Škratki
| ← Diamanti na gori sv. Uršule | Narodne pripovedke iz Mežiške doline Škratki Vinko Möderndorfer (1894) |
Škratkovca → |
| |||||||||||||
Živela je žena, ki je nikoli ni bilo strah. Iz nagajivosti je šla med enajsto in dvanajsto uro mimo pokopaliških vrat. Pri vratih je stal velik, črn mož. Žena ga je sunila s komolcem, ker se ji ni hotel izogniti. Pri tem je strgala možu srajco na rokavu. Mož se je razjezil: »Danes si mi srajco strgala, tretji dan mi jo boš pa šivala!« Predrzna žena mu je odgovorila: »Bom!«
Ko se je vrnila domov, so se ljudje čudili, da se je tako naglo vrnila, ker da je pravkar šele odšla in da ni mogla biti še na pokopališču. Ženo je začelo skrbeti in je šla k župniku po svet. Ta ji je nasvetoval, naj pripravi tretjo noč iglo in nit, na mizo naj postavi prižgano svečo in blagoslovljeno vodo. Ko bo šivala, ne sem narediti nobenega vozla, moža pa mora pokropiti.
Tretjo noč po enajsti uri je prišel mož s pokopališča in z velikim šumom in hruščem vstopil v sobo. Ne da bi kaj spregovoril, je pomolil ženi strgani rokav. Žena se je ravnala po župnikovem nasvetu. Ko je zašila rokav in moža pokropila, jo je mož udaril za uho in rekel: »Saj bi ne znala, če bi ne bila naučena,« in izginil.
Nekoč je živel mož, ki se ni bal Škratov. Namesto da bi šel v cerkev, je gnal koze na pašo. Neko nedeljo zopet ni šel k maši. Ko se je pričela maša, je prišla iz gozda velika mačka, kateri so se svetile oči kakor oglje. Za prvo mačko je prihrumela cela čreda drugih mačk, ki so vse silile vanj in so se mu hotele prilizovati. Mož je moral zbežati v hišo in se škropiti z blagoslovljeno vodo, da se je ubranil mačk. Mačke so bile sami Škrati. Rožan Sušnik iz Podvrha je hodil vasovat v Hmelše. Ko se je neko noč vračal od vasovanja, je videl na nekem prelazu sedeti Škrata. Sušnik je trikrat zavpil na Škratka: »Možicelj beži, da morem čez!« Škrat, kakor pribit, se ni ganil z mesta. Sušnik ne bodi len je Škrata prekucnil in skočil preko plota, nato pa bežal, kar so ga nesle noge. Škrat je tekel za njim, mu stopal na pete in klical: Še enkrat udari! Še enkrat udari!« Sušnik pa se niti nazaj ni upal pogledati, kaj še, da bi ponovno mahnil po spaki.
Druge nedelje zvečer je zopet bil na poti od vasovanja. Na travniku blizu Bajtnika je zagledal belega konja. Zvabil ga je k sebi, češ, bom pa prej doma, ko se mi že mudi. Ko je belca zajahl, je šel konj v tak dir, da je Sušniku sape zmanjkovalo in da sploh ni vedel, kod jezdi. Drugo jutro se je zbudil šest ur hoda od doma na skali v Beli.
V tretje je imel opravka v Škratom na poti od vasovanja blizu Lučovnika. Zaslišal je neko škripanje in je zavpil: »Možicelj, maži!« Takoj po klicu se je škripanje še povečalo in je bilo slišati, kakor da se pomika kolo proti njemu. Sušnik je nategnil noge, da se je vse kadilo za njim. Škrat pa ga je kmalu došel in ga zdržema vpraševal: »Kaj si rekel? Nisem razumel!«
Predovnikov ded je bil močan hrust. Ko se je nekoč proti večeru vračal domov, mu je prišel nasproti slaboten mladec. Predovnik mu je voščil dober večer, mladec pa mu je izzivalno rekel, naj se gre ž njim metat. Predovnik se je branil, češ, kaj se bom metal z otrokom? Mladec pa je še vedno silil. Končno je Predovnika pograbila jeza, zgrabil je mlada čez pas in ga vrgel preko skale, da se je razletel na dvoje. Kljub temu je mladec zopet vstal in bil cel in nepoškodovan. Silil je znova v Predovnika, da se še enkrat poskusita. Predovnik je spoznal, da ima opravka s Škratom, i je bežal domov. Škrat se mu je medpotoma zaletaval med noge, kar pa Predovnika ni premotilo, da bi ga še enkrat pograbil.
Kranjčev pastir je gonil živino globoko v gozd na pašo. Nekoč je prignal čredo do visokih skal, okoli katerih je rasla lepa trava. Živina se je mirno pasla, pastir pa se je usedel na skalo in si žvižgal. Na drugem robu skale je zagledal moža. Mislil je, da je sosedov pastir, in ga zato poklical. Mož pa je bil Škrat. Ko je Škrat zaslišal klic, je mislil, da ga kličejo Škratje v skali in se je hitro zasukal in treščil z glavo s takšno silo v skalo, da se je del skale odlomil in se je zvalilo veliko kamenja v dolino. Pastir je nato gnal živino domov in povedal, kaj je videl. Nato so šli ljudje gleda in so videli pod skalo mrtvega Škrata.
Od tistega časa so se vedno dogajale nesreče pri teh skalah. Pobilo se je nekaj krav, več psov, košut in neka ženska. Zaradi tega se imenujejo te skale Kravje peči, Pasje, Košutine in Ženske peči.
Na Miklavčev večer so se podili štirje Škratje po lesu in tulili kako medvedi. V Dolinčici pa so se napravili na Miklavžev večer trije možje za škrat in šli k nekemu kmetu. Med potjo so se sprli in letali ter divjali po gozdu ob cesti. Prišli so pravi Škratje in se pomešali med našemljene, da končno možje, našemljeni v krate, niso več vedeli, kdo je človek, in kdo pravi Škrat. Na srečo so zvedeli ljudje za to zmešnjavo in hiteli po župnika. Župnik je pritekel in pokropil vse prave in našemljene Škrate. Vsi pravi Škratje so se dvignili v zrak, ko so bili pokropljeni.
Pri Žerjavici je začelo v prejšnjih letih od velike noči naprej strašiti. V hiši je stanovalo več ljudi, ki so bili vsi prestrašeni, ker je Škrat razbijal po tleh in v stenah. Zbralo se jih je veliko, da bi pregnali Škrata iz hiše, pa ga niso mogli, ker so bili neuki v tem poslu. Poslali so po kaplana na Prevalje, ki je prišel oblečen v mašno obleko. To je bilo prav na Malo Gospojnico. Kaplan je sicer dvomil. da bi tudi na ta dan imel Vrag svoj opravek, ker je bil velik praznik in prisotnih veliko ljudi. Vrag je kljub temu pričel drsati v stenah in v tleh. Kaplan je nato ukazal najmočnejšemu mladcu, naj vzame težek kij in bije ž njim po tleh in po stenah. Ko je mladec udaril s kijem po tleh, je Škrat tako udaril nazaj, da se je vsa streha stresla, ko je udaril s kijem še v steno, je Vrag udarec tako dobil, a je žaga na steni bingljala kakor nihalo na uri. Iz stene se je zaslišal Škratov glas: »Kaplan, zakaj me preganjaš? Nimaš pravice, ker si vzel deklet svet!« Kaplan je silno prebledel, a imel je vendar še toliko moči, da je odgovoril: »Nisem ga vzel iz ljubezni, temveč zaradi duha!« (vonja). Ko je Škrat slišal ta odgovor, je obmolknil.
Tisto noč je ležalo veliko ljudi v sobi na tleh, ki so čakali, kaj bo. Sedemletna hči je ležala v postelji, drugi ljudje pa po tleh. Deklica je opolnoči zavpila: »Glej, glej, ž gre k meni!« Zgrabilo jo je in jo vrglo z odejo vred po sobi. Ko so spravili deklico nazaj v posteljo in je zopet zadremala, jo je vrglo še dvakrat iz postelje. Kaplan je ljudem že poprej naročil: »Pazite na tistega, s komur bo imel Vrag največ dela, tisti je od njega obseden!« Drugo jutro je šel kaplan po dekličinega varuha in mu naročil, naj prihodnjo noč z varovanko skupaj spi, in ga naučil, kako se naj vede. Varuh je zvečer pokropil vso hišo z blagoslovljeno vodo, se vlegel k deklici v posteljo in privezal pri glavi in pri nogah odejo trdno k posteljnjaku. Škrat je prišel pred dvanajsto uro vlačit odejo raz posteljo, a je ni mogel. Strašno je pihal in ropotal. Nazadnje je zvlekel posteljnjak do vrat, zaloputnil vrata in odšel. Od tistega časa je vladal v hiši zopet mir.
Na kvatrno sredo je prišel Škrat k nekemu čevljarju v Podpeci in ga vprašal, če mu more narediti čevlje brez mere. Če mu bodo čevlji prav, da jih bo plačal z zlatom. Čevljar je Škratu odgovoril, da bo čevlje naredil in ga povabil, naj malo sede in si odpočije. Škrat se je usedel na klop, čevljar se je pa izmuznil iz sobe in nasul pepela na prag. Ko je Škrat odšel, so se v pepelu poznali odtisi njegovih nog in čevljar je lahko naredil čevlje po meri. Čez leto dni je Škrat zopet prišel, pomeril čevlje, ki so mu bili prav, in odšel. Skozi okno pa je čevljarju vrgel zlatnik.