Pavle najde svojega prijatelja Avguština
| ← Pavle šolar v nemškem Gradcu | Pavle najde svojega prijatelja Avguština Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov Janez Cigler |
Pavle desetošolec na Dunaju → |
| |||||||
Ko se je Pavle na pot spustil in premišljeval, kam bi se obrnil in šel službo iskat, je naravnost proti Dunaju pomeril. Rekel je sam pri sebi: "Dunaj je veliko mesto, veliko je tam ljudi, še čez tri sto tisoč jih je. Gotovo je tudi med tolikim številom veliko dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne najdem kakega dobrotnika, da mi pomaga še višje šole izdelati? Nekaj pa, ker sem se že veliko naučil, si bom sam prislužil, ko bom otroke učil."
Pavle je hodil počasi, pot mu je bila težavna, ker ni bil vajen. Vedno je moral počivati. Kmalu ga je tudi pomanjkanje začelo nadlegovati. Ker je bil Pavle ponižen, je zvečer šel vselej v kako kmečko hišo, kjer je večidel dobre ljudi našel. Kaj lepega jim je bral iz bukvic, ali pa tudi kaj povedal. Radi so ga poslušali, z veseljem prenočili in mu večrjo in zjutraj kosilo dali, ne da bi bilo treba kaj plačati. Gostilne se je vselej ogibal, tudi dokler je denarje imel. Srečno je prišel Pavle blizu Dunaja. Več ni bil ko še sedem ur od njega, pa težko je že hodil. Z velike ceste je ugledal lepo, veliko graščino na lepem, zelenem griču, dobro uro od ceste. Popoldne je že bilo. Namesto da bi bil šel naprej po cesti, je zavil v stran in šel proti graščini. Mislil je, morebiti potrebuje gospodar graščine ravno kakega pisarja ali kakega učitelja za otroke. Ali pa mi zna kam drugam svetovati.
Pavle pride do graščine ves truden, se usede na klop pred gradom in čaka, da bi ga kdo ogovoril. Ker nikogar ni bilo, gre v graščino in najde hišnika, dobro rejenega, ki je že od daleč zakričal: "Kaj hočeš, kaj iščeš tukaj?" Pavle odgovori: "Šolar sem osme šole, od vseh zapuščen. Drugega nimam kakor šolska spričevanja, kako sem se učil in vedel. Prosim vas, če bi potrebovali, da bi me v službo vzeli." Hišnik mu reče ostro: "Gospoda ni doma, pa vem, da nikogar ne potrebujejo; poberi se!" Pavle pravi: "Vsaj toliko mi dovolite, da tukaj prenočim. Pozno je že, ne vem, kam iti; še nikoli nisem bil v tem kraju." Hišnik zavpije: "Nič ne, meni je gospod prepovedal, takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi, kjer moreš, da pod streho prideš! Kuharica, daj mu malo črnega kruha, pa naj se hitro spravi!" Kuharica je vse to videla in slišala. Zelo se ji je Pavle smilil. Mislila je morebiti je pošten človek, pa ga naš hišnik tako zgrda odžene. Vem, da bi gospod sam ne bil tako z njim storil, zato ne, ker je Pavle že osme šole šolar. Kuharica pelje torej Pavleta v svojo sobico, mu da dobrega kruha, nekaj pečenega mesa in mu zraven dve petici v dar da, rekoč: "Tukaj imate, prijatelj, večerjo; petice pa boste imeli, da boste od postelje plačali in za maseljc vina. Pojdite do prve kajže; tam je moja teta, stopite noter in tam prenočite; gotovo vas bodo sprejeli."
Pavle gre in po poti premišljuje: Glejte, si je mislil, ta, ki ima priliko dobro storiti, je trdega, neusmiljenega srca; dobre, usmiljene duše pa natihoma dobro delajo. Bog poplačaj usmiljeni ženski, ki mi je pomagala z dobrim srcem! Neusmiljenemu hišniku pa naj Bog trdo srce omeči, da bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kakor je bil proti meni. Nič hudega mu zato ne privoščim.
Pavle gre do kajže, kakor mu je kuharica povedala. Tema je že bila; potrka na vrata, prosi in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali so ga, zakaj ni v graščini prenočil. Pavle pa, ki nikoli ni opravljal, je rekle: "Kuharica mi je k vam svetovala." Zvečer je Pavle ljudem mnogo lepih reči pripovedoval; vsi so ga radi poslušali. Gospodar je rekel: "Danes ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat prej, da se bo gospod graščine mimo peljal. On je naš gospod, koča je njegova; pusti nas notri prebivati, da mu kaj postrežemo. Ravno danes se je peljal sosednjo gospodo obiskat. Zvečer se bo mimo peljal, nas enega poklical, da ga bo do grada spremil in mu svetil, ker pot še ni udelana."
Pavle vpraša gospodarja: "Povejte mi, prijatelj, kako se vašemu gospodu pravi, kako mu je ime, ali je star ali mlad?" Mož pravi: "Ime mu je Avguštin, priimek ima Zorman. Mlad je, ravno letos se je oženil in torej šel s svojo gospo v sosedno graščino v vas. Čudno se je z našim gospodom godilo, veliko bi vam imel povedati, pa zdi se mi, da se ravno pelje." Komaj mož izgovori, kar kočijaž zavpije: "Urban," tako je bilo tisemu kajžarju ime, "hiti posvetiti, gospod so se pripeljali!" Pavle hitro vzame laterno in reče kajžarju: "Pustite mene, grem jaz namesto vas svetit gospodu, če vam je prav." Kajžar pravi: "Zelo mi ustrežete, pojdite srečno, čakali vas bomo z lučjo, da nazaj pridete."
Pavle spremi graščaka do doma. Dobro ga je poznal, pa se mu ni hotel razodeti. Vso pot je molčal, le toliko je povedal, da je šolar in da bo prenočil v kajži. Gospod se ni več menil. Ko pride domov, skoči z voza, pelje za roko svojo ženo in gre v zgornje sobe. Drugega ni rekel, kakor hišniku je ukazal, dati kozarec vina šolarju, kateri mu je posvetil. Zdaj je Pavel premišljeval, kako bi naredil, da bi z gospodom govoril in ga skušal, ali ga bo hotel poznati ali ne, ki mu je toliko dobrega storil v bolezni. Kuharica je bila brž pri Pavletu; vpraša ga, kako je to, da je on prišel svetit gospodu. Ko ji je povedal, jo je prosil, rekoč: "Prosim vas, pojdite gori h gospodu in recite jim, da jih jaz prav dobro poznam in da bi eno samo besedico z njimi govoril."
Kuharica gre in pove gospodu, kako šolar, kateri je prisvetil, želi z njim govoriti. Pove tudi, kako je ravno tega šolarja malo prej hišnik iz graščine odgnal. Gospod hitro gre v spodnjo hišo, kjer je šolar čakal. Ko noter stopi, mu reče Pavle: "Avguštin, ali me še poznaš, ali me morebiti več ne boš poznati hotel? Glej, Pavle, tvoj nekdanji prijatelj te je prišel obiskat." Ko Avguštin te besede zasliši, ostrmi: kar besedice ne more spregovoriti, ker je zdaj Pavleta po glasu in po besedi spoznal. Potem stopi k njemu, ga objame in poljubi pa mu reče: "Ljubi prijatelj! Ne zameri, da sem si pustil od tebe tako postreči, da mi še ponoči svetiš in nisem vedel, kdo da si. Zakaj se mi nisi razodel? O prijatelj, presrčni moj prijatelj! Nikar ne misli, da sem nate pozabil, ali da bi te poznati ne hotel. Vem, da si to mislil, ker ti ves čas nisem, kar sva se ločila, nič pisal, nič sporočil; toda verjemi, da sem bil od velikih opravil in skrbi zadržan. Vsak dan sem nate mislil in ko bi bil slišal, da kaj potrebuješ, bi bil vse rad dal. Pojdi z menoj v gornjo hišo, da boš z mano večerjal in pri meni spal." Z velikim veseljem pelje zdaj Avguštin svojega nekdanjega dobrotnika Pavleta v lepe gornje sobe, napolnjene z dragim, krasnim pohišjem in svoji ženi vse pove, koliko dobrega mu je ta prijatelj storil. Torej ga je tudi gospa, Avguštinova žena, prijazno sprejela in mu ko svojemu bratu stregla. Pri večerji sta se Avguštin in Pavle po bratovsko pogovarjala o poprejšnjih časih in se spominjala, kako se jima je godilo.
Slednjič pravi Avguštin: "Povej mi vendar, ljubi moj Paavle, kaj te je prineslo tako daleč, kam greš, ali kam si se namenil?" Pavle mu vse po vrsti razloži, kako so mu njegovi dobrotniki pomrli, kako so ga brez premoženja, brez pomoči odgnali. Zdaj išče službe ali dobrega človeka, da bi mu pomagal. Nazadnje reče: "Glej, Avguštin, tebi se je prej hudo godilo, meni je bilo dobro. Zdaj je tebi dobro, meni hudo. Tako je s časno srečo, goljufna je. O, da bi le večno, neskončno srečo v nebesih dosegli!"
Avguštinu so stopile solze v oči, drugega ni več mogel reči kakor te besede: "O, Pavle, ne boš, ne boš nesrečen ne, dokler sem jaz živ. Nisem pozabil, da si mi življenje otel. Pri meni imaš vse, kar poželiš. Ako bi si polovico moje graščine izvolil, ti jo z veseljem dam. Pa o tem se bomo jutri pomenili, nocoj grem spat, ker je že pozno."
Drugi dan ukaže Avguštin napraviti dobro kosilo, veliko pojedino in povabi vse svoje prijatelje, da bi se gostili in veselili. Pri jedi je Avguštin vsem povabljenim rekel: "Glejte, ta je moj pravi, resnični prijatelj, moj dobrotnik, ki me je prišel obiskat. Pripravljen sem mu zdaj, kar je mogoče, dobroto povrniti. Vi ste sedaj priče: karkoli bo poželel, mu z veseljem dam. Moj hišnik pa je včeraj tega mojega dobrotnika zgrda od hiše odgnal; in ko bi Bog ne bil tako naklonil in ko bi dobri ljudje ne bili usmiljeni do njega, bi jaz danes tega veselja ne imel. Do smrti bi me bilo bolelo, ko bi bil zvedel, da je bil moj dobrotnik tako neusmiljeno od moje hiše odgnan. Pokličite hišnika," reče Avguštin hlapcu, ki je pri mizi stregel, "da mu vpričo vseh povem, kar mu gre."
Hišnik pride, Avguštin mu srdito reče: "Poznaš tega gospoda? Zakaj si ga včeraj tako zgrada od hiše stepel? Ako ga ravno nisi poznal, vendar bi ne smel tako neusmiljen biti. Glej, moj dobrotnik je to, življenje mi je ohranil. Kdor ni usmiljen, tudi usmiljenja ni vereden. Torej pojdi, poišči si službo, kjer hočeš, pri meni nimaš več kruha. Sedem dni ti dam odloga, službo iskat. Ali jo najdeš ali ne, se moraš spraviti." Hišnik se izgovarja z nevednostjo in prosi, da bi ga še imeli, rekoč: "Kam čem iti na strost? Kako bomo živeli, žena, otorci? Oh Bogu se usmili!" "Poberi se," zavpije nad njim Avguštin, "zdaj čutiš, kako hudo dene neusmiljenje." S solznimi očmi gre hišnik ves žalosten, vzdihuje, ne ve se kam dejati, na glas joka, njegovi otroci tudi z njim. Ko odide, se Pavle obrne proti svojemu prijatelju Avguštinu, rekoč: "Bog te živi, moj prijatelj Avguštin, gospod te imenitne graščine. Ne zameri, da te vpričo vseh povebljenih za besedo primem. Obljubil si mi dati, kar prosim; ne zvrzi tedaj moje prošnje! Prosim te samo to, da hišnika ne deneš ob službo. Ohrani ga do smrti! Ne zameri mu, kar je storil, saj veš, da bo za naprej vse drugačen. Nikdar bi jaz ne mogel vesel biti, bo bi zabvoljo mene kdo nesrečen bil. Rajši hočem še toliko revščine trpeti, kakor k nesreči bližnjega kaj pomagati."
Na te besede so se vsi povabljeni razjasnili in oveselili, ker so bili pri hišnikovem slovljenju žalostni. "O, plemeniti, usmiljeni Pavle, ti si nam vsem lep zgled krščanske ljubezni. Gotovo ti bo Bog vse obilno poplačal." Tako so vsi obenem veseli glas zagnali in pili na zdravje Pavleta in graščaka Avguština. Dobre volje so bili ves dan in dolgo zvečer.
Avguštin je hišnika na Pavletovo prošnjo obdržal in mu obljubil tudi, da ga bo do smrti imel. Vesel dan je bil to vsem, kar jih je bilo pri gradu; posebno vesela je bila kuharica.
Tri tedne je ostal Pavle v graščini. Medtem mu je Avguštin dal narediti vsa nova oblačila, mu napravil vse potrebne reči in ga potem poslal na Dunaj. Dal mu je s seboj obilo denarjev in list, katerega je pisal do svojega strica, ki je bil na Dunaju v imenitni službi. Tako je govoril Avguštin svojemu prijatelju Pavletu, preden ga je od sebe spustil: "Ljubi Pavle, prežlahtno je tvoje srce, škoda bi bilo zate, ko bi ti v kako nevarno službo prišel, kjer bi se utegnilo tvoje srce spačiti. Bodi dober tudi za naprej in pojdi se še učit! Pojdi na Dunaj, da skončaš vse šole! Loti se učenosti, katere hočeš; izvoli si stan, kateri te veseli, jaz pa te bom z vesm potrebnim preskrbel, kakor si bil preskrbljen pri tvojem dobrotniku baronu I. v Nemškem Gradcu. Pojdi naravnost k mojemu stricu, podaj mu pismo in sprejel te bo z veseljem in ti bo dal moj račun, karkoli boš potreboval."
Pavle se prijazno zahvali za tako dobrotljivo prijaznost. Prijatelja se objameta in poljubita. Pavle gre na Dunaj.