Poštarica na Prelazu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Poštne nakaznice Poštarica na Prelazu
Iz sodnijskega življenja
Jakob Alešovec
Ponarejeni bankovci
Spisano: Postavil Miran Hladnik. Ureja Plamencek; nekateri odstavki so bolj za pretipkati kot za popravljati.
Viri: Iz sodnijskega življenja: Mikavne povesti iz življenja hudodelnikov. Po spominu starega pravnika. Ponatis iz Novic. V Ljubljani: Založil pisatelj, 1874. http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/postarica/index.html
Kmetijske in rokodelske novice, 1874, št. 39, 40, 41, 42, 44, 45, 46, 48
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Trg na Českem, kamor sem bil vsled lastne želje premeščen, da bi se v bolj goratem kraju nekoliko okrepčal, je blizo meje Avstrijanske in dokaj čedne podobe. Prebivalci tega okraja so skozi in skozi mirni in malokdaj pride kdo s sodnijo v dotiko. Zavoljo tega sem tudi prosil se tje, da si malo odpočijem, ker sem bil zadnji dve leti s preiskavami preobložen. Okrajni zapor je bil večidel prazen, le sem ter tje je sprejel v svoje obzidje kacega pritepenca zavoljo tatvine ali pa kacega kmetiškega fanta, ki je v pijanosti in nagli jezi komu kaj prizadel, kar postava ne dovoljuje. Pa tudi to se je Ie redkokrat zgodilo, ker se je mlado in staro ogibalo pijančevanja. Preiskave take pa niso bile nikdar težavne ali zamotane, tako da jih je reševal preiskovalni sodnik brez posebnega truda, skoro bi rekel, za lastno zabavo.

Nekega jutra, ko sem se v svoji pisarnici ravno vsedel, stopi žandar Predel ravno v sobo in naznani, da so se v vasi N., ki je bila zadnja v našem okraju, pri neki svatbi vaščanski fantje stepli in da je eden zeló zeló potolčen, tako da se je bati, da ne bi umrl, predno ga sodnija zasliši.

Tu je bilo treba naglosti. Brž pošljem po voz in po okrajnega zdravnika in čez četrt ure drdrava že z žandarjem vred po cesti proti naznanjeni mi vasi.

Cesta, nekaj časa ravno, se jame vzdigati, više in više gre v goré do sedla, „Prelaz“ imenovanega, tam pa se spusti zopet polagoma v nižavo.

Ravno kjer se zavije na vzdol, stoji lepa, velika, zidana hiša, malo pod njo vas s prav prijazno cerkvico. Nad hišnimi vrati je visela smrečica, znamenje, da je ta hiša gostilnica, in vrh tega kazala je bila pribita tabla s poštnim rogom in Avstrijskim orlom, iz česar je vsak sklepal, da je tudi poštna postaja.

Prav mikalo me je stopiti tù iz voza, al zavest, da utegne vsaka minuta, katero se tù mudimo, za ranjenega in za nas nevarna biti, krenemo navzdol, obljubivši si, da se bomo vstavili nazaj gredé. Ko voz memo hiše drdrá, se pokaže med vrati čvrsta ženska oseba poštene okroglosti in nas pozdravi; zdravnik mi pové, da je ta ponosna ženska krčmarica in poštarica obenem in da se njena gostilnica šteje med najboljše vscga okraja.

„Najbolje bo,“ pristavi, „ako se nazaj gredé tù vstavlmo. Doli v vasi tako ni poštene gostilnice, razen precej slabega vina se nič ne dobi.“

„Prav, prav,“ odgovorim jaz, „bomo pa tú okrepčali svoja trudna telesa, kolikor se bo dalo. Krčmarica ali poštarica je videti prav prijazna ženska.“

„Kaj še ta! Njeno Itčer bi morali videti, ta je še Ie pravo krepčalo za oči in srce!“

„Tim bolje; saj jo bomo videli, ne?“

„O, brez dvoma, dasiravno se vsakemu ne pokaže.“

„Je pač plašna?“

„Ne tako, poguma ima dosti. Pa saj jo boste sami videli.“

„Res, prav radoveden sem zarad gorjanske rože, ki je tù v hribih zrastla.“

„Že zdrava barva njena, vam je porok, da dete diha krepki gorski zrak, sicer pa je nježna in olikana kakor malokatera meščanska gospodična.“

„Skoro bi mislil po vsem tem, kar mi pravite, da ste se vi prav zagledali v to gorsko dete!“

Zdravnik zdihne prav globoko, potem pa odgovori: „Zagledal bi se že, al kaj pomaga! Njeno srce je že oddano in tudi roka bo brž ko gospod Grlup, zdaj še praktikant, postane gozdar, kar se ima v kratkem zgoditi, ker je mladeneč na vso moč priden, jako prebrisane glave in se je kaj učil. Da bi tega ne bilo, potem — — hm, pa saj je vse zastonj.“

Zdravnik se zamisli, jaz ga nočem dramiti iz sanj in tako drdramo navzdol in smo kmalo v vasi, kjer je bil pretep. Ranjenca najdemo pri zavednosti, zdravnik ga ogleda in pravi, da je sicer veliko krvi zgubil, da pa ni poškodovan noben važnejši del života; ako se dobro skrbi za-nj, bo kmalo vstal brez vse druge zdravniške pomoči.

Na ta način smo kmalu opravili svoj posel ter se obrnili nazaj proti domu. Cesta do Prelaza se mi je zdela nenavadno dolga, nekaj zavoljo tega, ker sem bil Že potreben kakega okrepčanja, nekaj pa zato, ker me je trla tudi radovednost videti poštarico in njeno po zdravniku toliko hvaljeno hčer.

A vsake reči je enkrat konec, tako tudi naše poti; čez dve uri se vstavi voz pred gostilnico, poštarica se prikaže pri vratih in nam skoči naproti z urnostjo njeni okroglosti neprimerno.

„Ali bo gospôdi všeč stopiti v sobo ali na vrt?“ praša s priklonom, kakoršnega jej dopusti njena rejenost.

„Morda bo boljši za nas v sobi, ker zunaj piha precéj oster gorjanski veter,“ odgovorim jaz, in na to stopiva iz voza.

„Kakor drago goapôdi,“ rečc poštarica in se obrne proti veži. „Dora, pogrni za gospodo v zgorenji sobi.“ In zopet proti nam obrnjena pravi z vso priljudnostjo: „Le za mano, prosim!“

Po stopnicah dospevši v sobo zagledam deklico, o kateri je moj tovariš mi že toliko pripovedoval. Pri moji veri, preveč ni bilo, rajši premalo. V obleki siccr tu navadni, a zali se je videla res kakor gorska roža, gibčna in urna ko srna. Pri najinem vstopu jej lice nekoliko zarudi in oko se pobesi, jaz pa mislim, da to ne veljá meni, marveč mojemu spremljevalcu, ki jej je bil po vsem, kar mi je o njej že pravil, gotovo kolikor toliko znan.

Naročivši pijače in kar bi se dobilo za zobe, sedeva k mizi. Poštarica se izgovarja, da bo imela v kuhinji opraviti, dokler ne bo najinega kosila na mizo, in odide. Kmalo za njo pa prinese Dora pijače.

Res, krasno dete! Ročice kakor žamet gladke, oko kakor oglje žareče in vendar milo ko meseca luč, lice ko jabelko belo-rudeče, in postava ko Angellovi kipi. In ko spregovori na moje vprašanje, kako jasen, zvoneč glas! Ni čuda, da je vse to mojega tovariša zdravnika, ki jo je že večkrat videl, popolnoma omamilo, saj bi bil tudi jaz, ako bi me bi bila pot večkrat tu memo peljala, v stanu pozabiti nekega dne svoje srce pri njej.

„Kako ste pač srečni tu gori,“ spregovorim jaz, „kjer vam pihlja vedno gorá hladni veterc memo lic, kjer uživate zrak poln zdravja in krepkosti!“

„Da, da, gospod, zrak je res prav ugoden zdravju, toda — —“

„Toda vas vendar nekaj vleče doli v dolino, je-li?“

Dekleta ublije rudečica prav do vratú in z izgovorom: „moram skrbeti tudi za vašega voznika,“ smukne iz sobe in pride nazaj še le čez lep čas, ko prinese kroinike in kar se potrebuje orodja za kosilo.

Jaz se ne morem zdržati, da bi je zopet ne nagovoril:

„Prav res rad bi poznal mladeniča, kateremu bije vaše nježno srce! Pa saj me boste povabili k svatbi? Kdaj bo?“

Dora, nudeča nič manj ko prej, s konca ne vé prav kaj odgovoriti, a vendar se kmalo ojači in odgovori:

„Kdaj bo, to vedó najbolj mati, jaz ne.“

V tem pride poštarica sama in prinese prvi del kosila. Ko sva se nekoliko okrepčala, si prižgeva smodki in se spustiva z jako prijazno krčmarico v pogovor, ki se je, se vé da, najprvo vrtil krog boja v vasi in ranjenca.

Jaz ne vem, kako je to, da so nekateri ljudje, katerim človek ne upa, ki se mu ne morejo prikupiti, naj bodo še tako prijazni. Morda je bila tu ravno prevelika, neopravičena in nepotrebna prijaznost poštarice kriva, da nisem mogel zatreti nekega čutja v sebi, ki se je koj, ko je spregovorila z mano, v meni proti nji zbudil. Kakor ljubo mi je bilo vse na njeni hčeri, tako zoperna se mi je zdela ona sama, zlasti v očesu sem zapazil nekaj, kar mi ni bilo nikakor všeč, namreč, da je govoré s človekom mu gledala na roke ali pred njega na mizo, a nikdar naravnost v oči. Mogoče, da je moje sodnijsko-preiskovalno oko mi tu bilo na poti, kajti druzega vzroka za tako sodbo gotovo nisem imel.

V daljnem pogovoru pridemo tudi do njene hčere in jaz omenim, kar sem slišal, namreč, da se ima v kratkem omožiti.

„O, je še čas,“ pravi poštarica, „saj je še mlada kri in Bog vé, kaj se še do tje zgodi!“

Iz pogovora sem razvidel, da materi Ženin ni nič kaj všeč, dasiravno ni imela druzega grajati na njem, ko to, da še nima službe in če jo dobi, ne bo nič kaj prida. Dalje nama pripoveduje, da so nastali slabši časi, da manj zasluži, ko nekdaj, ko je bil še ranjki živ, dasiravno ima obširno kmetijo, gostilnico in pošto. Kar so železnice, hodi malo tujcev tu skozi, pri domačih pa ni zaslužka.

„Imate pač veliko butaro na svojih ramah, preveliko za samo žensko,“ opomnim jaz.

„Se vé da, se vé, pa komu bi je odvalila vsaj nekoliko, ker nimam nikogar, na katerega bi se mogla zanesti?“

„I, no, pomagati bi se dalo,“ pravi zdravnik, „ako bi se vnovič — omožili.“

Poštarice obraz se zatemni in njeno okó se zaleti v zdravnika, kakor da bi ga hotelo prebosti, a le za trenutek, potem se jej obraz zopet razjasni in smehljaje se odgovori:

„Omožila? Pri mojih letih to ni tako lahko.“

„In vendar se vam ne manjka snubačev,“ nadaljuje zdravnik, ki menda prejšnjega hudega pogleda ni zapazil, ker si je ravno smodko prižigal; „vaš poštni ekspeditor na priliko, be?“

Poštarica skoči kviško, kakor bi jo bilo kaj pičilo in zopet ji je obraz podoben pogubonosnemu oblaku, ki skriva v sebi grom in strele, a zopet le za trenutek, potem pa pravi odhajajoča:

„Vas je danes posebno volja me dražiti, gospod zdravnik! Saj veste, da jaz ne mislim na možitev.“

Ko je odšla, pravi moj tovariš:

„Ste jo videli, kako se zna potuhniti? Jaz stavim, da boste čez leto in dan poštni ekspeditor in ona mož in žena.“

„Tako? Ali ima poštnega ekspeditorja? Kako da se še ni pokazal?“

„Je nekako nepriljuden človek, se ogiba ljudi in ne mara za nikakoršno drušino. Pretekó dnevi, da se ne gane izpod strehe, le vsakih štirinajst dni se malo sprehodi, pa še za take sprehode si izbere prav samotne kraje.“

„To mu pač ni težko, ker tu okoli hiše je tako vse samotno,“ opomnim jaz; „na ta način občuje le s poštarico in njeno hčerjo.“

„S hčerjo ne, je ne more videti, najbrže se jej je hotel preveč približati, pa ga je pahnila od sebe. Bolj srčna zveza ali vsaj prijaznost je pa med poštarico in njem, vsaj kolikor sem jaz zapazil, zato sem jo prej ž njim malo podražil.“

Zdaj preneha najino govorjenje, ker se krčmarica zopet pokaže, meni ravno prav, kajti večer se je jel bližati in do doma je bilo dve uri precej nevarnega pota. Poravnam toraj račun in rečem vpreči, da odrinemo. Spodej v veži nama pride zopet Dora naproti, jaz se poslovim od nje in jej pri taj priliki še bolj pogledam v oku, katero je res krasno in nikaknr materinemu podobno. Res, to je gorska cvetica, ki bi pa gotovo tudi v vsakem vrtu lepo cvetela in bila mu krasen kinč. Ne bom tajil, da bi ne bil smel pogledati dvakrat globoko v to milo žareče oko brez nevarnosti za svoje takrat še mlado srec.

Pnslovim se tudi pri poštsrici, ki mi priporoča svojo gostilnico še za drugi pot, in sedem na voz. Ravno ko voznik požene konja, se prikaže pri oknu v spodnji sobi temen, zaraščen obraz.

Zdravnik me dregne. „To je,“ pravi, „poštni ekspeditor.“

Jaz ga hočem še bolj na tanko pogledati, ker se mi je zdel obraz tak, kakoršnega sem bil navajen nahajati med prebivalci temnih ječ, pa ko zapazi, da se tje oziram, se brž nazaj umakne. Naš voz oddrdrá in malo po Marijinem zvonenji dospemo srečno domú.

Pretek!o je morda mesec dni, med tem časom sem se marsikrat spominjal gorske rože in njenih neizrekljivo čarobnih oči. Prav mikalo me je tje gori iti, a ker nisem imel posla v istem kraju, sicer pa tudi ni bilo prave prilike, da bi se bil nalašč gori podal, je ostalo le vedno pri želji, dasiravno mi je pamet to odsvetovala, kar mi je srce velevalo. „Saj ima že svojega, zarad tebe ga ne bo pustila. Čemu torej vnemati čutila in buditi želje, ki se ne morejo spolniti!“ To je bil zmiraj ugovor pameti, pozabiti pa deklice vendar nisem mogel.

Pri takem stanju si vsak lahko misli, kako sem bil osupnjen, kako sem strmel, ko nekega jutra na vse zgodaj prisopiha žandar v mojo sobo in brisaje si pot iz obraza s polno sapo poroča:

„Gospod preiskovalni sodnik, strašno hudodelstvo! Poštna hiša na Prelazu je oropana in liči poštarice na prav strašen način — zaklana!“

Malo manjka, da ne omedlim, v prsih pa čutim bolečino, kakor bi bil tudi mene kdo zabodel. Komaj zamorem prašati žandarja:

„Umorjena je hči poštarice?!“

„Da, vsa razrezana je.“

„Kdaj se je to zgodilo?“

„Nocoj! Poštarica in ekspeditor sta bila šla predvčeranjem v bližnje mesto, tam sta bila dve noči in ko se danes pripeljeta domu, najdeta odprte s silo vse shrambe, kjer je bilo kaj vrednosti, tudi poštno kaso, Doro pa v sredi sobe njene na tleh v luži krvi strašno razmesarjeno.“

„Strašno! Ali ste budodelnike že zasledili?“

„Sledú ni nikakoršnega, posli, ki spé v bližnjem poslopju, niso slišali nobenega ropota. Za stražo sem pustil dva moža, ki imata paziti, da ostane vse, kakor je, dokler ne pride sodnijska komisija.“

„Prav ste storili! Pripravite se, jaz bom precej gotov, potem odrinemo.“

Žandar gré, jaz se hitro oblečem, pošljem po zdravnika in sodnijskega pisača, in čez pol ure smo že na poti proti Prelazu. Zdravnika so obhajala blizo enaka čutila, toraj smo le malo govorili.

V gostilnici na Prelazu najdemo vse, kakor mi je žandar popisal, še celó kočija, v kateri sta se pripeljala ekspeditor in poštarica domu, je stala pred hišo, krog nje mnogo ljudi, ker žandarja nista pustila nikogar v hišo.

Najprvo se podamo v sobo, kjer je ležala umorjena Dora. Kaka podoba! Da-si sem videl že marsikakega umorjenega, tako vendar ni bil nobeden razmesarjen. Desno oko odprto, levo prebodeno, v obrazu smrtni strab, vrat trikrat skozi in skozi preboden, roke vse obrezane, dva prsta odrezana na tleh, ravno tako prsa polna ran s strjeno krvijo zalitih, truplo na pol nago, pokrito le s ponočno obleko, po sobi vse razlečeno, svečnik na tleh, tik njega prelomljena sveča, obleka njena na tleh tik stola; vse to je kazalo, da je bilo dekle po noči napadeno in umorjeno.

Ko smo tù vse ogledsli in opisali, pride mati vsa objokana, in ko zagleda hčer, se zgrudi na stol ob postelji in spusti solze ter jame na ves glas jokati. Za njo pride ekspeditor, pogleda umorjeno, pa si zakrije oči in beži iz sobe, rekoč, da tak pogled ni za-nj.

Jaz ukažem ljudem, umorjeno umiti in položiti na oder, potem pa se podamo ogledovat druge prostore, kjer je bil ropar. V tem hipu priteče mlad človek v lovski obleki, bled ko smrt.

„Ubožec, kaj bo počel,“ slišimmrmrati ljudi in zdravnik mi zašepeta: „Ta je ženin.“ Ker nisem imel poguma poslušati izrazov njegovega obupa, se podam v bližnjo sobo, a tudi sem se sliši njegov divji glas, njegovo žalovanje in grozenje hudodelniku. Ubogi dečko! Saj si izgubil vse, kar si želel, upal, pričakoval in ljubil, in na kak grozoviten način! —

Po izbah najdemo omare odprte, ključavnice potrte in vse premetano po predalih. Poštna kasa, da-si z železnim obročem zavarovana, je razbita in prazna, razen nekaterih pisem ni nič v njej. Ekspeditor, katerega pokličem, mi pové, da je ravno teden dni tega, kar mu je došel veči znesek, katerega bi bil moral konec meseca poslati poštnemu vodstvu; z drugimi manjšimi zneski znaša svota 6800 gold. Da je to res, o tem sem se prepričal pregledavši denarni zapisnik.

Po vsem, kar sem videl, sem prišel do prepričanja, da vsega tega ni storil eden človek, ker bi bil rabil za to več časa, ko ga mu dá ena noč, ampak da jih je bilo več. Da bi morda prišel do kakega sledú, pokličem vse prebivalce hiše k izpraševanju.

Prva pride poštarica še vsa objokana. A ta mi ne ve druzega povedati, kakor da je danes vrnivši se domu našla vse tako, kakor je videla komisija. Vkradena jej je vsa gotovina, obligacije in drugi denarni listi, vsega skup kakih 12000 gold. Ne dolži nikogar, ker ne pozna, kakor pravi, nobenega človeka, ki bi bil v stanu kaj tacega storiti.

Za njo pokličem ekspeditorja, ki pa tudi ne vé nič druzega povedati, kakor to, kar sem od poštarice zvedel. Tudi on ne sumniči nikogar, ker pozná še manj ljudi ko poštarica. Hudodelniki so morali biti tujci, to se njemu zdi. Ko mu jaz ugovarjam, da so morali biti domači ter poslopje jim znano, kakor priča vse, maje z ramami, a ne reče nič.

Od poslov ni nič zvedeti. Prvi hlapec je vozil poštarico, tedaj ne vé ničesar, drugi so spali in niso zapazili ničesar, le poštarica, katero so ponoči zobje boleli, se spominja, da je slišala proti polnoči nekoga odperati hišna vrata, ki peljejo na dvorišče in so navadno zaprta. Vendar ne more zagotovo vedeti, ali jih je odprl ali ne, ker so jo zobje prehudo boleli.

Dasiravno ni bilo veliko, kar sem po poštarici zvedel, se mi je vendar važno zdelo, kajti vrnivša se poštarica, hlapec in ekspeditor, kakor tudi drogi hlapec, ki je prišel pomagat prvemu pri izpreganji, so našli sprednja vrata odprta in ključavnico odtrgano, zadnja pa so bila zaprta kakor zmiraj. Natančno pregledovanje zadnjih vrat je res pokazalo, da so bila pred kratkem odprta, ker so bile smeti, ki so se pod njimi nabrale, odrinjene v vežo, dekla pa je zadnjikrat proti večeru pometala; ko bi bile smeti že po dnevu tam ležale, bi jih bila gotovo metla pobrala.

Če so toraj tolovaji, eden ali njih več, prišli tù v hišo, zakaj niso šli tu zopet iz nje, zakaj so odtrgali ključavnico pri sprednjih vratih in skoz te všil? Kajti toliko sem opazil, da je bila ključavnica po znotraj, ne zunaj stoječem človeku odtrgana. Zakaj so budoddniki še z veliko silo trgali ključavnico pri teh vratih, ko bi bili skoz zadnja brez truda in na tihem lahko všli, kakor so bili prišli?

To je bila meni prva zastavica, na katero sem pripèl prvo poizvedovanje in od katere rešitve sem pričakoval prvi sled budodelnikov.

Od prebivalcev hiše ni bilo nič več zvedeti, ženin, katerega sem tudi poklical in prašal, ali ima do koga kak sum, je bil ves ob pamet, in tako sem najprvo dal žandarjem ukaz, da gredó iskat po okolici kakega sledú. Predno odidem, pokličem še župana vasi, da bi mi povedal, če je v vasi kak človek, ki bi se mu zmožen zdel tega hudodelstva.

„Pri nas ga ni nobenega“ mi odgovori; „bil je pač nek vlačuga pred par meseci tu, ki se je klatil brez dela okoli, pa smo ga odgnali v njegovo domovino. Pa še o tem ne verjamem, da bi bil kaj tacega storiti mogel.“

„Ali je bilo pri vas in tu v okolici sploh znano, da ima poštarica veliko gotovine doma hranjene?“ vprašam dalje.

„Hm! Govorilo se je že sem ter tje o njenem bogastvu pa ljudje take reči radi prevpijejo“

„Koliko so jo cenili?“ nadaljujem jaz, da bi primeril to, kar mi je poštarica povedala, z odgovorom županovem.

„Kakih 10 tisoč s hišo in posestvom vred, ker je nekoliko zadolžena.“

„Le 10 tisoč?“ prašam zavzet, „saj je toliko in čez gotovega denarja imela!“

Župan se nasmeje in reče:

„No, no, malo manj bo. jaz to dobro vem, da je bila večkrat v denarnih zadregah, ker sem jej še jaz marsikaterikrat kak stotak posodil. Ravno zdaj bi mi imela vrniti 300 gold. Če bi bila imela kaj gotovine v hiši, bi gotovo pri meni in drugih ljudeh ne bila iskala denarja.“

„Morda ni hotela prodati obligacij in drugih denarja vrednih listov!“

„Obligacij?“ se čudi župan. „Kje pod milim Bogom jih bo vzela? Pred štirimi leti sem jej jaz v mestu zadnjo zamenil za gotov denar, zdaj ni imela ne ene.“

„Je li to vse res, kar mi tu pravite? Opomnim vas, da vam bo na to morda priseči.“

„O, vsaki trenutek brez pomislika. Če kdo pozná njene razmere, sem to gotovo jaz, ker mi je vse zaupala, predno je prišel ta pošni ekspeditor v hišo. Zdaj se me je jela bolj ogibati, le kedar potrebuje denarja, se oglasi pri meni.“

Županova izpovedba me je zavila na drugo pot. Zakaj je poštarica me nalagala? Zakaj je rekla, da jej je vkradenih čez 12.000 gold. v denarju in oligacijah, če ni imela ne teh ne onega? Konec mojega premišljevanja je ta, da se mi krčmarica sama sumljiva zdi. Ta sum raztegnem tudi do ekspeditorja, kateremu je bila poštna kasa okradena. V tej bi bilo moralo res 6800 gold. biti, to je bilo razvidno iz zapisnikov, če so bili pravični. Da bi ne bila hči poštarice umorjena, bi si bil to reč hitro skup zložil in oba, ekspeditorja in poštarico, brž sabo vzel; al ker sta bila, kakor je bilo dokazano po pričah, dva dni in dve noči od doma, se mi je neverjetno, skoro nemogoče zdelo.

Bolj verjetno se mi je tole zdelo: Poštarica in ekspeditor sta se hotela polastiti paštnega denarja. Najela sta toraj nekoga, da vkrade kaso in polomi tudi po drugih shrambah ključavnice, in na ta način odvrne sum od nju; sama pa sta šla nalašč od doma, da bi nihče ne mogel ju dolžiti. Tako delajo skušeni hudodelniki. Pa saj poštarica gotovo ni skušena hudodelnica, morda ekspeditor, o katerem ni nihče nič vedel, od kod je prišel in kdo je. Najeti tat se je priplazil tiho k biši, odprl s ključem, ki mu ga je krčtnarica prej dala, zadnja vrata in hotel svoj posel tihoma opraviti. Najbrže ga je pa Dora slišala, prižgala luč, da bi pogledala, kaj je, in tat, boječ se, da bi ga ne zasačili, jo je potem napadel in umoril.

Tako sem si jaz razložil vse to, bralci bodo videli, koliko sem uganil. Da sem o krčmarici tako slabo mislil, mi ne bo nihče za zeló vzel, ker sem bil preiskovalen sodnik in tak o nikomur nič dobrega ne misli.

Ko se je v moji glavi vtrdil sum do poštarice in njenega ekspeditorja, dam dvema žandarjema povelje, da se imata noč in dan, posebno pa še po noči, držati blizo hiše, dokler ne pride drugo povelje; na noben način pa ne smeta pustiti ne poštarice, ne ekspeditorja daleč od doma. Če bi pa še kaj posebnega zapazila, imata nemudoma meni poročiti.

To sem storil zarad tega, ker pozitivnih ali dejanskih vzrokov in dokazov še nisem imel, da bi bil poštarico in ekspeditorja naravnost prijel in sabo vzel.

Ko sem vse to opravil in vredil, se odpeljem s komisijo nazaj, nadjaje se, da morda že drugi dan dobim kak sled, ki me pelje do hudodelnika. Da vso noč nisem očesa zatisnil, si vsak lahko misli; osoda krasne gorske rože in pa premišljevanje, kako bi zasledil hudodelnika, mi ne pustita zaspati.

Pretekó dnevi, preteče teden, a ni ga še najmanjšega sledú. Žandarja, ki sta opazovala hišo, nista zapazila nič posebnega. Mati se je jokala po hčeri, kedar je bilo govorjenje o nji, ekspeditor pa je živel kakor prej, pokazal se malokomu. Tudi drugi žandarji niso našli nobenega, sledú. Čez štirinajst dni sem bil tako daleč, kakor prvi dan, ne bilko bliže. Ves moj trud, pisanje do sosednih sodnij, izraševanje, vse to je bilo popolnoma brez vspeha in jar sem sam že jel obupovati zarad ugodnega vspeha.

Ves zamišljen sedim nekega dne v pisarnici, prebiraje zapisnike izpovedeb prič, katere sem zaslišal, kar stopi k meni predstojnik sodnije s pismom v roki, katero podá meni. Bil je dopis neke sodnije iz Ruskega do naše sodnije, priložen mu testamentu podoben list, ki se je tako-Ie glasil:

„Jaz Ivan Reisse zapuščam vse svoje premoženje svoji hčeri Dori, ki je pri moji sestri Karolini, omoženi Klepko, poštarici na Prelazu. Če bi bila pa hči moja, kar mi ni znano, že umrla, je dedič moja sestra, omenjena Karolina Klepko.“

Sodnijsko pismo stavi do naše sodnije vprašanje, je li ta Dora Reisse še tù in živa, in če ne, ali je sestra Ivana Reisse-a še tu, oziroma, ali je sodniji naši znano, kje zdaj biva, da bi se ji izročila dedšina 12000 rnbljev, katere je ranjki zapustil.

„Kdaj je došlo to pismo sodniji?“ prašam predstojnika naglo.

„Danes, ravnokar! Zadej stoji dan in številka vpisa.“

„Čudno! Oddana je bila pred mesecem dni. Po kateri poti je prišla?“

„Čez Prusko! Na zavitku je vtisnjenih več pruskih poštnih štempljev.“

„Tedaj tudi čez Prelaz?“ vprašam naglo.

„Mogoče! Avstrijskih poštuih štempljev ni na zavitku, menda se je puštarjem čruila škoda zdelo,“ pravi predstojnik smehljaje se in pristavi: „Čemu se brigate za pot, po kateri je prišlo plsmo? Saj so tudi naše pošte počasne, ne le Ruske. Dedšina pa poštarici ne bo odšla.“

„Jaz imam o tem pismu svoje misli, zato ga bom pridjal preiskovalnim zapisnikom,“ odgovorimjaz.

„Mislite, da vam bo za rabo?“

„Nadjam se, da imam ključ vse preiskave zdaj v rokah,“ odgovorim jaz nekoliko ponosno.

Predstojnik odide, jaz pa se odpeljem s sodnijskim pisarjem in preoblečenim bričem naravnost na Prelaz. V žandarmerijski kosarni pustim povelje, da imata brž dva ali trije možje za nami priti. Naš nenadni prihod je poštarico vidno osupnil, tega ni mogla popolnoma skriti. Brž se umakne iz praga in hoče smukniti v sobo, v kateri je bil navadno ekspeditor, pa jaz, urnejši od nje, brž stopim med njo in vrata in mignem briču, da zastavi vrata poštne pisarnice, potem pa peljem poštrico v zgorenjo sobo ter jej razodenem, da jo bom prosil nekaterih pojasnil v zadevi preiskave.

„O, kar vem, vse vam bom rada povedala “ mi zagotovi, „al najprej dovolite, da vam prinesem kaj na mizo.“ In smukniti hoče iz sobe.

„Ne zdaj,“ pa jo vstavim jaz, „pozneje! Zdaj prosim, odgovarjajte mi! Ali nimate vi brata na Ruskem?“

„Imela sem ga, Bog mu daj večni mir!“

„Tedaj je že umrl?“ prašam jaz in jo strogo pogledam.

Poštarica spremeni barvo, pa se hitro zopet popravi.

„No, če bi bil še živ, bi se gotovo o njem še kaj slišalo, zato mora že na unem svetu biti.“

„Ali vam je znano, je bil premožen ali ne?“

„O, da, premožen je bil,“ odgovori poštarica naglo.

„Kaj je bil na Ruskem?“

„Menda trgovec; jaz tega ne vem natanko.“

„Kako, da je imel svojo hčer pri vas? Ali je bila Dora njegova hči, ki ste jo vi za svojo razglašali?“

„Za svojo, se vé da,“ odgovori poštarica naglo, „kako pa! Če jo je oče popustil, kakor riba zalego, ko je pobegnil od doma, in sem jo jaz za svojo vzela, ali je nisem smela po vsem tem imenovati svoje hčere, he?“

„Mirno, mirno!“ vgovarjam jaz, „odgovarjajte mi na vprašanja. Vi ste toraj vsakemu rekli in ljudje so tudi sploh mislili, da je Dora vaša hči?“

„Se vé da! Kaj bom vsakemu človeku na nos obešala, da je imela tako malopridnega očeta?“

„Če bi bil toraj vaš brat umrl, bi bila njegova hči dedič njegov?“

„I kaj pa da!“

„ln zdaj, ko je več ni?“

To prašaje vprém svoje oči v poštarico, ko da bi ji hotel pogledati do srca; a ona umakne oči, in jih zakrije v rohec ter odgovori z glasom tužnosti, ki jej pa ne prihaja iz srca:

„Oh, da, res je ni več! Moj Bog!“ in se skuša ihteti, kar jej pa ne gre prav. Jaz zopet pričnem:

„Zdaj, ko je ni več, bi dedšina brata vam pripadla? Ako bi pa Dora še živela, bi vi ne dobili nič?“

To vprašanle jo spravi vidno v zadrego. Najprvo me jezno pogleda, potem pa, ko da bi se zopet zavedala, da je v nevarnosti, se jame zopet ihteti. Jaz scm bil prepričan, da imam pred sabo hudodelnico, zlasti ko se pri mojih besedah: „Vam je moglo na tem ležeče biti, da se Dora iz poti spravi, zato leti na vas sum, da ste vsaj vedeli za to hudobijo, če že druzega ne“, — zgrudi na tla in vsaj na videz pride ob zavednost. Jaz jo pustim v sobi, ter pukličem deklo, da ji pomaga, če bi hilo treba; ob enem pa postavim enega med tem došlih žandarjev pred vrata izbe s poveljem, da mi poštarice ne spusti iz sobe.

Na to se podam k ekspeditorju, čegar osebnost se mi je že na prvi pogled pristudila. Bil je ta človek precej čokaste postave, divje brade in jako plašnih oči; govoril je prav prusko-nemško narečje. Če se ima po vnanjem sklepati na notranjost, je ta človek jako hudobnega srca in črnega značaja. Tudi njega jamem izpraševati blizo enako, kakor poštarico. A on mi na kratko odgovarja, da, kar vé, je povedal že prvikrat. O poštarici in njenih rodovinskili razmerah neče celó nič vedeti, češ, da se ni brigal nikdar za-nje; da Dora ni bila poštarice hči, to mu je — pravi — čisto novo. Na moje vprašanje: ali vé, da je šlo pred kratkim neko pismo iz Ruskega do naše sodnije, — mi odgovori, da tega ne more vedeti, ker ne odpira zapečatenih paketov, ki gredo do posamesnill pošt. Druzega od njega ni zvedeti, ker odgovarja čisto na kratko, večidel pa se dela popolnoma nevednega.

Po vsem tem sem prišel do prepričanja, da imam tù prava hudodelnika v pesteh, pa tudi, da jima brez dokazov ne morem do kože. Dejanskega dokaza pa ni bilo ne enega, vse le sum. Odpeljem se tedaj zopet ukazavši žandarjem, da imajo vedno ostro paziti na vse, kar se v hiši prigodi, ker zapreti ju si nisem upal brez druzega povoda, ko mojega prepričanja, da sta kriva. Sporočim toraj vse natanko viši sodniji ter pristavim tudi svoje misli in kombinacije sporočilu.

Že čez dva dni mi pride povelje, da imam oba potegniti v preiskalni zapor. To se zgodi še isti dan, ob enem vso hišo in vse shrambe preiščemo, a druzega ni najti, kakor v kupu gnoja na dvorišči že zeló rujav dolg nož, ki je bil — po izpovedbah dekle — prej v kuhinji, iz katere je zginil malo pred umorom Dore.

Preiskava se začne, pa dasiravno izprašujem, pozvedujem, napenjam vse žile zvijače in bistroumnosti, — iz poštarice ni spraviti ničesar, še manj pa iz ekspeditorja, kar bi moglo biti podlaga zatožbi. Nazadnje ni bilo druzega mi storiti, ko nasvetovati viši sodniji, da se izpustita, in ker je viša sodnija po vsem tem prav mojih misli, sem spustil iz zapora oba. Pri odhodu se mi je poštarica prav zaničljivo ponosno nasmejala in rekla:

„No, gospod sodnik, zarad naju ste se spekli! Dasiravno sem bila dalje časa zaprta, me vendar to ne boli toliko, kolikor se veselim, da so vam vaši naklepi do naju spodleteli. Zdaj bom pač prosila, da se mi izplača dedšina, kajti zdaj se bom omožila in imam čast tudi vas povabiti na svatbo. Moj ženin, gospod ekspeditor, vas bo že še posebej povabil.“

Jaz moram reči, da se mi ni kmalu kaka človeška oseba tako pristudila, kakor ta ženska. Moje prepričanje, da je kriva, je bilo zdaj popolno; kaki občutki so sprehajali me prepričanega, da sta ta dva človeka morilca, pa pravici zdaj še nedosegljiva, vsak lahko razume, če se misli na moje mesto. Pa kaj mi je bilo storiti druzega, ko čakati, da mi ju kak nepričakovani slučaj ali božja pravičnost zopet v roke dá! Zato denem vsa pisma za zdaj na stran prepričan, da jih bom zopet rabil.

Preiskava se toraj vstavi, poštarici se izplača dedšina in kmalu potem je na Prelazu ženitovanje. — —

Leto preteče. Moje zdravje se je bilo že vpopolnoma zopet vtrdilo, tako da bi bil že rad premeščen v kak kraj, kjer bi bilo več opraviti, kajti tu mi je bilo življenje že precej enolično. Razpisanih je bilo mnogo služeb, zato se nekega jutra ravno vsedem, da bi ravno spisal prošnjo, kar stopi zopet žandar prelep v pisarno in poroča:

„Gospod pravnik! Naznanjam, da se je zgodilo težko telesno poškodovanje. Poštarja iz Prelaza so našli dobro uro od hiše v hosti tako obstreljenega, da so komaj še živega domu prinesli.“

„Ni mogoče!“ pravim jaz in skočim kviško. „Brž po zdravnika, da se podamo gori.“

Ko se peljemo proti Prelazu, meni srce hitreje bije. Če najdemo poštarja, nekdanjega ekspeditorja, še živega, bo morda v smrtni uri izpovedal se nam in tako prišel morilec Dore pravici v pest, če ni on sam. Voznik goni knnje, kar se da, in tako dospemo v eni uri že na Prelaz.

Ko stopimo v sobo, v kateri je ležal ranjenec na postelji, zakriči ta, kolikor še more, kazaje poštarico:

„Proč ž njo, proč s tem peklenskim h......! Ne, ne bom umrl prej, dokler ne bom izdal tebe. Misliš, da boš sama živela na svetu še dalje? O ne, greva skup, jaz tako-le, ti pa po vislicah, ti kača pekl.....“

Pri teh besedah se zgrudi ranjenec, ki se je bil jeze nekoliko vzdignil, nazaj na posteljo, jaz in zdravnik stopiva k njemu. Ko zdravnik odgrinja krvavo odejo, da bi pogledal rano, začne ranjenec, zdaj prav peklenske podobe, zopet s hrpavim že precej slabim glasom:

„Ne, vas ne potrebujem, gozdar je že vedel, kje je pot do srca. Vi, zastopnik pravice“, se obrne k meni, „vi stopite sem, z vami imam govoriti, predno mi h.... sapo zapre. Toda pazite na uno-le, poštarico, da vam ne uide. Meni je hotela pomagati iz sveta v pekel, predno bi prišla sodnijska komisija, da bi potem moja usta molčala. Le pazite na njo, da ne uide. Malo vode, me strašno žeja, potem bom vse povedal, vi pa pišite!“

Nas obide groza to videti in slišati. Poštarica spreminja vse barve in res hoče se zmuzniti iz sobe, a žandar in sodnijski sluga jo primeta vsak za drugo roko. Zdravnik podá ranjencu vode, katero ta poželjivo izpije, potem pa vrže steklenico proti poštarici, katero zadene na obraz, da se jej kri pocedi.

„Znorel je,“ kriči poštarica, „ne poslušajte ga! Kar bo govoril, bo vse hudobna laž.“

„To bomo že mi razsodili,“ pravim jaz in se vsedem s pisarjem vred blizo postelje, da bi bolje slišal ranjenega, ki začne v pretrganih stavkih pripovedovati:

„Kdo sem jaz in kaj sem bil, to menda vas ne bo mikalo; moja zdanja žena naj vam to razloži obširnejše, saj vse natanko vé; jaz le v kratkem omenim, da sem, kakor ona, po rodu Prus. Svojo zdanjo ženo sem spoznal kot vojak, zavoljo nje in z njeno vednostjo sem nekega večera napadel in oropal bogatega potovajočega trgovca in mislil ž njo vred pobegniti na tihem čez mejo, pa žandarji so me prijeli in bil sem obsojen na deset let težke ječe, katero sem tudi prestal. Svoje ljubice nisem hotel izdati in tako je bila ona brez kazni.“

Ranjenec preneha, ker mu zmanjka moči. Zdravnik mu pomoli zopet vode, in ko je pil, nadaljuje:

„Izpuščen iz ječe grem iskat ljubice, a zvem, da je ni doma, da je že več let, kar je zginila brez sledú. Tudi brat njen, že oženjen, je bil zginil, nihče ni vedel, kam. Jaz se napotim je iskat, živim o hudodelstvih, tatvinah itd. in slednjič jo najdem tu na Prelazu vdovo.“

Zopet preneha ranjenec, kateremu je govorjenje težko. Poštarica skuša vmes se vtikati, češ, da ni res, kar govori, jaz pa jej rečem, da jej bomo usta zamašili, če ne bo tiho. Ranjenec zopet prične:

„Se vé da me ni bila nič kaj vesela, ko jej pridem v hišo. Imela je pri sebi hčer svojega brata, o katerem je vedela, da se mu na Ruskem dobro godi, saj jej je večkrat poslal denarja kot plačo za to, kar jo hči njegova stane. Da sem mogel v hiši ostati, mi je dala službo poštnega ekspeditorja. Kmalo se ponovi stara prijaznost med nama in tako mi tudi zaupa, da je denarno čisto na kantu. Jaz se čudim temu, kajti dobro mi je bilo znano, da je po možu podedovala lepo premoženje in jej je, tudi kmetija, gostilna in pošta kolikor toliko nesla. „Res je — mi odgovori — lahko bi prav dobro stala, ko bi ne bilo neke pijavke. Ta me vedno molze in nima nikdar zadosti.“ Kdo je ta pijavka, tega mi pa noče razodeti na noben način. Zdaj pač tudi to vem.“

Poštarica zopet zakriči, se hoče iztrgati čuvajema iz rok in zagnati se proti ranjencu, pa čuvaja jo držita trdo, da se ne more ganiti, ter jo potlačita na klop pri peči. Ekspeditor nadaljuje:

„O, to je pošast! Ko je njen mož umrl, je vse mislilo, da je umrl navadne smrti, a ona mu je zaudala, ker jej je bil na poti. Hotela je namreč iznebiti se ga, kajti imela je znanstvo z nekim gozdarjem, ki jej pa, vedé za njeno hudodelstvo, ni več upal, marveč bežal od nje in zdaj živi brez dela v mestu M. ter pošilja jej pisma, v katerih jo dere za denar, žugaje jej, da jo bo sodniji izdal, ako mu ne pošlje, kar zahteva. Ta je bil toraj tista pijavka, to sem zvedel še le pred kratkem, ko mi je prišlo neko tako pismo v roke. Takrat tega nisem vedel in tako sem se dogovoril ž njo, storiti to, kar sem pozneje storil.“

Bolnik vtrujen in spehan tu preneha in ko smo ga okrepčali z žganjem in vodo, nadaljuje:

„Tisti čas je prišlo po pošti veliko denarja, nekaj čez 8000 gold. Ta denar je drezal naju oba v oči, kaj rada bi se ga bila polastila, pa kako? Tudi zapazim nekega dne v poštnem žaklju, katerega sem bil odprl, pismo iz Ruskega do tukajšnje sodnije; pokažem ga poštarici in ona mi veli, pridržati ga za en dan, ker se jej je zdelo, da prihaja iz tistega kraja, kjer je bil njen brat; kaj ko bi bil umrl? Pridrživa ga, odpreva na nek po meni znajdeni način in najdeva v njem dopis Ruske sodnije do naše, v katerem je naznanjeno, da je brat umrl in zapustil bogato dedšino svoji hčeri Dori, in če bi ta ne bila več živa, svoji sestri poštarici. Da, če bi Dore ne bilo, bila bi poštarica in ž njo vred jaz naenkrat bogata. Ne bom popisoval pogovorov, le to omenim na kratko, da je šlo ono pismo zopet zaprto do sodnije, in da je bilo sklenjeno, Doro na stran spraviti. Poštarica, ki je že svojega moža po strupu iz sveta spravila, ni imela nobenega pomislika, kaj tacega tudi z Doro, bratovo hčerjo, storiti. Spredeva si toraj načrt, po katerem nama je ravnati, da ne bo sum hudodelstva letel na naju. Načrt je bil ta. Odpeljeva se za dva dni od doma, a drugo noč se jaz vrnem iz mesta po skrivnih potih domu, grem skoz zadnja vrata v hišo, razbijem poštno kaso ter poberem ves denar iž nje, potem spravim Doro na stran, prevrnem vse po hiši, kakor da bi bili res tolovaji razsajali po nji, in odidem skozi sprednja vrata, razbivši ključavnico. Po dokončanem delu se vrnem po isti poti nazaj v mesto, preoblečen v kmetiško obleko, katero pa potem proč vržem.“

„Vse to se je zgodilo, kakor je znauo; jaz bi bil Doro na tihem umoril, a morala me je slišati, kajti ko pridem po prstih in bos do njene sobe, se odpró vrata, in ona mi pride z lučjo v roki naproti ter odpre usta, da bi zakrrčala, toda jaz jej zbijem Iuč iz rok, jo zgrabim za usta in sujem z nožem, dokler je še migala. Potem naredim luč in prepričavši se, da je popolnoma tiha stvar, zbežim in se podam v mesto, kamor dospem proti jutru. Krvavo obleko, katero sem bil že doma slekel, vržem v bližnjo vodo in tako vničim zadnji sled. Ko se drugi dan pripeljeva domu, ni mogel nihče naju sumičiti, da sva le količkaj kriva hudodelstva, kajti „alibi“-dokaz nama je bil lahek. Tudi drugače ni mogel Ieteti sum na naju, ker se ni moglo nikomur zdeti, da bi bilo to hududelstvo nama le količkaj prida prineslo, dokazov pa ni bilo prav nikakih. Tako sva mislila vživati v miru sad hudodelstva, ker nama pravica ni mogla nikakor do kože, a prišlo je drugače.“

Ranjenec postaja čedalje slabši, toraj ga opominjam, da bi na kratko povedal, kar ima še povedati.

„Bom,“ odgovorf, „saj sem kmalu pri koncu. Nihče ni imel suma do mene le zaročenec umorjene me je temno gledal, kjer koli me je videl. Danes sva naletela v bosti, kamor sem šel na lov, drug na drugega, oba s puško. „Sodnija ti ne more do kože — dere nad mano — a jaz sem vendar prepričan, da si jo ti umoril. Tudi sem našel v vodi tvojo obleko, katero hočem pokazati sodniji.“ — „Ne boš je kazal, ne,“ - zarohnim jaz, pamerim s puško in sprožim, a on zapazivši moj naklep, stori enako. Puški počite in jaz se zvrnem na tla, moj sovražnik pa pobegne. Čemu je bežal? Saj je bil le maščevalec in to, kar je storil, je bila pravica. — Tako so me našli in — in zdaj naj me vzame peklenski, saj bo tudi po moje žene črno dušo prišel — na vislice. Haha ha!“

Kri se mu vdere iz ust, še enkrat se stegne, potem se skrči in — mrtev je, všel človeški pravici.

Poštarica, vidé ta strašen prizor, se stegne kviško in zakriči na moč:

„Nič ne verjemite pošasti! Zdaj, ko je poginil, hotel je maščevati se nad mano. Toda ne boš se, meni ne boste ničesar dokazali.“

Jaz, ne oziraje se na te besede, jo vkažem odpeljati, kar se pa, ker je bila močna ženska, še le da, ko so jej žandarji roke zvezali. Potem so jo vrgli na lestveni voz na slamo in tako sem jo jaz v trg sabo vzel, kjer so imeli žandarji dosti opraviti, da so jo varovali sile razkačenega ljudstva, ki jo je hotelo kamenjati.

V ječi je skonca tajila, slednjič pa ste jo ječe samota in tema, v kateri je vedno videla pred sabo krvavo Doro, tako omehčili, da se je vdala in pritrdila vsemu, česar je bil njeni mož jo dolžil.

Bila je obešena in umrla skesana. Hiša na Prelazu pa je sčasoma propadla; nihče ni hotel bivati v njej, ker se je sploh govorilo, da umorjena Dora ponoči zdihovaje krvava hodi po samotnih sobah. Ker ni bilo pravih dedičev, je prišlo posestvo v tuje roke.