Pavle Svetin pastir

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Neža Svetinka da oba dvojčka v službo Pavle Svetin pastir
Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov
Janez Cigler
Pavle šolar v nemškem Gradcu
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Z drugimi pastirji vred je Pavle po spašnjah živinico gonil in večkrat pri svojih tovariših kaj napačnega videl in slišal; toda nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera mu je velikokrat rekla: "Pavle, Pavle! Boga se boj in nikoli nič hudega ne stori! Spomni se vselej, da te Bog povsod vidi. Če se boš greha varoval, te Bog nikoli ne bo zapustil." Zatorej je Pavle gospodarja vselej rad ubogal, delo vselej zvesto opravil; zato sta ga gospodar in gospodinja rada imela in mu lepo oblačilo napravila.

Tista gospa, Kordula po imenu, ki je Pavletova mati pri nji služila, je kupila graščinico na Štajerskem. Ko se je gospa Kordula na svojo graščinico preselila, je vzela s sabo tudi svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetega Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali na Štajersko prav mimo hiše, kjer je Pavle, Nežin sin, služil. Takrat je še zadnjikrat videla mati svojega dobrega Pavleta in še zadnjič mu daje lepe nauke, da naj lepo uboga, rad moli in da naj se skrbno varuje hude tovarišije. Vpričo gospodarja mu reče mati: "Ljubi moj sin Pavle! Vselej si me rad ubogal in rad poslušal moje opominjevanje; ohrani tudi zdaj v srcu besede svoje matere, katere ti iz ljubezni in k tvoji sreči govorim: Nikoli na Boga ne pozabi! Zvesto in z veseljem vse stori, kar ti bosta gospodar in gospodinja ukazala, naj te kdo vidi ali ne. S hudobnimi tovariši se nikdar ne pečaj; skrbno glej, da nedolžnost ohraniš! Če boš nedolžen, boš v svoji revščini zelo bogat. Bodi priden in rad moli! Moli tudi za očeta, da bi mu bilo dobro v daljnih krajih. Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva." Medtem mati objame Pavleta in se od njega loči.

Gospa Kordula je zraven stala in vse te besede slišala, katere so se ji tako mile zdele, da so ji debele solze iz oči pritekle. Pa hitro si jih obriše, obe se usedeta na voz in gresta naprej. Neža je bila po potu tako žalostna, da nič ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je nekaj časa pustila, da se je izjokala, potem pa ji prijazno reče: "Ljuba moja Neža, vem da si žalostna, ker si ob vse prišla; vem vse, kako se je s tabo godilo; vem, da si na tem svetu nesrečna, vendar ne žaluj preveč! Ne misli, da se na svetu le tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar še ne veš, kako se je z mano godilo.

Jaz sem bila srečna, srečna gospa; imela sem blaga, denarjev, vsega v obilnosti. Moj mož je bil plemenit baron, Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela, dobro mi je bilo, tako da mi bolje ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je in kmalu je bil ubit; v prsi mu je priletela krogla, ustreljen je bil blizu srca; padel je in v pol ure je bil mrtev. Kolika žalost zame, si lahko misliš. Potem so sovražniki v naše kraje pridrli, so mi veliko blaga pobrali in mi graščino požgali; komaj sem toliko ohranila, da sem kupila graščinico, kamor se zdaj peljeva. Imela sva edinega sina, Karel mu je bilo ime; ta je bil komaj 17 let star, ko je šel sam radovoljno v vojake in pa k Francozom, kateri so tisti čas čez naše dežele nekaj let gospodarili. O, kako sem takrat jokala in ga lepo prosila, rekoč: 'Ljubi moj Karel, ne hodi na vojsko! Vidiš, da sem sama, nimam ga pomočnika v nadlogah; če me še ti zapustiš, kam se bom obrnila potem sirota" Kaj bom začela, če še ti umrješ? Tvoj oče je bil na vojski ubit in s tabo se utegne ravno tako zgoditi. Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman, ni me hotel ubogati. Šel je z veliko francosko armado v mrzle kraje Moškovitov. Že dve leti je tega in nobene besede ne izvem in ne slišim o njem. Bojim se da je zmrznil na rusovski zemlji med toliko Francozi. S sabo ni od hiše drugega vzel kakor tablico, ki je moja podoba na njej naslikana, katero je na vratu privezano nosil. Kolikokrat mi je pisal, je vselej povedal, da vsak dan pogleda tablico in se name spomni. Zdaj pa ni nobenega glasu več o njem; o, že so morebiti njegove kosti segnile na rusovski zemlji! Glej, Neža," pravi gospa Kordula, "da imam vzrok še bolj žalovati kakor ti, ker imaš dva fanta vendar živa in ti utegne ta ali oni še v starosti veselje delati in ti kaj pomagati. Pa pravim: Naj bo hvaljeno božje ime, Bog tako hoče imeti, božja volja je tako. Bog nas s križi tepe, zato ker nas ljubi, da bi nas na onem svetu ne tepel. -- Nič ne skrbi, Neža! Pri meni boš, dokler boš živa, in če prej umrjem, bom že naročila, da boš preskrbljena. Vkup bova živeli in druga drugo tolažili."

Med takimi pogovori sta se pripeljali gospa Kordula in Neža z njo v svojo graščinico in sta tam pobožno in sveto živeli ter revežem daleč okoli veliko dobrega storili in jim pomagali.

Pastir Pavle je bil tudi dolgo časa žalosten, posebno zato, ker mu je mati rekla: "Morebiti se nikoli več ne bova videla." Pavle si je materine nauke zvesto v srce vtisnil in jih nikdar ni pozabil. Z drugimi pastirji, s svojimi tovariši, se nikoli ni hotel navadnih igrač lotiti, ampak, kadar so drugi pastirji norčije uganjali, se je Pavle ob stran usedel, bukvice iz torbice vzel in bral. Imel je še šolske bukvice Zgodbe sv. pisma, katere je Pavle zmeraj z veseljem bral. Nekega dne je bral o Davidu, kako je pastirčeval. "Lejte," je rekel sam pri sebi, "še David, tak imeniten mož, je bil pastir. Živino je pasel kakor jaz in bil je potem imeniten kralj. Jaz ne želim biti kralj, ampak zvesto bom ubogal nauk božji, kateri pravi, da mi bo Bog že tukaj srečo dal, če mu bom zvesto služil in ga iz srca ljubil."

Prigodilo se je, da se pripelje kočija po cesti mimo pastirjev, kateri so po gmajni živinico pasli in Pavle z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli; to je navadna pastirska igrača. Pavel ni z njimi igral, ampak za grm je sedel, na živino pazil in bukvice bral. V kočiji, katera se je ravno mimo peljala, sta sedela baron in baronka I., ki sta se domov v Nemški Gradec peljala. Blizu tistih pastirjev se je morala kočija umakniti velikemu vozu. Konji so zapeljali preveč v jarek, kočija se zvrne in desno zadnje kolo se razdrobi; kočijaž je bil po nogah zelo ranjen. Baron in baronka sta komajda zlezla iz zvrnjene kočije, vsa prestrašena se nista vedela kam dejati. Na samoti je bilo, blizu nobene hiše in kočijaža ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem sicer ni bilo nič, pa zavoljo zdrobljenega kolesa ni bilo mogoče naprej. Poredni pastirji so vse to videli pa zraven se še smejali. Baron I. stopi k njim in jim po nemško reče:

"Kje je kakšna hiša, da bi se ljudje sklicali in prišli pomagat?" Nevedni pastirji niso nič vedeli odgovoriti, ker niso vedeli, kaj jih vprašuje. Nato pokličejo Pavleta, rekoč: "Pavle, pojdi sem, ti znaš nemško, nam boš povedal, kaj ta gospod vprašuje!" Pavle hitro priteče, se lepo ponižno odkrije in pravi: "Žlahtni gospod, kaj bi radi?" Baron reče: "Fante, povej mi, kje je kaka hiša, da bi jaz ljudi dobil, ki bi mi pomagali privleči kočijo do vasi, da se kolo naredi, drugače ne morem naprej." Pavle reče: "Gospod, le tukaj počakajte, jaz stečem hitro domov, bom skusil kmalu ljudi priklicati; prosil jih bom, da vam bodo prišli pomagat. Naprosil bom svojega gospodarja in še koga drugega. Vendar mi dovolite, preden grem ljudi klicat, da vašemu kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da mu zelo kri teče; uteči bi mu utegnila, preden ljudje pridejo." Pavle vzame iz torbice nekako zelišče, ki ga je zmeraj pri sebi nosil, ga položi kočijažu na rano, z ruto zaveže in reče: "Prijatelj, zdaj pa le prav mirno nogo drži! Kmalu se bo kri ustavila."

Zdaj Pavle hitro steče domov ljudi klicat. Preden je bila ura okoli, pridejo s Pavletom trije možje, Pavletov gospodar in pa dva druga soseda, da so s koli in vrvmi kočijo tako zvezali, da so jo srečno do bližnje pošte privlekli. Pavletovo zelišče je kočijažu toliko dobro storilo, da je že na kočijo sesti smel. Ko je bilo vse narejeno, preden se baron in baronka v kočijo usedeta, reče baron Pavletu: "Pavel, reci tem možem, da jih prav lepo zahvalim, ker so mi pomagali." In baron da vsakemu en tolar. "Ti pa, Pavle, bodi vedno tako priden pa dober in dobro ti bo," reče baron in mu ponudi tri bele tolarje. Pavle pa se lepo zahvali in jih noče vzeti, rekoč: "Gospod, možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali; jaz nisem nič pomagal, pa tudi nič plačila ne vzamem. Če sem šel ljudi klicat, je bila moja dolžnost." Baron na to nič ne reče, tiho se usede v kočijo in se pelje počasi do pošte.

Ko se gospoda odpelja, so pastirji, Pavletovi tovariši, kateri so zraven stali in zijali, Pavleta za norca imeli in ga neumnega imenovali, ker ni hotel denarjev vzeti. Že prej so pastirji Pavleta iz norčije imenovali "fajmoštra", zato ker jim je večkrat kaj dobrega in lepega bral, jih večkrat svaril in opominjal, pa ga hudobni, poredni pastirji niso hoteli poslušati. Zdaj so mu pa rekli: "Ti si prav neumen fajmošter, takih lepih denarjev ti je gospod ponujal, in jih ne vzameš." Pavle pa na vse to drugega ne reče ko te besede: "Če sem kaj zaslužil, mi bo že Bog plačal; če nisem nič zaslužil, tudi denarjev nočem." Pavletov najboljši prijatelj reče tovarišem: "Ne zaničujte Pavleta, kdo ve, kaj še bo iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili: 'Če človek komu le vode piti prinese iz dobrega srca, ne bo brez plačila. Bog bo vse plačal.'"

Drugi dan se baron in baronka sprehajata in se pogovarjata o nesreči poprejšnjega dne. "Med vsemi," reče baron, "mi najbolj ugaja pastir Pavle, ker je toliko prijazen in postrežen fant. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič vzeti, ko sem mu tolarje ponujal in silil. Kako veselje mu vendar moram za to storiti, preden grem od tod. Dobro kosilo bom rekel napraviti, oštir mi bo svojo kočijo posodil in moje konje vpregel; pojdem in oštir z mano, da mi hišo pokaže, kjer fant služi, in s seboj ga bom h kosilu pripeljal, da bo z nami jedel; to mu bo večje veselje ko vsi denarji. Velika čast bo kmečkemu pastirju se v kočiji z gospodo peljati in pri gospodi jesti." Okoli dvanajste ure tistega dne se pripelje po cesti kočija, zavije stran v vas in obstoji pred hišo, kjer je Pavle služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: "Kje je vaš pastir Pavle?"

Žena odgovori: "Ni ga še domov, pase, kmalu mora priti, ker se bliža poldne." Baron in gospodar pošte ga čakata, da pride. Ko pride Pavle, ga v kočijo posadita in s sabo na pošto peljeta. Po poti vpraša Pavle ponižno: "Gospodje, kam me peljete?" Baron mu odgovori: "Ne boj se, ti si meni zelo ustregel, ker si šel ljudi klicat, takrat ko sem jih najbolj potreboval; plačila nič nisi hotel vzeti, zato boš danes z nami jedel in pil in se po gosposko gostil." Pavle se sladko posmeje in se ponižno zahvali za toliko čast. "Boljše se mi zdi," je rekel, "se v kočiji peljati in pri gospodi jesti kakor še toliko tolarjev," posebno ko je videl, da so drugi pastirji, njegovi tovariši, za njim zijali in se čudili. Vse je že bilo pripravljeno, ko se pripeljeta baron in poštni gospodar v kočiji s Pavletom. Kar k mizi sedejo, katera je bila polna najboljših jedi in dobrega sladkega vina. Gospoda začne hitro jesti, Pavle pa debelo gleda in se noče k mizi usesti, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: "Pavle, usedi se in jej z nami, kolikor se ti bo poljubilo." Pavle reče ponižno: "Ne zamerite, milostljivi gospod baron, saj niste še molili, pa že jeste. Meni so mati zelo zatrjevali vselej pred jedjo in po jedi moliti in se spomniti dobrotnika, kateri nam darove daje. Večkrat sem slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je živini enak."

Pri teh Pavletovih besedah se vsi spogledajo in hite moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta: "Povej mi najprvo, zakaj nisi od mene nič hotel vzeti, ko sem ti lepe denarje ponujal?"

Pavle odgovori ves bister, naravnost, brez hinavščine: "Gospod baron žlahtni! Zato nisem hotel nič od vas vzeti, ker sem obljubil zvesto se držati po nauku svoje matere in po naukih duhovnov. Mati so me lepo učili in mi večkrat rekli, posebno takrat, ko sem se od njih ločil, da nikar za vsako majhno reč plačila terjati, kar se komu stori. Kdor bo od ljudi za vsako reč na svetu plačan, ne bo na onem svetu nič plačila dosegel. Duhovni pastirji nas učijo: Če človek požirek mrzle vode bližnjemu z dobrim srcem poda, bo pri Bogu plačilo imel."

Nato reče baron: "Pavle, pridni fant, le tak ostani in srečen boš, Bog te ne bo nikoli zapustil." Tudi gospe baronki je bil Pavle zelo všeč, zato ga prijazno vpraša: "Kako je to, fante, ker si tako bister in dobro glavo imaš, zakaj pa v šolo ne hodiš, da bi se kaj več naučil?" Pri tem vprašanju se Pavletu solze ulijejo in globoko vzdihne, rekoč: "O, dobra gospa, rad bi bil hodil v šolo pa ni bilo mogoče; čast Bogu, da sem se toliko naučil." Nato ob kratkem vse razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, da so bili od vseh zapuščeni, brez pomoči so morali iti po svetu.

Gospa tiho reče baronu: "Prav dober in prijazen se mi zdi ta fant; nama ni Bog otrok dal, kaj ko bi ga za svojega vzela? Dobro delo bo to in iz fanta utegne sčasoma kaj biti." Baron reče: "Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova, zanj skrbela in ga dala učit, ker je bister. Bog bo nama to povrnil, če ne na tem, pa na onem svetu. Vendar moram fanta prej vprašati, ali bo pri volji z nama iti."

Baron pokliče Pavleta, rekoč: "Pavle, bi li ti zapustil svojo službo in šel z nama daleč -- v Nemški Gradec? Tam se boš lahko učil, v šolo boš hodil." Pavle odgovori: "Oh, milostljivi gospod baron, grozno rad bi šel, pa ne vem, če bo v to moj gospodar privolil; brez privoljenja ne smem in se ne spodobi."

"Lepo je to," reče baron, "všeč mi je; hiti tedaj domov, prosi privoljenja, in če te bodo pustili, pridi povedat in vzamemo te s seboj."

Pavel hvaležno poljubi roko baronu in baronki in gre. Ves vesel prižvižga domov. Ko pride v hišo, mu reče gospodar: "No, si kaj prinesel domov?" Pavel reče: "Oh, oče, ta gospoda me je tako obdarovala, da še eden ne tako; sem le prišel hitro vas prosit, da mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja." "Ne bodi vendar tako preprost," pravi gospodar, "vzemi, kar ti kdo da! Boš pa že spet kaj neumnega naredil, kakor včeraj, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vendar povej, kaj ti je gospoda ponudila?"

"Baron in baronka sta me nagovorila, da me s seboj vzameta, če hočem iti, pa sem rekel: Rad grem, vendar prej ne obljubim, da vas za svet in za privoljenje prosim." "Srečni Pavle," reče gospodar, "sreča te išče, ne pusti je iz rok! Zdaj spoznam, da nisem prav storil, ker sem te včeraj zmerjal za to, ko nisi hotel ponujenih tolarjev vzeti. Tvoje dobro srce in tvojo pripravljenost pomagati bližnjemu ti je Bog hitro povrnil. Pojdi brž k dobri gospodi nazaj, reci, da z veseljem dovolim, da te vzamejo. Pa čakaj, da bo bolj gotovo, grem s teboj, da te izročim."

Pavle in gospodar gresta gospodi naproti, katera se ravno po cesti sprehaja. Pavle se od daleč odkrije in prosi gospodarja tudi tako storiti. Ko bliže prideta, se Pavle ponižno prikloni in gre obema roko poljubit ter reče: "Moj gospodar me rad pusti; da je res, je sam prišel pričevat; prosim zdaj, da bi me s seboj vzeli, in obljubim vam veliko veselja narediti, ker bom vse rad ubogal in storil, kar mi boste ukazali. Dobrote ne bom nikoli pozabil, vedno vam bom hvaležen." Baron in baronka sta rekla: "Prav je to, le priden bodi in nič hudega ti ne bo." Pavle je precej pri gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domov odšel.