Lepa Mara

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pametni veter Lonček, kuhaj
Lepa Mara
Makedonska pravljica
Enonoga goska
Spisano: Urška Kadunc
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


LEPA MARA

Nekoč sta živela mož in žena in imela sta hčerko, ki so jo klicali lepa Mara. Ko je bila stara šestnajst let, je deklica vzela blago in je šla na vrt, da bo vezla. Čez nekaj časa je na veji nad njo zapela ptica in spregovorila:

»Lepa Mara, ti se boš poročila s temnim ženinom.«

Mara je zajokala in odšla v hišo. Mati se je začudila, zakaj se tako hitro vrača z vrta. Lepa Mara je materi povedala, kar ji je rekla ptica.

»O hčerka, edinka materina, mar naj te pustimo v beli svet?«

A ptica je tako prepevala tri dni po vrsti in mati je nenehno tolažila hčer in ji govorila, da se ji ne bo nič hudega zgodilo.

Vse lepo in prav, toda čez leto in dan je prišlo iz neznanega kraja dvanajst mož in rekli so Marinim staršem:

»Dali nam boste lepo Maro za našega gospodarja.«

»Lepa Mara mora takoj oditi z nami!«

Starši so se vdali, čeprav niso vedeli, kdo je Marin ženin, in dvanajst neznanih mož je odšlo z lepo Maro v planino.

Ko so prišli do votline v skalni steni, je šla naprej šestorica mož, za njimi lepa Mara in nato še šestorica. Potem so se znašli v Drugi deželi in v tej deželi so prišli do hiše z vrtom in rekli lepi Mari:

»Lepa Mara, privedli smo te v to hišo in zvečer bo prišel tvoj ženin, kajti čez dan opravlja svoje delo.«

Mračilo se je in lepa Mara se je znašla v tujem svetu čisto sama. Ko se je stemnilo, je prišel Marin mož. Vstopil je, pozdravila sta se in rekel ji je:

»Ti boš moja žena in jaz bom tvoj mož, a postavil ti bom neki pogoj in videli bomo, če ga boš izpolnjevala: dokler bova skupaj živela, ne smeš prižgati svetlobe, ne bakle, ne svetilke, ne sveče, ne ognja, nobene luči. Zajtrk in večerjo, vse boš dobila pripravljeno na mizi. Jaz bom zgodaj zjturaj odhajal na delo in se bom vračal pozno zvečer. Če me ne boš ubogala in ne boš izpolnila, kar sem ti ukazal, in če boš v najino hišo prinesla kakršnokoli svetlobo, bom izginil. Ne boš me našla, dokler ne boš obula železnih opank in vzela v roko železne palice in šla po svetu, in iskala me boš, dokler me ne boš našla.«

Živela sta tako kakšne štiri ali pet mesecev, ko je nekega večera lepa Mara rekla svojemu možu:

»Rada bi šla k materi in očetu, rada bi ju spet videla!«

Mož ji je odgovoril:

»Jutri bom poklical dvanajst svojih služabnikov, da te bodo pospremili. Ostani doma dva dni, pogovori se in nato bodo služabniki spet prišli pote.«

Drugi dan je Mara odšla v goste k očetu in materi. Lepo sta jo sprejela in rekla:

»O hčerka, le od kod si se vzela? Odkar smo te poročili, se spominjamo na ptico, ki ti je prepevala, da se boš poročila s temnim ženinom.«

»Tako se je tudi zgodilo, mati! Saj mi je dobro, vse jedi dobim na mizi pripravljene in pijače, kolikor hočem. Mož pa se mi vrne kasno vsak večer in zgodaj zjutraj odide. Še vem ne, kakšen človek je.«

»Hčerka, mar je to tako težko? Glej, ko se boš vrnila domov, vzemi s seboj tri sveče in ponoči, ko bo tvoj mož zaspal, jih prižgi, pa boš videla, kakšen človek je.«

Minila sta dva dneva in spet so prišli svatje ter odvedli lepo Maro. Ona pa je vzela s seboj tri sveče.

Ko je prišla domov, jo je že čakalo na mizi pripravljeno kosilo in potem še večerja.

Ko se je znočilo, se je vrnil Marin mož, legel je in zaspal.

Opolnoči si je Mara zaželela, da bi videla, kakšnega moža ima. Prižgala je svečo in ga pogledala: njen mož je bil prelep. Zelo se je razveselila. Nato je prižgala še drugo svečo, da bi ga čim dlje gledala. Prižgala je še tretjo svečo in z nje je kanila kaplja vročega voska na lice Marinega moža.

Poskočil je.

»Mara, Mara, zakaj si me ogoljufala? Zdaj me ne boš več videla.«

In izginil je.

Drugi večer je lepa Mara čakala svojega moža, a njega od nikoder.

Tako je minil mesec dni in nato še mesec dni, a moža ni bilo od nikoder. Vsak dan je Maro čakal zajtrk, kosilo, večerja, a moža od nikoder. Včasih so prišli tudi njeni svatje in jo povprašali, če kaj potrebuje. Ona pa jim je vselej odgovorila:

»Prosim, če morete, prinesite mi železne opanke in železno palico.«

Kmalu so ji prinesli, kar je želela. Mara je nataknila železne opanke, vzela v roko železno palico in se podala na pot.

Dolgo dolgo je hodila čez hribe in doline, čez gore in planine, prebredla je potoke in reke, iskala je po pečinah in votlinah, a svojega moža ni našla nikjer.

Nekega večera, ko je prenočevala v votlini, je rodila sinka. Gledala ga je in ni se ga mogla nagledati, tako zelo je bil podoben svojemu očetu. Drugi dan ga je zavila v plenice in šla z njim po svetu.

Prišla je do studenca, ki je imel dva izvira. Iz enega je teklo mleko, iz drugega je tekel med. To je bil studenec treh sestra Marinega moža. Zjutraj je zajemala iz studenca najstarejša sestra, opoldne srednja sestra, zvečer pa najmlajša.

Lepa Mara tega ni vedela in sedla je kraj studenca, da bi se spočila in sinka podojila. Bilo je zjutraj, prišla je najstarejša sestra njenega moža in Mara jo je poprosila:

»Draga sestra, daj mi malo, da se napijem. Če pa že meni ne daš, prosim, daj temu detetu-sinku, ki ga pestujem na rokah.«

Najstarejša je še pogledala ni, natočila je pri izviru in odšla.

Opoldne je prišla srednja sestra in Mara jo je poprosila:

»Ljuba sestrica, dolgo pot sem prehodila. Usta mi bodo zgorela od žeje, daj, da se napijem. Če nočeš odžejati mene, daj piti vsaj mojemu detetu.«

Srednja sestra je še pogledala ni. Natočila si je pri studencu mleka in medu in odšla.

Proti večeru je prišla najmlajša sestra. Že od daleč jo je Mara poprosila:

»O, mila sestrica, dve taki, kot si ti, sta prišli, a nista mi dali piti. Prosim te zavoljo tega deteta, daj mi malo, da mu omočim ustnice.«

Najmlajša sestra je nalila mleka in medu in jima dala piti. Pogledala je dete in videla, da je podobno njenemu bratu. Še je nalila v kanglico mleka in medu, nato je odšla domov.

Ko se je zmračilo, so doma posedli k večerji: tri sestre in brat. Brat je vprašal najmlajšo:

»Zakaj, sestrica najmlajša, nočeš večerjati? Ali si bolna, ali si huda?«

»Ej, bratec moj, nisem niti bolna niti huda, a pri našem studencu sedi sirotica s sinkom v naročju. Obuta je v železne opanke, v rokah drži železno popotno palico. Njeno dete, bratec moj, pa je na las podobno tebi. Dokler ju ne bomo povabili za našo mizo, tudi jaz ne bom jedla.«

Tedaj je brat povedal sestram, da je pri studencu njegova žena.

»Dala mi je besedo, a jo je prelomila, in zato sem izginil in se vrnil k vam trem. Moja žena pa je morala obuti železne opanke in vzeti v roko železno popotno palico. Pojdite in privedite jo semkaj, da bom videl, če je vse to izpolnila. Potem bova spet skupaj zaživela.«

Tri sestre so šle k studencu po lepo Maro in njenega sinka.

Potem so vsi srečno živeli.

Makedonska pravljica