Pompilij
| ← Hlapec je izplačal gospoda | Pompilij Matija Valjavec |
Kraljevič in medved → |
| |||||||||||||
Nekoč je živel človek, ki je bil v službi pri nekem grofovskem gradu. Grof tistega gradu pa je bil s tremi prstani zaklet vragu. Da bi se osvobodil, bi moral tiste prstane pri vragu odslužiti, kajti nekoč, ko so bili pri njem gostje, in je sam zelo hvalil tiste prstane, mu je prijatelj rekel:
»Vrag naj ti vzame te prstane!« Grof pa mu je odgovoril:
»Če mi vzame prstane, bogme, naj pa vzame tudi mene!« Ko je vrag to slišal, mu je prstane takoj spulil z roke ter mu rekel: »Glej, da pošlješ po prstane, vendar se bo težko kdo vrnil k tebi.« Ko je grof to slišal, je mnoge pošiljal v tiste kraje po prstane ter jim obljubljal svojo hčer, a nihče ni prišel nazaj.
Grofični pa je bil neki služabnik všeč, poklicala ga je gor ter mu rekla: »Prosim te, pojdi po tiste prstane, da me boš mogel vzeti, ker te imam zelo rada. Pomisli. Potem boš grof!«
Ko je mladenič to slišal, je šel, zmolil, stopil pred grofa in rekel:
»Toliko let ni mogel nihče odkupiti prstanov, jaz pa jih bom. Prosim te, dovoli
mi!«
Grof mu je za na pot ponujal kočijo, in konje, in bog ve, kaj še, vendar fant ni hotel, ampak je rekel:
»Vzel bom popotnico, pa bom šel oborožen z molekom in nožem«. Tako je odšel ter prišel do nekega gradu, koder je bilo vse črno, in tista straža pri vratih ga je takoj vprašala:
»Kaj pa hočeš? Kam greš in zakaj greš?«
Povedal jim je, da gre po tri prstane. Takoj so ga odpeljali h kralju in mu povedali, kam gre. Dali so mu jesti in piti ter denar, in mu rekli, naj vpraša, kaj bi bilo dobro, da bi kraljična ozdravela od dvanajstletne bolezni.
Obljubil je, da bo vprašal. Tako je odšel dalje in prišel do gradu, koder je stalo veliko ljudi in se pogovarjalo. Ko je prišel, so ga takoj vsi vprašali, kaj bi bilo dobro za neko drevo, ki na dan štirikrat rodi po štiriindvajset mernikov sadežev. Povedal jim je, kam gre. Postregli so mu ter ga prosili, naj tam vpraša.
Tako je šel tudi od tam ter prišel do morja. Tu je sedel neki brodar v ladji in jokal. Ko je prišel, si je takoj obrisal solze ter fanta vprašal, kam gre, da bi ga odpeljal. Mladenič mu je vse povedal, brodar pa ga je prosil, naj vpraša zanj, kdaj bo prost. Tudi mornarju je obljubil, ta pa ga je odpeljal čez ter mu pokazal, kje stanuje Pompilij.
Mladenič je odprl vrata, stopil v temo ter odšel tri stopnice niže, zaprl vrata in ostal v temi. Ko pa je hotel iti dalje, je naenkrat padel. Padel je v kuhinjo, koder je zagledal neko ženo, ki je kuhala in pekla, več, kot bi pojedlo deset ljudi. Odšel je noter ter prosil za prenočišče.
Ženska pa je rekla: »Jaz ti ga ne morem dati. Če bo prišel moj mož domov, te bo pojedel. No, skrij se pod posteljo, morda te ne bo opazil, in tedaj moreš uiti.«
Fant jo je prosil. Rekel ji je, da mora dobiti tri prstane ter odgovore na tri vprašanja.
Rekla je: »Ti se le skrij. Morda bo šlo.«
Fant se je skril. Prišel je Pompilij s svetlimi prstani na roki. Takoj, ko je stopil notri, je zakričal:
»Baba, kje je večerja? Ubil te bom!«
Takoj mu je prinesla, in prav dišeče reči je dala noter, samo da ne bi zaduhal človeka. On pa je začel ropotati in kričati:
»Kje je to človeško meso. Zakaj ga nisi skuhala?«
»Kje bo neki,« mu je rekla žena, »morda si kje videl človeka, pa misliš, da je doma.«
Potem se je pomiril. Ko pa je bil že sit, na jed niti mislil ni več. Ko je zaspal, ga je žena prijela za prstan in mu ga snela.
Zbudil se je in rekel: »Kaj me dražiš?«
»Ah, nič, samo sanjala sem o neki kraljični, ki ne more ozdraveti.«
»Eh, naj samo tisti dve stari obujki vzamejo izpod postelje.«
Tako je že imela odgovor na prvo vprašanje. Zdaj mu je snela drugi prstan, in ga vprašala za tisto drevo. Razjezil se je in rekel:
»Samo tisti široki kamen naj vzdignejo stran od drevesa, in naj tiste denarje poberejo ven.«
Nato mu je spulila tretji prstan in vprašala za brodarja. Povedal ji je, da bo odrešen, ko bo koga utopil.
Ko je mladenič slišal odgovore, je pocukal ženo, dobil prstane, se ji zahvalil ter odšel.
Ko je prišel do morja, ga je brodar vprašal, kaj je slišal. Fant mu je odgovoril:
»Najprej me prepelji prek, potem ti povem.«
Brodar ga je prepeljal in fant mu je povedal. Zdaj je bilo brodarju žal, da tega ni prej izvedel, saj bi njega utopil. Vendar je takoj nato utopil Pompilija, ki je hotel dobiti prstane nazaj in je tekel za služabnikom.
Tako se je ta služabnik rešil in ušel. Ko je prišel do tistega gradu, je odšel k drevesu, odmaknil kamen ter dal pobrati ven denarje, ki jih je potem vse dobil.
Od tam naprej se je peljal v kočiji, vendar se zaradi tega ni prevzel. Ko je prišel tja, kjer je bila bolna kraljeva hči, je izpod postelje samo vzel obujki in ju položil nanjo. Takoj je ozdravela, in je dobil tudi tisti obujki.
Ravno, ko je prišel domov, je zagledal duhovnika, ki je prišel iz gradu od spovedovanja. Zdaj je fant stekel gor v sobe. Svoji dragi je dal obujko in svojemu gospodarju prstane, tako sta oba ozdravela.
Oženila sta se, in je bila gostija. Tiste denarje izpod drevesa, je delil vsem ljudem, pa mu jih je še veliko ostalo. Tisti svileni obujki je samo razgrnil, in takoj je bilo polno jedače: kolačev, vina pa za vsakršno pitje. Če je bil kdo bolan, ga je zgolj s tistima obujkama ozdravil, če pa je bil kdo grešen, mu je samo nataknil prstane na prst, in takoj se mu je duša očistila in postal je dober človek.
Tako v tistem času ni bil nihče ne lačen, niti nihče žejen, nihče siromak, nihče bolan, in nihče grešnik. Vsi ljudje so ga imeli radi kot svojega očeta.
Ko so bile gostije, sem bil sam ves čas zraven. In še dandanes imam od tistega vina moker jezik.
Še zdaj od tiste noči
imam solzne oči,
ko je tisti grof umrl,
saj je bil človek vrl.