Pavle desetošolec na Dunaju
| ← Pavle najde svojega prijatelja Avguština | Pavle desetošolec na Dunaju Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov Janez Cigler |
Pavle dvorni svetovalec, potem škof → |
| |||||||
Z groznim veseljem gre Pavle Svetin proti Dunaju. Ni mu bilo več treba skrbeti, kam in kje bo pod streho prišel. Imel je denarjev dosti in na Dunaju se je vedel kam obrniti. Vesel je bil iz vsega srca, da bo spet v šolo hodil in se lepih reči učil. Posebno so ga že naprej velike ali visoke šole veselile. Vso pot je Boga hvalil, ker mu je toliko dobrotljiv in usmiljen. Po poti je tudi premišljeval, katerega stanu bi se lotil, ali bi šel v deseto šolo in se učil in pripravljal za duhovski stan, ali bi se prijel medicine in se učil zdravila poznati, da bi zdravnik bil; ali bi se učil pravice, da bi bil besednik ali pravdni doktor. Vso pot je premišljeval, kaj bi si bil izvolil, pa si za gotovo še nič ni izbral. Kar od daleč zagleda visoki stolp svetega Štefana, ki izmed velikih poslopij kipi in o katerega visočini je že toliko slišal povedati. Iz vsega srca zdaj Pavle vzdihne proti nebesom, rekoč: "O, dobrotljivi Bog, razsvetli mi um in pamet, da izvolim pravi stan, v katerega si me namenil; da se obrnem na pravo pot, katera je tebi všeč. V to cerkev pojdem, katere stolp sem najprvo zagledal; tam čem moliti in prositi za razsvetljenje, da to izvolim, kar je tebi, o dobrotljivi Bog, všeč."
Pavle gre zdaj srečno naprej, ne ustavi se tako dolgo, da pride do velike cerkve svetega Štefana. Naravnost gre v cerkev, bilo je ura 4 popoldne, in tako srčno in zamišljeno moli, da ne opazi duhovnov, kateri ravno po končani molitvi tiho iz cerkve gredo. Celo uro je Pavle molil v cerkvi in premišljeval, katerega stanu bi se lotil. Potem je v svojem srcu občutil nekako veselje in notranjo željo po duhovskem stanu. Gotovo je to božja volja, si je mislil, Bog me je v duhovski stan namenil, tega si izvolim. S temi mislimi Pavle vstane in gre iskat s pismom gospoda prijateljevega strica. Kmalu ga spraša, ponižno gre do njega. Preden Pavle pismo poda, ga gospod prijazno vpraša: "Vi ste šolar iz tujega kraja, videl sem vas v cerkvi. Kajne da ste bili malo prej v cerkvi svetega Štefana, pred oltarjem Matere božje? To mi je bilo zelo všeč." "Bil sem," odgovori Pavle, "molil sem in prosil Boga za razsvetljenje, da bi vedel pravega stanu se lotiti."
Gospod odpre pismo in bere; kar spozna, da je to tisti Avguštinov zvesti prijatelj in dobrotnik. Z velikim veseljem ga sprejme in mu reče, naj se zraven njega usede in mu tako govori: "Ljubeznivi Pavle, vse vem, kako se je tebi godilo. Dobro vem, koliko dobrega si mojemu stričniku storil in mu v bolezni pomagal. Vse to očitno kaže, da te je Bog v duhovski stan namenil. Poslušaj me, stopi v deseto šolo, hiti se učiti duhovske učenosti, z vsem boš preskrbljen, karkoli potrebuješ. Ti boš kdaj dober duhovni pastir."
Pavle odgovori ponižno: "Visoke časti vredni gospod! Ravno to je moja misel; v cerkvi med molitvijo so mi naenkrat prišle v srce velike želje po duhovskem stanu. Tega se hočem prijeti in si pridno prizadevati, da si pridobim potrebnih učenosti. Vas pa prosim, da mi pomagate in me učite, kako se moram vredno pripravljati za ta sveti in imenitni stan, kakor je duhovski."
Pavle je stopil v deseto šolo, se pridno učil, da mu ga ni bilo enakega. Pri gospodu je imel stanovanje in živež in prijatelj Avguštin ga je z vsem obilno preskrbel. Dve leti je hodil v deseto šolo iz gospodove hiše, tretje leto pa je bil vzet v duhovščino. Četrto leto je bil za mašnika posvečen. Ko je Pavle vse šole skončal, je bil postavljen precej za učenika v malih šolah, da je fante krščanski nauk učil; to službo je pet let z velikim pridom opravljal. Potem je bil izvoljen za poglavarja male šole in je opravljal to službo šest let z veseljem in k veselju vsem malim šolarjem. Nato je bil Pavle izvoljen za svetovalca; zavoljo njegove velike učenosti, bistrosti in pobožnosti mu je bilo izročeno to imenitno opravilo. Pri taki imenitetni službi je bil vedno ponižen in pohvalen. Več ko je mogel dobrega storiti, bolj je bil vesel. Posebno revežem je rad pomagal, vse jim je razdal; dasiravno je bilo veliko njegovo vsakoletno plačilo, je revno živel.