Policijski komisar
| ← Ponarejeni bankovci | Policijski komisar Iz sodnijskega življenja Jakob Alešovec |
Mati ga izda → |
Objavljeno v Kmetijske in rokodelske novice, letnik 33, št. 30 (1875) sl. v rubriki Zabavno berilo kot 4. del serije Iz sodnijskega življenja: Po spominu skušenega starega pravnika.
| |||||||||||||
Po lastni prošnji sem bil premeščen v mesto T., kjer sem bil še le kakih 14 dni. Skoro z mano vred je bil imenovan eden mojih sošolcev za policijskega komisarja v istem mestu, pa je prišel nekoliko za mano tje. Bil je, dasiravno še mlad, vendar-le znan zavoljo svoje bistroumnosti in prekanjenosti; vsled teh lastnosti se mu je bilo posrečilo, že marsikateremu hudodelniku na sled priti in ga zasačiti, katerega nihče drug ni mogel zaslediti. Še le pred kratkem je bil prijel nekega glasovitega tatu, ki je dolgo časa vsem sodnijam osle kazal. To zadnje delo je bilo najbrže vzrok, da je postal policijsk komisar v T., kjer se je marsikdaj kaj zgodilo, ne da bi bili prišli hudodelniki pravici v pest. Meni je bilo zelo všeč, da je bil sem poslan, nekaj, ker sem mu zavoljo njegove marljivosti in bistroumnosti privoščil to za njegova leta visoko službo, več pa še zavoljo tega, ker mi je bil z njegovo osebo dan vrl pomočnik na stran, ako bi ga potreboval.
Moj prednik je bil še dosti delaven mož, kajti ko sem nastopil svojo službo, je bil kup zaostalih aktov v primeri s silnimi opravki, katere je imel, zelo majhen. Jaz sem ga toraj kmalu pregledal in jel nadaljevati njegove preiskave. Ravno sedim zamišljen v nek zapisnik prič, kar prinese sluga telegram do sodnije. Hitro ga odprem in berem. Bil je od sodnije na D. in glasil se blizo tako-le:
„Rihard Kravs, računski vodja pri trgovcu M. na D., je sumljiv, da je okradel svojega gospodarja in z vkradenim denarjem zginil. Najbrže se je obrnil proti mestu T. Če se zasači, naj se pošlje sem.“
Telegramu je bil pridjan popis njegove osebe. Jaz storim, kar se v takih slučajih more storiti, in pošljem telegram svojemu prijatelju komisarju, do katerega bi bil moral prav za prav adresiran biti. Ta razpošlje vse svoje podložne organe ogledovat po mestu, dva pa sta bila postavljena na kolodvor, da bi ga prijela, če bi s kakim vlakom prišel.
Drugo jutro sedim zopet v pisarnici. Da bi bili kje po telegramu popisanega tujca prijeli, o tem ni bilo nič še slišati, moj prijatelj komisar, s katerem sem bil v kavarni zajutrkoval, je bil te misli, da se je begun drugam obrnil ali vsaj se memo našega mesta naprej peljal, če je že hotel do morja priti; če bi pa utegnil še le priti, ne bo ušel. Ko sem mu bil jaz opomnil, da telegram gre hitreje od železnice, je rekel: „Na to se ni ozirati. Telegram je bil oddan, ko se je zapazilo, da ga več ni ali marveč, ko se je to policiji naznanilo. Zarad tega je morda že Bog ve kje, ker je gotovo za to skrbel, da se hudedelstvo njegovo in beg par dni ne zve.“
Da so besede mojega prijatelja resnične, to sem vedel tudi že iz lastne skušnje, kajti policija in sodnija imate preveč potov, predno vse natanko izveste. Zato sem se zopet zamaknil v zapisnik, pri katerem sem bil prejšnji dan ostal.
Kmalu na to pa vstopi trgovec M. bledega obraza in me prosi, da bi smel z mano spregovoriti besedo ne kot s sodnikom ali uradno osebo, marveč kot z juristom, ki pozna vse postave.
„Če vam morem kaj pojasniti,“ rečem jaz in mu mignem, da se vsede, „z veseljem bom to storil. Le govorite, prosim.“
„Jaz sem nalašč povdarjal“, prične trgovec, ko je sedel, z nekoliko tresečim se glasom, „da bi vas prosil pojasnila, ne da bi zlorabili moje zaupanje, ker ne želim, da bi bila moja izpovedba predmet sodnijski preiskavi, dasiravno me je ta reč hudo zadela. Če bi mi ne hoteli obljubiti, da obdržite, kar bi vam povedal, za-se, potem rajše molčim in bom čakal, kar pride.“
Jaz moža nekoliko pomirim, vendar pa povdarjam, da, če gre za kako hudodelstvo, bi ne mogel stvari za-se obdržati, ker mi prisega in dolžnost nasprotno velevate.
Trgovec se na to malo premišljuje, potem pa zopet prične:
„Se ve da, vi ste c. kr. sodnijski uradnik, tedaj nikdar privatna oseba, kakor smo mi drugi.“
„O pač, v kavarni ali gostilni smo tudi mi privatne osebe in nikakor ne mislite, da vse porabimo za sodnijske preiskave, kar tam zvemo.“
„Dobro! Reciva toraj, da sva v gostilni in da vam jaz pripovedujem nekaj, kar sem nekje bral, ki mi pa ni po vsem jasno, toraj bi vas prašal, kaj bi bilo po vaših jurističnih mislih storiti meni, če bi prišel v tak slučaj, o kakoršnem se bere v — — nekem časopisu.“
„Zanesite se na to, da bi vam jaz reč pojasnil, kolikor bi bilo v moji duševni moči.“
„Hvala! Tedaj prosim, da bi me par minut poslušali. Mislite si očeta precej bogatega, ki ima sina, katerega je dal izučiti v vseh trgovcu potrebnih vedih, potem pa, da bi se trgovstva tudi praktično navadil, dal mu v svoji trgovini službo blagajnika ter mu odmeril dosti lepo plačo za ta posel. Vkljub visoke plače pa je sin porabil več, kakor zaslužil, ker se je navadil nerodnega življenja, igranja itd. Denar za vse to je jemal iz očetove blagajnice in na skrivnem prodajal kosove iz očetove tržnice. Oče je to sicer zapazil in ga večkrat hudo prijel; tudi je gledal na to, da bi sinu ne bilo prilike do takega ravnanja; pa sin, to zapazivši, jel je delati dolgove, ker je sinu bogatega trgovca vse rado posojevalo in upalo.“
„Kaj je oče na to storil“, mu sežem jaz v besedo.
„Kaj bi storil? Plačeval je, da ni prišlo njegovo ime po mestu ob zaupanje. Vendar je povsod, kjer je plačal kak dolg, za trdno izrekel, da odslej ne bo plačal ne solda več. A tudi to ni pomagalo, zlasti pri judih mu je bilo denarja na ponudbo, kolikor bi ga bil hotel, se ve da, za visoke obresti.“
„Hm, to je sitno, zato bi bili morali vi javno naznaniti, da za sinom ne plačujete dolgov“, pravim jaz, nalašč zasukaje tako, kakor da bi bil tisti oče on sam in govoril o svojem sinu.
„Tega nisem hotel in ne smel,“ odgovori trgovec, vjemši se v mojo past, „ker bi bilo škodovalo mojemu trgovskemu imenu, Pa — prosim — zdaj prideva do glavne stvari. Včeraj sem ga poslal z menjicami do trgovca L., da bi pri njem dobil 12.000 gold. Sin gre in ni ga več nazaj — do davi, ko pride v mojo spalno sobo in mi pove, da je ves denar zaigral.“
„Zaigral tak znesek!“ pravim jaz zdaj tudi res osupnjen. „Kje li ga je zaigral? Se v tem mestu tako visoko igra?“
„Tega tudi jaz nisem vedel, dokler mi ni povedal, in to je storil še le davi. Toda prav za prav: zaigral ga ni, marveč pograbil ga je policijski komisar, ki je družbo pri prepovedani igri zasačil.“
„Tako? Potem je denar tudi zgubljen, kajti po postavi ima policija oblast, pobrati ves denar, ki ga dobi na mizi, kjer se igrajo prepovedane igre. Vendar, kako se je vse to zgodilo?“
„Nad kavarno L. je posebna soba, katero je najel kavarniški strežaj nalašč za neko družbo, ki se tam shaja in vsaki večer „makao“ igra in sicer za velike zneske. V to družbo je bil zašel pred kratkim tudi moj sin. Da se pride v sobo, treba je pokazati strežaju, ki pred njo stoji, posebno karto. Ta strežaj ima tudi povelje, če pride kaka policijska osoba, katere on vse dobro pozna, tje in hoče iti v sobo, pritisniti gumb pri vratih; na to zažvenklja v sobi zvonec in ko bi ta policijska oseba vstopila, najde le ljudi, ki tarokirajo, kajti vse druge karte se zmečejo v omarico v steni vzidano in se zdrsajo v stranišče. Tako bi policija ne mogla nikdar zasačiti igralcev pri prepovedani igri.“
„A, to je prav umetno,“ spregovorim jaz, „ali so pa vsi udje te igralske družbe drug druzega poznali?“
„Ni bilo treba, kajti brez karte ni mogel nihče v sobo, karte je bilo pa le težko dobiti in sicer s pomočjo kakega popolnoma zanesljivega uda. Igralo se je le ponoči in ta čas so bila okna popolnoma zaprta, da od nikoder ni bilo videti luči v sobi.“
Meni se prav zanimivo zdi, kar mi mož pripoveduje, zato poslušam z vso pazljivostjo, ko nadaljuje:
„V to družbo je bil moj sin zašel in sicer še le sinoči, ko so njegovi prijatelji zapazili, da ima mnogo denarja pri sebi; ker je rad igral, mu ni bilo treba posebno prigovarjati. Zvečer ga vlečejo gori v sobo, kjer se je bila igra že pričela. Igra se visoko, stotaki in tisučaki so kar tako letali sem ter tje po mizi zdaj k temu, zdaj k onemu. Moj sin, ki take visoke igre še ni nikdar videl, strmi in gleda, a ker le ne nehajo vabiti ga, jame staviti in zgubi brž par tisučakov. Na to ga povabijo, da bi on dal banko; da jo — in zgubi. Kri mu gre v glavo in tako daje banko naprej do zadnjega tisučaka. Če bi bil še tega zgubil — mi je rekel — potem bi se bil končal, kajti očetu pred oči bi se ne bil več upal.“
„Tedaj ga ni zgubil?“
„Ne! Pri zadnjem tisučaku se vstavi nesreča in prične sreča; že je pred njim na mizi kup denarja, po njegovih mislih več nego je bil vsega zgubil. Ravno hoče odložiti karto in spraviti denar, kar stegne tujec, ki je bil prej mirno za igralci stal in gledal, svojo roko po kupu denarja in pravi: ‚Stojte! V imenu postave! Jaz sem policijsk komisar!‘ Vse skoči kviško in se pogleduje, tujec pa pograbi denar, ga zavije v polo papirja, zapečati in dá zapečatiti tudi dvema izmed nazočih. To vse se je godilo hitreje, nego vam jaz morem praviti — mi je rekel sin, ki je popolnoma ob zavest meglenih oči zraven stal. Na to tujec ali prav za prav novi policijski komisar vzame paket, zapiše imena nazočih v svojo listnico, se prikloni in gre, zapustivši družbo osupnjeno.“
„Haha!“ si mislim jaz sam pri sebi, „moj prijatelj je res izvrsten policaj. Komaj je sem prišel in že je zajel družbo igralcev. Prav tako!“ Na glas pa pristavim: „To je sitno! Denar je na vsak način zgubljen — razen —“
„Razen?“ praša trgovec brez sape.
„Razen, če bi vaš sin mogel dokazati, da je zabredel med ljudi, ki so ga pri igri goljufali.“
„Tega ne bo mogel dokazati, kajti bili so sami znani trgovci in nekateri bogati zasebniki zraven.“
„Tak bi pa jaz skoro za gotovo rekel, da je denar zgubljen. Toda stojte, še ena pot je!“
„Katera,“ praša trgovec kakor prej.
„Ako objavite policiji, da vam je sin denar vkradel ali vsaj zaupanega mu zapravil. Potem pride v sodnijsko preiskavo in — —“
„In — ?“
„Če bo po vašem spričevanji za krivega spoznan, bo obsojen na nekoliko let težke ječe.“
„Ne, ne,“ pa pravi trgovec hitro, „te sramote ne moji hiši! Rajši molčim in trpim teh 12.000 goid., dasiravno je to tretjina vsega mojega premoženja. Kolikor sin zdaj zapravi, toliko manj bo po moji smrti imel, tedaj dela škodo le samemu sebi.“
Jaz se čudim tej logiki slepega očeta in ga prašam, kaj misli zdaj storiti s sinom. Odgovori mi:
„Obljubil mi je, da se bo popolnoma poboljšal, popustil dozdanjo drušino in prizadeval si v kupčiji mi sčasoma toliko pridobiti, kolikor mi je zdaj zapravil, če mu odpustim ter ga ne bom izročil sodniji. Če bo to obljubo držal, potem mi ni toliko za 12.000 gold., kakor za to, da postane pameten in priden, ker to mi bo porok, da po moji smrti ne bo premoženja zapravil v par letih.“
„S tem ste se toraj tolažili? Vendar pa brez vse kazni sin ne bo. Pride namreč v policijsko preiskavo zarad prepovedane igre in bo moral plačati še nekoliko kazni.“
Te moje besede so očeta zopet nekoliko ostrašile; toda „kjer je že 12 tisučakov, tam naj bo še par stotakov, če bo treba, da se le sin spametuje“, pravi oče ter me prosi, da bi jaz vse to, kar mi je povedal, za-se obdržal ter nikomur ne pravil. Ko mu jaz to obljubim, gre le malo potolažen.
Vsa ta povest obžalovanja vrednega človeka se mi je bila zdela jako mikavna in mi odprla pogled v nekatere gnjile kote meščanske družbe, iz katerih prihaja navadno naglo obožanje, obupnost in samomori, do katerih pa pravica malokdaj more, ker mora imeti prej gotove dokaze, predno sme kaj pričeti. Moj prijatelj je bil tako gnjezdo ogrenil, in to je bila gotovo velika zasluga, zarad katere ga pa nisem nikakor zavidal. Dasiravno vsa ta reč mene ni dosti brigala, ker so se taki prestopki pri policiji obravnavali, se vendar, ko sem popoldne naletel na svojega prijatelja komisarja, nisem mogel zdržati, da ne bi spregovoril o tej reči.
„Gratulujem, prijatelj, gratulujem,“ pravim ter mu roko pomolim; „komaj par dni tu in že tak vlov! Kakor se mi zdi, misliš na višo stopinjo kar skočiti.“
„O, le norčuj se, le“, mi odgovori nekoliko skremženih ust, „saj se je tudi tebi taka že godila in če se ti ni, se ti pač še bo; hudodelniki ne lete policiji v pest, kakor veše k luči, marveč od nje, kakor zverina od ognja.“
„Tim veča slava za-te, da si ogrenil gnjezdo, o katerem se predniku tvojemu še sanjalo ni.“
„Ogrenil? Gnjezdo?“ se čudi moj prijatelj in me ostro pogleda. „Kako gnjezdo li? O čem se ti sanja?“
„I no, o igralcih, katere si sinoči ali marveč davi že zasačil.“
„Da bi bil jaz kake igralce zasačil?“ se čudi dalje.
„Ne prikrivaj mi, saj jaz že vse vem.“
„Kaj veš?“ pa praša dalje. „Verjemi mi, pri moji veri, da mi ni besedica tvojega govora jasna.“
„Nemogoče!“ se jamem zdaj jaz čuditi, „saj si ti edini komisar tu.“
„Res da, toda vkljub temu mi je vse nerazumljivo, kar si mi pravil.“
„Ej, v sanjah vendar nisi zasačil igralcev in jim pobral denar! Ali si morda mesečen?“
Moj prijatelj se čedalje bolj čudi, jaz pa ravno tako. Ko vedno le zahteva pojasnenja od mene, vkreneva v bolj samotne ulice in jaz mu v kratkem razložim vse, kar sem po trgovcu zvedel. On me strme posluša in ko sem končal, pravi:
„To je res nerazumljivo! Meni se dozdeva, da se je tu zgodilo hudodelstvo, da je nekdo v moji lastnosti pobral denar, kajti zagotovim ti, jaz nisem bil ponoči nikjer in da bi bil kdo mojih podložnih kaj tacega storil, o tem mi še ni nič znano. Meni se vse zdi, da je ono lepo družbo zvit goljuf prav grdo osleparil.“
Kaj tacega se zdaj tudi meni jame dozdevati. Da pa ne bi po temoti tavala, sklenem jaz povabiti sina trgovca k sebi, da bi na tanko opisal mi onega „komisarja“, in naznanim ta svoj sklep tudi prijatelju, ki pa meni, da bi bilo najbolje in najkrajše, ako se podava oba naravnost k trgovcu ter izprašava sina njegovega vse natančno. Napotiva se toraj k trgovcu, kateri se mene vidno vstraši. Jaz mu na kratko razložim vzrok najinega prihoda, predstavim svojega prijatelja komisarja in prašam po sinu, katerega oče brž pokliče. Ž njim se podava oba v posebno sobo, kamor gre tudi oče, ko sva mu to dovolila.
Tu nama sin, ves skesan, še enkrat pove, kako so igrali in da je tujec, ki je imei zlate prstane, zlato dolgo urno verižico in je bil sploh lepo oblečen, pri igri le gledal, da se pa zanj ni nihče dosti menil, kajti prepričani so bili vsi, da je zanesljiv, ker drugače bi ne bil dobil vstopnice in brez te ne mogel priti v igralno sobo. Ko je povedal, kdo da je, je bil vsak preveč prestrašen, nekateri so celó iz sobe smuknili, ker vsak je vedel, da denar, kar ga je na mizi, je zgubljen. Zlasti on (sin) je bil ves preplašen in komaj vedel, kaj se je godilo. Še le ko je komisar, zapisavši nekatera imena, hotel iti z denarjem, mu je v obraz pogledal.
„Kakošen je bil ta obraz?“ praša moj prijatelj, „Je bil li meni podoben?“
„Nikakor,“ odgovori sin in skuša popisati tujca, kolikor mu je v spominu ostal.
„Kako je govoril?“ prašam jaz.
„Nemški. Zavijal pa je bolj po prusko, kolikor se spominjam.“
Meni šine misel v glavo. Kaj ko bi bil ta goljuf tisti človek, zarad katerega je nam došel telegram! V telegramu je bilo povdarjano, da govori široko prusko narečje in tudi to, kar je vedel sin povedati o njegovi vnanjosti, se je vjemalo s telegrafičnim popisom hudodelnikove osebe.
„Vi ste bili strašno osleparjeni, prijatelj“, rečem slednjič, „kajti gotovo je, da se je splazil predrzen človek v drušino in si prilastil denar. Naša naloga bo, iskati ga in če ga zasačimo in ima denar še, ga boste nazaj dobili.“
„Jaz dam 1000 gold. tistemu, kdor ga zasači“, pristavi oče naglo.
„Dobro“, odgovori komisar, „to bo naše ljudi spodbujalo. Kar se tiče mene in mojega prijatelja preiskalnega sodnika, bova že brez tega storila vse, kar je v najini moči, da ga zasačiva.“
Po teh besedah greva. Moj prijatelj se poda urno v svojo pisarnico, skliče svoje ljudi, jim razloži vso reč in tudi omeni 1000 gold., katere je trgovec obljubil tistemu, ki hudodelnika zasači, ter jih razpošlje na vse strani; ravno tako žandarje po okolici. Tudi sam se napoti po mestu ogledovat in opazovat.
Po vsem tem je prišla ta reč v področje kazenske sodnije in predsednik jo je izročil meni, ker mi je bila kolikor toliko že znana. Jaz sem se je hitro in z vso marljivostjo poprijel in izpraševal vse one, ki so bili tisti večer nazoči, a nobeden mi ni vedel nič novega povedati. Skrivni policijski agenti, ki so imeli nalogo opazovati vse tujce in popraševati po vsih gostilnicah in prenočiščah tujcev, tudi niso nič zvedeli, kar bi bilo pomagalo nam na sled; le toliko je bilo gotovo, da oni tujec ni prenočil v nobenem znanih prenočiščev in da razen tistega čuvaja, ki je pri vratih igralne sobe na straži stal, in kateri se je spominjal, da mu je neznan človek lepo oblečen vstopnico pokazal, predno je vstopil, — se ne vé nihče spominjati, da bi bil videl človeka, ki bi bil popisanemu podoben.
Meni se je zdel na prvi hip ta čuvaj sumljiv; mislil sem si namreč, da je v dogovoru s tujcem spustil ga v sobo in za to dobil plačo; zarad tega sem ga dal opazovati, kolikor se je dalo, po dveh skrivnih policijskih agentih, katera sta imela oblast prijeti ga, brž ko bi kaj sumljivega zapazila.
Poklical in zaslišal sem tudi vse železniške kondukterje, ki so bili tiste dni na poti med T. in D. vozili; al tudi teh ni nobeden vedel se spominjati, da bi bil videl popisanemu tujcu enakega človeka peljati se po železnici. Le eden teh kondukterjev se po dolgem premišljevanju spomni, da je, prevzemši vlak v M., zapazil v II. redu nekega človeka, ki je bil ves zavit v svoj plašč in zarohnel nad njim, ko je prišel gledat karto njegovo, češ, da ga strašno v nogah trga in da gre v toplice; ta tujec, katerega je potem samega pustil, je peljal se do druge postaje od tod, tam pa je stopil iz voza in šel počasi proti izhodu. Obraza njegovega ni mogel videti, ker je bil ves zavit.
V sili se človek prime za slamico, da bi ne vtonil, tako tudi jaz. Agenti, policaji, žandarji, ki so bili razposlani sledit tujca, so se vračali drug za drugem, nobeden pa ni zvedel ničesar. Le nek žandar je bil v okolici prijel nekega popotnega zavarovalnega agenta in ga prignal k meni, pa ta je brž dokazal, da je agent neke ondotne zavarovalne družbe in trgovca sin, kateremu je bil predstavljen, je naglo izrekel, da ta človek ni oni tujec, dasiravno mu je po obrazu nekoliko podoben; vrh tega je govoril jako slabo nemški in sicer v ondotnem narečji.
Zavoljo vsega tega se ni čuditi, da sem se poprijel onega tujca, o katerem mi je bil kondukter pravil; dasiravno sem sam malo nade imel, da bi prišel do kakega sledu, se mi je vendar zdela dolžnost, vse poskusiti, kar bi mi utegnilo pokazati pot za tujcem. Take se podam sam do one postaje in poprašujem po tujcu, ki je pred nekaterimi dnevi po železnici se tje pripeljal. Res toliko izvem, da je najel v vasi voz, s katerim se je odpeljal proti T. Voznik, katerega najden po nekolikem popraševanji, mi pove, da ga je peljal do gostilnice blizo mesta; tam ja stopil tujec iz voza in šel v gostilnico. Kak je bil, tega mi ni vedel povedati, ker se je skrbno v plajšč zavijal, češ, da ga po vsem životu trga.
V naznanjeni mi gostilnici, kamor se potem podam, mi pove krčmar, da je omenjeni dan res pripeljal se tujec k njemu ter prašal, če bi mogel dobiti kako sobo, ker se zavoljo prehudega trganja po udih ne upa dalje peljati.
„Jaz ga peljem v sobo“, nadaljuje krčmar, „katero imam sicer za dva tujca pripravljeno. Da si prinesti gori jedi in pijače, pa že čez dve uri pride sam doli, rekoč, da mu je trganje hipoma prenehalo in da gre v mesto, ker ga tam čakajo gotovo važna pisma. Meni se je to malo čudno zdelo, pa čemu bi se dalje brigal za gosta, ki plača vse pošteno, pa gre!“
Na to mi krčmar popiše tujca, kolikor se ga še spominja in njegov popis se je splošno vjemal s podobo, kakoršno sem si bil jaz po telegrafičnem popisu o njem v duhu narisal. Tudi to mi je pritrdil krčmar, da je njegov gost nekako čudno, nenavadno nemški govoril; ali je po prusko zavijal ali drugače, tega ne ve, ker mu ni znano, kako Prus govori.
„Ali ste zapazili, da ima veliko denarja pri sebi?“ prašam še dalje. I „Tega nisem zapazil; mogoče, pa jaz tega ne vem. Sabo je imel le majhno tgrbico, druzega nič.“
„Je bil lepo oblečen?“
„Pod plajščem zeló lepo. Plajšč pa se mi ni veliko vreden zdel,“ „Potem ga niste več videli?“
„Ne! Bilo je že proti noči, ko je odšel in predno je mogel v mesto priti, je bilo že popolnoma temá.“
Več pri krčmarju ni bilo zvedeti. A že po tem, kar sem zvedel, ni bilo več dvomiti, da je bil ta tujec tisti, ki je bil iz D. pobegnil in v T. igralno družba tako predrzno za denar osleparil. Ko sem bil vsega tega gotov, se podam proti mestu, dalje popraševaje po njem.
Toda vse je bilo zastonj. Od te gostilnice naprej ni bilo ne duha ne sluha več o tujcu, tudi mestnih vozačev, katere sem bil vse pred-se poklical, ni ne eden temu podobnega človeka kam peljal. Bilo je, kakor da bi bil za tem človekom sneg padel. Kar sem zvedel, sem poročil sodniji na D., katera je bila potem enako meni prepričana, da je tu bil, a od tod zginil kakor dim v zraku.
Vkljub temu so bili policaji, žandarji in skrivni agenti še vedno na nogah, ker se jim je neverjetno zdelo, da bi bil mogel tako hitro jo popihati iz mesta, in jim je bila znana navada izurjenih hudodelnikov, potuhniti se tako dolgo, da vse potihne, potem pa brez skrbi pobegniti tje, kamor so se bili namenili. Da bi nam na ta način utegnil v pest priti, to je bilo tudi moje edino upanje, zato sem dal čuvaja še dalje ostro opazovati, ker se mi je zdelo, da bi utegnil ž njim v kaki zvezi biti. Pa čez nekoliko časa sem se prepričal, da je moj sum prazen, kajti kako bi se bil mogel tujec dogovoriti s čuvajem, če je bil samo kaki dve uri v mestu in se čuvaj ni ganil spred vrat!
Tako sva oba, jaz in policijski komisar, prišla do popolnega prepričanja, da je ves najni trud zastonj in da nama je hudodelnik srečno všel, predno sva ga začela slediti. To sva morala slednjič tudi trgovcu naznaniti in mu povedati, da je njegov denar zgubljen, ker ni nikakoršne nade več, da bi se našel, kajti če tudi tujec kdaj kaki sodniji v pest pride, denarja ne bo imel več.
Trgovec se nekoliko tolaži s tem, da se mu je bil sin res popolnoma poboljšal, popustil prejšnje prijatelje in se lotil z dušo in telesom trgovskega posla. Kmalu potem se je oženil in vzel dokaj bogato trgovsko hčer ter postal sodeležnik svojega očeta. — —
V tem ste pretekli dve leti in čez, jaz sem bil onega predrznega tujca že davno pozabil, ker sem bil čez glavo zakopan v druge zeló zamotane preiskave. Trgovec je tudi že v hladni zemlji počival in sin bil naslednik njegov in sicer prav umen in čislan trgovec. Videl sem ga večkrat v kavarni, kjer me je vselej prijazno pozdravljal; govorila sva pa le sem ter tje kako navadno besedo.
Nekega dne sem se peljal tri postaje daleč v nujnih opravkih. Storivši svoj posel se podam v gostilno okrepčat svoje trudne ude. Tam najdem mladega trgovca, o katerem sem prej govoril. Po navadi me pozdravi in povabi, da se tik njega vsedem in mi pové, da je tudi on po opravkih tú. Ker je imel vlak kmalu priti, sva se podvizala z jedjo in pijačo, potem se podava proti kolodvoru, ki je bil kak četrt ure od vasi. Tje prideva še ravno prav in kupiva karti druzega razreda. Vlak pridrdrá, al zavoljo neke škode na hlaponu mora stati tu, dokler se škoda ne popravi. Popotniki, nehoté čakati v zaprtih vozéh, večidel izstopijo in se sprehajajo deloma znotraj, deloma zunaj postaje. Jaz s svojim tovarišem stojim pri vhodu in si ogledujem popotnike. Ravno pride proti nama velik, čvrst možak, drži se ga mlada ženska nenavadne lepote. Jaz se bolj zagledam v njo, ko v njega.
„Kako krasna ženska podoba!“ šepetam svojemu tovarišu; „taka lepota je pač redka.“
A moj tovariš ne odgovori nič, marveč strme gleda, in ko tujec s svojo spremljevalko memo naju gre, me mladi trgovec dregne in zašepetá z ostrim glasom:
„Ta je tisti!“
„Kateri tisti?“ ga prašam jaz zavzet.
„Tisti, ki — no, saj vam je znano — ki mi je takrat pobral vso banko. Jaz grem za njim, ne bo mi všel, dobro poznam to oko, ta glas.“
S tem hoče skočiti za tujcem, jaz pa ga primem za roko in mu šepetam:
„Počasi, prijatelj, naglost ni pridna. Mogoče, da se motite in če ga zgrabite in se skaže, da ste se zmotili, se podaste v nepotrebne sitnosti. Prepustite vse meni in če je ta človek res tisti, kateri se vam zdi, mi ne bo všel, zanesite se na-me.“
Mladi trgovec mi prav dá in se strinja z mano, da je ta dva tujca najprej treba opazovati. Jaz pokličem najprej kondukterja.
„Kdo sta ta par, ki je ravnokar tu ven šel, in kam se pelje?“ ga prašam.
„Čemu prašate, gospod?“ se oglasi konduktžr.
„Jaz sem sodnijska oseba, zahtevam od vas natančen odgovor,“ pristavim resno.
„A tako! No, kar vem, bom povedal. Ta človeka sta stopila v L. v voz in me prosila, da jima dam poseben oddelek, če je mogoče. Peljeta se menda na Laško, kajti gospod me je prašal, kdaj pridemo v N. in koliko časa je tam čakati. Več o njih ne vem, pa zdi se mi, da sta dva ravno poročena zakonska in na potovanji po poroki.“
„Dobro“, pravim jaz, „naju boste spustili v isti oddelek, razumite? Izgovorite se s tem, da drugje nikjer ni prostora.“
Čez kak četrt ure vabi zvonec sprehajalce, da naj gredó zopet na svoje prostore, škoda na hlaponu je bila popravljena. Tujec z ono krasno žensko pride zopet memo naju in gre v voz, midva pa za njim. Ko vidi, da vstopita dva tuja človeka, se malo zakremži, a ko mu kondukter reče, da ni razen tega nobenega prostora v vlaku več praznega, sede v kot nasproti dami in nama obrne hrbet, tako da obraza ni videti. Dama se ozre po nama in nič kaj prijazen pogled iz njenih žarečih oči naju zadene, potem pa jameta oba skozi okno gledati.
Vlak je bil med tem jel drdrati, zdaj je drčal že s polno naglostjo, ker je hotel popraviti zamudo. Kaj rad bi bil jaz bolj natanko videl tujca, da bi ga primerjal z ono podobo, katero sem si bil vsled telegrafičnega podpisa o njem naredil; zdaj je imel polno brado, toraj je bil nekoliko spremenjen. Moj tovariš sedi jako nemirno na svojem prostoru, vidi se mu, da bi popotniku najrajše na tilnik skočil; pa moje oko ga nazaj drži. Jaz se nagnem k njemu in zašepetam:
„Ali ste še te misli, da je ta pravi?“
„Še bolj gotov sem ko prej“, mi odgovori skoro malo preglasno. „Sicer pa se bom še bolj na tanko prepričal.“
Popotnik je bil med tem prižgal si smodko, trgovec brž odpre tudi svojo torbico, ponudi meni smodko in vzame potem sam eno.
„Ej vraga,“ pravi potem iskaje po žepih, „ne ene žveplenke. Pa saj vi niste brez njih, gospod profesor,“ se obrne proti meni, besedo „profesor“ posebno povdarjaje. Jaz brž uganem, kaj namerava, iščem tudi po žepih, slednjič pa rečem;
„Ne ene nimam. Da se pa v gostilnici nisem previdel z ognjem! Kako bo pa zdaj, gospod inženir?“ to besedo tudi jaz posebno povdarim. „Smodka brez ognja je kakor — kakor — no pomagajte mi najti prave primere!“
„Kakor profesor brez učencev, haha!“
„Ali pa inženir brez svojih instrumentov.“
„Dobro, haha!“
Oba se smejeva, tako da se popotnika obrneta proti nama. Moj tovariš se pomakne proti tujcu in ga ogovori:
„Ker vaši dami dim, kakor se vidi, ni neprijeten, se drznem prositi vas, da bi naju oteli iz zadrege s tem, da nama posodite malo ognja.“
„O rad, prav rad,“ odgovori tujec in pomoli mojemu tovarišu svojo smodko. Al ta se kaže zelo nerodnega, tako, da ne le svoje smodke ne prižge, marveč vgasne skoro tudi tujčevo.
„Ne bo šlo drugače, gospod“, ga nagovori, „kakor če bi hoteli vi z mano vred vleči.“
Brez vgovora se pomakne tujec bliže, vtakne smodko v usta in potegne parkrat, moj tovariš pa pritisne svojo smodko k njegovi ter vleče. Jaz sem tudi tu brž uganil, da hoče na ta način tujca le dobro v obraz pogledati, kar tudi jaz storim. Ko gori smodka, se zahvali tujcu in pomoli meni smodko in med tem, ko prižigava, mi migne, da se ni motil zarad tujca, marveč da je svoje stvari popolnoma gotov. Dama naju začne zdaj malo manj neprijazno gledati in se celo proti nama obrne, vidi se celó, da bi je bila volja spustiti se v pogovor z nama.
Moj tovariš to brž zapazi in jo ogovori:
„Gospa pač še niso bili nikdar v teh krajih?“
„Moja žena govori le francoski“, se vtakne brž tujec vmes. „Je Francozinja po rodu.“
Te besede so ga tudi meni izdale, kajti to je bilo najširokejše prusko narečje, katerega se rojen Prus nikdar ne odvadi. Moj prijatelj pobesi glavo in pravi:
„Francosko pa jaz ne znam; škoda!“
Jaz sem pač dobro znal francoski, a zdelo se mi je bolje prikrivati to; zato tudi jaz pristavim:
„Jaz tudi ne besedice, dasiravno bi bil že mnogokrat ta jezik potreboval.“
Dama se obrne do svojega moža z vprašanjem, kaj sva jej hotela povedati. Mož jej to pojasni in ona naju jame gledati še prijazneje. Krasna ženska in vendar kako nesrečna, da ima takega moža, če je res njen mož. Zagotovim, da mi je bila težka misel, da bom tej lepotici vzel kmalu to, kar jej je najdražjega, namreč moža. Ali pač ve, kaj in kdo je on? Najbrže ne, skoro gotovo jo je ogoljufal. Pa kaj, ko bi ne bil pravi! Za vse bogastvo sveta bi ne hotel te ženske po krivem trpinčiti. V tem trenutku sem čutil, da je sodnika posel zelo težaven, zlasti če ima mehko srce.
Hlapon zabrlizga in naznanja, da smo prišli do postaje N., kjer se žeieznični cesti razkrojite. Če sta tujca namenjena na Laško, jima bo tu zapustiti voz, midva pa se peljeva dalje.
„Je tu postaja N., kjer nama je, kakor je rekel kondukter, prestopiti na drug vlak?“ se obrne tujec do naju.
„Da, tukaj je. Vi pač tudi še niste bili nikdar tu?“ prašam tako površno.
„Ne, nikdar!“
Vlak se vstavi, kondukter pride vrata odpirat ter pove, da je za tiste, ki se peljejo na Laško in morajo izstopiti, tri ure, za one, ki se peljejo s tem vlakom dalje, pa pol ure prestanka.
„Ravno prav,“ rečem jaz in mignem svojemu tovarišu z očmi, „jaz sem tako žejen, stopiva malo v restavracijo.“ In proti tujcema obrnjen pristavim: „Se priporočam! Srečno potovanje!“
Gospá se prikloni in zahvali z najpriljudnejšim smehljanjem, kakoršnega so le Francozinje zmožne. Ubožica! Da bi bila vedela, kaj sem jaz naklepal zoper tvojega moža, bi se mi pač ne bila tako nasmijala!
Zunaj voza zašepetam tovarišu: „Vi pazite na ta par, jaz grem iskat kakega naših skrivnih agentov, katerih je tukaj vedno kaj.“
Na to se brž ozrem okoli sebe, in kdo mi pride naproti? Moj prijatelj policijski komisar, kateri mi pomoli roko in me glasno nagovori:
„Od kod, svetovalec? Si bil zopet na lovu?“
„Tiho, tiho, da tiček, kateremu sem nastavil, ne zapazi kaj. Ravno prav si prišel.“
„Ej, ej, kakega tička si zalezel?“
„Tistega, ki nam je bil pred dvemi leti ušel. Glej ga, ravno zdaj podaja roko svoji ženi, ki stopa iz voza. Uni-le z brado!“
„Glej ga zlodja! Popis se vjema z njegovo osebo. Le brado ima večo.“
„Zdaj ga ne smeva več spustiti izpred oči. Imaš kaj svojih ljudi tu?“
„K sreči dva preoblečena. Smo bili tudi na lovu, pa nismo ničesar vjeli, je vse izletelo.“
Na to migne dvema čedno oblečenima človekoma čvrste postave, katerima dá na tihem neka povelja. Možaka se pomešata med tujce in kmalu sta vsak na drugi strani pokazanega jima tujca, kateri gre s svojo ženo v restavracijo ter se vsede za mizo v kotu. Komisar gre potem za njima in sede s pomagačema k isti mizi, kar tujcu ni bilo nič kaj všeč, kajti komaj je sedel, že zopet vstane in pravi svoji spremljevalki francosko:
„Ali ne misliš, draga moja, da bi bilo bolje sprehajati se tako dolgo po koridoru, dokler vlak v T. ne odide? Ti ljudje so jako netočni, jaz jih poznam, ker sem bil pred dvemi leti enkrat v T.“
Dama se molče vzdigne in gre pred njim zopet iz sobe, a komisar s svojima agentoma tik za njima; jaz sem vse to iz bolj skrivnega kota gledal, ker, po pravici rečeno, si nisem upal pokazati se gospej.
V koridoru je bil velik drenj in ker sta agenta povsod se stavljala tujcema na pot, ta dva nista mogla priti iz druhali ven. V tem trenutku da zvonec znamenje, da je treba stopiti v vozove. Jaz iz svojega kota, kjer stojim s svojim tovarišem trgovcem, ki skrbno opazuje tujca, občudujem spretnost agentov in komisarja, ki tujca čedalje bliže k vlaku potiskata, dasiravno se ta zelo brani in s komolcem odriva množico. Ko je tik voza, kondukter na migljej komisarja odpre vrata voza 11. reda, agenta prizdigneta tujca in ga potisneta v voz, skočita sama brž za njim, vrata se zapro in tič — je vjet.
Kaj pa njegova žena, ona krasna dama? Plaha gleda vse to, in ne more preriti do moža; slišati je krik, potem pa se odpro zopet druga vrata, komisar jo prizdigne in ravno tako ji pomaga na voz, kamor tudi on stopi. Zadnji čas je, da stopiva tudi midva na vlak, a ne v nobenega onih vozov. Hlapon zapiska, jame sopihati in kmalu je vlak v polnem teku ter nas pripelje vse srečno v T. Tam pomaga komisar neki zaviti in objokani gospej iz voza stopiti, jo spremi iz kolodvora, pokliče zunaj fiakarja, sede ž njo vred vanj in oddrdra v mesto.
Kmalu za njim pripeljeta ona dva agenta tujca, s katerim se vsedeta v fijakarsk voz in se odpeljeta ž njim.
Že drugi dan je stal pred mano v pisarni, kamor sem ga bil poklical, da ga zaslišim. Mogočno vstopi in ko zagleda mene, se zadere:
„S kako pravico se z mano tako ravna? Jaz sem Francosk državljan in vam dam pomisliti, da bom po našem poslancu na Dunaji zahteval eklatantno zadostenje. Moja pisma so v redu, tega ste se prepričali.“
„Tiho“, ga zavrnem jaz ostro, „premislite, da ste pred sodnikom in da imate le odgovarjati, ne prašati. Če se vam godi krivica, se bo to že skazalo in zadostenje vam ne bo izostalo. Najprvo mi povejte svoje ime!“
„Saj je v pismih: Evgene de Beauvillers, fabrikaut.“
„Vaše pravo ime mi povejte, razumite?“
„Gospod! To je razžaljenje. Jaz nimam druzega imena.“
„Pač, pač, le spominjajte se. Pred dvemi leti, ko ste bili še računski vodja pri trgovcu M. na D., so vas klicali Rihard Kravs, je-li?“
Pri teh besedah vprem svoje oči vanj in zapazim, da se pretrese, al le za trenutek, potem pa zopet predrzno odgovori:
„Motite se, jaz nisem bil nikjer bukvovodja, moj oče se je z mano vred že davno v Pariz preselil. Premislite, da sem jaz premožen fabrikant.“
„Tim bolje za one, katere ste obškodovali, bodo vsaj kaj nazaj dobili.“
Daljno izpraševanje nima nobenega vspeha. Hudodelnik taji vse, kar mu očitam, pravi, da ui bil nikdar v tem mestu, in ko pokličem mladega trgovca in dva druga, ki sta bila isto noč pri igri nazoča ter se ga še dobro spominjala ia ga zdaj prvi hip kot tistega „komisarja“ spoznala, trdi, da teh gospodov nikdar videl ni. Ker vidim, da danes ni nič spraviti iz njega, dam ga peljati zopet v samotni zapor, pričakovaje, da ga bo samota omehčila.
Kmalu za njim vstopi njegova žena, katero je bil policijski komisar peljal v hotel. Povabil sem jo bil, da ji njeno nesrečo razložim, ker komisar je bil to le površno storil. Dva dni le in kako spremenjena je revica! Prej cveteče in polno lice ji je bilo vpadlo, žareče oko otemnelo in se pogobnilo in vsa postava se nekako posedla. Ta milovanja vredna podoba pred 2 dnevi še tako srečne ženske mi gre do srca, podam jej stol, kamor se zgrudi vsa spehana.
„Kaj bo, kaj bo!“ tarna francoski in solze se jej vdero vnovič, „moj soprog zaprt, jaz pa tuja in sama v tem mestu.“
Jaz jo skušam tolažiti tudi v francoskem jeziku; brž ko zasliši prvo besedo francosko, pogleda me s solznimi očmi in pravi:
„Vi govorite francoski? O, zdaj vse uganem! Vi ste vzrok moje nesreče, vi ste izdali mojega soproga, vi — vi hinavec!“
Ta zatožba me presune tako, da mi zamaši grlo in ne morem prave besede spraviti iz njega. Vendar se, svest si, da sem storil le svojo dolžnost, hitro ojačim in nagovorim revico vnovič:
„Jaz popolnoma vem ceniti vašo nesrečo, gospa, a prosim vas, da se toliko umirite, da vam natanko razložim, česa je obdolžen vaš soprog.“
Ko se je potem nekoliko umirila, jej povem vse, kar sem vedel. Vtisk mojih besedi je bil tak, da je revica nazadnje ob zavednost prišla in sem moral poklicati zdravnika, ki jo je v hotel spremil. Tam je popolnoma obolela, huda mrzlica čutnic jo je spravila skoro na kraj groba. — —
Ker je Rihard Kravs še vedno tajil, mu povem tudi, kar se je z njegovo soprogo zgodilo. To ga res zelo pretrese, a ne omehči ga ne, da bi se vdal, marveč je dosleden v tajenji vsake, tudi najmanjše stvarice. Da bi natančno mu dokazal, da je on isti Kravs, sem bil poročil vse sodniji na D. in prosil, da bi poslala nekaj prič, ki so ga poznale še kot bukvovodjo. Čez pet dni pridejo priče, med njimi tudi še precej mlada, čedno, pa slabo oblečena ženska. Jaz jo prašam, kako je poznala Kravsa?
„I, moj Bog“, mi odgovori, „če bi ga jaz ne poznala, kdo li bi ga? Saj sem njegova žena!“
„Vi njegova žena?“ se zavzamem jaz.
„Kaj pa! Čast sicer ni zame, a resnično je. Ko je na D. denar svojega gospoda do malega zneska zaigral —“
„Zaigral ga je?“
„Se ve da. Ko ga je zaigral pri kvartah, je pobegnil križem svet pustivši mene in otroka v revščini. Dete je potem umrlo, ker je mati preveč žalovala.“
„Uboga žena! Veste-li, da je zdaj drugič se oženil in vzel bogato Parižanko?“
„Zver divja!“ zakriči revica, „tak lump je? Kje je, da mu v obraz povem, kar mu gre! Dolgo sem že v sramoti in revščini živela, ker so mi vse pobrali, kar sem od njega imela. Zdaj nimam nobenega usmiljenja več ž njim.“
„Potrpite malo, bo kmalu tu“, rečem jaz, pozvonim in naročim jetničarju, da mi prižene Kravsa. Prizor, ki se je pričel, ko je Kravs vstopil, se ne da popisati. Kakor tiger je planila prva žena va-nj in bi mu bila gotovo kožo in obleko strgala, ko bi je čuvaji ne bili prijeli in držali. Tudi vse druge priče, prejšnji gospodar njegov in več njegovih kolegov, vsi so ga prvi hip spoznali in tako je bilo brez dvoma dokazano, da je Rihard Kravs, to je tisti, ki je na D. svojega gospoda okradel in v T. mladega trgovca osleparil.
„Kaj rečete vi na to?“ ga ogovorim, ko so vsi v obraz mu povedali, kdo da je. „Ali boste še tajili?“
„Ne — ne, ne morem“, mu puhti iz ust. „Odpravite vse te ljudi iz sobe, potem — potem — bom govoril.“
Na povelje moje gredo razen sodnijskih prič in mojega pisarja vsi iz sobe in on jame težkih prs in potnega obraza pripovedovati:
„Res je, kar so ti pravili! Jaz sem Rihard Kravs in ona ženska je moja žena, katero sem vzel leto prej, predno sem iz D. pobegnil. Bežati sem moral, ker sem zaigral v enem tednu več ko 10.000 gold. tujega denarja v prepovedani igri „makao“. Ker si nisem vedel pomagati, pobral sem zadnji znesek v kasi — 80 gold. — in pobegnil sam ne vede, kam. Tako sem se pripeljal dve postaji daleč od tu, tam stopil iz vlaka in prišel ponoči sem. Namen moj je bil, končati si življenje, ker sem tako vedel, da se pred sodnijo mi ne bo dolgo moč skrivati. Predno pa izpeljem ta sklep, stopim v kavarno L., da bi pil še črno kavo. Tu vidim več mladih ljudi, trgovcev itd., ki se nekaj menijo; pogovor mi ni bil razumljiv, vendar toliko se mi je zdelo, da govore o igri, kajti večkrat mi je vdarila beseda „makao“ na uho. Naenkrat se vzdignejo in gredo skoz stranska vrata vsi skup. Jaz se obrnem do nekega gosta, ki je tik mene sedel, in ga prašam, če gre ta družba igrat. Ta gospod, kateremu sem rekel, da sem popoten trgovec, mi pove, da je to posebna igralna družba, v katere sobo brez karte nihče ne more; dalje pristavi, da se ji danes ni treba bati policije, ker je novi komisar, ki je prišel prejšnji dan, gotovo še preveč truden potovanja.“
„Kar mi je ta gospod pravil, je zbudilo zopet željo do igre v meni. Nekoliko denarja sem imel in če bi bila sreča mi mila, bi morda pridobil si zopet toliko premoženja, da bi mogel na tuje pobegniti. Vstanem toraj in hočem iti za ono družbo skoz stranska vrata, pa oni gospod migne ter mi reče: „Brez karte ne boste mogli gori. Pa če imate veselje do igre, tu je karta. Jaz je ne mislim več rabiti.“ Poželjivo stegnem roko po karti in grem skozi vrata, potem po ozkih stopnicah gori, da pridem do nekega strežaja, kateremu pokažem karto. Na to mi odpre in jaz vstopim. Zapazil me menda nihče ni, ker je bilo vse v igro zamaknjeno. Jaz se približam in sežem v žep, da bi tudi kaj pristavljal, pa zapazim, da še toliko denarja nimam, kolikor je tu najmanjša stava. Kako poželjivo sem gledal tu po mizi sem ter tje letajoče velike bankovce! Le en kup takih in meni je svet odprt. Pa kako li, ker še za eno stavo nisem imel dosti!“
Kravs dalje pripoveduje: „V tem mi šine misel v glavo, po kateri, ako se mi ponese, je ves denar, kar ga je na mizi, moj. Gospod, ki mi je spodej karto dal, mi je rekel, da je prišel nov policijski komisar. Tedaj je gotovo, da ga teh ljudi, ki se ga imajo najbolj bati, še nihče ne pozna. Kaj, ko bi se jaz kot takega pokazal! Kako se to godi, sem videl že enkrat na D., kjer nas je policija zasačila. Takrat so bili vsi nazoči preplašeni in nihče ni branil, ko je komisar banko pograbil. Tedaj pogum in predrznost veljata! Če se mi posreči, sem zopet bogat, če mi pa spodleti, na policijo — to sem vedel — me ne bo nihče gnal, ker potem pridejo zavoljo prepovedane igre vsi v zadrege, k večemu če me dobro pretepó in potem ven vržejo, jaz pa imam še dovolj časa potem končati si življenje.“
„Gotov s tem sklepom čakam le, da bi bilo dosti denarja na mizi. Mlad človek je dajal ravno banko in imel dolgo časa nesrečo; vendar se slednjič obrne sreča k njemu in kmalu ima velik kup bankovcev pred sabo na mizi. Ko se mi zdi, da misli karte iz rok dati, planem po denarji in storim, kar je vam tako znano.“
„Da, to je znano“, pravim jaz, „pa kako ste se potem odtegnili policiji in všli iz mesta, dasiravno so bila že vsa pota zastavljena, ker je prišel iz D. po telegrafu natančen popis vaše osebe s poveljem prijeti vas?“
„To ni bilo težko. Še isto noč sem odšel po isti poti, po kateri sem prišel v mesto, ker druga mi ni bila znana. Bilo je že proti jutru. Zavijem se v svoj plajšč in grem, oziraje se krog sebe, svojo pot. Nihče me ne vstavi in ko sem zunaj mesta, jo vkrenem na drugo stran. Tako sem, čedalje bolj varnega se čuteč, prišel do meje. Tam prenočim v neki krčmi z nekim popotnim francoskim rokodelcem vred. Tega opijanim, mu poberem po noči pisma ter mu mesto njih dam stotak v žep, in grem čez mejo. Se vé, da sem bil obleko med tem že večkrat premenil. Z izkazi onega rokodelca pridem na Francosko, do Pariza. Za denar se vse dobi in ker sem gladko francoski govoril, ni imel nihče nobenega suma do mene. Pričel sem kupčijo, ki je dobro šla, spoznal hčer nekega fabrikanta, ki me je kmalu rada imela in ker se mi drugače ni hotela vdati, sem jo vzel v zakon. Kaj sem bil in kaj sem storil, o tem ni ona nič zvedela. Oče njen mi je dal koj po ženitvi vso fabriko v last in oskrbovanje. Zdaj sva se bila namenilo na Laško. Ker sem mislil, da je zarad mene vse že potihnilo, sem po želji svoje — svoje soproge izbral to pot, ki pa me je namesto na Laško vam v pest pripeljala.“
„Tedaj se spoznate krivega tudi hudodelstva dvojne ženitve?“ ga prašam jaz, ko je bil končal svojo izpovedbo.
„Vsega, kar hočete“, stoka zabuhlo, „zdaj je tako vse proč. Naredite z mano, kar se vam zdi.“
„Kar ukazuje postava“, končam jaz in ga, ker je bil že zelo spehan, dam odpeljati v njegovo ječo.
Preiskava gre dalje svojo pot, in sicer počasi, ker smo morali akte na D. in v Pariz pošiljati in od tam druge dobivati.
Med tem je bila uboga Francozinja dalje časa v smrtni nevarnosti. Njen oče, že star mož, kateremu smo bili pisali, je kmalu prišel k nji in njegovi skrbnosti in žrtvovanju se je imela zahvaliti, da je čez dva meseca zopet vstala. Še le zdaj je zvedela vse in misel, da je bila takega človeka žrtev, jo je zopet vrgla na posteljo. Proti jeseni še le je bila v stanu vrniti se z očetom vred domú, pa ali je kdaj ta krasotica še popolnoma ozdravela ali ne, to mi ni znano. Težko, ker ji je bila vsa dušna in telesna moč potrta.
Rihard Kravs je prejel, kar je zaslužil. Bil je obsojen zarad različnih hudodelstev na 12 let težke ječe, katere pa ni prestal, kajti ko je neko noč hotei pobegniti iz ječe, ga je straža zapazila, strelila po njem in krogla mu je šla skoz prsi tako, da je bil čez dve uri mrtev.
Poškodovani, med njimi tudi mladi trgovec, so dobili do malega vse povrnjeno, za kolikor jih je oškodoval.
Meni pa je ta pravda pustila čuden vtisek; še dolgo potem se mi je prikazovala v sanjah Francozinja bleda jn shujšana, in gledala me, kakor da bi hotela reči: Čemu si mi prišel ti na pot? Al bi ne bila srečna s svojim možem, če bi tebe ne bilo? Kdo li te je klical med naju?
Med tem je vila in stezala koščene roke, da bi me bilo prav groza, ko ne bi bil vedel besede, s katero sem to bledo prikazen odpodil, in ta je:
Pravica!