil tudi papir, na katerem je bil neki račun. Vse to vtaknem v žep.
Pustivši jetnika pod varstvom žandarjev se podam potem preiskavat hišo. S pomočjo dečka, ki o vsem tem ni še nič vedel, najdemo kmalu pod streho prostor, v katerem je bilo shranjenih zopet petnajst zvezkov ponarejenih bankovcev. Druzega v hiši, katero smo vso preiskali, ni bilo najti. Vzemši vse knjige v pisarnici Jonasovi seboj se vrnem nazaj k sodniji, kamor so bili Jonas in njegova žena ter ž njima vred zajeti krčmar že odpeljani. Jaz sem bil prav zadovoljen sam s seboj, ker se mi je zdelo, da sem tu kaj posebnega ogrenil. Jetnike, katere sem bil ukazal vsacega posebej zapreti, pokličem zaporedoma k sebi.
Prvi je na vrsti Jonas. Pride in brati mu je na obrazu, kaj ga v notranjem trga. Na moja vprašanja ne odgovori besedice, zato ga dam zopet odpeljati v samotni zapor; ravno tako krčmarja, iz katerega tudi ni nič spraviti. Za take trdovratneže je samotna ječa najboljše mazilo.
Vse drugače se obnaša žena Jonasova. Vstopivša zarohni najprvo nad mano, kako da sem se predrznil ž njo tako ravnati, kakor s kako baburo.
„O, le pripravite se,“ mi žuga, „jaz vam bom pokazala, kaj se pravi z nami tako ravnati! Jutri, še danes, koj zdaj grem k gospej predstojnici.“
„Obžalujem, da to ne bo mogoče“, vgovarjam jaz mirno, „kajti za zdaj boste morali že še tu biti.“
„Da bi bila jaz tu,“ se grozi žena, „tu v tisti luknji, v katero ste me vtaknili? Nikakor ne, minuto več ne ostanem tu. Se bo videlo, če gospe predstojnice beseda še kaj velja! O jaz vam bom pela, jaz, brž boste prestavljeni, ne, iz službe boste zapodeni, brez penzije, razumite?“
„Se še ne mudi,“ jej sežem jaz v besedo, „prašam pa vas, ali vas je volja, odgovarjati na moja vprašanja?“
„Jaz vam? Nikdar! Vi predrznež vi!“
„Opominjam vas, da ste tu pred sodnijo in se imate mirno in spodobno obnašati, sicer —“
„Sicer?“ mi seže v besedo in hudo vpre svoje sive oči va-me.
„Sicer bi vas moral spodobnega obnašanja učiti“, odgovorim jaz strogo; „pri nas imamo naprave, v katerih se nepokorni madé brez ozira na to, ali so ženskega ali moškega spola.“
„O, o, bom videla, kako daleč predrznost in nesramnost vaša segati sme. Jaz vam ne odgovorim nič, razumite? Se bom že drugod pritožila zoper tako silovitost.“
„Slobodno! To pravico imate. Zdaj pa odgovarjajte najprej meni.“
„Z vami ne govorim, to sem že rekla,“ se zadere ošabno, se zasuče in hoče iti iz sobe, a na pragu jo vstavi čuvaj. Jaz mu mignem, da jo odpelje, spoznavši, da zdaj ni ž njo nič opraviti.
Mislite si, kak hrup je naredila ta dogodba po trgu! Zdaj je bilo nekaterim razumljivo, kako je mogel priti Jonas do tega bogastva, kajti kupčija z lesom, s katero se je le bolj na videz pečal, mu ni mogla toliko nesti, za kolikor je bil vsako leto bogatejši. „To je tedaj tista loterija — so rekli drugi — v kateri je, kakor je pravil, toliko zadel!“
Najbolj zadovoljno se je pa kazalo ženstvo s tem, da je bila prevzetna in napihnjena „gospa“ zaprta. Jaz ne vem, če je bil kdo v trgu, ki bi bil miloval zaprte.
Še isti večer sem si napravil načrt, po katerem sem se hotel lotiti preiskave. Da je Jonas v zvezi s ponerejevalci, če ni sam ponarejevalec, to je bilo skoro jasno. Da je imel pomagače, ki so bankovce izdajali, tudi to je bilo gotovo, kajti dozdaj ni prišlo nikjer na dan, da bi bil on kak ponarejen desetak le kdaj imel. Morda najdem v pismih in knjigah, ki sem jih bil sabo vzel, kak ključ do te uganjke.
Vzamem jih v roko in jamem pregledovati. A tu ni najti ničesar, vsa pisma so do trgovcev in govore o trgovini ter niso nikakor spodtekljiva. Nerazumljiv pa mi je list, katerega je hotel krčmar strgati in vničiti, pa sem mu ga bil iz rok strgal. Tu je bilo pisano:
„Pr. 60 po 5, izdal 52, je 260, odstotki 52, skup 208. U. noče več. Zdaj 30 po 6, je 180, 30 njemu, je 120.“
Zamislim se v ta list in čez nekoliko časa si te znamke tako-le raztolmačim:
„Prejel 60 bankovcev, za katere imam dati po 5 gold. Izdal jih 52, kar znese 260 gold.; od teh mi gre 10 odstotkov zato, da sem jih spečal, tedaj 52 gold. Če jih odštejem od 260 gold., ostane vam 208 gold. U. noče več bankovcev. Zdaj jih je spečal 30, od katerih ima dati po 6 gold., tedaj 180 gold. Od teh odbije deset odstotkov, to je 30 gold., toraj ostane vam 120 gold.“
To raztolmačenje se mi zdi jako verjetno, le kdo je tisti „U.“, nad tem si zastonj glavo ubijam. Treba čakati, morda me preiskava pripelje na pravo pot.
Preiskava se toraj plete dalje. Se ve, da tudi Linar, kateremu pa dozdaj nisem še nič povedal, ostane dalje v preiskovalnem zaporu. Jaz sem mislil, da ne bo težko zaprte pripraviti do tega, da bi vse obstali. Al motil sem se. Jonas in krčmar, katerima pokažem tudi po meni razvozljan list, nočeta o ničemur nič vedeti, tudi o bankovcih ne, kateri so bili pri preiskavi hiše pod streho in v njegovi pisarnici najdeni. Krčmar odločno taji, da ni bil z Jonasom v nikaki zvezi, Jonas pa ostane pri tem, da ni vedel, da so bili bankovci ponarejeni. Jonasova žena, pri kateri smo našli ključ do one pod pragom skrite škatljice, se je bila preobrnila čez noč, a tudi ona trdi, da jej še na misel ni prišlo, da bi bili desetaki v njeni privatni škrinjici ponarejeni. Ko jej očitam, da je škrinjica, v kateri so bili pri njej najdeni bankovci, popolnoma podobna oni, katero smo pri Linarju našli, mi odgovori kratko:
„Mogoče! Saj je takih škrinjic več na prodaj.“
Memogrede naj tu še omenim, da se mi je o tej ženski zeló čudno zdelo in mi bilo malo všeč to, da ni nikdar po svojih otrocih tožila. Res, da so bili morda v boljših rokah, ko prej, ker je bila prišla neka teta njena gospodinjit v hišo; al vendar je slabo spričalo za materno srce, če nikdar otrok ne pogreša. Tudi oče se ni zmenil za-nje.
Vse to mi je vtrdilo prepričanje, da imam prave in trdovratne hudodelnike v pesteh, al do kože jim vendar nisem mogel tako, kakor bi jim bil rad prišel.
Morda bi se bila ta reč še dolgo vlekla, zlasti kar se tiče zveze med Jonasem in Linarjem, kateremu je moral prvi podvreči one bankovce, da ne bi bilo se prigodilo zopet nekaj, kar je preiskavo naglo pripeljalo na pravo pot.
Nekega popoldne pride k meni učitelj, o katerem sem že prej rekel, da je bil memo krčmarja edina oseba, ki je z Jonasom občevala. Mož je ves plab, kakor da bi se mu bila kaka nesreča prigodila. Jaz mu ponudim stol in ko sede, ga prašam, kaj ga je k meni pripeljalo.
„Vest, huda vest,“ odgovori ves potrt. „Tako mi ni več živeti, če bi tudi varno bilo.“
„Vest vas teži?“ prašam zavzet. „I, kaj imaste vendar na nji.“
„Poslušajte me, potem pa storite z mano, kar hočete. Dobrega tako nisem vreden.“
Ko mu zagotovim, da ga bom poslušal, potem pa ravnal po postavi, prične:
„Da, po postavi, nič drugače, to zaslužim. Najprvo zvedite, da Linar sedi po nedolžnem v zaporu.“
„To veste vi in mi pridete še le zdaj pravit?“
„Prej sem se bal, a zdaj, ko ste pravega prijeli, se ne bojim več. Tudi bi prej ne bil imel nobenih dokazov, Jonas in krčmar bi bila vse vtajila in tako bi bil jaz prišel zarad obrekovanja v past, Linarju pa to ne bi bilo pomagalo.“
„Govorite, človek, govorite! Povejte mi vse, kajti vsaka ura, katero sedi Linar po nedolžnem v ječi, pade vam na krivdo.“ „O, bom govoril, vse bom povedal, kar vem. Kar pa ne vem, do tega vam bom pokazal pot.“
„Postava ima v takih slučajih, če pride po prostovoljnem naznanilu kakega sokrivca kako hudodelstvo na dan, posebne olajšalne določbe, in zlasti če kdo, čeravno sokrivec, izda kako družbo, ki se peča s ponarejanjem in izdajanjem bankovcev, ali pokaže pot, po kateri pride sodnija do nje, se ravna ž njim jako milostljivo, včasih ostane celo brez kazni.“
„Tega mi ni bilo treba opomniti, gospod sodnik, jaz bi vam bil tako vse povedal, kar vem. Milost postave celo ne maram, ker vem, da sem zaslužil ostro kazen. Tedaj čujte!“
Jaz vzamem pero v roko, da bi si kaj zapisal, in on prične:
„Jaz sem tu učitelj, to vam bo znano, da je plača moja pičla, to tudi veste. Predno sem se posvetil učiteljstvu, bil sem uradnik, ali zavoljo neke nezvestobe so mi bili slovo dali. Ker se potem nisem mogel drugam obrniti, sem prišel sem za učitelja. Lahkoživcu, ki sem, mi ni bilo moč shajati s pičlo plačo, zato sem bil vedno v denarnih zadregah. To je moral Jonas zvedeti, kajti nekega dne pride k meni in mi ponudi denarja na posodo. Lahko si mislite, kako brez pomislika sem se poslužil te ponudbe. Oh, da bi nikdar ne bil spoznal tega človeka, morda bi se bil v sili in revšini vsaj rednega življenja navadil!“
„Ali ni Jonas posojenega vam denarja nikdar nazaj tirjal?“ mu sežem prašaje jaz v besedo.
„Kaj pa da ga je! Ko sem se bil pri njem že zadosti zadolžil, me pokliče nekega dne ter me praša, kdaj mu mislim posojila vrniti. Na to nisem imel — se ve da — pravega odgovora, ker še sam tega nisem nikdar resno pretresal. „Jaz vam bom olajšal plačilo — prične slednjič on sam — tako, da mi ne boste nič plačali iz svojega, marveč še denar zaslužili.“ To mi je bilo — se ve da — zelo všeč. Jonas mi potem razklada dalje, da, če bom previden, za-me ne bo nobene nevarnosti pri tem, kar mi bo izročil, in ko mu jaz prisežem, da bom molčal, mi pokaže zvezek desetakov. Poglejte jih, pravi. Meni se kar v glavi vrti. Ali kaj zapazite na njih? me vpraša. Jaz jih ogledujem, a ne zapazim ničesar. No, glejte, za vsak tak desetak mi prinesete pet goldinarjev, kar več dobite zanje, bo vaše. Če mi jih boste pridno med ljudi spravljali, bom čez nekaj časa naredil črto čez ves vaš dolg. Jaz veselja poskakujem, kajti takih pogojev plačevanja dolga se res nisem nikdar nadjal. Spravim toraj zvezek desetakov — bilo jih je menda sto — in hočem iti, a Jonas me ustavi. Ti desetaki so ponarejeni, mi pravi, a dobro ponarejeni, česar ste se sami prepričali. Izdajajte jih toraj previdno, da nas sodnija ne zasači, sicer ste pogubljeni. Jaz se ne bojim, da bi me izdali, kajti, če bi zgrabljeni prav trdili, da ste jih od mene dobili, nimate nobenih dokazov. Toraj veste, da gre le za vašo kožo, če vas primejo; ravnajte se po tem! Ta novica me je nekoliko prestrašila.“
„Pa ste vendar vzeli bankovce seboj?“ „Najprej sem jih hotel nazaj dati, pa skušnjava je bila za-me prevelika. Vzamem jih in jamem spravljati med ljudi, zlasti po sejmih, katere sem pridno obiskoval. Spečal sem onih sto in prinesel Jonasu 500 gold. za-nje, potem sem dobil jih še sto —“
„Katerih ste pa le trideset spečali,“ opomnim jaz, kajti zdaj mi je znano, kaj pomeni na onem lističu tisti „U.“, namreč učitelj.
„Spečal sem jih 70,“ odgovori učitelj.
„Kako pa, da stoji na tem listu le 30?“
„Ker jih je 40 prav za prav spečal krčmar, ki je bil tretji v zvezi. To vam bom brž razložil. Nekega dne — tega je že čez pol leta — sedim v posebni sobi pri krčmarju, kar pride Linar in praša krčmarja, če mu more štiri stotake zdrobiti. O, se bo že dobilo, odgovori ta in pride k meni. Imate kaj pri sebi? me praša, kar bom spečal, bova delila? Jaz mu dam desetake, katerih sem bil ravno prejšnji dan dobil od Jonasa zopet sto, in on gre v prvo sobo. Radoveden, kako bo naredil, gledam jaz skoz linico in vidim, kako krčmar našteje iz svoje listnice 40 desetakov, katere da potem Linarju, ki jih zopet prešteje in vsacega proti oknu pogleda, da bi se prepričal, če so vsi pravi. Ko se je tega prepričal, jih zadovoljen zloži skup, da krčmarju iz svoje listnice štiri stotake in vtakne kupček desetakov v njo.“
„Kako da jih Linar, ki je, kakor pravite, vsacega posebej proti oknu pogledal, ni za ponarejene spoznal?“ prašam jaz, ker se mi čudno zdi, kar mi učitelj pravi.
„Ker so bili vsi dobri“, odgovori učitelj.
„Dobri? Kako pa je Linar vendar prišel k ponarejenim?“
„Med tem časom, ko je Linar segel po žepnico in jemal stotake ž nje, je zamenil krčmar naglo kupec pravih desetakov, ki so na mizi ležali, s ponarejenimi in Linar, ki tega ni zapazil, ker se je zopet proti oknu obrnil, je spravil potem ponarejene mesto pravih ter odšel misleč, da ima prave. Krčmar je na to prišel k meni in mi dal zadovoljno se smejaje tri stotake, enega pa je obdržal za se. Od teh treh je potem Jonas dobil dva, meni je pa ostal eden.“
„Vi ste vse to vedeli“, pričnem jaz, „in videli tudi, da je bil Linar ne le goljufan, ampak tudi zaprt, pa ste vendar molčali tako dolgo?“
„Molčal sem,“ odgovori učitelj z zamolklim glasom, „iz dveh vzrokov. Prvič me je motil denar, drugič pa tudi dokazov nisem imel, kajti krčmar in Jonas bi bila vse vtajila. Saj je bila hišna preiskava pri krčmarju zastonj.“
„Kdo pa je ono škatljico s ponarejenimi bankovci pod streho za dimnik Linarjeve hiše spravil? Kajti na ta način Linar tudi za te ni vedel.“ „To je storil Jonas sam. Ker se hiši skup tiščite in zid ni predebel, je skopal luknjo va-nj, katero je potem zopet zadelal, ko je škatljico za dimnik skril. To sem zvedel po krčmarji in tudi sodnija bi bila lahko našla sled, če bi bila bolj natanko preiskovala; saj se mora na zidu še poznati, če prav ga je Jonas pobelil. Vse to se je zgodilo v viharni noči, ko se ropot ni mogel slišati.“
„Zakaj bi bil Jonas to storil?“
„Iz sovraštva do Linarja. Tega on tako črti, da bi veselja poskakoval, ko bi ga videl na vislicah in vso njegovo rodovino na ražnju se peči.“
„Odkod to strašno sovraštvo? Je-li vam vzrok znan?“
„Znan mi je, po krčmarju sem ga zvedel. Tisti čas, ko je Jonas vkupil se v ta trg — kakili deset let bo tega — je slovela tu zavoljo lepote in blažega srca poštarjeva Marijca. Skoro polovico mladih tržanov je lodilo za-njo, a ona ni marala za nobenega in kedar je šla iz cerkve domu po poti, ob kateri so se nastavljali vsi mladenci, ki so po nji zdihovali, se ni ozrla ne na levo ne na desno, ampak šla s pobešenimi očmi in sramožljivo tik matere — očeta že več let ni imela. Ni čuda, da je tudi Jonas, takrat še jud, kar je bilo obče znano, jel za njo gledati, se jej nastavljati ter pošiljati jej, ko vse to ni obrnilo njenih oči na njega, darila velike vrednosti na dom, katerih pa ona ni niti pogledala niti sprejela. To ga je zelo grizlo in ker je videl, da je Marijca pobožna, mislil je, da ga zato ne mara, ker je on judovske vere. Gre in se dá krstiti, to se reče, krstiti telo, kajti duša je ostala ravno tista. Pa tudi to mu pri Marijci ni nič pomagalo, zastonj je zdihoval in hodil za njo, in ko je nekega dne stopil pred njeno mater in naravnost snubil hčer, je dobil tak odgovor, da je bil jeze zelen.“
A ne samo Jonas, tudi nekdo drugi je zastonj zdihoval za izvoljenim svojega srca. Ta drugi bil je ženskega spola in sicer hči okrajnega predstojnika, dobro rejena, pa tudi zelo ošabna Julija. Na vso moč si je prizadevala, obrniti na-se pozornost najlepšega mladenca v trgu. Ta je bil brez dvoma Janko Linar, sin strojarja, hišnega posestnika in župana, kateri je bil že v viših šolah na Dunaji; ker mu je pa pred par leti oče umrl, popustil je daljno studiranje ter se poprijel rokodelstva svojega očeta, katerega se je bil kmalu izučil. Takrat je bil že samostojen, dovolj premožen strojar, katerega bi bilo razen predstojnikove Julije še marsikatero dekle rado vzelo. A on se ni menil za ženski spol, najmanj pa za Julijo, katero je, če jo je srečai, spoštljivo, pa tudi mrzlo pozdravljal. Ona si v svoji prevzetnosti ni mogla misliti, da jo nalašč zanemarja, ampak menila je, da je preboječ, da se ji ne upa bolj prijaznega kazati iz spoštljivosti do njenega stanu, ker je predstojnikova hči. Zato pregovori očeta, da napravi domačo veselico, h kateri povabi tudi Jankota, da-si ni imel sicer navade vabiti rokodelcev. Al kaj se zgodi! Janko, ki bi si moral v veliko čast šteti, da ga vabi okrajni predstojnik, ne pride, marveč se izgovarja z obilnim delom.
Julija pa vendar še ne obupa, ampak ravno zato, ker se jej vpira, ga hoče vjeti v svoje zanjke; tudi so jo dražile hčere drugih uradnikov, katerih bistroumnosti ni skrito ostalo, kar je Julijo težilo. Zato gre in stori nekaj, kar sicer ženska stori le strastne ljubezni že na pol slepa, namreč piše mu listič, v katerem ga prosi, da bi prišel na nek naznanjen mu samotni kraj, ker mu ima nekaj zelo važnega povedati. Pismice pošlje po hišni, katera pride kmalu nazaj in naznani, da bo gospod Linar prišel. Vesele nade polna se podá na odločeni kraj, kamor pride res tudi Linar, a v delavni obleki, kar jej že koj ni bilo všeč. Kaj sta govorila, tega nihče razen nju ne ve; to pa je znano, da je prišla Julija kakor burja domu, bila tri dni bolna in ozdravila še le, ko jej je hišna povedala, da so preteklo nedeljo oklicali gospod fajmošter gospoda Linarja, kateri vzame v zakon Marijco, poštarično hči. Nekoliko dni je bila potem Julija kakor kača in take strupene volje gre nekega večera z očetom v gostiinico, kjer najde Jonasa ravno take volje, kakor ona. Pri takih prilikah so najnovejše ženitve glavni predmet vsega razgovarjanja. Gospodična Julija sicer ni mogla trpeti Jonasa in je bila nevoljna, če jo je na cesti pozdravil; al enaka nesreča približa nesrečneže druzega drugemu in tako se je zgodilo, da so gospod župnik štirnajst dni po poroki Linarjevi poročili gospoda trgovca Linarja z gospodičino Julijo, hčerjo predstojnikovo. Svet je govoril, da sta se vzela le iz jeze, ker on ni dobil Marijce, ona ne Linarja. Srd je bila toraj vez njunega zakona. — Tú imate toraj vzrok sovraštva med rodovinama, ki je potem čedalje bolj še rastlo, kajti Jonas in njegova žena sta metala Linarjevim polena pod noge, kjer koli sta mogla, tako da je Linar zadnje dni, predno je bil zaprt, namenil se iskati kupca za svoje posestvo ter preseliti se drugam, le da bi šel temu gadu s poti.“
Učitelj se malo oddahne in briše pot iz obraza, ki mu je stopil na-nj med živahnim pripovedovanjem. Meni je bila vsa ta reč nova, a dobrodošlo gradivo, ključ do marsikaterih dozdaj mi nerazumljivih spletek. Vendar bi bil rad še kaj zvedel, zato se obrnem, ko sem si nekatere stvari zapisal, zopet k učitelju, ki začne vnovič sam od sebe:
„S tem sem vam razjasnil razmere med obema družinama, zdaj prideva zopet do bankovcev. Da mora Jonas biti v zvezi s ponarejalci samimi, to slutim, ne vem pa še ne. Pač pa sem v stanu vam povedati in tudi pokazati kraj, kjer hrani Jonas vsa taka pisma. Morda v njih najdete kaj novih dokazov, kajti on bo tajil, dokler bo mogel. Ta skrivni kot sem zasledil nekdaj ponoči grede skrivaj za krčmarjem in Jonasom. Bila je huda, viharna noč, zato nista mogla slišati mojih korakov. Tako sem lezel za njima do onega zapuščenega zidovja, ki je ostalo od nekdaj pogorele hiše tik gozda, katere nihče potem ni več pozidal. Posestvo je zdaj krčmarjevo. Tam mi zgineta spred oči, kakor da bi se bila v tla vdrla, jaz pa se naslonim k zidu in čakam, dasiravno je dež z vso močjo na-me lil. Čez dobri dve uri se zopet prikažeta in krčmarjev glas pravi: Zdaj jih imava že zopet dosti za nekoliko časa. — Iz tega sem jaz sklepal, da imata tu zalogo bankovcev. Na to sta se zgubila v temoti, jaz pa zopet za njima, radoveden, kam bosta šla. Čez nekaj časa se ločita, krčmar gre proti domu, Jonas pa na svoj vrt in sicer skoz zadnja vrata. Misleč, da to zato stori, da bi po tem potu skrivaj prišel v hišo, hočem tiho iti domú, kar slišim Jonasa zakleti. Pritisnem uho na vrata, ki so zapirala z deskami ograjeni vrt, in zopet slišim, da Jonas nekaj pristavlja nekam, kar mu pa spodletuje, najbrže, ker je zemlja po dežju mehka in polzka. Čez par minut razsvetli blisk vrt in mi pokaže Janasa na lestvi k drevesu pristavljeni. Kaj je tam imel opraviti, tega ne vem, le toliko mi je znano, da je ono drevo kaka dva sežnja od tal votlo. Ker sem slišal kmalu potem Jonasa hišna vrata odpreti in zapreti, sem hitel do kože premočen in mraza na pol trd domu. To drevo in tudi kraj pri zidovju, kjer sta se krčmar in Jonas tako naglo zgubila, vam pokažem še danes, ako želite.“
„Dobro“, rečem jaz, „čim prej tim bolje! Boste šli z mano.“
Vzdignem se, da bi poklical beriča in poslal ga po pisarja in žandarja ter šel z učiteljem. A berič sam vstopi in pomoli mi pismo, rekoč, da ga je dobil pri krčmarju, kateri ga je hotel z obleko vred poslati svoji ženi. Radoveden razvijem listič in berem:
„Draga žena! Jaz bom kmalu doma, če mi druzega ne dokažejo, kakor do zdaj. Jonas molči ko štor, njegova žena pa ve le za to, da je bankovce izdajal, in mu jih je sama pomagala izdajati, če je šlo. Prosim pa te tole: Pojdi na Jonasov vrt, zlezi po lestvi na hruško, tretjo od hiše in vzemi ž nje tisto železno skrinjico, ki jo boš z roko dosegla in zakoplji jo kje ali pa jo vrzi v vodnjak na dvorišči. Potem me boš imela kmalu zopet doma.“
Po tem pismu sem bil prepričan, da je učitelj resnico govoril. Vtaknem pismo v žep, potem pa se napotim z učiteljem najprej na Jonasov vrt. V omenjeni hruški dobimo res majhno, a trdno železno škrinjico, katero z sabo vzamem, ker je bila zaklenjena. Potem gremo do zapuščenega zidovja. Učitelj pokaže kraj, kjer je on stal, in kot, kjer sta krčmar in Jonas tako naglo rinila. Bil je tu velik kup sodre, ki se je bila najbrže iz zidovja doli vdrla. Ogledujemo zidovje in kot na vse strani, a vse zastonj, najti ni vhoda do nobenega prostora, tudi tla so popolnoma trdna. Ker nimamo orodja seboj, da bi kopali, pošljem beriča po par delavcev z ravnicami in motikami. Ko prideta in začneta izkopavati kup sodre, se kmalu čuje bolj votel glas in čez dober četrt ure se pokažejo pod kupom, ki se je bil najbrže pozneje po dežju tako visoko nasul, z železjem okovana vrata; delavca jih z ravnicami kviško vzdigneta in pokažejo se stopnice v temno globočino. Luč je kmalu narejena in tako lezemo po vrsti v temno shrambo, ki je bila prej najbrže hišna klet. Stopivšim na tla kaj pokaže luč!
V zadnjem kotu je videti na nekem stalu stroj, sicer jako priprostega dela, a ko ga bolj na tanko ogledamo, vidimo, da je popolnoma sposoben za tisek. V omarici v zidu najdemo papirja, črk za tisek, barve in druzega enacega orodja več, le glavne stvari ne, namreč ploše za tisk. Prepričani, da tudi ta mora biti v tej kleti, preiščemo in prekopljemo vse, pa ni je najti! Jaz tehtam škrinjico, katero smo v hruški dobili, pa ta je čisto lahka, ploše gotovo ne more biti v njej.
Nekako nezadovoljen pogledam učitelja. Ta je tudi nekako osupnjen, da ploše za tisk bankovcev ni najti, in stoji, kakor da bi kaj premišljeval.
„Stojte, gospod sodnik,“ spregovori naglo, „še en kraj vem, kjer sem enkrat videl Jonasa se muditi. Za plošo bi bilo morda tu premokrotno, bi se je utegnila rja prijeti. Idite z mano, prosim, ne daleč od tu“.
Vse, kar smo tu našli, seboj vzemši gremo za učiteljem, ki nas pelje proti neki sušilnici za sadje, kakoršne se nahajajo po kmetih. Ta je stala na Jonasovem posestvu. Vrata so zaprta z zapahom, a par vdarcev s rovnico in razbite so. V notranjem prostoru je navadno sušilno orodje, med katerim ne najdemo, česar iščemo. Al na zidu, kjer je naslonjen na-nj počezni brun, ošlatam jaz nekaj čveterovoglatega in ko to spravim na dan je v mojih rokah zaželjena ploša, v katero je zdolben bankovec za deset goldinarjev; tudi še drugo plošico najdemo, ki je bila za vodeni tisk, in tako smo ogrenili vso fabriko za izdelovanje desetakov.
Nihče ni bil tega bolj vesel, kakor jaz. Zdaj sem imel vse dokaze zoper krčmarja in Jonasa v rokah in Linarju je napočil dan prostosti in opravičenja. Izročivši učitelja jetničarju, ker sem ga moral zapreti, odprem še v hruški najdeno škrinjico z dletom, kar je šlo težko. Tu najdem več pisem, računov in tudi nek zapisnik, v katerem je bilo zapisanih več imen in pri vsakem znesek, katerega je prejel v ponarejenih bankovcih. S pomočjo učitelja, ki mi pojasni, kar nisem prvi hip umel, zasledimo kmalo vse ude te skrivne družbe razen dveh, ki sta nam jo na Turško vpihala.
Ko sem Jonasu in krčmarju vse to pokazal, kar sem našel, in ko so tudi nekateri izmed prijetih izpečevalcev jima naravnost v obraz povedali, da so od njih ponarejene bankovce prejemali in zan-je tudi njima skupljeni denar, odstevši svoj zaslužek odrajtovali, je padla predrznost in obstala sta mi vse, česar sta bila dolžena.
Razume se samo po sebi, da je bila meni prva skrb dokazati Linarjevo nedolžnost. Ko mu naznanim, da je prost in sijajno opravičen, se milo nasmeje in pravi: „Saj sem vedel, da tako mora priti. Samo če ne bo prepozno! Kdo bo povrnil moji družini zgubo, ki jo je po krivem trpela!“
„Odškodvani boste iz Jonasovega premoženja“, ga tolažim jaz, „zato je že skrbljeno.“
Ko se je po trgu zvedelo, da bo Linar iz ječe izpuščen, ker se je dokazalo, da je popolnoma nedolžen, je privrelo vse, kar je moglo na noge, k ječi in ko se odpro vrata in se on pokaže bled in shujšan, vse kriči:
„Po Jonasu! Obesite njega in njegovo babo in krčmarja vštric nju. Zažgite mu hišo!“
Vendar se poleže hrup toliko ali premeni marveč v slavo-klice Linarju, katerega spremi vsa množica domu. Kaki občutki so sprehajali njega in družino njegovo, ko se je po dolgem zaporu vrnil k nji, tega popisati nisem v stanu. Obrtnija njegova, ki je med zaporom njegovim čisto propadla, se je brž zopet povzdignila, kajti vse je vrelo k njemu. Tudi zdravje njegovo in rodovine se je naglo zboljšalo in še predno je bila čez Jonasa in njegovo družbo sodba izrečena, je bil Linar že zopet na trdnem. Vrh tega mu je bilo iz prodanega posestva Jonasovega pripoznanih 2030 gld. odškodovanja, katere je pa blagi mož — razen 400 gl, za ktere je bil ogoljufan — podaril zapuščenim Jonasovim otrokom, katere je vzela neka bližnja žlahtnica k sebi. To mu je pridobilo še večje spoštovanje po vsem okraju.
Jonas in krčmar sta bila zarad hudodelstva ponarejevanja bankovcev obsojena v težko ječo na vse žive dni, žena Jonasova pa kot sokriva hudodelstva izdavanja teh bankovcev na 7 let težke ječe. Učitelj je dobil le eno leto, ker je pomagal izdatno, da je bilo gnjezdo bankovčarjev vničeno. Ko je svojo kazen prestal, sem mu preskrbel jaz v drugem zelo oddaljenem kraju učiteljsko službo in sem imel zadostenje, da se je popolnoma poboljšal in se poprijel svojega posla z vso marljivostjo.