Poštne nakaznice

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Poštne nakaznice
Iz sodnijskega življenja
Jakob Alešovec
Poštarica na Prelazu
Objavljeno v Kmetijske in rokodelske novice 1874 v rubriki Zabavno berilo kot 1. del serije Iz sodnijskega življenja: Po spominu skušenega starega pravnika.
Spisano: Postavil Miran Hladnik, popravil Luka Pavlin.
Viri: Kmetijske in rokodelske novice, 1874, št. 30, 31, 32, 33, 35, 37
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Mesto J. na spodnjem Avstrijskem je precéj važno za trgovino, ima mnogo kupcev in ker je tudi njegova okolica jako prijetna in zrak posebno na pljučih bolnim zeló ugoden, ni se čuditi, da leto za letom dohaja tje in biva čez poletje tam mnogo tujcev; ravno tako se ustavljajo tam različni kupčijski potovalci, ponujajoči blago svojih fabrik ali trgovinskih zalog ondotnim kupčevalcem.

Vse ostaja vsaj začasno pri velikem gostilničarju, katerega bomo Mlinar imenovali. Njegov hotel je izgled hotelov po naglavnih mestih, popotnik dobi vse, kar si želi, in njegova gostilnica je previdena z najizvrstnišimi sortami vina in najslajša jedila se naročujejo v njegovi kuhinji. Od šampanjca do navadne kislice, od divjega petelina in fazana do navadne piške, — vse to se dobiva pri njem in na to je on dokaj ponosen.

Nekega večera se pripelje z brzovlakom tujec, kateri si da pokazati najboljšo sobo in naroči pri kletarju dobro večerjo, ki naj se mu prinese v sobo. Pravi, da je vtrujen po dolgem potovanji in ne misli ta večer več zapustiti sobe in to tem manj, ker mu je mesto popolnoma neznano.

Mlinar sam, kateremu se ne zdi sramotno streči svojim gostom, se poda s kletarjem k tujcu in praša, kako vino bi se mu zdelo primerno. Pri tem začne naštevati vse svoje sorte po vrsti.

„Ostaniva pri šampanjcu“, ga vstavi tujec, „tega vina sem že navajen, ker je povsod enako; na drugo zmes se ne morem prav zanesti. Buteljo šampanjca toraj!“

Gostilničar gre za kletarjem, a kmalu se vrne z buteljo šampanjca, katero postrežijivo z umno roko odmaši.

„Bo sicer še kaj všeč gospodu?“ vpraša, ko je nalil gostu prvo kupico.

„Nocoj ne bom potreboval več,“ pravi tujec, „pač pa bi mi zeló vstregli, ako bi mi vedeli za kako privatno stanovanje, ker mislim nekoliko časa si v tem mestu od svojih opravil odpočiti. Hrano bom jemal se vé da, pri vas,“ nadaljuje, ko vidi, da se gostilničarjev obraz nekoliko zatemni, „stanoval bi pa rajši kje drugod, ne zarad morda niže cene, haha, samo zato, ker se mi stanovanje v tako zeló obiskovanem hôtelu, kakor je vaš, malo prenemirno, nepokojno zdi, jaz pa bi bival rad v tihem kraju.“

„Hm, hm,“ odgovori gostilničar, „bom še nocoj dal povelje, da se poprašuje. Jutri mi bo morda že mogoče, vam vstreči z ugodnim poročilom.“

„Pristavim še enkrat, da zarad najemščine mi ni,“ pravi tujec. „Jaz sem navajen gledati bolj na vse drugo, kakor na denar.“

Gospod Mlinar se prikloni ponižno ter odide. Drugi dan naznani on sam lastnoustno svojemu gostu, da se mu je posrečilo najti stanovanje, katero bo po njegovih ponižnih mislih gospodu ugodno.

„Dobro in hvala vam za trud,“ reče tujec na to in pristavi: „Pošljite mi hišnika z računom, da poravnam svoj dozdanji račun!“

„O, se ne mudi, častiti gospod,“ mede gostilničar, „saj boste pri meni obedovati blagovolili —“

„Gotovo, dokler bom tu,“ je odgovor; „toda moja navada je, vse sproti plačevati in te navade ne bom popustil.“

„Kakor vam drago,“ pravi gostilničar in gre. Kmalu za njim vstopi kletar, kateri mu predloži račun.

„Petnajst goldinarjev vsega skup,“ pravi tujec, pogledavši podolgasti list.

„Dovolite, milost,“ si drzne opomniti kletar, „soba, večerja —“

„Ne mislite, da se mi zdi to preveč,“ ga vstavi tujec in izleče veliko denarno listnico iz žepa, „marveč račun je nizek.“

S tem podá kletarju dva desetaka, iz katerih se pripravlja ta nazaj dati.

„Pustite malenkost,“ pa pravi tujec, „marveč preskrbite mi koga, ki mi pokaže stanovanje in nese mojo robo z menoj.“

Služni duh se prikloni do tal in pravi:

„Spodej že stoji naša kočija vam na razpolaganje in po vašo robo bo hitro prišel hotelni strežaj.“

Tujec se odpelje v novo stanovanje, gostilničar pa in kletar se priklanjata še, dokler je kočije kaj videti.

Za tem je hodil tujec k obedu vsaki dan na tanko ob pol treh, si izbiral najboljša jedila in pil vselej buteljo šampanjca. Za to je dal kletarju vsako opoldne desetak, iz katerega ni hotel nič nazaj. Zvečer je prihajal ob desetih in dajal natakarju za zrezek in malo buteljo šampanjca po petaku, iz katerega ravno tako ni hotel nič nazaj. Se vé da sta na ta način kletar in gostilničar dobila strašno misel o njem in da se je zbudila njuna radovednost; toda zdelo se je obema predrzno in nespodobno popraševati ga po njegovem stanu in drugih okoliščinah. Da mu je ime Engelbert Breier, to sta izvedela po karti, katera mu je iz žepa padla, in da je strašno bogat, o tem sta bila prepričana po vsem, kar sta videla.

To je trpelo kakih štirinajst dni, kar pride tujec nekega večera brž po sedmi uri, toraj za-nj nenavadni čas, v gostilno sobo. Kakor po navadi si naroči buteljo šampanjca, katero mu krčmar sam prinese. Ko jo odmaši, vidi, da ima tujec pred sabo telegram. Da bi se ne zdel nesramen ali silen, se hitro odmakne, pa tujec, ki je navadno le malo govoril, se takrat obrne proti njemu in ga nagovori:

„Gospod Mlinar!“

Gostilničar, vesel, da ima njegov gost enkrat namen spustiti se ž njim v razgovor, hitro pristopi.

„Gospod Mlinar,“ nadaljuje tujec, „tu me vidite v silni zadregi; skoro ne vem, kaj mi je storiti.“

„O, prosim, kar je v moji moči —“, odgovori krčmar radovoljno.

„Jaz bi potreboval le vašega sveta,“ prične tujec zopet. „Tu vidite telegram, kateri me kliče na Dunaj v silnih rodovinskih zadevah in sicer bi moral v tem hipu odpotovati.“

„Brzovlak odide čez poldrugo uro,“ opomni krčmar, pogledavsi na svojo zlato žepno uro.

„Telegram mi je prišel ravno zdaj, sicer bi ne bil v zadregi —“

„Oprostite, če je zadrega denarna, moja kaša vam je na razpolaganje.“

„Tega ne zahtevam,“ pravi tujec, „jaz bi le rad, da bi mi pomagali s svetom. Glejte tu“ — v tem izleče iz svoje listnice štiri poštne nakaznice — „so mi došli včeraj po pošti mesečni dohodki, v štirih nakaznicah po 1000 gold. Ker pa še danes nisem potreboval denarja in se nisem nadjal, da mi bo tako hitro treba odpotovati, še nisem šel na pošto jih zamenit za gotovino. Zdaj pa je poštna kasa že zaprta, toraj bi bilo brez vspeha, ako bi se tam oglasil.“

„Da, da, zdaj je že zaprta,“ opomni gostilničar, vnovič pogledavši na uro.

„Moja prošnja do vas bi toraj bila, da bi mi, ker vam je mesto znano, imenovali kakega denarnega trgovca, kako banko, ki bi mi na te izkaznice, ko jih podpišem, izplačala nakazani znesek proti navadni proviziji, se ve da.“

„Bojim se, da bi ne bilo povsod že zaprto. Morda bi jaz smel vam ponuditi svojo kaso?“ vpraša gostilničar počasno.

„Vas bi ne hotel nadlegovati“, odgovori tujec, „dasiravno je, kakor vidite, stvar čisto poštena. Nakaznice so oddane v M., kar kaže poštni štempelj, in prišle včeraj sem; tu so tudi zapisne številke došle pošte. Le mojega podpisa še manjka, ker, kakor sem omenil, nisem nadjal se, da mi bo danes treba še denarja.“

„Prav srečnega se štejem, da je meni mogoče, vam vstreči. Ravno danes sem dobil veči znesek, navadno nimam dosti gotovine v kasi. Če vam je torej drago le par minut počakati —“

Gostilničar hiti iz sobe, a čez par trenutkov pride nazaj in položi znesek 4000 gold. v večih bankovcih pred tujca na mizo.

„Vam si skore ne upam ponuditi provizije,“ pravi ta in vtikuje bankovce v svojo listnico, „toda —“

„Prosim, mi je velika čast, da vam morem skazati prijaznost, sicer bi bila to le kupčija,“ se izgovarja Mlinar.

„Zdaj mi je le še podpisati nakaznice.“

„Nikakor ni potrebno,“ hiti gostilničar z odgovorom, „vaše imé in potrdilo —“

„Varnost mora biti, prijatelj“, vgovarja tujec, „vrh tega mi nakaznice ne hasnijo nič in morda me opravila dalje časa na Dunaji pridržé. Dajte mi pero in črnilo in jutri pošljite na pošto, tako je stvar najprej pri kraju. Vrnivši se nazaj se vam bom že še drugače hvaležnega skazal.“

Mlinar prinese pero in črnilo in tujec podpiše nakaznice z gladkimi, lepopisnimi črkami „Engelbert Breier“, ter poda jih Mlinarju, plača kakor navadno z desetakom in gre, spremljen po globokih priklonih kletarja in njegovega gospoda. Zunaj se vsede v voz fijakarja, kateremu veli ga peljati na železnico, in se odpelje.

— — — — — — — — — — — —

Jaz sem bil takrat preiskovalni sodnik v tistem mestu. Ura je tekla proti desetim zjutraj, ko sem sedel v svoji pisarni prebirajoč velik zvezek aktov neke prav zamotane preiskave, kar potrka nekdo na vrata in ne čakajoč mojega „noter“, vstopi dobro mi znan gostilničar Mlinar plahega obraza in nemirnega bitja, brisajoč si pot iz obraza.

Grem mu naproti in ga nagovorim:

„Kaj pa je vas pripodilo v te vam nenavajene prostore?“

„Oh, gospod svetovalec,“ sopiha Mlinar, „pomagajte mi! Ogoljufan sem, strašno osleparjen, — za 4000 gld.“

„Ni mogoče!“ odgovorim jaz strmeč.

„To se je tudi meni zdelo, posebno po teh nakaznicah.“ S temi besedami privleče iz žepa štiri poštne nakaznice po 1000 gold. in jih poda meni. Jaz jih pogledam, potem njega in pravim:

„To so štiri nakaznice na tukajšnjo pošto v znesku 4000 gold.“

„Za katere pa pošta ne krajcarja ne da,“ pristavi Mlinar tužnega glasu.

„Kako da ne? Saj so, kakor vidim, po poštnem redu narejene, frankovane, izpolnjene, štempljane.“

„Vse ponarejeno. Ko sem jih ravnokar na pošti prezentiral za izplačanje, se mi je povedalo, da nobena teh nakaznic tej pošti ni došla, in na telegrafično vprašanje do pošte v M. se mi je odgovorilo, da tam ni bila nobena tega napisa in s tem zneskom oddana. Jaz sem goljufan, prevarjen, osleparjen; pomagajte mi vi, gospod svetovalec, da dobim svoj denar nazaj.“

Jaz začnem nakaznice bolj na tanko pregledovati, a zapaziti ni ničesar, kar bi pokazalo ponarejenje; celo štempeljni pošte v M., ki se dobro poznajo, niso čisto nič različni od drugih.

Na moje vprašanje mi Mlinar vse do pičice pove, popiše na tanko tujca in vse, kar je vedel o njem. Res, da ni bilo veliko za vspešno sodnijsko zasledovanje, in jaz tudi nisem preveč obetal Mlinarju; največ ležeče je bilo na naglosti, toraj sem najprvo dal telegrafovati po vseh železniških potezah, ob enem pa poslal dva svojih najboljših agentov za njim po železnici na obe strani. Mlinarju sem obljubil, da se ne bo nič zanemarilo, kar bi bilo v stanu nam hudodelnika dati v pest. Mož odide le malo potolažen.

Za njim se podam jaz naravnost na kolodvor. Pred hôtelom pa še prašam po fijakarju, kateri je peljal tujca, a ta mi ne ve druzega povedati, ko da ga je peljal do kolodvora, kjer je oni stopil pred kaso. Dalje ga ni videl.

Pri kasi na kolodvoru zvem, da je nekdo, kateri je bil podoben po meni popisanemu, po noči vzel karto do prve postaje, do Dunaja ni bila oddana nobena karta. Železnično osobje mi je povedalo, da je vstopil tak človek v voz I. reda. To je bilo vse, kar sem na kolodvoru zvedel, moja agenta sta se bila že odpeljala vsak na svojo stran.

Vračajoč se oglasim tudi pri telegrafični uradniji, da bi dobil, ako je mogoče, oni telegram, ki je došel tujcu. Uradnik, ki je imel prejšnji dan službo, pa mi naznani, da takega telegrama, o kakoršnem jaz govorim, ni bilo, da mora toraj izmišljen biti. Tudi preiskava tujčevega stanovanja je bila brez vsega vspeha; od hišnih ljudi sem le toliko izvedel, da je prebivalec onega stanovanja izročil ključe hišniku, rekoč, da gre za nekoliko časa na Dunaj; svojo malo tružico pa je seboj vzel in tako ni bilo v stanovanji najti nič, na kar bi se mogla preiskava naslanjati.

Iz vsega tega sem sklepal, da imam opraviti z izurjenim goljufom, toraj mi je bilo treba na pomoč klicati vse svoje sodnijske skušnje in juridične vednosti. Čakal sem prav težko svojih za hudodelnikom poslanih agentov. Čez dva dni se vrneta, a brez hudodelnika; prvi, ki je odpeljal se proti Dunaji in se vstavil na prvi postaji, je pač zvedel, da je popisanemu podoben človek stopil tam iz voza I. reda, a kam je šel, tega ni nihče vedel povedati. V celem kraju ni bilo sleda o njem, noben voznik ga ni peljal, v nobeni gostilnici se ni pokazal, sploh je bilo vse, kakor bi se bil zunaj kolodvora v zemljo vdrl.

To poročilo je bilo za-me malo tolažljivo. Tudi od drugih krajev je bilo vse tiho, le na Dunaji so bili prijeli nekoga, ki je pa naglo dokazal, da je bil tisti dan in tisto uro, ko se je hudodelstvo zgodilo, na Dunaji v neki kavarni.

Tako je preteklo več mesecev in jaz sem spoznal, da je hudodelnik vsaj za zdaj postavi nedosegljiv, ker ni bilo o njem ne duha ne sluha. Gostilničar se je, čeravno težko, popolnoma odpovedal upanji, da bi svoj denar še kedaj videl.

Ni mi treba še posebno opomniti, da je bilo tudi ime „Engelbert Breier“ izmišljeno in v tistem kraju, kjer bi bile imele biti nakaznice oddane, ni poznal nihče človeka tega imena. — — —

Kmalo po tej dogodbi sem bil premeščen k preiskalni sodniji v mesto L. na Českem. Tam je bilo mnogo opravila, ker mi je moj prednik pustil vse v najlepšem neredu. Služba me je vezala skoro ves dan na pisarnico, toraj nisem imel dosti prostega časa. Pri nekem službenem izletu iz mesta naletim nenadoma na sošolca, nekdanjega najblojšega prijatelja svojega, katerega nisem več let že videl in tudi o njem nič slišal. Po ponovljenem prijateljstvu me hitro povabi k sebi na dom; imel je posestvo in lepo fabriko blizo tistega kraja, kamor sem bil prišel v službenih opravkih, in mi ni dal prej mirú, da sem se še tisti dan ž njim peljal. Ker sem bil s svojim opravilom gotov, sem se mu prav radosten podal.

Med potjo mi pripoveduje, da je oženjen in oče hčere, katera se ima tudi v kratkem omožiti. O svoji ženi mi je pravil toliko ljubeznjivega, da me je prav radovednost trla, videti njegov „hišni zaklad“, kakor mi je ženo hvalil.

Pripeljeva se na dvorišče, moj prijatelj izroči konje in voz služabniku, prime mene za roko ter me pelje v svojo rodovinsko sobo, ki je bila pri tleh in ob enem jedilna izba. Ko vstopiva, se vzdignete dve ženski v priprosti, a čedni domači obleki, ki ste prej sedeli pri mizici tik okna, kakor se je videlo, pri šivanji; prva starejša jako ljubeznjive, a mlajša popolnoma zapeljive postave in zdaj zarudelega obraza.

„Tu, Mina“, spregovori prijatelj in potisne mene malo naprej, „tu ti predstavljam svojega ravnokar zopet najdenega prijatelja in sošolca, zdaj hudega preiskovalnega sodnika v mestu. Ha, ha, Ljudmila, hči moja, nič se ga ne boj; dokler ne pride s pisarji, žandarji in drugim sodnijskim orodjem, ni nikakor nevaren.“

„Posebno, če se mi prikažejo bitja vaše ljubeznjive vrste, gospodična“, hitim jaz nadaljevati govor svojega prijatelja. „Tudi gospa bo oprostila, da tako nenadno napadem jo v njenem prijetnem domovju.“

Gospa pristopi in mi poda roko. „Prav veseli me sprejeti tukaj prijatelja svojega moža, o katerem mi je že marsikaj pripovedoval“. Znanstvo v hiši mojega prijatelja je bilo storjeno; pri obedu sem imel priliko spoznati res vrle lastnosti hišne gospodinje, katera je bila ravno tako modra, kakor ljubeznjiva. Hči Ljudmila, dasiravno še malo plašna in molčeča, zdela se mi je popolnoma materne narave in lepote, tako da sem res zavidal moža, kateremu je bila namenjena.

Med pogovorom pravi prijatelj moj: „Saj si tudi lovec, ne?“

„Le tako imenovani nedeljski lovec“, odgovorim, „čveteronogati zverini še nisem posebno veliko žalega storil.“

„Sodnijska gospoda je bolj na dvojenogate zverine dresirana,“ nadaljuje moj prijatelj smehljajoč se. „Vendar mislim, da boš vedel človeka in pesá ločiti od zajca, toraj te povabim za nedeljo in pondeljek, ko sta ravno dva praznika skup, k sebi. Prišlo jih bo več, prvi dan bomo streljali po gozdu, drugi dan pa doma z butelijami, ker bo — Ljudmila, ne bodi rudeča kot škrlat — zaroka moje hčere. Pri tej priliki boš spoznal tudi njenega ženina, gospoda žl. Planavskega.“

Ljudmila postane rudeča kot pirih.

„Gratulujem, gospodična,“ pravim jaz, „ker sem že naprej prepričan, da mora mladenič, katerega ste si vi izvolili, biti zbirka vseh prednosti moškega spola.“

„No, no, to ravno ni,“ govori oče, „a vendar je možak, kateri se mora vsakemu prvi hip prikupiti. Pa saj ga boš videl in potem sam sodil, ker veš ceniti človeško blago.“

Že pozno v noči se odpeljem od gostoljubne hiše, kjer se je meni, neoženjenemu samcu, prav domače zdelo, zastavivši prijatelju besedo, da prihodnja dva praznika gotovo pridem.

Z delom preobloženemu preteče mi kmalo teden in soboto večer me vzame prijatelj seboj, ki je imel ravno v mestu nekaj opraviti. Na njegovem domu najdem že več gostov, toraj se ta večer nisem mogel veliko meniti z gospó, še manj pa s hčerjo nevesto, katera je imela tisti večer besede in pogled le za svojega ženina. Po vredbi gospodarja smo šli vsi tudi prej k pokoju, ker je drug dan zarano moralo odriniti vse na lov.

Dan se napoči in družba lovcev, med njimi tudi jaz s krasno dvocevko svojega prijatelja, se po malem zajuterku odpravi na lov. Vse je šlo po poti brez posebnega reda, zdaj sem imel tega tovariša, zdaj onega, le ženin se me je, kakor se mi je zdelo, nekako ogibal. To me je dražilo, da sem nalašč skušal se mu pridružiti, kar se mi je tudi posrečilo in sicer pri nekem prelazu, kjer je nekoliko omahnil, a jaz sem ga zdržal, da ni padel.

„Hvala vam lepa, gospod svetovalec“, pravi nekako zadrežno, „skoro bi bil padel.“

„Mladega ženina se mora varovati,“ poprimem jaz hitro besedo, „posebno še, ker se skaže s tem nježni nevesti ljubav.“ S tem je bil dan povod daljnemu pogovoru, katerega se pa moj tovariš ni hotel kaj živo poprijeti, dasiravno sem jaz brenknil zdaj ob to, zdaj ob ono struno. Še celo moja hvala nevestinih prednosti ga ni mogla posebno vneti. Pripisujoč to mrzlost mišljenju njegovemu na nevesto ga popustim in se pridružim svojemu prijatelju gospodarju.

Dospemo na stališča, se razdelimo in lov se prične. Poka je bilo mnogo, tudi jaz sem zakadil za memo tekočim zajcem, kateri je pa vsled tega le še bolj urno tekel. Plen je bil konečno lep, več zajcev in troje srnjakov, katerih najtežega je bil ženin vstrelil. Zarad tega srečnega vspeha se je vrnilo vse židane volje proti domu, kjer nas je čakal dober, a tudi že zaželjen obed, pri katerem tudi mokrote ni manjkalo.

Ko je bila že kapljica ogrela možgane in srca, prične se tudi splošna dobra volja in prav živahni razgovori. Pri tem sem imel jaz sedeč tik hišne gospodinje in nasproti ženinu pl. Planavskemu priliko, občudovati njegovo izvedenost, zmožnost dovtipnega razgovarjanja in sploh prijetnost njegovega značaja. Jaz sem kmalo spremenil svoje misli o njem, katere sem si bil potoma naredil, češ, da se je pri ljubeznjivi nevesti otajala njegova resnobnost.

Zmožnost njegova, zabavati vso družbo po zanimivih pripovedkah, dovtipnih opazkah in eleganci govora se mi je res zdela čudovita in ker je pri vsem tem bil lepe vnanjosti, se mi je čisto naravno zdelo, da je bila Ljudmila tako zaljubljena vanj, da se jej je oko kar lesketalo in barva gladkih lic cvetela kakor roža pri gorkem žarku juternega pomladanskega solnca. Srečen par! Moja ljubeznjiva sosedinja, njena še vedno lepa mati, mi je med tem, kakor matere najrajši govore o sreči svojih otrok, hitela v kratkem povedati, kaj je ženin njene hčere. Kakor mi pripoveduje, je sin bogatega poljskega plemenitaša, kateri je moral pobegniti zarad Poljske ustaje na Francosko in živi zdaj v Parizu, kjer se je tudi njegov sin izobrazil in izučil tehnike. Zavoljo mačehe, katero je v Parizu dobil, moral se je ločiti od očeta in stopil v službo inženirja pri železnici, kjer ima dokaj veliko plačo. Zato pa tudi od očeta noče nobene podpore, dasiravno mu jo, spoznajoč in obžalujoč svojo naglost, večkrat ponuja. Zdaj je vzel nekoliko mesecev odpusta, da si vtrdi svoje po obilnem delu malo oslabljeno zdravje, po poroki pa hoče kmalo zopet nastopiti službo, če se ne bo očetu neveste primerno zdelo vzeti ga kot voditelja v tovorno in s tem sprejeti ga za družnika.

Vse to mi je srečna mati naglo dopovedala.

Med tem postaja družba bolj in bolj vesela, začnó se napitnice; prvo napravi Planavski v imenu vseh nazočih gostoljubni hiši mojega prijatelja z gladkim nagovorom, kateri je splošno pripoznanje izbudil. Za tem jih je bilo še več, sploh je radost dospela do vrhunca. Ko so napitnice malo potihnile, vstane mladeneč, ki je sedel blizo konca mize, in pravi:

„Gospoda, mi vsi smo veseli in v svojem veselji pozabimo revežev, katerim je toča vse poljske pridelke pobila. Tu doli v vasi jih je mnogo, ki morda lačni gledajo gori v naša razsvitijlena okna. Jaz si drznem predložiti tu polo, na katero prosim vsakega podpisati kakoršen koli znesek. Začeta je pola z mojim podpisom. “

Predlog, dasiravno je vstavil hipoma veselost, se s pohvalo sprejme in pola začne svojo pot okoli mize. Ko pride do Planavskega, pravi podpisovajoč:

„Jaz bi prav rad podpisal veči znesek, a nenadjajajoč se, da bi kaj posebnega potreboval, sem se previdel le z majhno svoto.“

„O, to vam naj ne bo zadržek,“ ga vstavi gospodar, „tu Vam je moja denarnica na ponudbo.“

„Le iz tega namena se poslužim vaše ponudbe,“ odgovori Planavski, „da morem podpisati veči znesek. Na vsak način pa Vam bom hitro vrnil, kar si bom izposodil.“

Potem prečrta mali že zapisani znesek in rekoč: „Za-me to in to za mojo ljubeznjivo nevesto; kaj ne, da smem?“ podpiše večo svoto.

Pola pride do mene in jaz hočem hitro zapisati svoj znesek. Pri tem pa obstoji moje oko na besedi „Planavski“, zapisani z elegantno, gladko in nenavadno lepo kaligrafično pisavo. Ej, to pisavo sem že nekje videl. Primem se za glavo, da bi poklical svoj spomin na pomoč, a v tem hipu se ne morem nikakor spomniti, kje in kdaj sem jo videl.

Gospodinja, katera je bila zapazila moje mudenje, se nagne k meni in pravi: „Gotovo občudujete podpis gospoda Planavskega. Je li, kakor vlit je? Tudi jaz sem ga že občudovala.“

„Vganili ste, gospa,“ odgovorim, „taka lepa pisava je po naših pisarnicah nekaj nenavadnega, toraj mudi oko nehote, ako jo zapazi.“

S tem dam polo naprej, in se spustim s svojo sosedinjo v daljni razgovor, kateri traja tako dolgo, da vsa družba vstane in ker je bilo že pozno v noči in lovci trudni, poda se vse k pokoju.

A jaz, dasiravno truden, ne morem zatisniti očesa, podpis ženina mi vedno po glavi roji. Kje li sem ga videl? Premišljujem, sklicujem in vse količkaj pomenljive dogodbe v spomin, kar sem postal preiskovalni sodnik v J. na spodnjem Avstrijskem. Stoj! tam je bilo! Kje sem imel li svoje misli! Tam sem bral pisavo iste roke, le da je bil podpis ne „Planavski“, ampak „Engelbert Breier“, in ni stal na nabiralni poli, marveč na poštnih nakaznicah. Da, da, „Planavski“ in „Engelbert Breier“ je ena in ista oseba, tudi popis, katerega mi je dal gostilničar Mlinar o njem, se prilega ženinovi osebi.

„Je že moj,“ se radujem in skočim iz postelje. Pa kako ga zajeti? On je na moč prekanjen hudodelnik in bi mi utegnil še pred nosom odtegniti pete, če bi le količkaj sumičil, če bi se jaz le količkaj prenaglil. Samemu prijeti ga bilo bi mi težko, ker je močnejši od mene, drugim pa ne smem zaupati skrivnosti. Tudi je gotovo vedno pazljiv na vse, kar bi nenavadnega zagledal, toraj bo tudi težko poklicati pomoči. Vse te misli mi gredo po glavi, a slednjič me vendar vtrujenost premaga, vležem se in zaspim.

Skrivnost moja pa mi ne da mirno spati; komaj oči zatisnem, že se mi prikaže Planavski-Breier, hoteč mi pobegniti. Ta prizor se mi predstavlja tako živo, da se zbudim in kviško skočim. Ravno je bilo solnce pogledalo v mojo sobo, a po hiši je vse še tiho. Napravljaje se premišljujem, kaj mi je storiti, kajti to sem bil sam pri sebi sklenil, da ga moram še danes prijeti.

Ko sem napravljen, se vsedem, iztrgam iz svoje listnice košček papirja in pišem na-nj sledeče: „Slavni preiskovalni sodniji v L. — Naj se pošljeta naglo dva zanesljiva agenta ali sodnijska brica, oblečena eden v kočijažki, a drugi v strežajski obleki do mene z zaprto kočijo. Naglosti in varnosti je treba, sem zasledil nevarnega tiča. Kočija naj se pelje do vasi, agenta naj pa prideta v popisani obleki brž do posestva gospoda M....“

Listek denem v zavitek, katerega dobro zalimam, potem se podam do bližoje vasi, kjer dobim kmečkega dečka ter ga pošljem v mesto, obljubivši mu, ako hitro odda pismo, še toliko plačila za pot, kolikor mu ga dam že naprej. Deček mi obljubi, da bo tekel, kar ga noge neso.

Bolj mirnega duha se napotim proti posestvu prijatelja nazaj in sicer po okolnih potih čez polje, da bi se moj prihod nikomur sumljiv ne zdel. Ko vkrenem proti hiši, je res že vsa družba v lopi na vrtu, moj prijatelj me zagleda in pravi smehljajoč se:

„Glej ga no, je zgodaj ustal. Navadno meščani zjutraj niso tako lahko spraviti iz postelje.“

„Sem se šel malo vedrit“, je moj odgovor, „in tu po polji ogledovat. Kako lepo kaže repa in zelje!“

„Ej, gospod svetovalec je občudovalec narave?“ prične gospa.

„Nekoliko! Zlasti na repo in zelje sem ves volk, če je na njih kaj mesenega, milostljiva gospa. Ne zamerite, da sem tako lepega jutra jaz tako prozaičen!“

„Zdaj smo vsi skup in zajutrk sme priti,“ pravi moj prijatelj. „Ljudmila, bodi ti posredovalka med kuhinjo in loko!“

„Jaz jej bom adjutant,“ pravi Planavski in skoči za kot srna čez vrt skakljajočo Ljudmilo. Meni pri tem pogledu zavre kri, vendar se premagam in vstanem na videz miren.

Po zajutrku predlaga nekdo iz družbe sprehod v vas in okolico. Vse pritrdi temu, le gospa in Ljudmila se izgovarjate, da imate v kuhinji opraviti. Tudi Planavski hoče doma ostati in še le, ko mu gospodar vgovarja, da bi utegnil biti ženskama pri opravilih v kuhinji na poti, se nam pridruži.

Meni je bil izlet prav po volji, ker je bil tudi mojemu naklepu ugoden; tako sem zamogel imeti Planavskega vedno pred očmi in ni bilo mu tako lahko meni uiti. Nekteri so vzeli seboj puške in tu pa tam streljali po večih tičih, pa se ve, brez vspeha. Pri tej priliki sem zapazil tudi nekaj, kar mi ni bilo všeč, da ima namreč Planavski pri sebi revolver; kako ga zna rabiti, je pokazal s tem, da je na kakih petnajst korakov daljave srakoperja iz natičja vstrelil.

Pridemo na veliko cesto, po kateri se je moral voz po mojem računu vsak čas pripeljati. Res ga zagledam dirjati proti nam; ko je že blizo, me zagledata spredaj sedeča preoblečena sodnijska služabnika in hočeta voz vstaviti, toda jaz jima dam skrivaj znamenje, da se peljeta dalje.

„Kak človek more to biti, ki se tako lep dan pelje v zaprtem vozu?“ praša nekdo iz družbe.

„Gotovo kak prismojen Anglež,“ se posmehuje Planavski. „V največem dežju in snegu pa se bo peljal na odprtem vozu. Ti ljudje so že taki.“

„Veste kaj, gospoda,“ pričnem jaz in si brišem pot iz obraza, „meni je že vroče in grlo suho. Ako se sprejme moj predlog, da gremo v vas iskat piva, se kar na mestu obrnimo.“

„Dobro, dobro! Predlog se sprejme enoglasno,“ mi doni od vseh strani in vsi se zasučemo nazaj proti vasi. Gostilnica je bila za nas prav pristojna in krčmar nas pelje v posebno sobo. Predno se vsedemo, se podam jaz malo na dvorišče, kjer je stal voz še naprežen; služabnikoma mignem, da stopita z mano v kot, tam jima razložim svoj naklep. Po tem naj se vsedeta oba v prvo sobo in naročita si pijače. Izbereta naj si prostor tako, da ju bom jaz videl, in ko mignem, naj brž priskočita in zgrabita tistega, katerega bom jaz prijel. Iz ozira do svojega gostoljubnega prijatelja in njegove rodovine sem hotel vse tukaj izpeljati.

Grem v sobo nazaj, kjer sta krčmar in njegova lična hčerka ravno postavljala vrče piva pred goste. Jaz vzamem stol, ga postavim na desno stran Planavskega in se spustim v pogovor ž njim. Danes je bil ali vsaj se mi je zdel boljše volje od včeraj, toraj sva bila kmalu v besedi. Čez nekoliko časa grem zopet ven, pokličem krčmarja na stran in rečem mu:

„Gospod krčmar, čez par minut, ko bom jaz zopet šel v sobo, me pokličete ven in sicer tako, da prašate med vrati, kateri gospodov je Engelbert Breier. Razumite? Zapomnite si imé.“

„Čemu?“ praša krčmar, kateri tega ne zapopade.

„To boste pozneje zvedeli. Gre za neko stavo, katero bomo potem zapili.“

„A tako! Je že dobro! Bom storil.“

„Engelbert Breier! ste razumeli. Ponavljajte imé!“

„Engeibert Breier,“ kriči krčmar, tako da sem se bal, da bi se ne bilo slišalo v sobo. Toda zavoljo splošne veselosti ni nihče slišal tega klica, o tem sem bil prepričan, ko sem zopet na desni strani Planavskega sedel.

Krčmar stopi čez par minut v sobo in reče: „Kateri izmed gospodov je gospod Engelbert Breier?“

Jaz čutim, kako se moj sosed pri klicu tega imena strese, in dam svojima pomagačema znamenje pozornosti. Bil sem zdaj svoje stvari gotov, tik mene sedeči je bil oni goljuf, ki je z nakaznicami gostilničarja Mlinarja ogoljufal.

„Engelbert Breier? Tako se nihče od nas ne imenuje,“ odgovori moj prijatelj.

„Pač, pač,“ pa pristavim jaz, „tukaj je.“ Pri teh besedah primem svojega kviško skočivšega soseda za desno roko, katera se je hotela pogrezniti v levi prsni žep, kjer je bil revolver.

„Da pa tudi veste, kaj je ta Engelbert Breier, vam povem, da je to že davno sleden goljuf, katerega jaz tukaj izrečem za prijetega.“

Planavski obledi, a le trenutek, potem se zaleti v mene z vso močjo, da bi mi iztrgal svojo desno roko in prišel do revolverja, pa moja pomagača sta ga bila že zgrabila in eden mu potegne revolver iz žepa.

„Zvežita ga, potem na voz, drugi pa goni konje. Za-nj sta mi oba porok s svojo glavo. Jaz se pripeljem precej za vama.“

Družba strmeča molči, ko se to godi, in še le ko sta bila močna služabnika spravila zagrabljenega iz hiše, se obrnejo vseh oči v mene, pričakovajoče pojasnila. Moj prijatelj spregovori prvi.

„Kaj to vse pomeni? Razloži nam vse in opraviči svoje ravnanje, kajti če nisi svoje reči gotov in si delal kar tje v en dan po sumu, potem dobiš z mano opraviti!“

„Pojasnenje, se mi zdi, sem dolžan vsi častiti družbi. Čujte!“ Na to jim povem vse, kar sem vedel in pristavim:

„Žal mi je le, da sem moral svojo dolžnost izpolniti brezozirno. Toda, kakor ste videli, hudodelnik je nevaren in če bi bil količkaj sumljivega zapazil, bi bil zginil, kakor nekdaj; toraj ga nisem smel več spustiti iz rok.“ „Ubogo dete moje!“ pravi tužno moj prijatelj. „Ljubilo je hinavca iz vsega srca in vendar on je ni mogel ljubiti. Kako bo žalostna, obupna, ko ga ne bo nazaj! Kaj ji bomo sporočili?“

„Jaz bi ti vedel svetovati, prijatelj. Vrnivši se poročite, da je moral hitro odpotovati, ker ga je klical telegram k smrtni postelji očeta. S tem je tudi zaročenje odloženo. Pozneje se ji pove resnica ali pa, da je umrl tudi on ali čisto na-njo pozabil. Na ta način bo počasi pozabila na-nj.“

„Tvoj svet je dober, prijatelj, jaz se ga bom držal. Ob enem ti izrekam hvalo, da si rešil mojo hišo sramote in mojo hčer zdaj še nepoznane nesreče. Podajmo se domu.“

„Mene izgovori pri svoji soprugi in hčeri in izreči jima mojo zahvalo za prijazni sprejem. Tebi se tukaj zahvalim. Dolžnost me kliče v mesto, če dovoliš, te bom že pozneje obiskal in povedal o izidu preiskave.“

S tem se poslovim pri družbi in se podam na dvorišče. Voz se še ni bil odpeljal, toraj sedem k svojemu jetniku in proti mestu drdramo. Jetnik ni vso pot z mano spregovoril besedice.

Že vstavljena preiskava se pri sodniji v J., kamor smo bili oddali jetnika, zdaj vnovič prične in prinese na dan še mnogo drugih hudobij. — Tudi glede ženitve pridejo strašno nesramni in brezvestni naklepi na dan. Hudodelec, čegar oba imena sta bila zmišljena, je bil Prus in že oženjen. Zarad neke velike goljufije je pobegnil iz Pruskega, in tudi tukaj je imel namen, potem, ko bi bil prejel doto svoje žene, in okradel svojega tasta, pobegniti v Ameriko; dobilo se je namreč pri njem še ne oddano pismo do nekega tovariša, kateri bi mu bil pri begu pomagal.

Pri konečni obravnavi je bil obsojen na 12 let težke ječe, pa si je kmalo potem v zaporu zavdal z mišico, katero si je na neznani način vedel pridobiti.

Ljudmila ga je, ko je vse to zvedela, pozabila in zdaj je srečna žena soseda posestnika, kateri je že prej za njo hodil. Mene se spomni vsako Veliko noč, doide mi namreč vselej lepa krača in žmahtna potica.