Skrivnostni romar
| ← Ne morem roké ti več dati ... | Skrivnostni romar (Človek in noč) Miran Jarc |
Pod slapom → |
| |||||||||
Naj le za hip postojim na gorski gozdni poti
in se zamaknem v divno nočno prostranstvo:
mesečina ... mesečina ...
vsa divja pokrajina bajno žari,
še gore se v tem blestenju topijo ...
zdi se, da poje
vsa valujoča srebrnina
tiho melodijo ...
Kam si prisluhnilo, srce moje?
Ali čuj: spet ta šumeči prepad ...
pojoča voda, ki me nenehoma spremlja
v preteče gorovje ...
Naj le za hip prisluhnem nebeškim harfam:
luna je strune zveneče pripela drevesom
na gosto ko pajčevino,
čuješ, kak drhtijo,
zemlje pesem plove k nebesom ...
A spet ta večno padajoča voda globoko pod mano …
o kdaj dosežem njen skriti gorski vir!
Naj le za hip zasanjam v gozdni tišini:
vse je brezčasje ...
ovito v grozotno mrakovje.
Lunin žarek je siknil skozi vejevje …
Vse nekoga tesno čaka, čaka, čaka,
nad vsem petnajstega stoletja dih.
A spodaj zamolklo, bobneče vodovje
in jaz sam, sam ...
Goščava se mi razklenila je
ko kraljeviču — iskavcu Trnuljčice,
smrečje, jase, golice,
zadaj snežni vrhovi,
vse oblito z mesecem,
nad vsem nebo z belimi zvezdami
in molk ... brezmejen molk ...
Izza ovinka navpično pod mano je spet zašumelo,
zabučalo ...
V nejasno, temno valovje se zlivajo
za mano gozdovi in gore
in nova stvarstva strmečim očem se odkrivajo,
le gorski potok zvestó mi popotnico poje,
nenehoma se oglaša kakor srce,
ki me spremlja verno skoz gozde misli, želja in sanj.
A tudi njegovemu zagonetnemu viru se že bližam
počasi, boječe.
Kaj vem, kaj šepeče vejevje krog mene ...
Vsemirje molčeče, prežeče trepeče,
ko stopam skozi pragozde — skrivnosti
drzen iskavec.