Orglar (Prešernove poezije)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Ženska zvestoba. Orglar.
Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc.
Dr. Prešérin.
Nuna in kanarček.
Izdano: Prešérnove poezije, 1902
Viri: Spletišče Štefana Rutarja
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Popusti posvetno rabo
orglarček in gre v puščavo,
tam prepevat božjo slavo.
Svoje citre vzame s sabo.

Pesmi svoje med stoglasne
v gozdu zliva ptičev kore
od prihoda zlate zore,
dokler solnca luč ne vgasne.

Al veselje v srcu vtoni
sčasom mu za petje slavcev
in vseh gozda prebivavcev,
ker vsak svojo vedno goni.

On ob drugi si pomladi
zbere ptiče mladokljune;
jim prebira svoje strune
in jih raznih pesmi vadi.

Kosa, trdokljunsko dete,
od preljub’ga Avguštína,
vel’koglavega kalina
nauči pet’ pesmi svete.

Zmerom svojo goni slavček,
zmerom od ljubezni bije
srcu sladke melodije.
Toži ga Bogú puščavček:

»Lej, kalin, debeloglavec,
trdokljunast kos je svoje
pesmi pustil, lepše poje.
Podučit’ ne dá se slavec!«

Al Bog slavca ni posvaril,
le posvaril je puščavca:
»Pusti peti moj’ga slavca,
kakor sem mu grlo vstvaril!

Pel je v sužnosti železni
Jeremij žalost globôko;
pesem svojo je visôko
Salomon pel od ljubezni.

Komur pevski duh sem vdihnil,
z njim sem dal mu pesmi svoje;
drugih ne, le té naj poje,
dokler da bo v grobu vtihnil!« —