Jeftejeva prisega
| ← Pogled v nedolžno oko | Jeftejeva prisega Poezije 1 Simon Gregorčič |
Daritev → |
| |||||||
Na boj na dívje Amoníte,
Sovražnike rodú srdíte,
Je Jefte hrabro četo zbral;
Na meji, glej, sovražnih tal
Klečí glavar na travi rôsni,
Da zmago bi mu Večni dal
V osodni vojski, smrtonôsni:
"O čuj me, bojnih trum gospód,
Uslíši mojo molítev,
Otmì, otmì svoj sveti rod!
Ti vôdi ga v zmagalno bitev,
Dodeli srečno mu vrnítev, -
In - to prisegam! - prvo stvar,
Ki po dobljêni slavni zmagi
Me sreča na domačem pragi,
Zakoljem tebi v žgalni dar,
Osode vojskne gospodár!"
Takó prisega vodja trum,
Glavárja čuje hrabra četa,
In srca, vže popreje vneta,
Navdihne nevkročèn pogúm.
Kedàr se v gôri vtrga plaz,
Kedó-li mu zastavi gaz?
Ko tenke bilke trdni hrasti
Se morajo vkloníti, pasti!
A stókrat huje od plazóv
Se Jefte s četo zadrví
Na vrste Amonskih sinóv.
Kakó so tam kovála jekla,
Kakó je krí v potocih tekla,
Na črna tla junaška kri!
Kot za žanjíco žíta snopi
Ležé po tleh vojakov tropi,
Požela jih je srepa smrt, -
Sovrážnik je pobít in strt,
In zmagovit na tla domača
Se Jfte s hrabro četo vrača.
Oj, to ti je ponôsen god
Za té, o Jefte, in tvoj rod!
Slaví te Izrael vesél,
Ker sveti dom si mu otél:
Do meje ti naproti vreje,
In vrsta venčanih devíc
Na cesto trosi ti cvetíc,
Nastílja palmove ti veje!
In póti, polja in vasí
Povsódi mrgolé ljudí:
Visoki, nizki, stari, mládi
Zmagálca videli bi radi,
Ki trume je sovražne zmel.
Izmej ljudí na mládo rame
Tu mati malo dete vzame:
"Glej, on je Izrael otél!"
In starček od veselja plaka
Gledaje slavnega junaka,
In sto in sto glasóv gromí:
"Rešítelj Jefte naj živí!" -
Vže sveti se domači krov,
Zidovje se belí naproti,
In zdaj v mogočni prelepoti
Pred njim stojí ves dom njegóv.
In, glej, mladenk cveten zbor
Slavílno pesem prepevaje,
Sreberne strune prebiraje,
Privrè čez prag na beli dvor;
Pred njimi pa v obleki snežni
V naročje Jefteju hití,
Kot na perotih, angelj nežni,
Otròk njegóv, edína hči!
A Jefte, glej, je mrtvobled,
Iz lic je proč življenja sléd -
Ne króži se očetu róka
V objem prisrčnega otrôka.
Junák, ki groze ne pozná,
Kaj zdaj ko listje trepetá?
"Oh, nepremišljena prisega!"
Obupno oča zaječi,
Da grozno se okrog razlega,
Da mraz pretresa vsem kostí.
"Joj, ti nesrečni ôtrok moj,
Še bolj nesrečen oča tvoj,
Ki krív brezmejnega je zlega!
Umreti moraš, hči, umreti
V življenju polnem, lepem cveti:
Prisegel sem, da prva stvar,
Ki po dobljènislavni zmagi
Me sreča na domačem pragi,
Bogú bo dana na oltár;
In tebe, oj otròk predragi,
Nebó izbralo si je v dar!
Velíko terjaš, o nebó,
Velíko terjaš od očeta!
Odpusti dete mi ljubó,
Zgoditi mora se takó:
Prisega grozna je - pa sveta!"
IN izvrši prisego oče,
In pade dékelce mladó,
A oče in ves národ joče!