Jožef in Ferdinand
| ← Kraljevič in medved | Jožef in Ferdinand Matija Valjavec |
Pedenjčlovek-laketbrada → |
| |||||||||||||
Nekoč je bil neki cesar. Imel je sina, ki mu je bilo ime Ferdinand. Zgodilo se je, da je šel ta cesar nekoč na sprehod, pa najde majhno dete. Deteta se je razveselil ter ga odnesel k cesarici. Niso vedeli, kako je otroku ime, pa so ga dali krstiti za Jožefa.
Otroka sta rasla kot najboljša brata. Imela sta vsega dovolj in cesar jima je dal ključe od vsega, razen od ene sobe. In ko sta bila fanta stara okrog osemnajst let, sta bila tako lepa, da ju je bilo veselje gledati.
Tako se je nekoč cesar odpeljal s cesarico v drugo kraljestvo v goste in ju dolgo časa ni bilo domov. Tačas se nekega večera mladeniča pogovarjata, zakaj jima je dal cesar ključe od vsega: od denarja in vsega drugega, samo od ene sobe jima ni dal. Premišljata, kaj neki more biti notri, pa se domenita in si dasta odpreti vrata. Gresta noter, a ne vidita drugega, kot sliko neke kraljične; bila je hči Piemontskega kralja.
Drugega dne pride cesar s cesarico domov, Ferdinand ga pričaka z Jožefom. In komaj pride domov, ga sin zaprosi, naj mu napravi ladjo, tako lepo, kakršne ni na vsem svetu, ter naj jo natovori z zelo dragocenim blagom. Cesar da napraviti ladjo in gresta na morje. Gresta danes, gresta jutri in nenadoma prideta na neko plitvino. Od daleč sta na tistem mestu zagledala veliko ribo, ki ni mogla ne v vodo ne na suho.
Pa reče Ferdinand. Pojdiva tej ribi na pomoč.
Pravi Jožef: »Pojdi ti, pa jo prevali v morje.«
Gre in jo prevali, riba pa mu reče:
»Kaj naj ti dam za to, ker si me zvalil v morje?«
Ferdinand odgovori:
»Kaj bi mi ti, riba, dala? Nimaš mi cesa dati.«
A riba reče:
»Morda pa bi ti lahko s čim pomagala. Vzemi lusko z mene, pa ti bom v pomoč. Kamorkoli želiš, tja se ti bo obrnila ladja, samo vzemi lusko in puhni vanjo.«
Ferdinand vzame lusko, gre, sede v ladjo, pa potuje dalje.
Gresta danes, gresta jutri in naenkrat zagledata kopno. Bila je Piemontska dežela. Približujeta se kopnu, oni pa so začeli s kanoni streljati nanju. Dvigneta zastavo in napad poneha. Prideta do kopna, privežeta ladjo in tam prodajata blago. Takoj pridejo vsakovrstni ljudje kupovat, med njimi tudi tista kraljična, in si kupuje vsakovrstno blago. Stopi v barko, Jožef pa obrne ladjo in hajd domov.
Pa nastane upor in začnejo s topovi streljati za njima. Pa kaj morejo, doseči jih niso mogli. Niso imeli tako hitrih ladij, pa se vrnejo nazaj.
Ko princesa opazi, da se pelje v tujo deželo, vrže ruto z glave v vodo, pa krene barka na njeno stran. Ferdinand se spomni, da zna kaj več kot hruške peči. Spomni se ribe, vzame lusko v dlan, puhne vanjo, in barka krene, kamor je on sklenil. Kraljična vrže v vodo haljo in barka spet na njeno stran. On spet puhne v lusko, pa ladja na njegovo stran. Spet ona čevlje v vodo in barka na njeno stran, kamor ona hoče. Ko pa Ferdinand pihne v lusko, se ladja spet obrne na njegovo stran.
Kraljična vidi, da mladenič vendarle več zna, in da sama nič ne opravi, pa vpraša:
»Kaj mislita storiti z menoj?«
Tadva rečeta:
»Nič se ne boj, ne bo ti hudo, najin oče nama je dal ključe od vsega, samo od ene sobe jih nama ni dal. Ko pa je nekoč odšel v drugo kraljestvo, sva dala sobo odpreti. Tam ni bilo drugega, kot naslikana neka kraljična, in to tako lepa, da sem jo sklenil poiskati, ter jo vzeti za ženo. To pa si ti.«
Ona pravi: »Mogla bi me dobiti drugače, ne pa kar ugrabiti ter meni in mojemu očetu ter vsemu kraljestvu napraviti sramoto.«
Odgovorita ji: »Tako sva sklenila.«
Zdaj se peljejo domov. Gredo danes, gredo jutri, in ko se približuje večer, ustavita barko, pa vpraša Ferdinand Jožefa:
»Ali boš ti spal pri njej ali jaz?«
Jožef odgovori:
»Ti si se zaljubil vanjo in si šel ponjo in ti boš spal pri njej v ladji, jaz pa bom spal zgoraj na jamboru.«
In tako je bilo. Ko se je že bližala enajsta ura, prileti ptica in govori:
»Ferdinand, iz daljne dežele pelješ princeso, vendar sebi v veliko nesrečo. Ko boš prvič prišel v domovino, te bosta cesar in cesarica pričakala z veseljem. Spoznal te bo že od daleč po ladji. Prišel bo z zlatimi kočijami, v katerih se bo vozila kraljična, in s takšnim konjem, da ga ves svet nima takšnega. In na tistem konju boš jahal, vendar na svojo zelo veliko nesrečo, kajti tisti konj te bo pokončal. Nič pa se ti ne bi zgodilo, če bi kdo konju odsekal glavo. Če pa bi to kdo slišal in ti povedal, bi se do kolen spremenil v kamen.«
To sliši samo Jožef in premišljuje:
»Kako bi ga mogel rešiti iz te pogube. Če mu povem, bom do kolen okamnel. Bom pa gledal, da konja nekako ubijem.«
Zjutraj vstaneta in ploveta dalje po morju. Pride spet večer, in se odpravljajo spat. Spet vpraša Ferdinand Jožefa:
»Ali boš ti spal pri njej ali jaz?«
Jožef mu spet reče takole: »Želel si jo imeti, pa tudi ti pri njej spi. Jaz pa bom spal na jamboru.«
Bije zopet dvanajsta ura, pride ptica, pa pravi:
»Ferdinand, Ferdinand! Iz tuje dežele vodiš princeso, vendar sebi v zelo veliko nesrečo. Ko boš šel h poroki, se bodo veselili vsi gostje. Prišli bodo cesarji in kralji, in ko boš pil iz čaše do dna, boš popil smrt. Nič pa se ti ne bi zgodilo, če bi kdo razbil tisti kozarec. Če pa bi kdo to slišal in ti povedal, bi se do pasu spremenil v kamen.«
In Jožef je žalosten. Skrbi ga za svojega brata. Ne upa pa si mu povedati, ker bi drugače do pasu okamnel. Premišljuje:
»Bog daj, da bi mogel sam storiti in njemu nič povedati.«
Tretji dan se spet vozijo in pod večer ustavi ladjo, in Ferdinand vpraša Jožefa:
»Ali hočeš zdaj spati pri njej?«
Jožef odgovori: »Ne, ti si jo želel, tvoja naj bo.«
Ferdinand gre spet spat k njej v ladjo, Jožef pa na jambor.
Bije ponoči enajst in prileti ptica ter reče:
»Ferdinand, Ferdinand, voziš kraljično, vendar sebi v veliko nesrečo. Ko boš prvič spal z njo, bo skozi okno prilezla kača in te bo požrla. Če bi kdo tisto kačo presekal in jo ubil, pa ti ne bi bilo nič. Kdor pa bi to slišal in ti povedal, bi ves okamnel.«
Zdaj priplujeta domov. Oče in mama ter ljudstvo jih pričakajo s parado. Pridejo s kočijami in s konji, in pripravljen je bil tudi konj, na katerem bo jahal sin Ferdinand. Sede na konja, Jožef pa konju odseka glavo. Pa popade Ferdinanda jeza in pravi:
»Jožef, slišal sem, da ti nisi moj pravi brat, zato mi želiš hudo, vendar ti zdaj oprostim.«
Prideta v svojo rezidenco. Gresta k poroki, in ko pije princ Ferdinand s princeso in s kralji na zdravje, udari Jožef z nožem po kozarcu, da se razbije ter vino izteče.
In Ferdinand spet zelo osramočen pravi:
»Jožef, Jožef, ko smo prvikrat prenočevali, sem te vprašal, ali hočeš spati pri njej? Rekel si: 'Ne/ Zakaj me zdaj tu sramotiš?«
Potem so rekli:
»Kaj bi se jezili zaradi ene zlate kupice?« in so ga utišali.
Nato vpraša Jožef mater, kje bo Ferdinand spal to noč. Mama mu pokaže sobo in gre v sobo pod posteljo. Ko je prišel Ferdinand spat ter je spal, gre Jožef izpod postelje k oknu in čaka. Prileze zelo debela in dolga kača. Jožef udari s sabljo in jo takoj preseka. Tako je bila soba polna krvi. Zjutraj, ko je Ferdinand vstal, je videl polno sobo krvi in je rekel:
»Vem dovolj. Moj brat me je hotel ubiti,« in takoj so Jožefa zaprli v ječo. Drugi dan so ga peljali na beli kruh, tretji dan pa obesit. In je vprašal Jožef:
»Brat Ferdinand, kaj mi torej ne oprostiš?«
Potem reče Ferdinand: »Ne oprostim ti.«
Zdaj vpraša Jožef: »Smem povedati nekaj reči?«
Ferdinand mu reče: »Kar povej!«
Zdaj začne Jožef govoriti:
»Veš, ko sva ugrabila kraljično, si me vprašal, ali hočem spati pri njej in sem rekel: Nočem, spi ti, ti si jo ugrabil, in ti spi pri njej. Prvo noč, ko smo prenočevali, pride k meni okrog polnoči neka ptica in je rekla: Ferdinand, Ferdinand, pelješ princeso s Piemonta, a sebi v veliko nesrečo. Ko boš že blizu tvojega mesta, bosta oče in mama opazila tvojo ladjo in bosta sklicala skupaj vse ljudstvo, glasbenike in celo godbo bosta pripeljala predte, in kočijo, s katero se bo vozila kraljična ter konja, na katerem boš jahal. Če pa boš nanj sedel, boš umrl, je rekla. Če pa bi kdo tega konja ubil, se ti ne bi nič zgodilo, kdor pa bi to slišal in ti povedal, pa bi se takoj do kolen spremenil v kamen.«
Ker je Jožef to povedal, je tisti hip že okamnel do kolen.
»Ko sva drugo noč spala, si spal pri njej, jaz pa na jamboru, in prišla je ptica ter rekla: Ferdinand, Ferdinand, s Piemonta vodiš kraljično, vendar sebi v nesrečo. Ko se boš poročil in ko prideta domov, boste pili do dna. In ko boš popil vino iz kozarca, boš takoj umrl. Če pa bi kdo kupico stri, bi ti ne bilo nič, kdor pa bi to slišal in ti povedal, pa bi se hipoma do pasu spremenil v kamen.« In hipoma je Jožef okamnel že do pasu.
In tedaj je Ferdinand rekel, da mu oprošča, in naj ne govori dalje. Nato je Jožef rekel:
»Zdaj nisem ne človek ne kamen, zato bom pripovedoval dalje. Tretjo noč smo prenočevali, in jaz sem spal gori na jamboru. Nato pride tista ptica in pravi: Ferdinand, Ferdinand, vodiš kraljično s Piemontskega cesarstva, vendar sebi v nesrečo. Ko boš prvo noč spal z njo, bo prišla kača in te bo požrla. Če pa bi kdo šel in čakal na to kačo ter jo presekal, pa tebi ne bi bilo nič, kdor pa bi to slišal in ti povedal, pa se bo ves spremenil v kamen.«
In ko je ves Jožef okamnel, je nastala velika žalost po vsem kraljevem dvoru. Nad tem kamnom je dal Ferdinand postaviti cerkev, tako da v dveh kraljestvih ni bilo takšne.
V dveh letih sta se Ferdinandu rodila dva otroka. Neko noč se mu je sanjalo, da bi svoja otroka ubil in s tisto krvjo namazal okamnelega brata, pa bi takoj oživel. To se mu je sanjalo tri noči zapored. In neko jutro je o sanjah povedal svoji kraljični in kraljična je rekla, da se je bilo njej sanjalo enako.
In je rekel: »Poskusili bomo.«
Ubila sta otroka, ju zakopala na vrt in neko noč sta zrasli dve tolikšni drevesi, da ju ni bilo moč videti do vrha. In namazala sta brata, in hipoma je oživel.
Potem je Ferdinand začel žalovati za svojima otrokoma. Jožef ga je vprašal, kje sta otroka pokopana. In je Jožef šel ter udaril z nogo. Nastal je studenec, Jožef je zajel vodo ter poškropil drevesi. Hipoma sta drevesi izginili, otroka sta oživela.
Nato so vsi živeli skupaj.
Tudi jaz sem bil tam za služabnika, pa nečesa nisem dobro napravil, in so me izgnali od tam.