Pogled v nedolžno oko
| ← Siromak | Pogled v nedolžno oko Poezije 1 Simon Gregorčič |
Jeftejeva prisega → |
| |||||||
Nikar, nikar se me ne boj,
nedolžni, nežni angel moj,
le semkaj k meni sedi,
oko v oko mi gledi!
Pogled ti čist, oko mirno,
v njem seva celo ti nebo,
in meni v njem leskeče
odsev že davne sreče.
Budi spomin mi krasnih dni,
ko bil sem še, kot si zdaj ti,
spominja me mladosti
brez toge, brez bridkosti.
Spominja me čarobnih let,
ko bil je v cvetju ves mi svet
enako vrtu v maju,
ko živel sem ko v raju.
Zgubljen je, oh, zgubljen moj raj,
ne smem, ne morem vanj nazaj,
zaklenjena so vrata,
proč, proč je doba zlata.
Pa če zaprt je sreče raj,
da gledam vanj, se zdi mi, vsaj,
ko v tvoja zrem očesa,
odprta v njih nebesa.
Srce se v prsih mi topi
zamaknjeno v nekdanje dni,
v presrečno dobo cveta-
o zlata, zlata leta!