Pavle šolar v nemškem Gradcu
| ← Pavle Svetin pastir | Pavle šolar v nemškem Gradcu Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov Janez Cigler |
Pavle najde svojega prijatelja Avguština → |
| |||||||
Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej in Pavle z njo. Težko mu je bilo pri srcu zapustiti domačo deželo in iti v tuje kraje med neznane ljudi. Pa si je mislil: Bog je povsod, vsa zemlja je njegova. Dobrotljivega Boga sem si za očeta izbral in moj dobrotnik, gospod baron, bo moj telesni oče. S takimi mislimi zapusti Pavle rojstno deželo. O malem šmarnu je prišel Pavle s svojo gospodo v Nemški Gradec. Baron je precej ukazal mu lepa gosposka oblačila narediti. Dal mu je posebno sobico, mu kupil potrebne bukve in ga potem peljal zapisat v šolo.
O vseh svetih je jel Pavle hoditi v prvo latinsko šolo. Tako se je učil, da so se vsi učitelji nad njegovo razumnostjo zavzeli. Najprvi je bil med vsemi šolarji, svojimi tovariši. Doma se je pridno učil, gospodi pri mizi stregel in včasi družini iz kakih lepih bukvic zvečer kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako pobožno, da so se vsi nad njegovim vedenjem razgledovali. Od prvega do zadnjega so ga pri hiši vsi radi imeli. Srečno je tako živel v hiši svojega dobrotnika. S svojimi šolskimi tovariši se ni veliko pečal. Z enim je bil prav prijatelj, Avguštinom Zormanom po imenu, kateri je bil žlahtnega rodu, z Dunaja doma, tudi priden in pobožen mladenič. Po nesreči so Avguštinovi starši ob svoje veliko premoženje prišli; samo graščina blizu Dunaja jim je še ostala, zavoljo katere pa je še pravda tekla. Medtem so Avguštinovi starši pomrli in zdaj je bil Avguštin tako reven, da je živel v Gradcu le iz dobrot očetovih prijateljev, kateri so mu v šolah pomagali. Cela tri leta je bil Pavle Svetin vesel, lepo rejen in zal mladenič. Vedno je Boga hvalil, da mu je tako dobrega očeta namestil, ker svojega pravega očeta nikoli ni poznal. Četrto leto pa je Pavle jel klavrno hoditi in žalosten biti pa še bolj pogosto moliti. Baron ga je večkrat vprašal, kaj mu je, pa je le odgovoril: "Žalosten sem, ker vidim marsikaterega, da se mu hudo godi, meni pa je dobro. Vsakemu bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali." Baron vpraša tudi druge posle pri hiši, s katerimi je Pavle jedel, če vedo, zakaj Pavle hujša. Rekli so mu: "Pavle mora hujšati, on grozno malo je; več ko polovico si vselej prihrani, v papir zavije pa nekam skrivaj nosi, a nihče ne ve kam." Drugi dan ga baron hitro, ko so odkosili, pokliče in ga pošlje pol ure daleč po opravilu. Medtem gresta baron in baronka ter preiščeta Pavletu skrinjo; hočeta se prepričati, ali je res, kar družina o Pavletu pripoveduje. Res najdeta v skrinji pod oblačili zavit kosec mesa, malo kruha in pa malo sira. "Kaj bova pa zdaj storila s Pavletom?" vpraša baronka svojega moža. "To je nehvaležnost!" Bolj pametni baron pa reče: "Ljuba moja, tiho bodi, kar v misli mu ne jemlji! Drživa se, kakor da bi nič ne vedela; še danes bova zvedela, kam nosi, potem bova z njim govorila."
Baron skrivaj ukaže enemu svojih služabnikov še danes za Pavletom iti, kadar pojde v šolo, in od daleč zvesto za njim slediti, kam bo spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle pride kmalu domov, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženega, vzame bukvice in skrivaj zmaši v žepe spravljeno jed in gre v šolo. Baronov služabnik ga od daleč pazi, gre za njim, ne da bi ga bil Pavle videl. Preden gre v šolo, skoči hitro v vežo neke hiše ne daleč od šole in gre po stopnicah pod streho v sobico, kjer je eden njegovih šolskih tovarišev bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša pri vratih, kaj se pogovarjata. Toliko je slišal hlapec Pavleta govoriti: "O, ljubi moj prijatelj. Danes sem ti še prinesel, smiliš se mi; ne vem, ali ti bom mogel več kaj prinesti; zdi se mi, da so me jeli paziti in spoznavati, da ti kaj prinesem." Bolnik pa na postelji ni drugega, kakor na glas je jokal in rekel: "Oh, če me še ti zapustiš, moram od vsega hudega umreti." Pavle ga je pa tolažil in ga opominjal, naj v Boga zaupa. Več hlapec ni slišal, hitro je šel stran, da ga Pavle ni videl, šel domov in baronu vse povedal, kar je slišal, in si je hišo dobro zapomnil. Baron, ki je vedel, da mora Pavle zdaj celi dve uri v šoli brati, se napravi, gre in hlapec mu mora iti tisto sobico pod streho pokazat. Ko noter stopi, vidi na goli slami ležati bolnega, revnega šolarja, bolj mrliču kakor živemu človeku podobnega. Baron reče bolnemu šolarju: "Zvedel sem, da si revež in veliko pomanjkanje trpiš, torej sem prišel te obiskat in pomagat. Vendar mi povej najprvo, kako se ti pravi in kdo so bili tvoji starši." Bolnik odgovori, pa tiho, ker je bil slab: "Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bili zelo premožni, pa so ob vse prišli; sama graščina je še ostala, za tisto pa se moji sorodniki pravdajo, da je menda nikoli ne bom imel, dasi gre meni dedovati po starših. Pomagati mi nobeden noče. Dokler sem hodil, sem pri dobrih ljudeh kaj dobil, zdaj pa sem sirota, ne morem se ganiti iz postelje, nikogar ni, da bi mi kaj pomagal. O, Bog se usmili," je začel zdaj bolnik jokati, "z grozno nadlogo me je Bog obiskal, vse me je zapustilo. Imel sem ljubega prijatelja, Pavla Svetina po imenu, on mi je vsak dan prinesel jesti, kar je sam pristradal, in mi je večkrat prestlal. Ravno danes mi je pa povedal, da mi ne bo mogel več prinesti. Rad bi storil, pa ne morem. O gospod, ne zamerite, ne vem, kdo ste in kaj ste, sam Bog vas je prinesel mi pomagat; prosim vas, da mi nekoliko jedi pošljete če ne, moram od hudega umreti. Bog vam bo obilno poplačal, kar mi boste storili. Če vam drugega ne bom mogel povrniti, bom za vas molil."
Užalilo se je dobremu baronu, ko je videl mladeniča tako zapuščenega in pa žlahtnega rodu. Skrivaj si je solze iz oči obrisal in mu ni drugega rekel, kakor obljubil mu je, da mu bo dobrih jedi pošiljal, in je šel. Ko je baron domov prišel, je povedal vse, kar je videl, svoji gospe. Ves žalosten je bil Pavle, ko je prišel domov iz šole. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene. Hitro uboga in gre k baronu, katerega najde na zloženem sedežu, in gospo zraven njega. "Kaj bodo ukazali, milostljivi baron?" vpraša Pavle ponižno. Baron se drži srdito in reče: "Pavle, zakaj si nehvaležen? Ne veš, da sem ti veliko dobrega storil? Zakaj zdaj skrivaj od hiše nosiš in mi škodo delaš? Vse vem zdaj, kako ravnaš; vselej v šolo grede polne malhe jedi nabašeš in odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti; povej, zakaj to delaš?" Pavle, ves bled in prepaden, ponižno odgovori, kakor se spodobi gospodu odgovarjati, in reče: "Milostljivi gospod baron, moj oče, moj dobrotnik! Prosim, da mi dovoliti odgovoriti." Baron reče: "Govori!"
"Ne tajim," začne Pavle govoriti, "da sem večkrat nesel jedi od hiše, pa nisem nič škode storil. Pristradal sem, svojim ustom sem pritrgal, da sem revnemu bolniku, tovarišu, nesel. Najmanjše reči nisem vzel od hiše drugega, kot kar sem si jedi pritrgal. Vam škodo in krivico delati, tega mi vest ne dopusti. Vas za drugega prositi si nisem upal, ker se že za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom mogel nikoli zadosti zahvaliti. Tovariš se mi je zelo smilil; mislil sem: ker ste vi meni toliko dobrega storili in mi toliko pomagali, sem tudi jaz dolžan, če morem, kaj drugim pomagati in jim kaj dobrega storiti."
Baron in baronka sta se k videzu nekaj časa jezno držala, pa zdaj nič več nista mogla; obema so se solze udrle in sta dejala: "Ne boj se, Pavle! Vse nama je znano, kako si ravnal. Rada sva te do sedaj imela, pa veliko rajši te bova za naprej. Bodi vedno tako dober, zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo dal." Drug za drugim ga objameta. "Zdaj si naju ljubeznivi sin, od danes ne boš več pri družini, ampak pri nama jedel; in karkoli boš poželel, le reci, in vse boš imel. Prav storiš, če revežem pomagaš; to ti bo prav hodilo. Pojdi zdaj hitro k svojemu bolnemu tovarišu in ga razveseli! Glej, vse to mu boš nesel." Nato pelje baron Pavleta v sobo, kjer sta bila že pripravljena dva hlapca, ki sta nesla eden poln jerbas dobrih jedi in sladkega vina, drugi pa mehko posteljo. "Oddaj hitro vse to bolniku in mu reci: Tisti gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošilja in tudi za naprej boš dobil vse, kar boš potreboval." Drugi dan pošlje gospod k bolniku tudi svojega zdravnika, ki je tako dolgo k njemu hodil, da ga je ozdravil.
S kakšnim veseljem je Pavle šel s hlapcema k bolnemu prijatelju, se ne da dopovedati. Komaj stopi v bolnikovo sobico, mu hitro oznani, rekoč: "Hvali Boga, ljubi moj prijatelj! On je videl tvoje solze, z usmiljenim očesom te je pogledal in zdaj ti pomanjšuje tvojo revščino. Glej, moj gospod ti pošilja jedi, dobre in zdrave bolniku, in vina. Tudi mehko posteljo, katere zelo potrebuješ. Karkoli boš potreboval še za naprej, boš prejel. Moj dobri gospod, moj oče, je obljubil za to skrbeti, da ozdraviš. Glej, da res Bog nikogar ne pusti od hudega konec vzeti, kateri v njega upa." Bolnik ni mogel na vse to nič drugega odgovoriti, kakor oči je proti nebesom obrnil, rekoč: "O dobrotljivi Bog! Nisem vreden tolike dobrote. Povrni obilno mojemu dobrotniku, jaz mu ne morem povrniti."
Vsak dan je potem Pavle smel obiskati svojega bolnega prijatelja in mu nesel, kar je poželel. V pol leta je ozdravel in spet k moči prišel. Prva pot bolnika Avguština po bolezni je bila cerkev. Pred velikim oltarjem je pokleknil in tako zvesto molil in Boga hvalil za zdravje, da je bil ves v Boga zamišljen. Ker je, bilo to popoldne in nobenega človeka ni bilo v cerkvi, je tudi na glas molil. Medtem ko Avguštin, ves v pobožnost utopljen, srčno moli in Boga hvali, prideta dva tuja gospoda v cerkev ogledovat je znotraj. Tiho hodita, Avguštin ju ne vidi, le naprej moli na glas. Te besede sta gospoda slišala, ki jih je govoril: "Dobrotljivi Bog! Če je tvoja sveta volja, ohrani mi zdravje in daj mi priložnost toliko prislužiti, da bom mogel kaj povrniti dobrotnikom." Tuja gospoda gledata Avguština in se izgledujeta nad njegovo molitvijo. Nista ga hotela motiti, pa rada bi ga bila videla in izvedela, kdo da je. Ko cerkev ogledata gresta ven in pri vratih čakata molilca mladeniča. Ko pride, mu rečeta: "Tujca sva, z Dunaja prihajava; ali nama moreš kaj o tej cerkvi povedati? Koliko je stara? Ali ima kaj dragocenih reči?" Avguštin odgovori modro: "Rad bi vama povedal, pa ne morem nič vedeti; nikoli se nisem za to zanimal, sem šolar, sem se le učil. Zelo sem bil bolan, pa mi je Bog spet zdravje dal, zato sem ga prišel danes najprvo semkaj zahvalit." Nato reče eden tujih gospodov: "Tudi midva iščeva šolarja, imava mu nekaj veselega povedati; morebiti bi nama ti povedal, kje ga najdeva." Avguštin odgovori: "Kmalu ga bomo našli, če mi le hočeta povedati, kako mu je ime in kako se piše." Gospod odgovori: "Šolarju, ki ga iščeva, je ime Avguštin, piše se Zorman."
Avguštin, še od bolezni slabega, spreleti pri tej besedi rdečina in pomolči, misli, ali bi povedal ali ne, da je on tisti šolar. Vendar reče: "Moja gospoda, če tega šolarja iščeta, moram vama povedati, da sem jaz. Prosim vaju, povejta mi, kaj mi imata oznaniti." Gospoda rečeta: "Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova povedala in pismo pokazala." "Ne grem domov," pravi Avguštin, "da opravim, kar sem obljubil, da grem zahvalit svojega dobrotnika, barona I:" "Prav je," pravita gospoda, "gremo vkup; tudi midva sva z baronom znana."
Avguštin barona ponižno zahvali za vse dobrote in mu roko poljubi, rekoč: "Bog vam povrni; drugega vam ne morem povrniti, molil pa bom za vas. Če bi kdaj priložnost imel, kateremu vaših kaj pomagati, bom z veseljem storil; vaših dobrot ne bom nikoli pozabil." Zdaj stopi eden dunajskih gospodov in mu pokaže pisanje, kar Avguštinu gre. Baron bere na glas. Zapisano je bilo: "Pravda je končana, krivični sorodniki Avguština, kateri so se bili graščine polastili, ki po pravici Avguštinu Zormanu gre, so pravdo izgubili. Avguštin je pravi njen gospodar, njemu se mora precej dati. Ker se pa ne ve, kje je, se mora po vseh mestih iti iskat, da se najde in v svojo domovino pripelje." Ta dva dunajska gospoda sta bila dva besednika, katera sta se za Avguština vlekla in mu srečno ohranila graščino in vse veliko premoženje. Torej sta ga sama prišla iskat in mu to veselje oznanit. Vsi so skup pri baronu ostali in se gostili. Baron je tudi bil vesel te zgodbe. Najbolj vesel pa je bil Pavle, Avguštinov tovariš. Vendar se mu je težko zdelo ločiti se od svojega prijatelja. Ves teden so bili vkupaj pri baronu. Sedmi dan pa gre Avguštin z dvema gospodoma na svojo dobljeno graščino. Ko sta se ločila Pavle in Avguštin, so bile Pavletove zadnje besede: "Bratec, v nadlogah si v Boga zaupal, v sreči na Boga ne pozabi!" Avguštin obljubi in se ločita. Prijatelj je dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa ne potrebujemo, nam je malo zanj mar. Tako je bilo tudi pri Avguštinu. Pozabil je na svojega Pavleta kakor točaj na egiptovskega Jožefa. Ni se več nanj spominjal, nikoli mu ni pisal, nikoli nič sporočil. Pavle ni vedel, ali Avguštin živi ali kam je prešel. Nič ni slišal ne o njem ne o njegovi graščini. Pavle si misli: tako je na svetu. Vendar ga izgovarja in milsi, da nima časa ali pa je bolan.
Pavletu je bilo zdaj pri njegovem krušnem očetu baronu I. zelo dobro. Imel je, karkoli je poželel. Gospod in gospa se nista ganila, ne stopinjice nista storila brez Pavleta. Pravi oče in prava mati ne moreta bolj ljubiti svojega lastnega otroka, kakor sta onadva ljubila Pavleta, ker sta videla, da ima Pavle žlahtno dušo, dobro srce in čisto nedolžnost. Veliko veselje sta imela nad njim. Zraven je bil vedno najprvi po vseh šolah. Zdaj je bil v sedmi šoli, pa vedno ves ponižen in postrežen. V taki sreči Pavle vendar nikoli ni bil prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Velikokrat sta ga gospod in gospa vprašala: "Zakaj nisi, Pavle, nikoli prav vesel in dobre volje? Glej, z nama greš v vsako hišo, k vsaki gospodi; saj ti dava, kar hočeš; kaj ti vendar manjka?" Pavle pravi naravnost, brez hinavščine: " Ravno to me dela žalostnega, ker se mi zdaj preveč dobro godi. Bojim se, da me bodo spet nadloge zadele. Lasna sreča je spremenljiva; nič ji ni prav upati in se nanjo zanesti."
H koncu drugega leta, ko je Pavle ravno osmo šolo dokončal, z naglo smrtno umrje njegov gospod baron brez testamenta. Vpričo treh prič je še te besede rekel: "Vse za menoj deduje moja gospa in Pavleta ne sme pozabiti." Drugega več ni mogel naročiti. Grozno žalost je občutil Pavle v svojem srcu ob smrti svojega očeta, svojega dobrotnika. Še huje pa je žalovala njegova gospa. Ni se dala utolažiti. Od prevelike žalosti je zbolela in čez osem dni tudi umrla brez vsega testamenta, kar besednice ni naročila. Preč je bila zdaj Pavletova sreča. Lakomno sorodstvo je vse pobralo in Pavleta so iz hiše spodili, rekoč: "Ti si že dosti rajnkemu baronu požrl, zdaj se poberi, kamor hočeš!" V bolezni svoje dobrotnice bi si bil lahko kaj od premoženja vzel, pa ni hotel, ker je hotel imeti svojo vest čisto. Vedel je da po krivici doblejeno blago nikoli ne tekne. Moral je iti prazen od hiše; toliko je vzel v kar je oblečen bil. "Kam naj se dam?" je rekel sam pri sebi. "Bog mi je vzel dobrotnike, spet ga nimam človeka, da bi mi pomagal v večje šole stopiti in se še kaj dobrega naučiti. Hvala Bogu, da sem se toliko naučil, šel bom zdaj službo iskat po graščinah. Morebiti najdem dobre ljudi, da mi službo in potrebni živež dado."
Drugi dan je Pavle zgodaj vstal in se napravil. Preden se je napravil na pot, je šel v cerkev, je bil pri sv. maši in je zaupljivo molil in Boga prosil, da bi mogel priti k ljudem, kjer bi mogel pošteno in pavično živeti pri njih. Obljubil je, da se bo vselej zvesto vsakega greha varoval. Ko je odmolil, je vzel bukvice in palico in se odpavil na pot. Drugega ni imel s seboj vzeti, vendar je bil vesel, ker je nesel s seboj nedolžno srce.