Hlapec je izplačal gospoda

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zakleto dekle je osvobodil Hlapec je izplačal gospoda
Matija Valjavec
Pompilij
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Živel je mož, ki je imel tri sinove. Ta mož je bil kmet pri gospodu, graščaku. Nekoč mu je njegov gospod ukazal, naj mu da svojega sina v službo. Mož reče tedaj graščaku:

»Imam le te tri sinove, kako naj jih dam.«

Na to mu gospod reče:

»Dva sinova imaš dovolj, meni pa zadošča eden.«

In tako je moral oče sina odposlati. Pošlje ga h gospodu rekoč:

»Sin moj, pojdi tja in služi gospodu kot kmet.

Ko je sin prišel v službo h tistemu gospodu, mu reče gospod:

»Dam ti poln sod vina in psa. Ta pes ti bo kazal pot. Kamor bo šel pes, tam moraš iti tudi ti za njim, in kdor od naju se bo prej na koga razjezil, s tistega bomo rezali jermene. Če se boš ti razjezil name, jih bom jaz s tebe rezal, če bi se jaz nate, pa ti z mene.«

Zdaj gre gospod in da natočiti poln sod vina ter ga ukaže naložiti na voz. In koderkoli je šel cucek, tam je fant vozil vino. Ko pa ni mogel več peljati za psom, se je razjezil in se z vinom obrnil nazaj domov.

Gospod ga vpraša: »Kam si peljal vino? Ali si bil jezen?«

Fant, še vedno jezen, odgovori: »Kako, vraga, ne bi bil jezen, ko pa ste mi dali takšnega hudobnega psa.«

Kakor hitro je fant rekel, da je bil jezen, takoj je - kot je določala pogodba -gospod ukazal rezati jermene s fantove kože. In ko so rezali jermene z njega, je fant od hudih bolečin umrl.

Ko je hlapec umrl, je gospod od moža zahteval, da mu da tudi drugega sina za hlapca. Oče pošlje h gospodu drugega sina za hlapca. Temu gospod spet reče:

»Ta pes ti bo kazal pot, ti pa boš za njim peljal poln sod vina. Koder bo šel pes, tam pojdi tudi ti za njim. In tisti od naju, ki se bo na kaj razjezil, s tistega bova rezala jermene: če se boš ti razjezil name, jih bom rezal jaz tebi, če pa se bom jaz nate razjezil, potem jih boš ti meni.«

Hlapec gre in vozi vino za cuckom. Ker je pes tekel vsepovsod po gozdu, ga ni mogel z vinom dohajati. Zato se je tudi on obrnil domov, in ko je prišel domov, ga je gospod vprašal:

»Ali si bil jezen?«

Hlapec mu odgovori: »Kako, vraga, ne bi bil jezen, ko pa sem imel tako hudobnega psa, za katerim nisem mogel nikamor priti.«

Nato je gospod takoj ukazal s fanta rezati jermene. In ko so z njega rezali jermene, je tudi on umrl od hudih bolečin.

Ko je tudi ta hlapec umrl, je gospod možu ukazal, da mu naj da služit tudi tretjega sina.

Oče je bil ves žalosten, ker je izgubil že dva sina. Ko je izvedel, da mu hoče vzeti še tretjega, reče:

»Ne dam sina, da bi še on umrl. Star sem, raje grem sam, kakor da bi izgubil še enega sina.«

Na to mu reče sin:

»Očka, vi ste stari, vi ne morete služiti tako, kot morem jaz, ki sem mlad. Ne bojte se zame! Bolje, da grem jaz. Ga bom že služil tako, kot mu je treba služiti, bolje kot sta ga služila moja brata.«

Hlapec gre, pride pred gospoda. Gospod mu pokaže psa in reče:

»Ta pes ti bo kazal pot, ti pa boš vozil za njim poln voz pšenice. Koder bo šel pes, tam pojdi tudi ti za njim, in kateri od naju se bo prej razjezil, s tistega bomo rezali jermene.«

Na to reče hlapec:

»Dobro, gospod, kot hlapec hočem vse to narediti.«

Zdaj ukaže graščak naložiti poln voz pšenice, hlapec pa naj jo pelje za psom. Hlapec je zgrabil psa in ga dobro namlati. Pes steče, da se ni vedelo ne kod ne kam, hlapec s pšenico pa lepo zavije domov k svojemu očetu. Pusti mu pšenico in pride s praznim vozom nazaj h gospodu.

Ko je pripeljal, ga vpraša gospod: »Kam si peljal pšenico?«

Hlapec odgovori:

»Psa sem pretepel, a ne vem, kam je odšel. Pšenica je bila lepa, pa sem jo peljal k mojemu staremu očetu, saj jo vendar potrebuje. Naj se malo okrepi.« In vpraša: »Gospod, ali vam je žal? Ali se jezite?«

Na to mu reče gospod: »Ne, zaradi tega se nič ne jezim,« in mu reče: »Za gradom je zelo velika jama. To moraš nocoj pa do dneva vso zasuti, a je ne smeš zakopati z nobeno rečjo, s kakršno se zasipa: ne s kamenjem, ne z zemljo, ne s prodom, niti z lesom.«

Hlapec reče:

»O, gospod, bom, tudi to bom opravil, zakaj ne bi, gospod.«

In gre ter ponoči poreže vsem ovcam, živini in konjem glave, pa vse glave zmeče v tisto jamo, tako, da je bila polna. Drugi dan zjutraj gre gospod gledat in vpraša hlapca:

»Ali si storil, kar sem ti bil naročil?«

Ta reče: »Sem, gospod, jama je polna. Vsem ovcam in živini sem posekal glave, pa sem jamo zasul. Nato vpraša:

»Ste jezni, gospod?«

Graščak reče: »Nič nisem jezen,« pa mu pravi: »Sprehajal se bom, in ko se bom vračal s sprehoda domov, mi moraš svetiti, in to s takšno rečjo, ki ni za svečavo; niti z oljem niti z lojem.«

Na to reče hlapec:

»O, dobro gospod, to bom napravil, zakaj ne bi.«

In odide gospod na sprehod, hlapec pa skrbno pazi, kdaj bo šel s sprehoda. Ko je opazil, je takoj zažgal hlev, in skedenj, in svinjak, in druge staje.

Gospod pride in ga vpraša: »Ali svetiš?«

Hlapec reče: »Dobro svetim, gospod, ali vidite dovolj? Prav zdaj vžigam,« in vpraša: »Ali se jezite?«

Gospod odgovori: »Dovolj vidim, ni treba več svetiti. Nič se ne jezim zaradi tega.«

Gospod se je v sebi jezil in premišljal, kaj bi mu še dal narediti, da ne bi mogel napraviti. In spomni se ter reče:

»Prinesti mi moraš tri pesti vražjega perja.«

Fant mu reče: »Gospod, tudi to bom, zakaj ne bi?«

Vzame gospodovega konja, ga zajaha in reče:

»Ne bom hodil peš,« in vpraša gospoda: »Ali se jezite?«

Graščak reče: »Nikakor ne.«

Zdaj se odpravi na pot in pride do kraljevega dvora. Ob dvoru je bil lep velik vrt, na katerem pa ni hotelo nič rasti. Zalivali so ga in gnojili, a vse zaman. Sam kralj je obljubil, da bo tisti, ki bo popravil vrt in naredil, da bo rodil, dobil kraljevo hčer, polovico kraljestva in od vsega polovico.

Ko je bil hlapec s svojim konjem tam, so ga vprašali, kam gre. Pove jim: »Grem v pekel po to in to stvar.«

Pravijo mu: »Poslušaj, ko boš prišel tja, vprašaj, zakaj naš vrt noče roditi.«

»No, dobro,« pravi fant, »bom že vprašal, zakaj bi ne?«

In se hlapec odpravi, gre in pride do morja. Tam pri morju je bila neka duša, ki je morala trpeti na ta način, da je ljudi prenašala čez. Hlapec jo prosi, da bi tudi njega prenesla preko. Duša ga vpraša, kam gre. Povedal ji je, da gre v pekel po tri pesti vražjega perja. Pa ga prosi:

»Dragi človek, ko prideš tja, vprašaj še zame, kako dolgo bom še trpela in ljudi prenašala, poglej, tisoče in tisoče let mine, ne da bi koga prenašala.«

Hlapec pravi: »To bom vprašal, zakaj ne bi?«

In ko ga je prenesla čez, gre, in potuje in pride že kasno zvečer v pekel. V peklu pa ni našel nikogar doma, razen neke babe, vragove matere.

Ko je prišel v hišo, ga je baba vprašala:

»Sinko, zakaj si pa ti prišel sem?«

Fant pove, da je moral iti za svojega gospoda v pekel po tri pesti vražjega perja. Prišel je tudi vprašat, zakaj tisti kraljevi vrt noče nikdar ničesar roditi. Vprašuje, kako dolgo se bo tista duša, ki je tam pri morju, še mučila in ljudi prenašala. Sam lepo prosi, da bi mu, če je le mogoče, to dala in povedala. Če namreč ne bo prinesel treh pesti vražjega perja, bodo z njega jermene rezali.

Vragova mati mu obljubi, da bo to storila, in mu reče:

»Moj sin je hudoben. Če te najde, ti ne bo dobro. Skrila te bom, kakor bom mogla.«

Skrila ga je pod neki panj. Potem pride vražič počasi domov. Kakor hitro je prišel v hišo, takoj je zaduhal. Njuha z nosom ter vpraša babo:

»Slišiš, kdo je v tej hiši?«

Mama pa mu reče: »Kdo naj bi bil? Nikjer ni nikogar.«

Vrag reče: »No, nekdo že mora biti nekje, koderkoli.«

Ona spet odgovori: »Ja, sinko, kaj si postal neumen? Kaj ti je? Umiri se, pa pojdi spat, vidiš, da je že noč. Nikjer ni nikogar, jaz bi že vedela zanj, če bi kdo bil.«

Ker mu ni hotela povedati, je odšel spat. Dobro je pazila, da je trdno zaspal, pa je prišla k njemu in spulila z njega pest perja. Vrag se je ob tem prebudil in vprašal:

»Kaj je?«

Ona mu reče: »Nič, nič sinko, nekaj, nekaj sem sanjala, kaj da je tistemu kraljevemu vrtu, da noče roditi.«

Vrag je rekel: »Če bi izkopali tiste tri kotle cekinov, ki so tam sredi vrta pod križpotjem, bi vrt takoj zarodil.«

Nato je vražič znova legel in trdno zaspal. Ona pa je z njega izpulila drugo pest perja. Takoj se je prebudil in vprašal:

»Kaj delaš? Zakaj mi ne daš miru?«

Mati mu reče: »Oh, sine, nič, nič. Sanjalo pa se mi je, kdaj da bo tista duša, ki prenaša tam pri morju ljudi, zveličana.«

Vrag ji reče: »Kogar bo prvega nesla čez vodo, naj ga vrže v sredo morja.«

Nato se znova uleže in trdno zaspi. Vragova mati potegne tretjo pest perja z njega. Vrag se zbudi, se razjezi in reče:

»Že vidim, da ne bom imel miru.«

Potem gre, ona pa odkrije panj, ter reče hlapcu:

»Na, tu imaš tri pesti vražjega perja. V tistem kraljevem vrtu so v sredini pod križiščem trije kotli cekinov. Tiste cekine naj izkopljejo, in vrt bo takoj rodil. Tisti duši pa povej, da naj tistega, ki ga bo najprej nosila čez morje, vrže v sredo morja, vendar ji tega ne povej prej, preden te ne prenese čez. Zdaj pa pojdi, odkoder si prišel.«

Ko je prišel do morja, ga duša že od daleč vpraša:

»Si vprašal zame?«

»Najprej me prenesi, potem ti povem.«

Duša ga prenese, on pa ji reče:

»Tistega, ki ga boš najprej nesla, ga vrzi v sredino morja, tedaj boš zveličana.«

Duša pa mu reče: »Joj, dragi človek, tisoč in tisoč let bo minilo, preden bom spet koga prenašala.«

»O, boš! Že kmalu bo prišel nekdo.«

Nato je šel dalje in prišel do kraljevega dvora. Tam ga vprašajo:

»Ali si rekel za naš vrt?

Fant reče: »Morate mi dati ljudi, pa bom napravil tako, da bo vrt rodil«

Takoj so mu dali toliko ljudi, kolikor jih je le hotel. Pa je šel in je izkopal tri kotle cekinov. In kakor hitro je to izkopal, je v nekaj dneh začel ves vrt zeleneti, drevje pa cvesti. In ko je kralj videl, da je vrt popravil, mu je dal, kakor je bil obljubil, od vsega polovico, in svojo hčer, in pol kraljestva, in tudi od tistih cekinov polovico. In ko je tako dobil od vsega polovico, se je oženil s kraljično.

Nato je šel domov h graščaku. Ko ga je gospod zagledal, kako se pelje na lepi kočiji, z gospo ter s tolikimi dvorjani in kočijami, gre predenj in ga vpraša:

»Ali si prinesel tri pesti vražjega perja?«

»Prinesel sem tri pesti vražjega perja.«

In gospod ga vpraša:

»Kje si dobil tolikšno premoženje, tolike kočije, tako lepe dvorjane in tako lepo gospo?«

Mladenič reče: »Gospod, tam za morjem, tam sem dobil vse to. Tam se dobi blaga, denarja, ljudi, kraljestev ter vsega, karkoli človek hoče. Tam pri morju je neka duša, ki prenaša čez morje ljudi in vse, karkoli človek hoče.«

Nato ga gospod vpraša: »Ali bi jaz mogel iti tja?«

»Zakaj ne, gospod? Brez vsakega truda pridete tja. Ne bo vam treba prenašati čez morje, duša vam prenese vse.« In ga vpraša:

»Gospod, ali se jezite?«

»Ne, nič se ne jezim, ampak grem tudi sam tja, da si kaj preskrbim.«

»Dobro, gospod, srečno pot vam želim!«

»Hvala,« reče gospod.

»Dobro grabite!« pravi hlapec.

»Seveda bom!« reče gospod.

Zdaj se graščak odpravi na pot in ko je prišel do morja, prosi dušo, ki je bila tam, naj ga prenese čez.

Odgovorila mu je: »Prenesla te bom!«

Pa ga prime in ga prinese do srede morja, tam pa ga vrže, »cof!« v vodo.

Potem je bila duša zveličana. Tisti mladenič je iz hlapca postal velik gospod. Gospod graščak pa je namesto, da bi prišel čez morje, grabil v globini morja ter krmil ribe.