Pojdi na vsebino

Od kdaj so vrane na Menini...

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pastir s čudežnim kravjim rogom Od kdaj so vrane na Menini...
Lojze Zupanc
Zakaj ni več medvedov na Menini
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Na Menini planini je zijavka Jespa. Nekoč je v tej podzemski jami živela vila, ki je bila lepa ko sonce. Vila iz Jespe je vsako jutro sedla v cvetočo travo pred zijavko in si razčesavala zlate lase. A hudobni veter, ki vile ni maral, je pihal in pihal ter se ji zapletal v lase.
Nekega jutra pa je vila zaprosila:
»Sonce, preženi zlobneža, ki mi nagaja, da si ne morem počesati zlatih las!«
Sonce je uslišalo vilo. Tako močno je posijalo, da se je moral veter umakniti pred njegovimi vročimi žarki. Potuhnil se je v senco temnih smrek in razmišljal, kako bi se vili maščeval.
In res — ko- se je sonce skrilo za gore, je veter zdivjal po Menini planini, da so smreke in bukve padale na zemljo.
Vilo je bilo strah in je zajokala, da se je njen jok slišal prav do svetlih zvezd.
»Zvezdice, ljube sestrice, zbudite burjo in ji recite, naj prežene zlobneža, ker me je pred njim strah,« je jokala.
Zvezdice so mežikale, da bi zbudile burjo, ki je spala v pečevju na Rogatcu. Ker pa je z mežikanjem niso mogle prebuditi, je majhna zvezda padla na Rogatec, skočila burji v sive, razmršene lase in zaklicala:
»Burja, vstani in pograbi metlo brezovko ter ošvrkaj sina potepina, ki nagaja vili na Menini.«
Burja je planila na noge, da bi ulovila sina. Ko ga je uhitela, ga je namlatila po grbači, da se je ves pretepen umaknil v hoste onstran Menine planine.
In vstal je nov dan, miren in zlat, da si je vila lahko razčesavala zlate lase.
Veter pa je spet potuhnjeno ždel v svojem skrivališču in razmišljal, kako bi se vili maščeval. Ko je sonce zašlo za gore in ko je burja spala na Rogatcu, je sredi noči zdivjal po Menini planini, da vila vso noč ni mogla spati, ker jo je bilo strah.
»Mesec, bratec dragi, pomagaj mi, ker me je pred zlobnim vetrom strah,« je zajokala.
Mesec je pričel skakati z oblaka na oblak, da bi dosegel zlobneža in mu zažgal razmršeno grivo. A pot je bila dolga, dolga. Preden je prispel na Menino, je veter napihal toliko črnih oblakov nad planino, da mesec ni več videl zemlje, pa je odšel za gore spat. Takrat je maščevalni veter črne oblake raztrgal in razcefral, da so na Menino planino padle same — črne vrane.
Od takrat so na Menini planini črne vrane.