Kraljevič in medved

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pompilij Kraljevič in medved
Matija Valjavec
Jožef in Ferdinand
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Neki kralj je šel nekoč na lov, da bi ustrelil kakšno divjad. Ko je prišel že do srede gozda in ni ničesar ustrelil, je naenkrat zagledal velikega medveda, ki je prišel iz velikega votlega hrasta. Kralj je takoj pomeril s puško, preden pa jo je sprožil, se je medved ulegel.

Kralj je premišljal, kaj bi moglo to biti, da se je medved ulegel in se ni pustil ustreliti. Šel je čedalje bliže k medvedu tako dolgo, da je prišel čisto k njemu, medved pa od tam ni nikamor zbežal. Kralj ga je prijel, privezal ter ga peljal domov. Ko ga je pripeljal domov, ga je pri hiši takoj pokazal vsem, ter je razglasil, da kdor hoče videti tega medveda, to čudo, naj pride k njemu.

Kralj se je nadejal, da bodo medveda prišli gledat princi in drugi, kralji ter cesarji, ter je dal pripraviti velik obed.

Ko so vsi ti obedovali, je šel medveda v hlev gledat kraljev sin Ivan. Ker pa je pozabil zapreti hlevska vrata, je nato medved ušel iz hleva.

Po obedu je kralj rekel, naj gredo zdaj gledat medveda. Gostje so res šli s kraljem gledat medveda, a ko so prišli v hlev, medveda ni bilo več v njem.

Kralj, ki se je tako osramotil pred vso gospodo, je, potem ko so gospoda odšli, spodil sina po svetu. Ko je Ivan že nekaj dni hodil blodeč po gozdu, je prišel do nekega gradu, koder je vladal drugi kralj, in je prišel k temu kralju prosit prenočišča. Ta kralj mu je rekel, naj kar prespi na slami v hlevu. Ko je Ivan zjutraj vstal, je šel h kralju, da bi ga ta vzel k sebi v službo.

Kralj je rekel: »Ne morem te vzeti k sebi v službo, ker si še prešibak za službo.«

Kraljeva hčerka pa je prosila zanj, naj ga vzame v službo: »Če ne bo delal nič drugega, bo pa naše zajce pasel.« Ksa\\ )\ iekeV. »No, na} se zgodi po tvo)\ vo\)\,« m mu }e da\ pet zajcev rekoč: »Če se vrneš s paše, in ti bo manjkal en sam zajec, te naženem.« Ivan je šel na pašo z zajci, in kakor hitro je prišel v gozd, so se raztepli vsi zajci. Ko je že prihajal večer, je šel iskat zajce, a ni našel niti enega. Jokajoč je sedel pod neko drevo in jokal. Naenkrat prileze iz drevesa medved in ga vpraša: »Sinko moj, zakaj jočeš?«

Odgovoril mu je: »Zato, ker ne smem iti domov, saj so se mi razbežali vsi zajci.« Medved mu je rekel:

»Nikar se ne boj,« in ga je vprašal: »Ali si lačen?«

Ivan je rekel, da je. In medved mu je dal piti, jesti, v roke pa neko palico, ter mu je rekel:

»Pojdi k tistemu hrastu in udari po hrastu.«

Šel je in udaril po hrastu in takoj je skočilo ven več kot dvanajst zajcev. In tako je Ivan gnal zajce domov. Ko je bil že blizu hiše, je kraljična klicala:

»Očka, pojdi gledat, koliko zajcev žene domov naš Ivan!«

Pognal jih je v hlev, postavil tisto palico za hlevska vrata ter je šel spat. Tudi drugo jutro je gnal zajce na pašo in jih je domov prignal vsakokrat več.

Ko je bila kraljična že za ženitev, je rekla Ivanu:

»Ostani doma, da boš videl moje snubce.«

Rekel ji je: »Rad ostanem, če me le tvoj oče pusti doma.«

Šla je prosit očeta, oče pa ni dovolil, in je moral znova z zajci na pašo. Tako je prišel k medvedu in je bil žalosten.

Medved ga vpraša: »Dragi moj sinko, zakaj si žalosten?«

Odgovoril mu je: »Kaj bi ne bil žalosten, ko niti toliko ne smem ostati doma, da bi videl snubce gospodarjeve hčere.«

Medved je rekel: »Nikar se ne žalosti,« in mu je dal piti in jesti, in ko se je najedel, mu je medved rekel:

»Na, tu imaš palico, pa pojdi k tistemu hrastu in udari s palico, in takoj boš videl, kaj bo prišlo ven.«

Šel je k hrastu. Takoj je prišla najlepša častniška obleka, in najlepša sablja, in najlepši konj, ki je bil okrašen z zlatom in srebrom. Ivan je sedel nanj ter je odjahal proti kraljevemu dvoru.

Drugi častniki in kraljeviči so se že bojevali. Ko je kraljična opazila Ivana, mu je takoj vrgla svoj prstan. Ta ga je ujel in je takoj odjahal k medvedu. Medved ga je vprašal:

»Ali si dobil prstan?«

Odgovoril mu je: »Sem.«

Medved mu je rekel: »Daj ga sem, da ga spravim.«

Medved ga je spravil ter Ivanu dal jesti in piti. Ko se je že približeval večer, je medved rekel:

»Na, palico! Pojdi, udari po hrastu, da bodo prišli k tebi zajci.«

Ivan je gnal zajce domov. Ko je bil že blizu dvora, mu je pritekla naproti kraljeva hčer in je rekla:

»Če bi bil ostal doma, bi videl, koliko je bilo tu častnikov in kraljevičev, ki so se bojevali za moj prstan. Tisti, ki je bil najlepši in se je najboljše bojeval, je dobil moj prstan.«

Ivan je rekel: »Naj bo z bogom, saj nisem smel ostati doma, da bi jih gledal.«

Rekla mu je: »Vsaj zjutraj ostani doma, da boš videl, kakšni bodo prišli jutri.«

Odgovoril ji je:

»Kako naj bi ostal doma, ko pa me tvoj očka ne pusti?«

Šla je prosit svojega očka, naj ga pusti doma.

Kralj je rekel: »Nikakor! Past naj gre, kaj mu je treba gledati.«

Ivan je odšel z zajci na pašo, medvedu pa je rekel:

»Moj medved! Danes bodo spet prišli tisti, ki so bili že včeraj.«

Medved mu je rekel: »Če pridejo oni, boš šel tudi ti tja.«

Ko je že prišel čas bojevati se za venec, mu je dal medved palico in rekel:

»Na, pojdi k hrastu pa udari po njem, boš že videl, kaj bo prišlo ven. Pa pazi, ker so ti vsi častniki in princi zelo sovražni!«

Ivan se je oblekel v drugo, še lepšo opravo, sedel na konja in je odjahal na dvor. Ko je jahal, je že od daleč videl, da stojijo straže pred vrati, in ko je že prijezdil do vrat, ga straže niso pustile noter. On pa je samo spodbodel konja, preskočil stražo in tako prišel v dvor. Ko so ga zagledali častniki, so se takoj začeli bojevati z njim, a nobeden ni znal tako kot on, in od kraljične je dobil venec. Ko pa ga je dobil, je spodbodel konja, konj je skočil čez vrata in Ivan je odjahal nazaj k medvedu. Medved ga je vprašal:

»Si dobil venec?«

Odgovoril je: »Sem.«

Ivan je dal venec medvedu. Medved ga je spravil. Dal mu je piti in jesti in rekel:

»Zdaj pa ženi svoje zajce domov.«

Ko je Ivan zajce prignal domov, je šel v svojo hišico, kraljična pa je prišla k njemu in je rekla:

»Jutri bodo prišli častniki in princi. Ostani doma, da boš videl, komu bom dala svoj robec! Tisti bo moj mož.«

Rekel je:

»Kaj bi delal doma? Raje bom šel s svojimi zajci na pašo.«

Odšel je in povedal medvedu, ki mu je dal palico. Šel je k hrastu ter udaril, in takoj je prišla zelo lepa oprava ter konj, vse še enkrat lepše kot prej. In tako je sedel na konja ter je odjahal na dvor. Takoj, ko je prišel k vratom, so vsi planili nadenj in začeli so se bojevati. Kljub temu je bil močnejši, in kraljeva hčer mu je vrgla robec. No, robec pa mu ni priletel natančno, in ko se je pripognil k njemu, ga je nekdo s sabljo usekal po nogi ter mu jo presekal. Ivan se za to ni nič zmenil, ampak je samo naglo odjezdil k medvedu ter mu povedal, kako se je zgodilo. Medved je vzel obliž in mu ga je del na nogo, mu s tistim robcem zavezal nogo ter mu je rekel:

»Zdaj greš lahko domov, zjutraj pa moraš priti nazaj, da me boš osvobodil, kajti jaz sem rešil tebe.«

Ivan si je urezal debelo gorjačo in je počasi gnal svoje zajce domov. Kraljična je že gledala doli z okna ali bo kmalu prišel, da mu bo povedala. Ko ga je zagledala prihajati, je tekla k njemu in je videla, da šepa.

Vprašala ga je: »Ivan, kaj ti je?«

Odgovoril je:

»Ko sem tekel po gozdu za zajci, sem se ubodel v neki trn.«

Rekla mu je, naj ji pokaže, pa je dejal, da ne more niti odvezati, tako ga boli.

In ko je nagnal zajce v hlev, je takoj odšel v hišico, koder je spal. Legel je in od hude bolečine takoj zaspal. Kraljična pa ni mirovala, ampak je šla gledat, kaj dela. Ko je prišla v njegovo hišo, je videla, da spi ter je šla gledat, kaj ima na nogi. Ko je začela odvijati nogo, je zagledala svoj robec. Takoj je stekla k očetu in mu povedala. Oče in mati sta šla s svečo gledat in sta videla, da je to prav tisti robec. Potem sta ga prebudila in vprašala, kje je vzel robec. Dejal je, da ga je dobil v boju. In takoj sta ga odpeljala v svojo hišo in sta rekla: »Zjutraj se boš oženil.«

Ivan je rekel, da tega ne more storiti prej, preden ne bi pomagal svojemu prijatelju. In je takoj zjutraj odšel k medvedu. Medved mu je dal sabljo in je rekel:

»Pojdi zdaj z menoj k tistemu ribniku. Tam na koncu vode boš našel stolček in na onem stolcu mi boš odsekal glavo. Iz one vode boš moral izbezati vse žabe, dokler nazadnje ne izbezaš človeške glave.«

In Ivan je to storil. Ko je že izbezal človeško glavo, je iz tiste glave nastal kralj, in takoj se je pokazal tudi grad tega kralja. Kralj je bil namreč začaran v medveda.

In tako je osvobodil medveda, nato je šel domov in se oženil. Po ženitovanju pa se je s svojo ženo odpeljal domov k očetu.

Tudi jaz sem bil na gostiji in sem bil dobre volje.