Diamanti na gori sv. Uršule

← Pijani škrat

Narodne pripovedke iz Mežiške doline Diamanti na gori sv. Uršule Vinko Möderndorfer (1894)

Škratki →

Izdano:	COBBIS 2830133
Viri:	COBBIS 2830133
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Nekoč je živel pri Jurku pod Uršljo oglar, ki je pridno žgal oglje in bil zadovoljen s svojim delom, s seboj in z vsem svetom. Stanoval je sicer v borni bajti, v oknih pa je imel obilo diamantov, ki v njegovih dneh na Uršlji še niso bili redki. Cesar Maksimiljan je zvedel za oglarjeve diamante in se je napotil k njemu. Ko je prišel k Jurku, je oglar kuhal vodene cmoke. Kako je treba pozdraviti in sprejeti cesarja, ni vedel, a povabil ga je na cmoke. Le imena Maksimiljan ni mogel izreči, pa ga je poklical: »Macapan, le pridi, cmoki so dobri!« Cesar ga je vprašal, zakaj ima toliko diamantov v oknih in oglar mu je povedal, da mu ponoči svetijo tako dobro, da ne potrebuje luči. Ko ga je cesar prosil, da bi mu dal vsaj enega, mu je oglar dal vse češ, sam si bom pa drugih nabral. Cesar Maksimiljijan je povabil oglarja na svoj dvor. Tam so ga najprej lepo omili in spodobno oblekli. Vendar mu ni ugajalo dvorno življenje brez dela, zato je prosil, da bi ga pustili spet domov. Potolažil se je šele, ko so mu izročili cesaričin vrt v oskrbo. Prav zadovoljen pa ni bil nikoli in cesarica ga je zato včasih grdo pogledala. Tiste dni so na Uršlji hudourniki zalili vse diamante in še danes jih ni mogoče najti.