Gorski škrat

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kmet Silvester Narodne pripovedke iz Mežiške doline
Gorski škrat[1]
Vinko Möderndorfer (1894)
Pijani škrat
Izdano: COBBIS 2830133
Viri: COBBIS 2830133
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Gorski škrat je že od nekdaj bival v Peci, kjer je stražil zlate in diamantne rudokope. Zlato rudo so kopali v krajih od Pece do sv. Križa pri Belih vodah blizu Mozirja. Neki podjeten človek je našel pri Sv. Križu zlato rudo, si najel delavce in pridno izkopaval zaklade. Gorskemu škratu je bilo po volji, da so ljudje izkoriščali zaklade, posebno še radi tega, ker so bili kopači dobri ljudje in jim je primanjkovalo kruha, ker je bila mati zemlja premajhna in neplodovita, da bi jih mogla preživeti. Tudi podjetniku bi ne mogel česa oponašati. Podjetnik je naglo obogatel, sorazmerno pa tudi posurovel. Na dobrobit kopačev ni več gledal, skušal je doseči, da bi mu kopači nagrmadili čim več bogastva. Najel si je paznikov, ki so priganjali delavce noč in dan k delu. Kopači so izkopali gospodarju vsak dan ogromne množine zlate rude, sami so pa bili vedno bolj izmozgani, suhi in bledični.

Neki delavec je imel veliko družino. Ko je prišel za deset ur domov, ga je deca vedno prosila: »Oče, daj kruha!« On pa ni nikoli mogel nasititi vseh teh mladih želodčkov in postajal je zaradi tega vedno bolj otožen. Ozlovoljen je dospel po brezuspešni prošnji za povišico plače pri podjetniku nekega dne v rov in premišljeval, kako bi se maščeval za krutost nad njim, ki mu hoče izstradati ženo in nedolžno deco. Zamislil se je nekoliko in obstal pri delu, ko je nenadoma zagledal proti sebi premikajočo se luč. Že je hitel s še večjo naglico krušiti kamenje, misleč, da prihaja priganjač, paznik. Začudil se je pa, ko je videl namesto bele lučke zeleno. Naenkrat je stal pred njim možiček širokega, starikavega obraza, z dolgo sivo brado, v rdečih kratkih hlačah, z rdečo kapico na glavi, odet v moder suknjič. Bil je gorski škrat. Vprašal je delavca, zakaj je tako žalosten. Ta mu je potožil vse gorje delavcev, posebno onih, ki morajo preživljati veliko družino. Gorski škrat je nasvetoval delavcu, naj on in njegovi sotrpini nekoliko potrpe, češ, da bodo podjetnik in pazniki sčasoma postali gotovo bolj človeški. Če bi pa ostali še nadalje stari okrutneži, naj jim skupno s svojimi tovariši zažuga, naj bodo pravičnejši, sicer bodo svojo krutost se obžalovali. Če bi bil ta opomin brezuspešen, pa naj trikrat zažvižga, in on, gorski škrat, bo prišel delavstvu na pomoč.

Delavci so se res združili in rotili podjetnika in paznike, naj jim pošteno delo tudi pošteno plačajo, da bodo mogli preživljati sebe in družine. Dosegli so baš nasprotno: zaslužek se jim ni zvišal, pač pa se je zvišalo število paznikov, ki so strogo gledali, da se kopači niso mogli med delom pogovarjati med seboj in kovati kakšne zarote. Delavca, ki je govoril z gorskim škratom, je označil podjetnik za hujskača in mu za kazen naložil delo na najtršem kamnu, da se je njegov zaslužek še zmanjšal za tretjino.

Delavec je porabil trenutek, ko se je odstranil paznik, in je trikrat zažvižgal. Prišel je gorski škrat in ukazal delavcu, naj vzame prihodnjo noč kos zlate rude, v katero naj vtakne hostijo in naj ta kos rude tako zakoplje v rovu, da bo »martra« — križ na hostiji — obrnjena z glavo proti tlom. Ko je delavec drugi dan to storil, je nastal v trenutku strašen šum in hrup, da so zbežali iz rova vsi pazniki in za njimi delavci. Sočasno se je spremenila vsa zlata ruda v ničvreden, trd kamen. Delavec pa je na ves glas kričal: »Delavci so ubogi, a sedaj postanete ubogi še vi, zatiralci delavstva in morilci delavskih rodbin!«

Gorski škrat je spremenil svoje zaklade zlata na vzhodnem delu Pece v kamen delavstvu na ljubo in v kaznovanju nečloveškemu podjetniku, nato se je preselil na zapadno stran Pece, kjer je imel zaklad diamantov. Štirje delavci so š1i v tem času od bistriške strani na delo v rov Podpeco. Hodili so že mnogokrat isto pot, da jima je bila znana kakor žlica, s katero so vsak dan jedli. Nikoli še niso opazili med potjo votline, ki so jo to pot zagledali tik ob počivališču. Stopili so v votlino, ki je bila tako nizka, da so se morali sključiti. Čim dalje so prodirali v votlino, tem bolj se je večala in se je končno razširila v veliko podzemeljsko dvorano. Stene te dvorane so bile iz samih diamantov, ki so se dali z lahkoto odkrušiti. Delavci so od samega bleska skoraj oslepeli. Šele polagoma so spoznali bogastvo, ki je bilo nakopičeno okoli njih. Iz stene je prišel glas: »Vzemite si, kolikor rabite za življenje!« Rudarji so si vzeli vsak po perišče diamantov. Polotila se jih je pa lakomnost. Niso se zadovoljili samo s peričem diamantov, katere vrednost bi zadostovala za življenje stotero družin, temveč so si napolnili tudi vse žepe in nahrbtnike. Radi tega je gorski škrat jezen priletel mednje in jih izgnal iz votline: »Če niste zadovoljni z malim, pa ne imejte ničesar!« Votlina se je zatvorila in ni je bilo več najti. Diamanti pa so se spremenili v navaden kamen.

Prav tako se je zgodilo nekemu pastirju na Olševi. Ko je zvonilo pri Sv. Duhu v Solčavi poldne, se je odprla v skali votlina, pred katero je stal pastir. Ko je dospel pastir v votlino, je sedel za mizo gorski škrat, ki je imel eno samo veliko volovsko oko sredi glave in pred seboj tri polne sode zlata. Gorski škrat je opazil poželenje pastirjevo in mu radi tega rekel, naj si vzame iz soda nekaj zlata. Pastir je takoj stopil k prvemu sodu in si napolnil pastirsko malho z zlatom, nato je pristopil še k drugemu sodu in si napolnil vse žepe, končno pa je zajel še iz tretjega soda poln klobuk. Škrat je jezno zarenčal: »Požrešnost se kaznuje!« Pastir se je naenkrat zavedel na prostem brez malhe in brez klobuka in je zaman iskal votlino. Žepe pa mu je težilo navadno kamenje.

V Rožu je gorski škrat Skubrl. Prebiva v rovih, kjer kopljejo rudo. Skubrl ima brado in koničast nos, nosi rdečo kapico in rdeče hlade. Kadar zapuste rudarji rov, kljuje in trka, da se razlega glas daleč po rovu. Kjer dela Skubrl, tam je prav gotovo ruda, samo da je tista mesta zelo težko najti. Rudarjem je naklonjen, le malico jim rad skrivaj poje. Rudarji ne smejo jami žvižgati, da jih Škratek ne zapelje ali jim vzame rudo. Nekoč so Skubrlu nastavili rudarji žganje. Napil se ga je in ga je potem pri hoji zanašalo. Rudarji so se mu smejali, Skubrl pa jim je kljuboval ter ni več trkal in kazal rude. Zaradi tega so morali v Slovenskem Plajbergu v Rožu opustiti delo v rudniku.

Gorski škrat večkrat nadleguje rudarje v rovu, mnogokrat pa jim tudi pomaga. Pridno koplje rudo, potiska vozičke in se loti vsakega dela. V rovih ima rad mir in ne mara krika in žvižganja. Vsako tako motenje miru v svojem kraljestvu maščuje na ta način, da pokvari rudarjem orodje, ali pa jim raztrga tračnice na progi. Najrajši opravlja delo vozača. Večkrat je že prevažal za pridne rudarje rudo na Petričeven v Jazbini blizu Gladovnega studenca. Tam ga je videlo tudi neko dekle, ki je paslo kozo. Dekle je v prav pilo vodo iz studenca, ki naredi strašno lakoto. Ko se je obrnilo od studenca, je videlo možička z rdečo kapico, ki je pravkar zvrnil voziček in takoj nato zopet izginil v jamo.

V rov je bil zaposlen mlad delavec. Polnil je deže — škafiče — z rudo, ki sta jih vlekla dva močna delavca po motovilu — Haspel — neprestano iz spodnjega v gornji rov. Mlademu delavcu je šlo delo čudovito hitro izpod rok. Komaj sta privlekla polno dežo v gornji rov, je že zavpil nakladalec spodaj: »Gotovo! Vlecita!« (Fertig! Auf!) Drugim delavcem se je čudno zdelo, kako more slaboten mladenič tako hitro nalagati in si vrhu tega še veselo prepevati. Nakladanje je za fanta opravljal gorski škrat, fant je samo sedel in prepeval. Kadar je bila deža polna, je prenehal peti, škrat pa je prekinil nakladanje. Škrat je fantu ostro zabičal, da ne sme nikomur izdati svoje tajnosti. Zagrozil mu je, da bo takoj usmrščen, če prelomi to prepoved. Delavci so pa neprenehoma silili v fanta, naj jim pove, kako more tako hitro izvršiti delo in si poleg tega še prepevati. Bil je pa trden in se ni izdal. Ko radovedneži le ničesar niso mogli izvedeti od njega, so ga neko nedeljo opojil in nesrečnež jim je izblebetal skrivnost, da dela namesto njega škrat, on pa da mu poje. Ko je prišel fant v ponedeljek na delo in je že nekaj časa sam nakladal, ga je zdrobil razjarjeni škrat in ga zmašil v dežo ter zavpil s fantovim glasom: »Gotovo! Vlecita!« Ko sta delavca dobila dežo v roke, sta našla v njej mladega delavca mrtvega.

Bil je delavec, ki je imel veliko otrok, a radi prenapornega dela in slabe plače ni zaslužil toliko, da bi mogel vzdrževati sebe in svojo družino. Bil je zavoljo teh neznosnih razmer vedno žalosten. Nekoč je pristopil k njemu škrat in ga vprašal, zakaj je vedno žalosten. Delavec mu je potožil vso bridkost, nakar se mu je ponudil gorski škrat, ki je izgledal kakor močan in zdrav delavec najboljših let, da mu bo pomagal pri delu, če mu odstopi polovico zaslužka. Delavec je bil s tem predlogom zadovoljen in začela sta delo na skupnem mestu. Izkopala sta izredno veliko in sta lahko računala, da bosta dobila trikrat toliko plače kakor kak drug najboljši delavec. Delavcem so tedaj izplačevali zaslužek mesečno in sicer 8 goldinarjev 33 krajcarjev.

Škrat in delavec sta ugibala, de jima bo podjetnik pošteno izplačal zaslužek. Škrat se je rotil, da bo zdrobil podjetnika v solnčni prah, če jima bo kaj odtrgal od poštenega zaslužka. Podjetnik jima je tokrat zaslužek pošteno izplačal, delavec je prinesel zjutraj svoj mesečni zaslužek 24 goldtnarjev 99 krajcarjev na delo. Delavec in škrat sta si enakomerno razdelila goldinarje, kar jima ni delalo nobenih težkoč. Razdelila sta si tudi na polovico krajcarje. Ko sta prejela vsak 49 krajcarjev, jima je ostal še krajcar, ki ga nista mogla razdeliti. Delavec je trdil, da pripade ta krajcar škratu, škrat je pa trdil, da ga mora obdržati delavec, delavec pa zopet, da ga mora vzeti škrat. Škrat pa se je naenkrat izpremenil v svojo navadno podobo z rdečo kapico in s svečanim glasom rekel preplašenemu delavcu: »Ker si pravičen pri delu in pravičen kljub svoji bedi še pri krajcarju, imej ti vse, jaz ne rabim imetja!« Škrat je izginil, onih devet in devetdeset krajcarjev pa se je izpremenilo v 99 zlatnikov.


Opomba[uredi]

  1. Besedilo je objavljeno tudi v reviji Kres (druga številka drugega letnika).