Pametni veter

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Neumni Jacek Lonček, kuhaj
Pametni veter
Lužiškosrbska pravljica
Lepa Mara
Spisano: Urška Kadunc
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


PAMETNI VETER

Stoletni hrast se je hvalil:

»Jaz sem najlepše drevo v gozdu. Moje veje so močne, listje je čvrsto, deblo je silno, da ga odrasel mož ne more objeti z obema rokama. Vsi ljudje me spoštujejo in cenijo. Noben črv ne uniči mojega lesa, tako je trden.«

Smreka se je hrastu uprla:

»Kaj, ti da si najlepši? Jaz, smreka, sem najlepša v gozdu. Tvoje listje pozimi odpade ali pa vsaj ovene in porumeni. Jaz zelenim spomladi, poleti, jeseni in pozimi! Moje deblo je vitko in visoko. Moj les hvalita oba: tesar in mizar.«

»Ne, ne, ne!« je zašepetala breza. »Le poglejte mene! Mar nisem najlepša? Moje lubje je belo kot prvi sneg. Kdor me zagleda, zakliče: poglejte, kako je bela breza lepa.«

»Poslušajte, brat in sestri!« je zadrhtela lipa. »Če je kdo v gozdu lep, potem sem to jaz. Lipo vsadijo tudi sredi vasi. Ko vzcvetim, diši po vsej dolini. Iz mojih cvetov se napajajo čebele in polnijo satje z najslajšim lipovim medom. Ljudje nabirajo moje cvetje, iz njega kuhajo dišeč zdravilni čaj.«

»Nikar se ne prepirajte!« se je oglasil nežni veter v vejah. »Prelepa in koristna drevesa ste, radi vas imajo ljudje in rade vas imajo živali!«

Lužiškosrbska pravljica