Pod slapom
← Skrivnostni romar | Pod slapom (Človek in noč) Miran Jarc |
Človek in noč → |
|
Vrgel sem se v slap …
Čez moje telo divja konjenica vihra,
o, kako vodnim vrancem griva plapola!
V srebrnih ledenih plamenih gorim,
kričim v slasti, da prekričim
obdajajoče me vodovje …
Vse je valovje: divje orkester igra
marseljezo …
Ho-ho, na poti na dno!
Tudi jaz sem val, ki peni se, šumi
in poje v zboru vodá,
ki vzganjajo, sklanjajo se preko skal …
Za hip sem se domotožno ozrl nazaj:
mirnó se toči lahnà melodija
in val iz vala mehkó se izvija …
vse bliže prepada drsi … vse tiše … tiše …
kot da se boji,
da tam izzveni, izgori — —
In že je planilo, prelilo se je v snopiče pojoče,
v grivo titanskih konj, v orgle, v kres,
v drevje, ki pleše ob godbi nebes — —
O, divna veličina: glej ubrano vodó
padajočo v slap, — in z njo moje misli deró,
skrivnostnim podtalnim na dno, na dno!