Pijani škrat
| ← Gorski škrat | Narodne pripovedke iz Mežiške doline Pijani škrat Vinko Möderndorfer (1894) |
Diamanti na gori sv. Uršule → |
| |||||||||||||
Rudarji imajo težko in nevarno delo. Zato hodijo mirno in tiho na delo. Tudi v jami ne delajo hrupa, da se ne zamerijo Gorskemu možičku, ki je sicer dober duh, a vpitja in žvižganja ne mara. Redkokdaj si upa vinjen rudar v rov, ali pa vzeti pijačo s seboj na delo pod zemljo.
Neki rudar pa je nekoč vzel na delo četrt litra žganja, ki ga je skril v vdolbinico, da bi ga izpil v odmoru. Ob odmoru je pa našel prazno steklenico. Drugi dan pa se mu je pripetilo prav tako. Tedaj pa je bil rudar zelo hud, kupil je liter najmočnejšega in ga postavil v skrivališče: »Napij se pošteno, da bom vedel, kdo si!« V odmoru je našel na skrivališču Gorskega možička, katerega je žganje omamilo, da ni mogel z mesta. Rudar je zahteval od njega, da mu pokaže, kje je ruda. Gorski možiček se je oprijel rudarjeve roke in prehodila sta vso Peco, rudarju se je zdelo, da sta prišla če celo dalje. Gorski možiček je pokazal rudarju svinec, železo, srebro, zlato in diamante. Ko sta vse prehodila, je rudarja pustil pred rovom in se smejal. »Neumen si bil, da se nisi polastil mojega pasu v času, ko sem bil omoten od vražjega olja. Pokazati bi ti potem moral ne samo svoje zaklade, temveč tudi zunanji dohod do njih, sedaj si pa pasel samo oči, drugače si pa prav tak tepec in siromak, kakor si bil prej!«
Škrat je nato izginil, rudar je pa šel domov. Našel pa ni več svojih ljudi, ne svojega doma, ker je bil tristo let pod zemljo!