Neža Svetinka da oba dvojčka v službo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
France Svetin gre na francosko vojsko Neža Svetinka da oba dvojčka v službo
Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov
Janez Cigler
Pavle Svetin pastir
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Tisto noč, ko je France Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža vso noč prečula, molila in jokala. Videla je, da si ne more pomagati, tolažila se je in vedno Boga prosila, da bi mož na vojski srečo imel, da bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo, da je pomagala za dvojčke skrbeti in potrebna dela opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila, zdrava sta bila. Kakor hitro sta začela govoriti, ju je skrbna mati lepo moliti učila. Sčasoma, ko sta postajala večja, ju je naučila ves potrebni krščanski nauk. Nista bila še po sedem let stara, že ju je mati naučila brati, kar je sama dobro znala in v žalostnih dneh veliko tolažbo dobivala v branju svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne in popoldne ju je s sabo v cerkev peljala in ju vedno učila, naj se v cerkvi lepo in spodobno vedeta. Nikoli v nobeno tovarišijo ju ni pustila, ampak vedno ju je opominjala zvesto Bogu služiti. Pošiljala ju je potem v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da nobeden fantov ne tako.

Janez in Pavel sta tri leta hodila v šolo; že sta znala po nemško brati, pisati in računati. Vsak večer so vsi trije glasno vkup opravili večerno molitev in konec molitve je mati vselej rekla: "Molimo še za vajinega očeta, da bi srečno nazaj prišel, da bi mu Bog srečo dal v daljnih krajih."

Bilo je neko nedeljo zvečer pozimi, ko je mati fantoma ravno o očetu pripovedovala, kako da je moral na vojsko iti; tedaj reče Pavle: "Ljuba mati, povejte nama, kakšen so vendar naš oče ki jih nisva nikoli poznala; ali bi jih mogla midva spoznati, ko bi nazaj prišli, pa bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zelo oslabeli, ko bi nama vi utegnili umreti?"

Mati žalostna odgovori: "Ne mogla bi vidva očeta poznati, ne, ker sta bila komaj po dve leti stara, ko nas je moral oče zapustiti. Vendar, spomnim se, zapomnita si: vajin oče ima na vsaki roki pod srajco nekako znamenje, tako z rdečo barvo zarezano, da se ne da več zbrisati. Na desni roki ima zarezane te besede: Franc Svetin; na levi roki ima: Neža Trpinc; to je moje ime po mojih starših. Taka znamenja na roke sem jaz vajinemu očetu sama naredila."

"O ljuba mati," reče nato Pavle, "naredite tudi meni taka znamenja na roke, kakršna imajo oče, da se bom večkrat nanje spomnil in zanje molil." -- "Tudi meni naredite tako," pravi Janez.

Mati reče: "Ljuba moja sinka, to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu imeti, mora besedo z barvo zapisati, potem s šivanko vse črke pošpikati, da pride barva pod kožo; potem se ne da več zbrisati. To pa je boleče."

"Naj boli, kakor hoče," pravita fanta, "Le naredite nama, vse rada trpiva, da bova le očetovo znamenje na životu imela." Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor je imel oče. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla na rokah pod kožo lepa rdeča imena očeta in matere.

Po devet let sta bila dvojčka stara, rada bi bila oba še v šolo hodila, pa ni bilo mogoče. Že ju ni mogla mati več rediti, ne jima napravljati potrebnega oblačila. Mati se je res noč in dan trudila, vendar ni mogla izhajati; dolg je naredila, njivico in hišico zastavila. Nekak barantalec I. ji je posojeval, pa ne da bi bil dobro storil in revni Svetinovi družini pomagal, ampak le svojega dobička je iskal. Veliko dolga se je že nabralo. Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec jo je trdo terjal in jo tožiti žugal, če ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča s sabo. Vsi trije pred njim jokajo; in prosili so, da bi potrpel in jim vsaj hišico pustil. Neusmiljeni terjavec jih noče uslišati, ampak ostro reče Neži: "Plačaj, kar si dolžna, več te ne bom čakal; ako ne plačaš, ti bo vse prodano! Fanta sta že zadosti velika, da si moreta kaj zaslužiti; ni jima treba po šolah postajati; vsak berač hoče zdaj gospod biti."

Žalostna gre mati s fantoma domov in joka; tudi fanta sta jokala in rekla materi: "Ljuba mati, kam pojdemo zdaj, ker nam bo neusmiljeni mož hišo vzel; nič se ne bova mogla več učiti. Kdo nam bo kaj dal, kdo nam bo kaj pomagal? Oh, da nimamo očeta, da bi se za nas kaj potegnili!"

Mati jima reče: "Ljuba moja sinka, nikar ne žalujta preveč, saj imamo še enega očeta v nebesih, kateri je veliko boljši kakor vsak posvetni oče; on nas ne bo zapustil. On dobrotljivi nebeški oče, nas bo preskrbel. Njega prosimo, vanj zaupajmo in pridno molimo!"

Komaj se je trikrat luna premenila, že so pridrli oblastniški služabniki v Svetinkino hišo. Oznanili so, da v 24 urah se mora iz hiše spraviti in vse zapustiti, ker bo vse prodano. Žalostno oznanilo je bilo to za Svetinko. Brez usmiljenja je morala zapustiti s fantičkoma vred svojo domačijo in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Žalostna je rekla: "O, da bi jaz sama bila, ne bilo bi mi tako težko, ali kam se čem s fantičema obrniti? Dobrotljivi Bog, usmili se me, uboge sirote!"

Vsem se je smilila ta pravična družinica. Neža je kmalu dobila službo pri neki pobožni gospe, premožni vdovi. Pavle je šel h gospodarju, kateri mu je v rodu bil; krave je pasel; bil je dober pastirček. Janeza je bližnji sosed spotoma v Trst s sabo vzel, kamor je moko na prodaj peljal. Mislil ga je v Trstu kakim ljudem dati, ker je Janezek nekoliko laško govoriti znal.