Pastir s čudežnim kravjim rogom
| ← Požrešna riba | Pastir s čudežnim kravjim rogom Lojze Zupanc |
Od kdaj so vrane na Menini... → |
| |||||||||||
PASTIR S ČUDEŽNIM KRAVJIM ROGOM
[uredi]Na Menini planini je pasel krave mlad pastir, ki je bil reven, a tako postaven in zal, da se je vanj zagledala najmlajša in najlepša vila z Menine planine.
Vilinskemu kralju pa to ni bilo všeč, zato je hčerko začaral v kravo in zakričal:
»Kar pojdi, neumnica, k umazanemu pastirju! Ko ti jih bo s palico naložil po grbači, boš že spoznala, kako hudobni so ljudje!«
Tako se je vila, spremenjena v kravo, morala pridružiti pastirjevi kravji čredi. Zdaj ni več marala pastirja, želela si je samo to, da bi spet postala vila. Vsa preplašena se je tresla od strahu, kdaj jo bo udaril z gorjačo.
Ko je pastir zagledal neznano kravo, ki je bila najlepša v čredi, je stopil k njej, jo počohal med rogmi in prijazno del:
»Od kod pa si se ti zatekla v mojo čredo, Belka?«
Belka ji je dal ime, ker je bila bela kakor sneg.
Krava je žalostno zamukala. Ko pa je spoznala, da ji pastir noče nič žalega, ga je z dolgim, hrapavim jezikom obliznila po obrazu.
Še tisto noč, ko je pastir zaspal, so prišle v kravjo stajo vile in povedale Belki, da jo bo vilinski kralj ponovno spremenil v vilo šele takrat, kadar jo bo pastir trikrat udaril in ji odbil rog.
Tretji dan je Belka zbezljala po pašniku ter tako dolgo divjala, da jo je pastir v jezi udaril z gorjačo. Takrat pa je Belka obstala ko pribita, a iz hvaležnosti, ker jo je pastir udaril, ga je obliznila po rokah in obrazu.
Ponoči pa so se tri krave v staji otelile ...
Sedmi dan je Belka spet zbezljala. Divjala je po pašniku in vsako kravo, ki jo je dosegla, sunila z rogmi v vamp. Krave so se splašile; nastal je takšen direndaj, da se je pastir razjezil in udaril podivjano kravo Belko. Ta pa se je potlej, ko je začutila gorjačo na grbači, v trenutku umirila. Iz hvaležnosti, ker jo je udaril, pa je pastirja obliznila po rokah in obrazu.
Tisto noč pa se je v kravji staji otelilo sedem krav...
Deveti dan pa je Belka tako podivjala, da kaj takšnega pastir še ni videl svoj živi dan. Tekala je za preplašenimi kravami, jih z rogmi suvala v vampe in bezljala po pašniku, da jo je pastir komaj komaj uhitel. Jezno je zamahnil z gorjačo in jo udaril po grbači. Ker pa je še kar naprej in naprej z rogmi suvala neko čado v vamp, je pastir zamahnil še enkrat in ji s palico odbil rog.
Takrat se je Belka spremenila v prelepo vilo, da se je pastir od strahu kar sesedel. Vila pa je spregovorila:
»Zahvaljen, dobri pastir, ker si me rešil očetovega prekletstva. Za plačilo naj ti ostane odbiti kravji rog. Kadar boš v sili in nesreči, zatrobi nanj!«<br /
To je rekla in izginila tako naglo, kakor izgine megla pred soncem.
Pastir je pobral rog in zatrobil: še tisti trenutek so vse krave prihitele k njemu in zvedavo buljile in bulile vanj.
—
»Hoho, saj tale kravji rog pa ni kar tako!« se je razveselil pastir, ki mu poslej ni bilo več treba tekati za kravami po obsežnih fratah in pašincih ter jih seganjati, kadarkoli so se le preveč oddaljile od njega. Rajši je po-ležaval v senci in žvižgal in pel, kadar pa je zatrobil na čudežni rog, so vse krave pritekle k njemu kakor krotke ovce.
Še tisto noč pa se je v kravji staji otelilo devet krav ...
Prirastka v čredi pa je bil pastir lahko vesel, saj so mu kmetje v Zadrečki dolini obljubili lepo plačilo za pastirje vanje, za nameček pa še vse teličke, ki bi jih povrgle krave na Menini. S to obljubo pa so se le šalili, saj je vedel, da so Zadrečani poslali na planino same jalovke. Hej; zdaj pa je imel kar devetnajst telet, ki so bila vsa njegova!
Potlej je nekega dne zagledal ogromnega medveda, ki je hlačal proti kravji čredi, da bi največjo kravo ubil in požrl. Pastir je pohitel v stajo in zatrobil na čudežni rog; in vse krave so odbezljale v stajo, on pa je brž zaprl leso, medvedu pa se je posmehoval:
»No, le pridi noter, kosmatinec, če moreš in znaš, pa si izberi najdebelejšo kravo, haha!«
Razočarani medved je zagodrnjal in odšel, krav na pašniku pa ni več napadal.
Pa se je zgodilo, da je napadel kravjo čredo gladni volk. Že je skočil na najlepšo kravo, da bi ji pregriznil vrat, pastir pa je zatrobil na čudežni rog.
In glej — zgodilo se je čudo: komaj se je rog oglasil, je pastirjeva gorjača sama od sebe kar po zraku pohitela k napadeni kravi in treščila požrešnega sivca po butici, da se je pri priči mrtev zgrudil na zemljo.
Pastir se je smejal, odri volka in si iz volčje kože sešil zimski kožuh.
Neke noči pa so v kravjo stajo vdrli roparji, da bi ukradli najlepšo kravo in si jo spekli na ražnju. Pastir se je prebudil, zatrobil na čudežni rog in spet je gorjača švistnila po zraku ter roparje tako namlatila, da se jim je kar kolcalo. Praznih rok so se umaknili v noč, pastir pa se je smejal, da nikoli tako.
Tako je srečno pasel iz leta v leto, nikoli pa na Menini planini ni izgubil niti ene krave.
»Takšnega pastirja še nismo imeli!« so se hvalili Zadrečani.
Ko pa je pastir umrl, se je čudežni rog izgubil. Pastirji ga še danes iščejo po Menini planini, da bi jim ne bilo treba tekati za kravami po pašnikih; da bi jim živine ne napadali volkovi in medvedje; da bi tako srečno pasli, kakor je včasih pasel srečni pastir, v katerega se je bila zaljubila vila in mu podaril čudežni rog.
A doslej ga ni še nihče našel.