Pavle dvorni svetovalec, potem škof

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov
PAVLE DVORNI SVETOVALEC, POTEM ŠKOF
Janez Cigler
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Znana je bila Pavletova učenost, modrost in pobožnost ne le tovarišem, ampak tudi višjim oblastnikom; zato je bil od svetlega cesarja izvoljen za dvornega svetovalca, ko je najmanj na to mislil. Več drugih, tudi učenih mož je bilo cesarju priporočenih za to službo, pa le Pavel Svetin je bil izvoljen in z veliko častjo v to imenitno službo povzdignjen. Nekaj let je opravljal to težavno službo. Vsi njegovi višji oblastniki so ga radi imeli: veseli so bili, da so takega učenega in zvestega svetovalca dobili. Storil je, kar drugi niso mogli storiti, ker je več jezikov do dobrega znal govoriti. Izvoljen je bil potem za škofa v I. Sloveča in imenitna škofija je bila to, ne zelo daleč od Dunaja. Z groznim veseljem so ga prebivalci tistega kraja sprejeli za svojega duhovnega višjega pastirja, ker so že poprej toliko slišali o njegovi dobrodelnosti. Velike prihodke je imel. Veliko blaga in premoženja mu je dajala škofija, vendar je Pavle ostal pri svoji navadi, namreč, da je revno živel. Le toliko si je prihranil, kar je bilo prav za potrebo, vse drugo je revežem razdal, bolnikom je pomagal in jim zdravila kupoval. Imel je navado reči: "Kar revežem dam, Bogu dam. Če bolniku postrežem, Bogu postrežem." Zato so ga tudi vsi revni tistega kraja le očeta imenovali in vedno zanj molili.

Nekega dne ga je obiskal nekdanji prijatelj Avguštin, katerega je škof Pavle več dni pridržal, da sta se o nekdanjih časih pogovarjala, kako jima je bilo nekdaj hudo, zdaj pa obema dobro. Ko se graščak Avguštin spet na pot proti domu spusti, ga škof Pavle spremi do ceste; škofija je bila dobro uro od velike ceste. Tam se prijatelja ločita, drug drugemu srečo voščita, si obljubita večkrat drug drugega obiskati in se ločita. Škof Pavle se ravno usede v kočijo, da bi hitel domov, kar stopi k njemu gospodar bližnje kajže, rekoč: "Milostljivi gospod škof, prosim vas, da bi malo v mojo hišo stopili in pogledali bolnika, kateremu je zelo hudo. Sinoči sta prišla dva tujca, vsa revna, raztrgana in lačna. Prosila sta me, da bi jih prenočil, ker denarjev nimata. Eden je bil že včeraj grozno slab danes pa mu je še besedo zaprlo; bojim se, da bi brez spovedi ne umrl. Njegov tovariš mu lepo streže pa z nami ne more nič govoriti; zdi se mi, da je Francoz. Tudi ne vem, kake vere je bolnik. Na vratu ima navezano majhno, lepo tablico, na tablici je naslikana gosposka ženska."

Škof Pavle gre pri tej priči k bolniku, ga vpraša več reči; nič ni mogel odgovoriti, tako je oslabel. Škof je dobro znal govoriti francosko, zato vpraša bolnikovega tovariša: "Od kod prihajata in kam gresta?" Francoz mu odgovori: "Iz rusovskega cesarstva prihajava, iz dežele Sibirije, kjer sva bila ujeta,in greva vsak proti svojemu domu." Francoz je bil vesel, da je škof Pavel znal tako lepo po francosko govoriti, in mu je vse ob kratkem razložil, kako se jima je godilo: "Jaz sem pravi Francoz," je rekel, "blizu mesta Tulona doma. Ime mi je Bazil Hudon. Zapustil sem doma bogate starše, radi bi me bili odkupili, pa ni bilo mogoče. Moral sem biti vojak in iti z grozno Napoleonovo trumo na gornje mrzle rusovske dežele. Ta moj bolni tovariš je Ilirijan. Imenitnega stanu je, ime pa mu je Karel, s priimkom Gap. Tudi on je mater zapustil doma, njeno podobo še zdaj na vratu nosi. Oče pa je bil še prej v vojski ubit. V vojski sva bila pod eno zastavo, tovariša in prijatelja sva bila. Vkup sva služila, vkup sva bila ujeta in v daljno deželo Sibirijo odpeljana. Veliko dobrega mi je storil moj prijatelj Karel; sam pri svojih ustih si je pritrgal, da mi je v hudi lakoti dal košček kruha. Že zdavnaj bi jaz bil pobit, ko bi on ne bil neusmiljenih Rusov zame sprosil. Ker je bil Ilirijan, je z njimi nekoliko govoriti znal. Ujeta sva bila ves čas vkup. Rusi so naju dali v globoke jame rudo kopat; po tri dni nisva belega dne videla, zraven pa sva slabo hrano imela. V taki nesreči sva drug drugega tolažila; spoznala sva, da je božja previdnost z nama tako naredila. Zato sva se iz vsega srca k Bogu obrnila, vedno prosila in molila, da bi se naju Bog usmilil in naju iz take nesreče rešil; dolgo let sva tako zdihovala in molila in najina molitev je prišla pred božji sedež. Mislila sva, da sva v temnih podzemskih jamah od vseh pozabljena in zapuščena kakor krt, kar pride nekega dne sibirski poglavar in naju ukaže predse pripeljati. Ko prideva, nama reče: "Zahvalita Boga, rešena sta; tukaj je prišlo pisano povelje od cesarja vaju pri tej priči izpustiti in vaju vsakega na svoj dom poslati." Od veselja so se nama pri tem oznanilu solze udrle. Karel me objame in reče: "Glej, bratec, Bog naju je uslišal, da sva dočakala rešenje. Vidiš, prav je, da si me ubogal in v Boga zaupal. Ako bi ti bil vedno tako nepotrpežljiv in nevoljen, kdo ve, kaj bi se bilo s tabo zgodilo. Zahvaliva tedaj Boga, ki tako dobrotljivo in usmiljeno z nama dela!" Pokleknila sva in na glas molila.

Precej drugi dan se dvigneva in greva na pot svoje ljube domovine iskat. Cele kvatre že hodiva, vse oblačilo je strohnelo, obutalo je strgano, jesti le toliko imava, kar pri dobrih ljudeh sprosiva. Denarci, ki so nama jih Rusi dali, so kmalu pošli in zdaj sva zelo oslabela. Včeraj pa je mojemu tovarišu tako hudo prišlo, da ne moreva več naprej. Pa naj se nama godi, kakor hoče, ne zapustim ga, svojega zvestega prijatelja, da ozdravi, ali pa če je božja volja tako, da mu oči zatisnem. Od hiše do hiše bom hodil in sprosil, kar bom mogel, da mu pomorem in postrežem. Tudi on v veliki revi ni mene zapustil."

V srce se je škofu užalilo pri teh besedah in reče: "Glejte hvaležnega prijatelja! Potem se obrne k Francozu in mu prijazno reče: "Bazile, tvoja skrb za prijatelja mi je zelo všeč in vsem ljudem tukaj okoli lep zgled. Ĺ˝lahtno srce imaš in hvaleĹľno, kakor nam krščanska ljubezen zapoveduje, torej bodi potolažen; ne bo ti treba prositi, preskrbljen bo tvoj bolni prijatelj in zraven tudi ti." S tem se škof Pavle obrne in gre. Preden se odpelje, pokliče hišnega gospodarja, kjer je bolnik ležal, mu da dva tolarja in ukaže hitro kokoš zaklati, bolniku juho dajati, meso pa naj njegov zdravi tovariš použije. In kar bo še zraven potreboval, naj mu da, vse bo poplačano.

Vsak dan cel teden se je škof Pavel pripeljal bolnika obiskat in zvesto je skrbel, da je bil dobro postrežen. Bolnik se je boljšal, tako da ga je osmi dan škof ukazal v svoje prebivališče pripeljati in tudi tovariša z njim, da mu je stregel. Dva meseca sta ostala bolnik in njegov tovariš pri škofu, z vsem bolj ko doma preskrbljena. Tudi hvaležna sta bila oba za tolike dobrote. Vsak dan sta šla v cerkev, potem ko je bolnik že vstajal, sta hvalila Boga in pridno in srečno molila, da bi Bog škofu poplačal taka dela milosti. Ko se je bolnik že dobro trdnega čutil, gre ponižno s svojim tovarišem k škofu, ga zahvali za vse dobrote in prosi, da naj ju zdaj pusti naprej iskat domovine. Nista vedela, kako bi se prav zahvalila. Kar govoriti nista mogla, roke sta mu poljubovala in jih s solzami močila. Karel je toliko rekel: "O gospod škof, vi ste me oteli od smrti; drugega ne vem povrniti, kakor, dokler bom živel, bom za vas molil," in solze so se mu udrle. Škof Pavel pa jima reče prijazno: "Zaupajta vselej trdno v Boga in on, dobrotljivi oče, vaju nikoli ne bo zapustil. On vselej tako obrača, da človek v potrebi pomoč najde, če je pri Bogu išče. Glej, Karel! Dobrotljivi Bog je mene poslal tebi naproti, da sem ti pomogel, ker je tvoja mati meni in moji materi veliko dobrega storila že takrat, ko je večkrat prišla suknarijo ogledovat. Vedi, da sem tudi jaz blizu mesta L. doma (Karel do sedaj tega še ni vedel) in tvojo mater dobro poznam. Glej, dobra dela staršev Bog še otrokom povračuje. Če boš tako srečen, da boš našel svojo mater, spoštuj in ubogaj jo, Bog te je s trpljenjem zbistril in ti oči odprl. Bodi vselej pravičen in pobožen, tako bosta ti in tvoja mati veliko srečo uživala."

Ko Karel to zasliši, da je škof tudi blizu L. doma in da pozna njegovo mater, začne na glas jokati in pravi: "O moj dobrotljivi gospod, vi poznate mojo mater? Ali je le še živa?" Škof pravi: "Ne vem tega povedati, veliko let nisem bil na Ilirskem, tudi o svojih ljudeh nič ne vem in ne slišim. Če pa hočeš počakati še osem dni, da jaz svoje reči opravim, se moreš z mano peljati in tudi tvoj tovariš; čeravno je tujec, naš bližnji je. Zelo mi je všeč ta Francoz, ker ima tako žlahtno in hvaležno srce, kar je v tvoji nevarni bolezni zadosti pokazal."

Zelo sta bila oba vesela, rada sta še osem dni ostala pri škofu, pomagala sta delati, kar sta mogla, pri hiši, da nista v lenobi časa tratila. Medtem ukaže škof obema nova oblačila narediti, in ko namenjeni dan pride, se napravi škof Pavel na pot. V kočijo vzame oba popotnika s seboj. Srečno pot in lepo vreme so imeli ves teden. Vso pot so se lepo pogovarjali in drug drugemu pripovedovali, koliko dobrega so od Boga prejeli, koliko čudno je Bog enega ko drugega z velikimi nadlogami obiskal, pa mu dal tudi v nadlogah veselje najti. Lepo sta poslušala oba tovariša prijazne škofove besede, s katerimi ju je učil vselej v Boga zaupati in se vedno skrbno greha varovati. "Ohranita si v srcu, ljuba moja prijatelja," jima reče škof Pavel, "in nikoli ne pozabita te resnice: Kdor si prizadeva, kolikor mu je mogoče, prav ravnati, pošteno živeti in greha se varovati, tisti je božji prijatelj. Bog pa svojega prijatelja nikoli ne zapusti. Mislita, kako se je godilo z Danijelom, s Tobijem, z Jobom. Kako se je godilo z apostoli in z drugimi kristjani. Trpeli so in z veseljem so trpeli s trdnim zaupanjem; in Bog jih ni zapustil. Niso se goljufali, srečno je bila njih žalost spreobrnjena v večno veselje, katero v nebesih uživajo."

V takih božjih in svetih pogovorih jim je čas popotovanja hitro minil. Ravno binkoštno soboto zvečer se pripeljejo do C. na Štajerskem in zavijejo v oštarijo "Pri Volarju", da bi tam prenočili. Postrežni oštir hitro priteže h kočiji in spremi škofa s tovarišema vred v hišo in jim odkaže posebno lepo sobico.

Ko je škof Pavle sam s tovarišema v sobici, jima reče: "Zahvalimo dobrotljivega Boga, ki nas je tako po očetovsko vse nesreče obvaroval na poti! Jutri pa, ker je velik praznik, ne pojdemo naprej. Če vama je prav, bomo tukaj ostali, molili in Boga častili. Ne spodobi se tak sveti praznik popotovati brez potrebe ali brez sile." Vsi trije pokleknejo in glasno Boga hvalijo. Po večerji in večerni molitvi se spravijo v pokoju.

Binkoštno nedeljo zjutraj, ko je jelo po vseh cerkvah tistega mesta dnevu zvoniti, je škof Pavel vstal in poklical oba tovariša da so vkup molili. "Gletja," jima reče škof, "današnji dan je sveti Duh na svet prišel na apostole, kateri so bili v molitvi zbrani. Molimo tudi mi, da bomo vredni prejeti svetega Duha; on nas bo razsvetil, on bo naša srca oveselil." Pokleknejo in vsi trije ves čas molijo, dokler je zvonilo. Ko odmolijo, jima reče škof Pavel: "Vidva zdaj, če hočeta, še zaspita nekoliko časa, jaz pa bom molil in se pripravljal k sveti maši. Ob sedmih bomo šli v cerkev, jaz bom opravil daritev svete maše, vidva pa v cerkvi molita in Boga hvalita, ker drugega opravka nimata. Vendar, Karel, povej mi še prej, kako je to, da se ti danes tako na smeh držiš, ko te še nisem videl ne enkrat se nasmejati in dobre volje biti, danes pa si tako vesel?" "Milostljivi gospod škof," odgovori Karel, "kako bi ne bil, ko imam takega žahtnega dobrotnika, kakor ste vi, kateri ne skrbi samo za moje telo, ampak tudi za mojo dušo. Vso pot ste nama take lepe nauke dajali, da je vse moje srce k Bogu obrnjeno in vneto za božjo ljubezen. Zato sem nocoj zelo veselo noč imel. Če vam smem povedati, sicer na sanje nič ne držim, vendar so me nocojšnje sanje razveselile. Sanjalo se mi je, da so me moja mati obiskat prišli, vsi veseli in zdravi, zato sem danes tako vesel." Škof Pavel odgovori: "Morebiti ti je Bog kako veselje dati namenil, pojdi v cerkev in lepo moli!"